Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kasper Rune Larsen je danski filmski režiser, ki se je slovenskemu občinstvu na Liffu predstavil s celovečernim filmom Danska.
Kasper Rune Larsen se je pri desetih letih prvič zaljubil. Srce mu takrat sicer še ni ukradlo dekle, pač pa filmska kamera. Nanjo so pravzaprav vezani vsi njegovi veseli spomini na šolo, do katere ni gojil pretirano pozitivnih čustev. Mladost je preživel ob snemanju, rolkanju in zabavi, ki so stične točke tudi v njegovem prvem celovečercu Danska. Kot pravi, je skušal brez obsojanja in s spoštljivo bližino narisati realističen portret mladosti v trenutku pomembnih življenjskih odločitev.
“Snemalec ni vedel, kaj bomo posneli. Vsako jutro me je spraševal, kaj bomo posneli, pa sem mu odgovoril, da mu ne morem povedati. Če bi bil pripravljen, bi vse skupaj postalo statično, želel sem, da je tudi on radoveden, da ga zanima, kaj se v filmu dogaja, da se prilagaja.”
Kot danski režiser se ne more izogniti primerjavam z Larsom von Trierjem. Njegovi kratki filmi so zelo temeljili na Evropi in Elementu zločina, vendar je kasneje z gledanjem filmov spoznal zelo različne pristope k snemanju in upovedovanju zgodbe.
“Moja generacija je zrasla ob neodvisnih filmih, kot sta Peklenska pomaranča in Mularija. Šele pozneje v življenju pa sem odkril film Goli režiserja Michaela Leigha, ki je bil zame popoln primer filma, v katerem zgodba sploh ni v ospredju, pa je vseeno odličen. Kombinacija psihologije, čustev, dobrih scen … na koncu je to zame pomembneje kot zgodba v celoti. Če želimo posneti film z vrhunsko zgodbo, ki se povezuje iz scene v sceno, bodo te gotovo slabše. Bolje je, da ima vsako srečanje v filmu neki pomen, kot pa da želiš v vsak osebni odnos vključiti svojo agendo.”
Njegova druga velika ljubezen je pripravljanje in uživanje hrane. Opravil je tečaj za kuharskega mojstra in dodatni tečaj za mesarja, preko katerega je šla njegova pašteta v svet.
“Med opravljanjem tečaja so me izbrali, naj našo šolo zastopam na tekmovanju v izdelovanju jetrne paštete iz svinjskega mesa. Najprej sem zmagal v državni, nato pa tudi v evropski konkurenci.”
717 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Kasper Rune Larsen je danski filmski režiser, ki se je slovenskemu občinstvu na Liffu predstavil s celovečernim filmom Danska.
Kasper Rune Larsen se je pri desetih letih prvič zaljubil. Srce mu takrat sicer še ni ukradlo dekle, pač pa filmska kamera. Nanjo so pravzaprav vezani vsi njegovi veseli spomini na šolo, do katere ni gojil pretirano pozitivnih čustev. Mladost je preživel ob snemanju, rolkanju in zabavi, ki so stične točke tudi v njegovem prvem celovečercu Danska. Kot pravi, je skušal brez obsojanja in s spoštljivo bližino narisati realističen portret mladosti v trenutku pomembnih življenjskih odločitev.
“Snemalec ni vedel, kaj bomo posneli. Vsako jutro me je spraševal, kaj bomo posneli, pa sem mu odgovoril, da mu ne morem povedati. Če bi bil pripravljen, bi vse skupaj postalo statično, želel sem, da je tudi on radoveden, da ga zanima, kaj se v filmu dogaja, da se prilagaja.”
Kot danski režiser se ne more izogniti primerjavam z Larsom von Trierjem. Njegovi kratki filmi so zelo temeljili na Evropi in Elementu zločina, vendar je kasneje z gledanjem filmov spoznal zelo različne pristope k snemanju in upovedovanju zgodbe.
“Moja generacija je zrasla ob neodvisnih filmih, kot sta Peklenska pomaranča in Mularija. Šele pozneje v življenju pa sem odkril film Goli režiserja Michaela Leigha, ki je bil zame popoln primer filma, v katerem zgodba sploh ni v ospredju, pa je vseeno odličen. Kombinacija psihologije, čustev, dobrih scen … na koncu je to zame pomembneje kot zgodba v celoti. Če želimo posneti film z vrhunsko zgodbo, ki se povezuje iz scene v sceno, bodo te gotovo slabše. Bolje je, da ima vsako srečanje v filmu neki pomen, kot pa da želiš v vsak osebni odnos vključiti svojo agendo.”
Njegova druga velika ljubezen je pripravljanje in uživanje hrane. Opravil je tečaj za kuharskega mojstra in dodatni tečaj za mesarja, preko katerega je šla njegova pašteta v svet.
