Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Markus Imhoof je Švicar, ki že leta živi med Italijo in Nemčijo, Berlinom in Milanom. Pred leti je širšo javnost nase opozoril s filmom Več kot med, ki še vedno velja za najuspešnejši švicarski film. Po zgodbi o čebelah, ta je pred kratkim dobila nadaljevanje v istoimenski knjigi, se je lotil še ene teme, povezane s svetovno ekonomijo. Dokumentarni film Eldorado se začne na ladjah italijanske operacije Mare nostrum med prebežniki, ki iščejo svoj eldorado v Evropi, a se stara celina izkaže za vse prej kot to. Švicarski režiser in scenarist Markus Imhoof, ki pravi, da je ob tem, kar dela, nekaj mesecev preživeti v gledališču z Mozartom ali Verdijem dobro za dušo, se je na eni od svojih poti med Milanom in Berlinom ustavil v Evropi osebno.
Švicarski režiser Markus Imhoof o čebelah, Evropi, ki ni eldorado, in delu v gledališču, ki je dobro za dušo
Markus Imhoof je Švicar, ki že leta živi razpet med Italijo in Nemčijo, Berlinom in Milanom. Pred leti je širšo javnost opozoril nase s filmom Več kot med, ki še vedno velja za najuspešnejši švicarski film.
“Moj dedek je imel tovarno marmelade in veliko zemlje s sadnimi drevesi, pa tudi več kot 150 panjev čebel, ki so delale za to tovarno marmelade. Že on mi je razložil skrivnosti čebel in zakaj so pomembne. Povedal mi je ljubezensko zgodbo rastlin, ki se zaradi nepremikanja same ne morajo oprašiti in zato potrebujejo ljubezenskega sla – čebelo. Lahko rečemo, da gre za seks, ampak seks pomeni življenje in če čebele pri tem ne pomagajo rastlinam, te nimajo sadov.”
Po zgodbi o čebelah, ta je pred kratkim dobila nadaljevanje v istoimenski knjigi, se je lotil še ene teme, povezane s svetovno ekonomijo. Dokumentarni film Eldorado se začne na ladjah italijanske operacije Mare nostrum med prebežniki, ki iščejo svoj eldorado v Evropi, vendar se stara celina izkaže za vse prej kot to.
“Na žalost so vsi ti ljudje zelo razočarani. Kar so videli po televiziji ali v filmih, kako tu živimo, je nekaj zelo drugačnega od njihovega življenja v plastičnem šotoru v mafijskem getu. Ampak vseeno tega svojim sorodnikom doma ne povedo. Preveč jih je sram.”
Švicarski režiser in scenarist Markus Imhoof pravi, da dokumentarni filmi niso njegova prioriteta, ker mu vsak pobere vsaj 5 let življenja. Da ostane v dobri kondiciji, dela tudi v gledališču.
“Živeti nekaj mesecev z Mozartom ali Verdijem je dobro za dušo.”
725 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Markus Imhoof je Švicar, ki že leta živi med Italijo in Nemčijo, Berlinom in Milanom. Pred leti je širšo javnost nase opozoril s filmom Več kot med, ki še vedno velja za najuspešnejši švicarski film. Po zgodbi o čebelah, ta je pred kratkim dobila nadaljevanje v istoimenski knjigi, se je lotil še ene teme, povezane s svetovno ekonomijo. Dokumentarni film Eldorado se začne na ladjah italijanske operacije Mare nostrum med prebežniki, ki iščejo svoj eldorado v Evropi, a se stara celina izkaže za vse prej kot to. Švicarski režiser in scenarist Markus Imhoof, ki pravi, da je ob tem, kar dela, nekaj mesecev preživeti v gledališču z Mozartom ali Verdijem dobro za dušo, se je na eni od svojih poti med Milanom in Berlinom ustavil v Evropi osebno.
Švicarski režiser Markus Imhoof o čebelah, Evropi, ki ni eldorado, in delu v gledališču, ki je dobro za dušo
Markus Imhoof je Švicar, ki že leta živi razpet med Italijo in Nemčijo, Berlinom in Milanom. Pred leti je širšo javnost opozoril nase s filmom Več kot med, ki še vedno velja za najuspešnejši švicarski film.
“Moj dedek je imel tovarno marmelade in veliko zemlje s sadnimi drevesi, pa tudi več kot 150 panjev čebel, ki so delale za to tovarno marmelade. Že on mi je razložil skrivnosti čebel in zakaj so pomembne. Povedal mi je ljubezensko zgodbo rastlin, ki se zaradi nepremikanja same ne morajo oprašiti in zato potrebujejo ljubezenskega sla – čebelo. Lahko rečemo, da gre za seks, ampak seks pomeni življenje in če čebele pri tem ne pomagajo rastlinam, te nimajo sadov.”
Po zgodbi o čebelah, ta je pred kratkim dobila nadaljevanje v istoimenski knjigi, se je lotil še ene teme, povezane s svetovno ekonomijo. Dokumentarni film Eldorado se začne na ladjah italijanske operacije Mare nostrum med prebežniki, ki iščejo svoj eldorado v Evropi, vendar se stara celina izkaže za vse prej kot to.
