Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dr. Annemarie Steidl je ljubiteljica arhivov in zgodovine. Zaposlena je na Univerzi na Dunaju, specializirana pa je za zgodovino migracij. Predvsem jo zanima izseljevanje iz vseh delov avstro-ogrske monarhije v ZDA, zato je nekaj časa predavala in preučevala migracijske tokove tudi v Minnesoti.
Ena od njenih raziskav je vključevala poročne pogodbe:
Poroke so pomemben indikator integracije, to velja še danes. Sploh prva generacija priseljencev se skoraj vedno poroča med sabo, tudi to velja še danes. Jezik in religija sta ključna podatka. Kaj naj torej naredi slovenski delavec na severu Minnesote v 19. stoletju? Piše domov sorodnikom, prijateljem, znancem: »Našel sem si dobro službo, ostal bom tukaj. Najdite mi neko dekle in jo pošljite sem.« Pogost pojav je bil to.
Med drugim je odkrila podatek, da se je iz Avstro-Ogrske od leta 1840 do prve svetovne vojne izselilo 60 milijonov ljudi, kar je več, kot je leta 1900 imela prebivalcev.
V tujini so potem nastajale različne nacionalne skupnosti, nikoli pa kakšna skupna avstro-ogrska skupnost. Govorimo lahko o bližinah in afinitetah. Pa seveda bližini tvoje skupnosti. Če je obstajal češki dom, so tja zahajali tudi Slovenci in Hrvati. Znotraj monarhije je veliko vlogo igral jezik. Nemško govoreči Avstrijci so se tako veliko bolj družili z Nemci. Madžari so bili tako ali tako posebna zgodba.
Monarhija je tudi lobirala v Združenih državah, da te v svojih popisih niso zahtevale vpisa nacionalnosti, ampak samo državo porekla. To se je spremenilo šele leta 1910. Ko kot raziskovalka migracij govori o vzporednicah z današnjimi migracijskimi tokovi, se ji zdi strah pred selitvami popolnoma neupravičen. Nekaj milijonov ljudi ni velika številka. Poleg tega pa smo sami posredni povzročitelji masivnih selitev ljudi:
Ne želi si cela Afrika priti v Evropo, raje bi ostala doma. Mi pa moramo pomagati, da bo lahko ostala doma. Ko ji bomo nehali prodajati orožje, izvažati vse slabo, česar mi ne potrebujemo, bo tudi ona našla nov smisel. Preveč je propadlih držav, v katerih res ni mogoče živeti. Bi si vi želeli živeti v Somaliji ali bi čim prej poskušali pobegniti in se rešiti? Za to, kar se dogaja tam, so Združene države in Evropa soodgovorne.
725 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Dr. Annemarie Steidl je ljubiteljica arhivov in zgodovine. Zaposlena je na Univerzi na Dunaju, specializirana pa je za zgodovino migracij. Predvsem jo zanima izseljevanje iz vseh delov avstro-ogrske monarhije v ZDA, zato je nekaj časa predavala in preučevala migracijske tokove tudi v Minnesoti.
Ena od njenih raziskav je vključevala poročne pogodbe:
Poroke so pomemben indikator integracije, to velja še danes. Sploh prva generacija priseljencev se skoraj vedno poroča med sabo, tudi to velja še danes. Jezik in religija sta ključna podatka. Kaj naj torej naredi slovenski delavec na severu Minnesote v 19. stoletju? Piše domov sorodnikom, prijateljem, znancem: »Našel sem si dobro službo, ostal bom tukaj. Najdite mi neko dekle in jo pošljite sem.« Pogost pojav je bil to.
Med drugim je odkrila podatek, da se je iz Avstro-Ogrske od leta 1840 do prve svetovne vojne izselilo 60 milijonov ljudi, kar je več, kot je leta 1900 imela prebivalcev.
V tujini so potem nastajale različne nacionalne skupnosti, nikoli pa kakšna skupna avstro-ogrska skupnost. Govorimo lahko o bližinah in afinitetah. Pa seveda bližini tvoje skupnosti. Če je obstajal češki dom, so tja zahajali tudi Slovenci in Hrvati. Znotraj monarhije je veliko vlogo igral jezik. Nemško govoreči Avstrijci so se tako veliko bolj družili z Nemci. Madžari so bili tako ali tako posebna zgodba.
Monarhija je tudi lobirala v Združenih državah, da te v svojih popisih niso zahtevale vpisa nacionalnosti, ampak samo državo porekla. To se je spremenilo šele leta 1910. Ko kot raziskovalka migracij govori o vzporednicah z današnjimi migracijskimi tokovi, se ji zdi strah pred selitvami popolnoma neupravičen. Nekaj milijonov ljudi ni velika številka. Poleg tega pa smo sami posredni povzročitelji masivnih selitev ljudi:
Ne želi si cela Afrika priti v Evropo, raje bi ostala doma. Mi pa moramo pomagati, da bo lahko ostala doma. Ko ji bomo nehali prodajati orožje, izvažati vse slabo, česar mi ne potrebujemo, bo tudi ona našla nov smisel. Preveč je propadlih držav, v katerih res ni mogoče živeti. Bi si vi želeli živeti v Somaliji ali bi čim prej poskušali pobegniti in se rešiti? Za to, kar se dogaja tam, so Združene države in Evropa soodgovorne.
