Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Vsestranski umetnik. Intelektualec. Genij. Svetovni kilo car. Ekoaktivist. Letnik 1963. Jadralec. Avtor skovanke turbofolk. Izvrstni glasbenik. Predvsem pa zgolj in samo homo sapiens.
Rambo Amadeus oziroma Antonije Pušić pravi, da je optimist. Misli, da bo demokracija premagala kapitalizem in da bomo zboljšali tudi katastrofalne razmere na planetu Zemlja.
“Ne moremo več sedeti doma in si vrtati po nosu ter razmišljati o tem, ali bo to gibanje obstalo.” – o podpori gibanjem, ki se borijo za izboljšanje planeta
Rodil se je leta 1963 v Kotorju v Črni Gori, a zase pravi, da mu nacionalna identiteta ne pomeni veliko. Antonije Pušić je bil v mladosti uspešen jadralec, tudi reprezentant Jugoslavije. Kmalu pa ga je začela zanimati tudi glasba. Na nek svojevrsten način. V karieri je izdal 11 studijskih albumov in štiri iz nastopov v živo. Med drugim je enega izmed njih posnel v KUD-u France Prešeren.
Velja za človeka, ki si je kriv za skovanko: turbofolk. Definicijo je od nastanka nekajkrat spremenil, zdaj pravi, da je dokončna.
“Prenehal sem prilagajati definicijo turbofolka v tistem trenutku, ko sem ugotovil, da je zajela vse. Ko sem končno šel iz glasbe, umetnosti, ko sem turbofolk definiral kot širok družbeni fenomen. Definicija turbofolka je torej: nekritična uporaba tehnologije. V tem je zajeto vse.”
Znan po svojih kritikah oblasti tako doma kot po svetu, s čimer ni ravno pridobil prijatelje na pomembnih stolčkih, zase pravi, da je optimist, in verjame, da demokracija nekoč ne bo več potrebovala kapitalizma: “Verjamem tudi, da se počasi zbuja neko gibanje, ki se imenuje ekosocializem.”
S svojimi pesmimi skoraj vse – razen politike – večkrat spravi v dobro razpoloženje – tudi v smeh. Po njegovem naj politiki ne bi imeli smisla za humor. A tudi to se obrača, kar nekaj komikov je v zadnjem času na oblasti, no, vsaj bili so to nekoč. “Oni so osvežitev. To, ko sem rekel, da politiki nimajo smisla za humor, je v bistvu celo povzročilo to, da komiki doživljajo uspehe. Še posebej zato, ker so politiki neduhoviti – potem pa, ko se pojavi nekdo duhovit, profesionalni komik – preusmeri pozornost nase.”
“Druga stvar pa je to: če hočete biti komik, morate biti zelo inteligentni. Neumen človek ne more biti komik, lahko pa je neumen človek politik. Navijam za komike v politiki.”
725 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Vsestranski umetnik. Intelektualec. Genij. Svetovni kilo car. Ekoaktivist. Letnik 1963. Jadralec. Avtor skovanke turbofolk. Izvrstni glasbenik. Predvsem pa zgolj in samo homo sapiens.
Rambo Amadeus oziroma Antonije Pušić pravi, da je optimist. Misli, da bo demokracija premagala kapitalizem in da bomo zboljšali tudi katastrofalne razmere na planetu Zemlja.
“Ne moremo več sedeti doma in si vrtati po nosu ter razmišljati o tem, ali bo to gibanje obstalo.” – o podpori gibanjem, ki se borijo za izboljšanje planeta
Rodil se je leta 1963 v Kotorju v Črni Gori, a zase pravi, da mu nacionalna identiteta ne pomeni veliko. Antonije Pušić je bil v mladosti uspešen jadralec, tudi reprezentant Jugoslavije. Kmalu pa ga je začela zanimati tudi glasba. Na nek svojevrsten način. V karieri je izdal 11 studijskih albumov in štiri iz nastopov v živo. Med drugim je enega izmed njih posnel v KUD-u France Prešeren.
Velja za človeka, ki si je kriv za skovanko: turbofolk. Definicijo je od nastanka nekajkrat spremenil, zdaj pravi, da je dokončna.
“Prenehal sem prilagajati definicijo turbofolka v tistem trenutku, ko sem ugotovil, da je zajela vse. Ko sem končno šel iz glasbe, umetnosti, ko sem turbofolk definiral kot širok družbeni fenomen. Definicija turbofolka je torej: nekritična uporaba tehnologije. V tem je zajeto vse.”
Znan po svojih kritikah oblasti tako doma kot po svetu, s čimer ni ravno pridobil prijatelje na pomembnih stolčkih, zase pravi, da je optimist, in verjame, da demokracija nekoč ne bo več potrebovala kapitalizma: “Verjamem tudi, da se počasi zbuja neko gibanje, ki se imenuje ekosocializem.”