“Med opravljanjem tečaja so me izbrali, naj našo šolo zastopam na tekmovanju v izdelovanju jetrne paštete iz svinjskega mesa. Najprej sem zmagal v državni, nato pa tudi v evropski konkurenci.”
Nemški stripar, risar in ilustrator Patrick Wirbeleit piše in ilustrira otroške knjige ter ustvarja stripe za otroke.
Današnja sogovornica je Tajka, ki obožuje slovensko naravo in kulinariko. Veliko potuje in trenutke lovi v fotografski objektiv.
Najuspešnejši nemški smučar Felix Neureuther je kar 13-krat stal na najvišji stopnički tekem svetovnega pokala, pohvali pa se lahko tudi s petimi odličji s svetovnih prvenstev. Kot zanimivost – svojo prvo tekmo svetovnega pokala je odsmučal prav pri nas v Kranjski Gori. V svojem domu nima osvojenih medalj in pokalov, saj pravi, da mu več pomenijo spomini s tekem in občutki, ki jih je doživljal ob zmagah in porazih.
Marie-Claire Pagano se predstavi kot pol Britanka in pol Italijanka. Čeprav ta hip opravlja doktorat v Združenem kraljestvu, zadnjih nekaj let pogosto obiskuje Slovenijo.
Čeprav Olga Chufistova prihaja iz mesta Ulan-Ude, glavnega mesta ruske republike Burjatije v vzhodni Sibiriji, se je kot srednješolka odločila, da bo raje pobliže spoznala Slovenijo in slovenski jezik.
Robert Swan je ambasador ohranjanja Antarktike kot zadnje nedotaknjene divjine. Čeprav sovraži mraz, pa tudi hojo, že več kot trideset let potuje na celino, veliko za dve Avstraliji in opozarja na njeno krhkost.
Novinarka Ana Lalić iz Novega Sada je bila zaradi svojega dela označena za izdajalko države in tujo plačanko. Prejela je več groženj s smrtjo, zato ima še vedno zasebno varovanje.
75-letni pesnik Fawzi Abder Rahim z ženo Darinko živi v Mariboru že skoraj pol stoletja, nedavno pa sta izdala njegovo najnovejšo pesniško zbirko Do kdaj?
Namiznoteniški igralec Bojan Tokić, rojen v Bosni in Hercegovini, je Slovenijo na olimpijskih igrah zastopal kar trikrat. Na petkovem odprtju olimpijskih iger v Tokiu bo nosil slovensko zastavo.
Marija Šestak, ena najboljših slovenskih atletinj vseh časov, se je rodila v Kragujevcu, del mladosti preživela onstran Atlantika, ljubezen pa jo je pripeljala v Slovenijo, kjer si je ustvarila dom in družino.
Nekdanja rokometašica Nataša Derepasko je doma na polotoku Krim, v Slovenijo pa je prišla zaradi Krima. Zase pravi, da je realistka, njena najbočitnejša lastnost pa je, da želi vedno in povsod zmagati.
Jakov Fak je v Slovenijo prišel pred dobrim desetletjem in si dom ustvaril na Gorenjskem. O koncu kariere pa najboljši slovenski biatlonec še ne razmišlja.
Zoran Jovičić je nekdanji slovenski rokometni reprezentant, zdaj trener državnih prvakov iz Velenja, ki je v Slovenijo v začetku devetdesetih let prišel iz Tuzle na počitnice k stricu in teti v Koper.
Vladimer Boisa, nekdanji košarkar Olimpije, se je pri 17 letih odločil oditi iz Gruzije in priti v Ljubljano. Danes se ukvarja z vinarstvom in je podpredsednik košarkarske zveze Gruzije.
Ljubljana bi lahko bila žarišče za zagonska podjetja in podjetništvo, a se to žal zdaj še ne dogaja.
Bruno Gola je brazilski zvočni umetnik in eden vodilnih predstavnikov zvočnega kodiranja, moderne zvrsti umetnosti, ki povezuje programiranje in avdiovizualno umetnost. Na pot zvočnega kodiranja se je podal leta 2016, po skoraj desetih letih dela v programiranju, saj v svojem delu ni več videl izzivov. Zato je poiskal nove.
Filip Kotsambouikidis se je odraščal na Švedskem, poletja pa preživljal na grški obali. Čeprav mora doma ves čas imeti olivno olje in feta sir, se tudi švedski hrani ne bi odpovedal.
Martina Zakocs je predstavnica mlajše generacije porabskih Slovencev. Doma je iz Gornjega Senika, največje slovenske vasi v Porabju. Študirala je v Mariboru in Ljubljani. Bližje so ji Štajerci, ki so bolj podobni nasmejanim Porabcem.V magisteriju je analizirala dvojezične napise v sedmih slovenskih obmejnih vaseh. V politiko se ne vmešava. Pravi, da država pod Orbanom funkcionira: “Dnevi tečejo in se moramo prilagajati temu, kar je.” Tudi o življenju mladih v Porabju, koroni in prihodnosti.
Neveljaven email naslov