Latvijski avtor in ilustrator Martinš Zutis je po poklicu grafični oblikovalec. V Slovenijo je prišel predstavit svojo otroško knjigo Odkritje, ki ga ni bilo, s katero je požel povsem nepričakovan uspeh. V Sloveniji je spoznal, da si besedo gora razlaga napačno in da sta si Ljubljana in Riga zelo podobni.
Govori pet jezikov, študira politologijo in zgodovino, trenira boks, navija za nogometnega četrtoligaša, posluša posebno muziko, s katalonskimi otroki je uprizorila Pekarno Mišmaš. Helena Gené Škrabec od rojstva živi v Barceloni, poletja pa preživlja v Ribnici. S slovensko Katalonko oziroma katalonsko Slovenko sta se srečala Luka Hvalc in Jan Grilc.
Gruzijka Ketevan Neparidze pravi, da je usodno povezana s Slovenijo. Pri nas že drugič nadaljuje študij, če ji bo življenje to omogočilo, pa vsa pridobljena znanja želi izkoristiti v domovini.
Domen Brus je mlad slovenski pravnik na Dunaju. V avstrijski politiki in njenem odnosu do Evrope prepozna tudi hrepenenje po nekdanjem cesarskem vplivu. V Avstriji so še vedno kar nenavadno tolerantni do kajenja v gostinskih lokalih, od Avstrijcev in njihove vloge v Evropski uniji pa bi se lahko Slovenija veliko naučila na pravnem področju. O dobrih in malo manj dobrih avstrijskih in evropskih praksah, z uslužbencem ugledne odvetniške pisarne na Dunaju. Kjer se (ne)stereotipno zares živi zelo dobro!
29-letna češka filmarka se je rodila v Brnu, zdaj pa živi v Pragi. Tam je ostala po študiju na znamenitem FAMU in rojstvu dveh otrok. Snema predvsem dokumentarne in angažirane filme o perečih družbenih tematikah, hkrati pa kot novinarka in kolumnistka piše za različne spletne portale in uveljavljene češke medije.
Hande Senguler je bila rojena v Turčiji, nekaj let je živela v Združenih državah Amerike, njen trenutni dom pa je Strasbourg, kjer zadnji dve leti študira sociologijo. Je kritična opazovalka tako francoske kot turške družbe, v obe se tudi aktivno politično vključuje vendar pravi, da v Franciji svoj aktivizem izraža veliko lažje kot v svoji domovini. Kako s svojim kolesom ozavešča mlade o politični participaciji po Strasbourgu, je Gašperju Andrineku povedala v oddaji Evropa posebno.
Ladislav Karda je mladi češki improvizator, ki se v svojih predstavah ukvarja z vprašanjem lastne in nacionalne identitete. Gledališčnik pripoveduje, kako je na sprejemnih izpitih skoraj skočil skozi okno, o češkem lutkarstvu in popivanju, pa tudi o vlogi Evropske unije pri podpiranju umetnosti.
Réka Bucsi je vzhajajoča zvezda mednarodnih festivalov animiranega filma – od Berlinala do Sundancea in Annecyja. Na njih je pobrala več kot 50 mednarodnih nagrad, s svojim diplomskim filmom Symphony no. 42 pa je leta 2014 prišla celo v ožji izbor za oskarja. 30 letna Madžarska umetnica, ki se je rodila v Nemčiji in prvih 8 let zaradi službe staršev živela v Avstriji, danes ustvarja v Budimpešti. Madžarsko ima rada, malo manj pa ima rada danes neprestano in vseprisotno poudarjanje madžarskosti. Z njo se je pogovarjal Gašper Andrinek. Foto: Andrej Firm
Ludemila Silva z Zelenortskih otokov že šest let živi v Sloveniji, kjer študira medicino. Njen materni jezik je portugalščina, govori tudi angleško, francosko in špansko, obvlada kreolski jezik, hkrati pa je prava mojstrica slovenščine, ki obožuje slovensko kulinariko - predvsem golaž.
Raphaël Héliot je francoski študent evropskih študij v Bruslju. Zanj predstavlja Evropska unija čudovit projekt, ki se zavzema za vrednote, kot so izobrazba, mir, človekove pravice. Unijo označi za nenavadno sestavljanko, ki jo ustvarjajo različne kulture, povezane v eno skupnost. Ali verjame, da bomo v prihodnje pozabili na nacionalno identiteto in se predstavljali kot Evropejci?