S svojimi pesmimi skoraj vse – razen politike – večkrat spravi v dobro razpoloženje – tudi v smeh. Po njegovem naj politiki ne bi imeli smisla za humor. A tudi to se obrača, kar nekaj komikov je v zadnjem času na oblasti, no, vsaj bili so to nekoč. “Oni so osvežitev. To, ko sem rekel, da politiki nimajo smisla za humor, je v bistvu celo povzročilo to, da komiki doživljajo uspehe. Še posebej zato, ker so politiki neduhoviti – potem pa, ko se pojavi nekdo duhovit, profesionalni komik – preusmeri pozornost nase.”
“Druga stvar pa je to: če hočete biti komik, morate biti zelo inteligentni. Neumen človek ne more biti komik, lahko pa je neumen človek politik. Navijam za komike v politiki.”
Režiserka Eliza Kubarska je v enem svojih dokumentarnih filmov v ospredje postavila družino Šerpe Ngada in to, kako tam gledajo na ekstremne alpinistične odprave.
Islandski filmski in gledališki igralec Hilmir Snær Guðnason o tem, zakaj na Islandiji ni nujno, da imajo pravljice srečen konec, o podnebnih spremembah, in o filmu Jagnje.
Alpski smučar Aksel Lund Svindal, najstarejši smukaški zmagovalec v zgodovini olimpijskih iger, o uspešni karieri, številnih poškodbah, razlogih za upokojitev in športnih vrednotah, ki so pomembne za svet.
Avstralski umetnik Colin Black se je povsem posvetil zvoku. O Ljubljani pred Parizom, dojemanju njegovega dela in mednarodnih nagradah.
Deskar na snegu Jasey Jay Anderson: Ker si vedno praviš, da lahko nekaj dosežeš, a zato ni nobenega zagotovila, dokler ne poskusiš.
Ana Salazar Torrez je bolivijska umetnica, ki je skupaj z gledališko skupino Teatro Trono novembra obiskala Slovenijo v okviru šeste nacionalne konference globalnega učenja, ki je letos nosila pomenljiv naslov Onkraj mehurčka. Ana živi v mestu El Alto, ki leži v Andih na 4000 metrih nadmorske višine.
Gostja je Kolumbijka Giovanna Paola Severino Gutierrez, predsednica Društva Latinoameričanov v Sloveniji.
Natalie Kauther in Adrian Pollmann sta prva nemška veleposlanika, ki delo opravljata izmenično.
Nemški stripar, risar in ilustrator Patrick Wirbeleit piše in ilustrira otroške knjige ter ustvarja stripe za otroke.
Današnja sogovornica je Tajka, ki obožuje slovensko naravo in kulinariko. Veliko potuje in trenutke lovi v fotografski objektiv.
Najuspešnejši nemški smučar Felix Neureuther je kar 13-krat stal na najvišji stopnički tekem svetovnega pokala, pohvali pa se lahko tudi s petimi odličji s svetovnih prvenstev. Kot zanimivost – svojo prvo tekmo svetovnega pokala je odsmučal prav pri nas v Kranjski Gori. V svojem domu nima osvojenih medalj in pokalov, saj pravi, da mu več pomenijo spomini s tekem in občutki, ki jih je doživljal ob zmagah in porazih.
Marie-Claire Pagano se predstavi kot pol Britanka in pol Italijanka. Čeprav ta hip opravlja doktorat v Združenem kraljestvu, zadnjih nekaj let pogosto obiskuje Slovenijo.
Čeprav Olga Chufistova prihaja iz mesta Ulan-Ude, glavnega mesta ruske republike Burjatije v vzhodni Sibiriji, se je kot srednješolka odločila, da bo raje pobliže spoznala Slovenijo in slovenski jezik.
Robert Swan je ambasador ohranjanja Antarktike kot zadnje nedotaknjene divjine. Čeprav sovraži mraz, pa tudi hojo, že več kot trideset let potuje na celino, veliko za dve Avstraliji in opozarja na njeno krhkost.
Novinarka Ana Lalić iz Novega Sada je bila zaradi svojega dela označena za izdajalko države in tujo plačanko. Prejela je več groženj s smrtjo, zato ima še vedno zasebno varovanje.
75-letni pesnik Fawzi Abder Rahim z ženo Darinko živi v Mariboru že skoraj pol stoletja, nedavno pa sta izdala njegovo najnovejšo pesniško zbirko Do kdaj?
Namiznoteniški igralec Bojan Tokić, rojen v Bosni in Hercegovini, je Slovenijo na olimpijskih igrah zastopal kar trikrat. Na petkovem odprtju olimpijskih iger v Tokiu bo nosil slovensko zastavo.
Marija Šestak, ena najboljših slovenskih atletinj vseh časov, se je rodila v Kragujevcu, del mladosti preživela onstran Atlantika, ljubezen pa jo je pripeljala v Slovenijo, kjer si je ustvarila dom in družino.
Nekdanja rokometašica Nataša Derepasko je doma na polotoku Krim, v Slovenijo pa je prišla zaradi Krima. Zase pravi, da je realistka, njena najbočitnejša lastnost pa je, da želi vedno in povsod zmagati.
Neveljaven email naslov