Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tudi v Sloveniji je Nick Fellows znan, čeprav ga mnogi ljubitelji alpskega smučanja ne poznajo po imenu, pač pa samo po glasu.
Nick Fellows, komentator alpskega smučanja, je v komentatorske kabine športne televizije Eurosport zašel naključno. Ker pa naključij ni, tudi Fellows ne bi bil smučarski komentator, če ne bi leta 1983 postal reprezentant Velike Britanije, dvakratni državni prvak, če ne bi tekmoval pretežno v evropskem pokalu, pa v severnoameriškem, in če ga ne bi zaustavila ponavljajoča se poškodba hrbta zaradi katere je leta 1989 končal kariero.
“Svoj študij sem žrtvoval za smučarsko kariero. Živel sem v evropskih smučarskih središčih, da bi držal korak z najboljšimi. Rodil se je Eurosport in na začetku devetdesetih so se pri tej televiziji odločili, da bi radi športnike za komentatorje, ne novinarjev. Takrat sem se poškodoval in moral izpustiti olimpijske igre v Calgaryju 1988 in prišli so do mene in vprašali : ‘Nick, si kdaj razmišljal, da bi postal komentator?’ ‘Ne, saj nisem novinar,’ sem odvrnil in razložili so mi kaj bi radi. Torej, bil sem ob pravem času na pravem mestu ob odločitvi.
Ker je že toliko časa v tem poslu, je postal glavni komentator, novinar torej, ki pripoveduje zgodbe, ob sebi pa ima v komentatorski kabini pogosto strokovnega komentatorja, sveže upokojenega smučarja ali smučarko. Ena izmed njih je bila nekaj časa tudi Tina Maze.
“Zavedam se, da ljudje želijo slišati tekmovalce, ki so sveži ‘upokojenci’, ki so seznanjeni z novostmi, ki poznajo nove tehnike, opremo, tudi skrivnosti. Sam sem smučar iz preteklosti, iz 80-ih, ne iz modernih časov, tako da sem zdaj glavni komentator, ob sebi pa imam še strokovnjaka.”
Kot nekdanji alpski smučar, si Nick Fellows prizadeva približati svoj šport širšim množicam. Ima pa to srečo, da britanska ekipa nima izstopajočih tekmovalcev in tako lahko neobremenjeno komentira nastope vseh, tudi slovenskih smučarjev, ki so mu še posebej pri srcu.
“Obožujem vse. Trenutno sem zaljubljen v Ilko Štuhec. Ko sem bil še otrok sem oboževal Bojana Križaja, sploh način kako je smučal z Elankami in s tistimi blond lasmi, zdel se mi je kot Mick Jagger. Jure Košir je bil odličen veleposlanik vaše države. Ko ste postali neodvisni je bil del svetovne elite, vedno je bil džentelmen. Oboževali smo ga v Veliki Britaniji, celo v Avstriji so ga imeli radi. Torej, od Bojana, prek Jureta do Tine, zdaj Ilke.”
Katere so odlike dobrega športnega komentatorja?
“Strast je zelo pomembna, ampak glavno je trdo delo. Treba je raziskovati, beležiti statistične podatke, zgodovino. Potem je treba izluščiti dobro zgodbo, dodati nekaj strasti in vse skupaj povezati v magično celoto. Sploh ni treba ves čas vpiti, je pa treba ustvariti dramo, nekaj razvedrila, občutja, ampak vsega mora biti ravno prav. Podobno je peki tort, veliko sestavin, če pa so v napačnem razmerju, take torte nočemo uživati.”
717 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Tudi v Sloveniji je Nick Fellows znan, čeprav ga mnogi ljubitelji alpskega smučanja ne poznajo po imenu, pač pa samo po glasu.
