Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Gledališki in filmski igralec, režiser in producent Vasilis Kukalani se je rodil v Kölnu v Nemčiji, očetu iz Irana in materi iz Grčije. Pri ustvarjanju se napaja s humanizmom, ki je zanj nekaj najbolj osnovnega. Dejstvo.
Vasilis Kukalani je rojen v trijezičnem okolju. Govori grško, nemško in farsi. Žene ga posebno hrepenenje po družbeni participaciji, političnih stališčih, iskanju enakosti v razmerjih. Je umetnik, ki so ga močno zaznamovale zgodovina, politične misli in različne družbene perspektive. Je velik umetniški entuziast.
“Nacionalnost ni nekaj kar te naredi kot osebnost. Oblikuješ se s tem, kar pride od tvojih staršev, prijateljev, krajev, kjer si živel. Še posebej na začetku jemlješ stvari zelo naključno. Kasneje, zdaj sem blizu petdesetim, začneš izbirati, kaj je zanimivo, in kaj res odgovarja tvojemu srcu. Sam sem vedno nekje vmes.”
Vasilis Kukalani se je v raziskovanju nagovarjanja publike in gledališke umetnosti, še posebej posvetil otrokom, predvsem pa njihovemu načinu razmišljanja. “Otroci so zelo zatirana skupina. Družba jih vidi kot potencialne delavce in potrošnike. Zato je postavljanje njih v središče pozornosti, središče življenja, skupaj s tistimi, ki se ukvarjajo z reševanjem težkih družbenih vprašanj, - nekaj, kar je nepremagljivo.”
“Otroci imajo lastnosti, da lahko postanejo bolj in bolj kompleksni, ko odrastejo in ko se socializirajo. Rasizem in predsodki so lahko premagani z dialektično mislijo, s provokacijo in toplim srcem. To pa so atributi, ki pa jih otroci imajo. Preprostost njihovega mišljenja daje tej dialektiki globoko človeškost. Njih ne zanima … V primeru dveh otrok, en temnopolt in drugi belopolt, takoj, ko brcnete žogo, nastane povezava.”
Otroška preprostost ima zato po Vasilisovem mnenju zelo globok humanizem, v ospredju pa močno politično dialektiko. Zato, če bi želeli rešiti velika družbena vprašanja o rasizmu, diskrepanci med družbenimi razredi, izobraževalnem sistemu, ... je treba razmišljati tudi okoli teh misli.
724 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Gledališki in filmski igralec, režiser in producent Vasilis Kukalani se je rodil v Kölnu v Nemčiji, očetu iz Irana in materi iz Grčije. Pri ustvarjanju se napaja s humanizmom, ki je zanj nekaj najbolj osnovnega. Dejstvo.
Vasilis Kukalani je rojen v trijezičnem okolju. Govori grško, nemško in farsi. Žene ga posebno hrepenenje po družbeni participaciji, političnih stališčih, iskanju enakosti v razmerjih. Je umetnik, ki so ga močno zaznamovale zgodovina, politične misli in različne družbene perspektive. Je velik umetniški entuziast.
“Nacionalnost ni nekaj kar te naredi kot osebnost. Oblikuješ se s tem, kar pride od tvojih staršev, prijateljev, krajev, kjer si živel. Še posebej na začetku jemlješ stvari zelo naključno. Kasneje, zdaj sem blizu petdesetim, začneš izbirati, kaj je zanimivo, in kaj res odgovarja tvojemu srcu. Sam sem vedno nekje vmes.”
Vasilis Kukalani se je v raziskovanju nagovarjanja publike in gledališke umetnosti, še posebej posvetil otrokom, predvsem pa njihovemu načinu razmišljanja. “Otroci so zelo zatirana skupina. Družba jih vidi kot potencialne delavce in potrošnike. Zato je postavljanje njih v središče pozornosti, središče življenja, skupaj s tistimi, ki se ukvarjajo z reševanjem težkih družbenih vprašanj, - nekaj, kar je nepremagljivo.”