Andrej Novakov je v poslanske klopi Evropskega parlamenta sedel konec leta 2014 in pri takrat 26 letih postal najmlajši evroposlanec v tem sklicu in eden najmlajših v zgodovini. Svojo mladost vidi kot prednost, saj delo v parlamentu zahteva ogromno časa in energije. Uveljavil se je že v študentski politiki, bil dvakrat podpredsednik največjega evropskega študentskega združenja Evropskih demokratov, leta 2016 pa ga je revija Forbes uvrstila na listo '30 under 30' najbolj uspešnih mladih politikov na svetu, mlajših od 30 let.
Ester Ledecká je 23-letna Čehinja, ki je februarja osvojila naslova olimpijske prvakinje v alpskem smučanju in deskanju.
Sarah Schug je mlada Nemka, ki živi in dela v Bruslju. Nič posebnega, vendar Sarah ni evropska uslužbenka. Je ustvarjalka zanimivega bloga o kulturnem in umetniškem utripu Bruslja. Razloži, da je belgijska prestolnica zaradi nižjih najemnin privlačna tudi za umetnike iz Pariza, Londona in Berlina, pojasni, kako je z integracijo manjšin slaba tri leta po terorističnem napadu in kakšna sta Evropa in njena metropola z nebirokratskega zornega kota. Bruselj niso samo pivo, krompirček, vaflji in evrokrati.
Lina Vasquez je mlada, 22-letna latvijska poliglotka, ki je del svojega življenja preživela v Avstraliji. Pred tremi leti je v Berlinu odprla podjetje, preživlja pa se s tistim, v čemer je najboljša – z jeziki. Govori jih osem, šest na stopnji materne govorke. Zadnje leto postaja tudi čedalje bolj vplivna youtube osebnost, veseli pa jo, da živi v času, ko je svoje ideje in znanje s pomočjo spleta tako lahko predstaviti. Z njo se je pogovarjal Tadej Košmrlj.
Nikolaj Efendi je glasbenik, ki se je pred dvanajstimi leti iz Celovca preselil na Dunaj. Koroški Slovenec opozarja, da EU ni tako samoumevna kot se nam zdi. Razložil bo, zakaj ne ustvarja v nemščini in kaj spoznava na svojih številnih koncertih.
Luka Dremelj je star 27 let in je direktor podjetja Erento. Študiral je v Sloveniji in Kanadi, živi v Nemčiji. Ko ne dela, dirka z avtomobili. Luka Dremelj o razmerju med delom in prostim časom, motivaciji zaposlenih, mladih talentih in Berlinu! Tam ga je obiskala Anja Hlača Ferjančič.
Maria Belen Poncio, 26-letna Argentinka, je pred dvema letoma začela odkrivati Evropo. Naprej na študentski izmenjavi v Madridu, nato kot diplomantka filmske režije v Berlinu in Münchnu. Kako je doživela Evropo kot mlada študentka in kako jo vidi danes kot režiserka? "Tisti, ki so bili v Evropi pred menoj, so jo vsi po vrsti idealizirali, da je v Evropi več možnosti za študij in delo. Kmalu sem spoznala, da ni tako …" V Benetkah se je z njo pogovarjala Nina Zagoričnik.
Filip Horky je eden izmed redkih mladih čeških novinarjev, ki dobesedno živi svoje sanje. Kot novinar je začel delati že pri 16 letih, zdaj je pri svojih 27 postal urednik zunanje politične redakcije pri češkem spletnem mediju Seznam Zprávy. V svoji karieri se je preizkusil že v vseh medijih in pokrival številne teme in področja tako na Češkem kot v tujini. Zase pravi, da je najprej Evropejec, nato Pražan, šele potem Čeh. Z njim se je v Pragi pogovarjal Gašper Andrinek.
Več sto ameriških univerz uporablja za svoje gradivo učbenik, ki ga je napisala ameriška Slovenka Lydia Mihelič Pusipher. To, da je bil njen oče Slovenec, je opaziti tudi po – z našo velikostjo – nesorazmernem številu omemb Slovenije v učbeniku, ki sicer spada med tri najbolj uporabljane geografske učbenike v ZDA. Lydia se je rodila v ZDA, kamor se je njen oče preselil iz okolice Ribnice. Danes živi v Knoxvillu, v zvezni državi Tennessee in je tam predavateljica geografije na univerzi, hkrati pa tudi častna konzulka Republike Slovenije.
Tolmaču Christopherju Thieryju težko pripišemo narodnost, saj je popolnoma dvojezičen in v ljubezni med angleščino in francoščino ločuje podobno kot mati med svojima dvema otroka. Nekdaj osebni tolmač več francoskih predsednikov, od Mitterranda do Chiraca, je vrsto let spremljal drobovje delovanja svetovne politike.
Neveljaven email naslov