Nick Fellows, komentator alpskega smučanja, je v komentatorske kabine športne televizije Eurosport zašel naključno. Ker pa naključij ni, tudi Fellows ne bi bil smučarski komentator, če ne bi leta 1983 postal reprezentant Velike Britanije, dvakratni državni prvak, če ne bi tekmoval pretežno v evropskem pokalu, pa v severnoameriškem, in če ga ne bi zaustavila ponavljajoča se poškodba hrbta zaradi katere je leta 1989 končal kariero.
“Svoj študij sem žrtvoval za smučarsko kariero. Živel sem v evropskih smučarskih središčih, da bi držal korak z najboljšimi. Rodil se je Eurosport in na začetku devetdesetih so se pri tej televiziji odločili, da bi radi športnike za komentatorje, ne novinarjev. Takrat sem se poškodoval in moral izpustiti olimpijske igre v Calgaryju 1988 in prišli so do mene in vprašali : ‘Nick, si kdaj razmišljal, da bi postal komentator?’ ‘Ne, saj nisem novinar,’ sem odvrnil in razložili so mi kaj bi radi. Torej, bil sem ob pravem času na pravem mestu ob odločitvi.
Ker je že toliko časa v tem poslu, je postal glavni komentator, novinar torej, ki pripoveduje zgodbe, ob sebi pa ima v komentatorski kabini pogosto strokovnega komentatorja, sveže upokojenega smučarja ali smučarko. Ena izmed njih je bila nekaj časa tudi Tina Maze.
“Zavedam se, da ljudje želijo slišati tekmovalce, ki so sveži ‘upokojenci’, ki so seznanjeni z novostmi, ki poznajo nove tehnike, opremo, tudi skrivnosti. Sam sem smučar iz preteklosti, iz 80-ih, ne iz modernih časov, tako da sem zdaj glavni komentator, ob sebi pa imam še strokovnjaka.”
Kot nekdanji alpski smučar, si Nick Fellows prizadeva približati svoj šport širšim množicam. Ima pa to srečo, da britanska ekipa nima izstopajočih tekmovalcev in tako lahko neobremenjeno komentira nastope vseh, tudi slovenskih smučarjev, ki so mu še posebej pri srcu.
“Obožujem vse. Trenutno sem zaljubljen v Ilko Štuhec. Ko sem bil še otrok sem oboževal Bojana Križaja, sploh način kako je smučal z Elankami in s tistimi blond lasmi, zdel se mi je kot Mick Jagger. Jure Košir je bil odličen veleposlanik vaše države. Ko ste postali neodvisni je bil del svetovne elite, vedno je bil džentelmen. Oboževali smo ga v Veliki Britaniji, celo v Avstriji so ga imeli radi. Torej, od Bojana, prek Jureta do Tine, zdaj Ilke.”
Katere so odlike dobrega športnega komentatorja?
“Strast je zelo pomembna, ampak glavno je trdo delo. Treba je raziskovati, beležiti statistične podatke, zgodovino. Potem je treba izluščiti dobro zgodbo, dodati nekaj strasti in vse skupaj povezati v magično celoto. Sploh ni treba ves čas vpiti, je pa treba ustvariti dramo, nekaj razvedrila, občutja, ampak vsega mora biti ravno prav. Podobno je peki tort, veliko sestavin, če pa so v napačnem razmerju, take torte nočemo uživati.”
Gabriela-Mihaela Buzoianu je prišla v Ljubljano na trimesečno prakso, zdaj je tukaj že več kot 5 let. Nekdanja študentka novinarstva zdaj dela v logistiki, pri nas pa predvsem pogreša nekoliko romanskega temperamenta.
Annie Millan-Gračner je mlada Venezuelka, po izobrazbi zdravnica, ki se je pred dvema letoma in pol poročila s Slovencem in se preselila v Slovenijo.
Za Skandinavce in Nordijce velja, da so zadržani ljudje. Tudi redkobesedni, kar pa za našega gosta ne moremo trditi. Našega gosta je v Slovenijo pripeljalo trenersko delo.Finec Raimo Summanen je namreč trener hokejistov Olimpije.