“Otroci imajo lastnosti, da lahko postanejo bolj in bolj kompleksni, ko odrastejo in ko se socializirajo. Rasizem in predsodki so lahko premagani z dialektično mislijo, s provokacijo in toplim srcem. To pa so atributi, ki pa jih otroci imajo. Preprostost njihovega mišljenja daje tej dialektiki globoko človeškost. Njih ne zanima … V primeru dveh otrok, en temnopolt in drugi belopolt, takoj, ko brcnete žogo, nastane povezava.”
Otroška preprostost ima zato po Vasilisovem mnenju zelo globok humanizem, v ospredju pa močno politično dialektiko. Zato, če bi želeli rešiti velika družbena vprašanja o rasizmu, diskrepanci med družbenimi razredi, izobraževalnem sistemu, ... je treba razmišljati tudi okoli teh misli.
David Cirici je učitelj književnosti in mladinski pisatelj. Na Twitterju ima v šaljivi predstavitvi zapisano, da je njegova družina pred dvema tisočletjema imela hišo v Pompejih, s čimer namiguje na svoj italijansko zveneč priimek. Pred svoje opise najpogosteje dopiše katalonski.
Oto Horvat je pesnik, pisatelj in prevajalec. Srbski po mestu rojstva, madžarski po imenu in priimku. 7 let begunec v Nemčiji, zdaj pa že dolga leta živeč v Italiji.
Kasper Rune Larsen je danski filmski režiser, ki se je slovenskemu občinstvu na Liffu predstavil s celovečernim filmom Danska.
Dr. Pieter Judson je svetovno priznan ameriški zgodovinar, rojen na Nizozemskem, ki je sprva imel za zgodovinarja nenavadne ambicije, hotel je postati politik.
Meik Wiking direktor danskega Inštituta za raziskovanje sreče. Veliko se smeji, čeprav ni najsrečnejši človek na svetu. Ve pa, kdo bi to lahko bil. S strokovnimi ugotovitvami o sreči pomaga Svetovni zdravstveni organizaciji, podjetjem in vladnim organizacijam po vsem svetu.
Tudi v Sloveniji je Nick Fellows znan, čeprav ga mnogi ljubitelji alpskega smučanja ne poznajo po imenu, pač pa samo po glasu.
Asiimwe Ronald oziroma Mojster Jaka je spregovoril o pomoči sočloveku, času, ki nam ga v Evropi primanjkuje, ter sreči kljub pomanjkanju.
Hindi Zahra je maroško-francoska pevka, ki pripoveduje, da jo je oče vojak opolnomočil v tradicionalni družbi.
Doktor Cocktail oziroma DC, kot ga kličejo, odkar pomni, svojega rojstnega imena ne uporablja. Čeprav je rojen v Italiji in je v Slovenijo prvič prišel šele leta 1995 pri osemnajstih letih, se ima za Slovenca. Življenje je posvetil mešanju pijač, ki jih je stregel po vsem svetu, od Brazilije prek Ibize do Kitajske, njegove koktajle je pil celo monaški princ Albert. Moto je našel v antični Grčiji, ime pa mu je na Baliju, kjer je preživel zadnjih sedem let, nadela šestletna deklica. V Evropi osebno izveste tudi, kdo je pripravil prvi mojito in zakaj je sok sladkornega trsa najboljša pijača.
V oddaji Evropa osebno bomo tokrat spoznali Slovaka Rastislava Šimkovića, po grobih ocenah predstavnika 20. generacije Hrvatov, ki so se, spet po grobih ocenah, v približno Trubarjevih časih naselili na Slovaškem. Tako, kot se je pri nas v Beli Krajini skozi stoletja ohranila skupnost uskokov, tako obmejno območje Slovaške pri meji z Avstrijo naseljujejo tako imenovani gradiščanski Hrvati.
Popolna omama je knjiga Normana Ohlerja, ki ste jo v zadnjih tednih težko spregledali. Gre za dokumentiran popis zlorabe drog v tretjem rajhu; glavni lik zgodbe pa je poleg Pacienta A (a kot Adolf) njegov zdravnik Theodor Morel.
José James je vokalist, ki povezuje glasbeno preteklost in sedanjost. Na najnovejšem albumu iz leta 2018 Lean On Me se je denimo poklonil pevcu in piscu besedil Billu Withersu, ustvarja pa tudi avtorsko glasbo. Spominja se, da se mu je glasbeni svet obrnil na glavo pri štirinajstih letih.