“Na žalost so vsi ti ljudje zelo razočarani. Kar so videli po televiziji ali v filmih, kako tu živimo, je nekaj zelo drugačnega od njihovega življenja v plastičnem šotoru v mafijskem getu. Ampak vseeno tega svojim sorodnikom doma ne povedo. Preveč jih je sram.”
Švicarski režiser in scenarist Markus Imhoof pravi, da dokumentarni filmi niso njegova prioriteta, ker mu vsak pobere vsaj 5 let življenja. Da ostane v dobri kondiciji, dela tudi v gledališču.
“Živeti nekaj mesecev z Mozartom ali Verdijem je dobro za dušo.”
Jakov Fak je v Slovenijo prišel pred dobrim desetletjem in si dom ustvaril na Gorenjskem. O koncu kariere pa najboljši slovenski biatlonec še ne razmišlja.
Zoran Jovičić je nekdanji slovenski rokometni reprezentant, zdaj trener državnih prvakov iz Velenja, ki je v Slovenijo v začetku devetdesetih let prišel iz Tuzle na počitnice k stricu in teti v Koper.
Vladimer Boisa, nekdanji košarkar Olimpije, se je pri 17 letih odločil oditi iz Gruzije in priti v Ljubljano. Danes se ukvarja z vinarstvom in je podpredsednik košarkarske zveze Gruzije.
Ljubljana bi lahko bila žarišče za zagonska podjetja in podjetništvo, a se to žal zdaj še ne dogaja.
Bruno Gola je brazilski zvočni umetnik in eden vodilnih predstavnikov zvočnega kodiranja, moderne zvrsti umetnosti, ki povezuje programiranje in avdiovizualno umetnost. Na pot zvočnega kodiranja se je podal leta 2016, po skoraj desetih letih dela v programiranju, saj v svojem delu ni več videl izzivov. Zato je poiskal nove.
Filip Kotsambouikidis se je odraščal na Švedskem, poletja pa preživljal na grški obali. Čeprav mora doma ves čas imeti olivno olje in feta sir, se tudi švedski hrani ne bi odpovedal.
Martina Zakocs je predstavnica mlajše generacije porabskih Slovencev. Doma je iz Gornjega Senika, največje slovenske vasi v Porabju. Študirala je v Mariboru in Ljubljani. Bližje so ji Štajerci, ki so bolj podobni nasmejanim Porabcem.V magisteriju je analizirala dvojezične napise v sedmih slovenskih obmejnih vaseh. V politiko se ne vmešava. Pravi, da država pod Orbanom funkcionira: “Dnevi tečejo in se moramo prilagajati temu, kar je.” Tudi o življenju mladih v Porabju, koroni in prihodnosti.
Gabriela-Mihaela Buzoianu je prišla v Ljubljano na trimesečno prakso, zdaj je tukaj že več kot 5 let. Nekdanja študentka novinarstva zdaj dela v logistiki, pri nas pa predvsem pogreša nekoliko romanskega temperamenta.
Annie Millan-Gračner je mlada Venezuelka, po izobrazbi zdravnica, ki se je pred dvema letoma in pol poročila s Slovencem in se preselila v Slovenijo.
Za Skandinavce in Nordijce velja, da so zadržani ljudje. Tudi redkobesedni, kar pa za našega gosta ne moremo trditi. Našega gosta je v Slovenijo pripeljalo trenersko delo.Finec Raimo Summanen je namreč trener hokejistov Olimpije.
Rosi Grillmair, mlada avstrijska umetnica, v odnosu med človekom in umetno inteligenco zaznava omejenost človeške domišljije.
Marina Martensson, simpatična pegasta kodrolaska, je v domovini svoje mame našla mir in vnovič glasbeno zaživela.
Ukaleq Slettemark je biatlonka, ki prihaja z Grenlandije. S tistimi, ki mislijo, da ljudje tam živijo v iglujih se rada pošali, da živi v dvonadstropnem igluju s centralnim ogrevanjem in garažo.
Mohamed al Burai je palestinski begunec. V Slovenijo je prišel pred dvema letoma, pred slabim letom mu je Slovenija podelila azil.
Stefan Gunnarsson je vodja trženja na islandski nogometni zvezi in tvorec islandskega nogometnega čudeža.
Jon Lee Anderson je v svoji bogati novinarski karieri kot dolgoletni dopisnik poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu in v Afriki, prav posebno ljubezen pa čuti do Latinske Amerike.
Jaume Subirana je pisatelj in profesor književnosti iz Barcelone, je strasten zagovornik katalonske kulture, neposreden kritik Španije, a hkrati samostojne države ne vidi kot edine možnosti.
Sašo Niskač se je večkrat selil med različnimi evropskimi mesti in državami ter v Sloveniji deluje kot svobodni umetnik. Producira in organizira festival evropskih kratkih filmov Europanorama.
Nekdanji marinec iz Puščavskega viharja Matt Hamlin že štiri leta živi v Ljubljani, kjer mesi tudi sladko pecivo po receptih svoje babice iz Arizone.
Neveljaven email naslov