Rosi Grillmair, mlada avstrijska umetnica, v odnosu med človekom in umetno inteligenco zaznava omejenost človeške domišljije.
Marina Martensson, simpatična pegasta kodrolaska, je v domovini svoje mame našla mir in vnovič glasbeno zaživela.
Ukaleq Slettemark je biatlonka, ki prihaja z Grenlandije. S tistimi, ki mislijo, da ljudje tam živijo v iglujih se rada pošali, da živi v dvonadstropnem igluju s centralnim ogrevanjem in garažo.
Mohamed al Burai je palestinski begunec. V Slovenijo je prišel pred dvema letoma, pred slabim letom mu je Slovenija podelila azil.
Stefan Gunnarsson je vodja trženja na islandski nogometni zvezi in tvorec islandskega nogometnega čudeža.
Jon Lee Anderson je v svoji bogati novinarski karieri kot dolgoletni dopisnik poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu in v Afriki, prav posebno ljubezen pa čuti do Latinske Amerike.
Jaume Subirana je pisatelj in profesor književnosti iz Barcelone, je strasten zagovornik katalonske kulture, neposreden kritik Španije, a hkrati samostojne države ne vidi kot edine možnosti.
Sašo Niskač se je večkrat selil med različnimi evropskimi mesti in državami ter v Sloveniji deluje kot svobodni umetnik. Producira in organizira festival evropskih kratkih filmov Europanorama.
Nekdanji marinec iz Puščavskega viharja Matt Hamlin že štiri leta živi v Ljubljani, kjer mesi tudi sladko pecivo po receptih svoje babice iz Arizone.
Katja Aleksandra Mežek je pravnica. Kalifornijo je pred nekaj meseci zamenjala za Kranj. Zakaj je navdušena nad življenjem v Sloveniji, kako svetuje podjetjem in kaj ji je najbolj všeč pri očetovi glasbi?
Gledališki in filmski igralec, režiser in producent Vasilis Kukalani se je rodil v Kölnu v Nemčiji, očetu iz Irana in materi iz Grčije. Pri ustvarjanju se napaja s humanizmom, ki je zanj nekaj najbolj osnovnega. Dejstvo.
V poslušanje ponovno ponujamo pogovor s Paymanom Qasimianom, ki je moral dvakrat pobegniti iz Irana. Prvič je zatočišče našel v Združenih državah Amerike, zdaj pa živi v Mariboru, kjer dela in se ukvarja z gledališčem.
Kanadčan Yves Langlois se je s kolesom odpravil okoli sveta, zdaj pa je “ujet” v Ljubljani .
Damir Imamović je bosansko-hercegovski pionir novega vala sevdaha. Doštudiral je filozofijo, a se posvetil glasbi. Prvo sevdalinko je odpel na zabavi, ko ga je nekdo izzval, rekoč: saj si vendar iz glasbene družine.
Od kuratorke v muzeju do Kickstarterjeve direktorice za področje dizajna in tehnologije.
Simon Chang je tajvansko-slovenski fotograf, ki ravno te dni razstavlja v ljubljanski Galeriji Fotografija, čeprav je beseda "razstavlja" v teh razmerah nekoliko nerodna. Je pa naš gost vajen izrednih razmer, kar ne nazadnje izpričuje prav omenjena fotografska razstava "Pastirji in klavnica", v kateri Simon predstavlja dve lokaciji, ki ju je obiskal v Kurdistanu v letih 2018 in 2019 – klavnico in psihiatrično bolničnico. Razstava je na nek način nadaljevanje njegovega spremljanja migrantskega vala skozi Slovenijo leta 2015, ko je bil na meji kot fotoreporter, pa tudi prostovoljec.
Johannes Tralla je novinar več kot 10 let. Vodi osrednja dnevna poročila, tedensko pripravlja zunanjepolitično oddajo ter pogovorno oddajo, v kateri gosti politike, gospodarstvenike. Šest let je bil bruseljski dopisnik.
Neveljaven email naslov