Dr. Annemarie Steidl je ljubiteljica arhivov in zgodovine. Zaposlena je na Univerzi na Dunaju, specializirana pa je za zgodovino migracij. Predvsem jo zanima izseljevanje iz vseh delov avstro-ogrske monarhije v ZDA, zato je nekaj časa predavala in preučevala migracijske tokove tudi v Minnesoti.
Miroljub Vučković je v Srbiji brez dvoma človek, na katerega se obrnete, kadar vas zanima kar koli v zvezi s filmom. Svoje bogate mednarodne izkušnje je pridobil na festivalih po vsem svetu, po izobrazbi sodeč, pa bi težko uganili, da je njegovo življenje usodno povezano s filmom.
Zagledala sem oglas »Hočete postati zvezda?«. O, seveda hočem. Avdicija je bila v prestolnici Akri in sem šla. Nekako sem nabrala denar, pobasala vse, kar sem imela, in šla. Prvo leto so mi rekli, da nisem dovolj dobra. In sem se odpeljala z avtobusom nazaj domov. 12 ur vožnje. Prihodnje leto sem šla spet – in spet NE. Tretje leto sem že bila rezerva. In sem se vrnila še četrtič. Takrat sem zmagala.
Ralf Schumacher, brat najuspešnejšega voznika vseh časov Michaela Schumacherja, je po koncu svoje dirkaške kariere ostal v stiku z elitnim razredom motošporta kot strokovni televizijski komentator, veliko časa pa posveča tudi razvoju mladih voznikov. Z dirkanjem se ukvarjata tako njegov nečak Mick kot sin David. Ob tem ima Ralf tudi svojo restavracijo, iskanje dobrega vina pa ga je pripeljalo v Slovenijo.
Gost Evrope osebno bo prvi mož Pesmi Evrovizije, Jon Ola Sand. Norvežan v Ženevi, nekdanji glasbenik in filmski igralec, danes televizijski producent in režiser ter predvsem izvršni nadzornik največjega glasbenega šova na svetu. Vsaka država lahko zmaga na Pesmi Evrovizije, tudi Slovenija, pravi Jon Ola. Dolgoletni producent tradicionalnega koncerta ob podelitvi Nobelove nagrade za mir v Oslu bo govoril tudi o javnih medijih kot vitalnem delu demokracije, pa tudi o svojih željah po širitvi evrovizijskega tekmovanja v Azijo in Združene države.
Toby Martin Applegate je Američan z nadpovprečnim znanjem o Sloveniji. Čeprav brez slovenskih korenin, si je za svoj doktorat izbral temo izbrisanih, že prej za magisterij pa je preučeval slovenske kozolce. Zdaj pa se ukvarja z našim odnosom do beguncev in migrantov. Kako to, da se je profesor humanistične geografije pred več 20 leti navdušil nad Slovenijo in zakaj se vedno znova vrača k nam?
Pavel Filgas je Čeh, ki živi na Slovaškem. Arhitekt, ki se ukvarja z slikarstvom, ulični umetnik, ki si je za svoj atelje izbral ulice Bratislave. Lahko bi ga označili za 'češkoslovanostalgika', saj ga je razpad skupne države Češkoslovaške zelo prizadel, čeprav je bil takrat še otrok. Ampak pravi, da je z državo tako kot z družino: bolje, da se starši ločijo in dobro razumejo, kot da vztrajajo v zakonu, polnem nesoglasij. O ulični umetnosti in kavi, arhitekturi in Plečniku, predvsem pa iz prve roke o razlikah med Čehi in Slovaki s Čehom, ki že 10 let živi na Slovaškem in ima svoj ulični atelje na eni najbolj slikovitih in obiskanih ulic Bratislave, na Michalski v starem delu mesta.
Michael Frischenschlager prihaja iz znane glasbene družine z dolgo tradicijo. Študiral je violino, kompozicijo in muzikologijo na akademijah in univerzah v Salzburgu, Kölnu, na Dunaju in v Rimu. Po nekajletnem igranju v orkestrih na najvišji umetniški ravni je stopil v intenzivno, izključno koncertno obdobje, ko je kot solist in član komornih zasedb nastopal v skoraj vseh evropskih državah, v Severni Ameriki in Aziji.
Neveljaven email naslov