Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Jon Lee Anderson je v svoji bogati novinarski karieri kot dolgoletni dopisnik poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu in v Afriki, prav posebno ljubezen pa čuti do Latinske Amerike.
Jon Lee Anderson, 64-letni novinar, biograf in avtor, se je rodil v Kaliforniji v Združenih državah Amerike, do 18-ega leta pa je s starši ter štirimi brati in sestrami živel v kar osmih državah, med drugim tudi v Južni Koreji, Kolumbiji, Indoneziji, Liberiji in na Tajvanu. Zase zato pravi, da nima pravega domačega kraja, v katerem je odraščal. Navajen nomadskega življenja danes veliko potuje tudi zaradi narave svojega dela. Kljub pandemiji in mnogim omejitvam je v preteklem letu obiskal nekatere države v Afriki, Evropi in Latinski Ameriki. Do slednje goji prav posebno ljubezen. V šali rad pripomni, da je ta del sveta njegova muza. Tudi med intervjujem je bil v eni izmed latinskoameriških držav, v Čilu, velik popotnik pa že načrtuje naslednja potovanja po njemu ljubi celini.
"Iz Čila bom verjetno odšel naprej v Brazilijo, saj me tam trenutno zanima pojav "Bolsonaro". To je fenomen avtoritarnega nacionalizma na južni zemeljski polobli, ki je v analognem smislu še najbolj podoben Trumpovemu načinu vladanja. Trump bo morda odšel, toda Bolsonaro, ki v svoji državi povzroča resnično opustošenje, bo ostal."
Kot nemiren najstnik je bil vedno na lovu za novimi avanturami. Življenjske vzornike so mu predstavljali veliki avtorji novinarskih zgodb, ki so bili hkrati tudi pustolovci. Ob branju njihovih biografij je začutil, da mora tudi sam narediti nekaj podobnega, zato se je že v mladih letih drzno odpravil na Aljasko, pa vse tja do Amazonke.
"Ne predstavljam si, kakšna bi bila mladost brez pustolovščine. Svet se je z GPS-om zmanjšal. Danes na Zemlji ni več nobenega skritega kotička, kar je precej žalostno. Mislim, da sem se šele v svojih zrelih letih dokončno zavedel, da resnična vrednost potovanj ni v fizičnem prostoru, ampak v ljudeh in njihovih mislih, ki jih tam odkrivaš. V tem sem na nek način našel velik vir olajšanja."
Kot dolgoletni dopisnik je poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu in v Afriki, za svoje delo pa je prejel tudi številne novinarske nagrade. Že več kot 20 let piše dolge novinarske prispevke za ameriško revijo The New Yorker, ki lahko obsegajo tudi več kot 10.000 besed. Žal dolge zgodbe v sodobnem hitrem načinu življenja privabljajo vse manj bralcev. A Jon Lee Anderson optimistično zre v prihodnost.
"Sredi mrzličnega dogajanja, v katerem smo se znašli s Twitterjem, Facebookom, Instagramom in televizijo, je precej verjetno, da se bodo dolge zgodbe navkljub vsemu ohranile. Obstaja potreba po bolj odsevnih in globljih delih, ki v tem vse bolj kaotičnem svetu postajajo smiselna. Zato mislim, da obstaja pot naprej."
Priporočamo tudi celoten pogovor z Jonom Leejem Andersonom na Festivalu Naprej/Forward.
724 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Jon Lee Anderson je v svoji bogati novinarski karieri kot dolgoletni dopisnik poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu in v Afriki, prav posebno ljubezen pa čuti do Latinske Amerike.
Jon Lee Anderson, 64-letni novinar, biograf in avtor, se je rodil v Kaliforniji v Združenih državah Amerike, do 18-ega leta pa je s starši ter štirimi brati in sestrami živel v kar osmih državah, med drugim tudi v Južni Koreji, Kolumbiji, Indoneziji, Liberiji in na Tajvanu. Zase zato pravi, da nima pravega domačega kraja, v katerem je odraščal. Navajen nomadskega življenja danes veliko potuje tudi zaradi narave svojega dela. Kljub pandemiji in mnogim omejitvam je v preteklem letu obiskal nekatere države v Afriki, Evropi in Latinski Ameriki. Do slednje goji prav posebno ljubezen. V šali rad pripomni, da je ta del sveta njegova muza. Tudi med intervjujem je bil v eni izmed latinskoameriških držav, v Čilu, velik popotnik pa že načrtuje naslednja potovanja po njemu ljubi celini.
"Iz Čila bom verjetno odšel naprej v Brazilijo, saj me tam trenutno zanima pojav "Bolsonaro". To je fenomen avtoritarnega nacionalizma na južni zemeljski polobli, ki je v analognem smislu še najbolj podoben Trumpovemu načinu vladanja. Trump bo morda odšel, toda Bolsonaro, ki v svoji državi povzroča resnično opustošenje, bo ostal."
Kot nemiren najstnik je bil vedno na lovu za novimi avanturami. Življenjske vzornike so mu predstavljali veliki avtorji novinarskih zgodb, ki so bili hkrati tudi pustolovci. Ob branju njihovih biografij je začutil, da mora tudi sam narediti nekaj podobnega, zato se je že v mladih letih drzno odpravil na Aljasko, pa vse tja do Amazonke.
"Ne predstavljam si, kakšna bi bila mladost brez pustolovščine. Svet se je z GPS-om zmanjšal. Danes na Zemlji ni več nobenega skritega kotička, kar je precej žalostno. Mislim, da sem se šele v svojih zrelih letih dokončno zavedel, da resnična vrednost potovanj ni v fizičnem prostoru, ampak v ljudeh in njihovih mislih, ki jih tam odkrivaš. V tem sem na nek način našel velik vir olajšanja."
Kot dolgoletni dopisnik je poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu in v Afriki, za svoje delo pa je prejel tudi številne novinarske nagrade. Že več kot 20 let piše dolge novinarske prispevke za ameriško revijo The New Yorker, ki lahko obsegajo tudi več kot 10.000 besed. Žal dolge zgodbe v sodobnem hitrem načinu življenja privabljajo vse manj bralcev. A Jon Lee Anderson optimistično zre v prihodnost.
"Sredi mrzličnega dogajanja, v katerem smo se znašli s Twitterjem, Facebookom, Instagramom in televizijo, je precej verjetno, da se bodo dolge zgodbe navkljub vsemu ohranile. Obstaja potreba po bolj odsevnih in globljih delih, ki v tem vse bolj kaotičnem svetu postajajo smiselna. Zato mislim, da obstaja pot naprej."
Priporočamo tudi celoten pogovor z Jonom Leejem Andersonom na Festivalu Naprej/Forward.
Madžar, ki je 12 let potoval po svetu, se je pred tremi leti ustalil v Kolumbiji v ogromni kotlini, kjer leži drugo največje mesto Medellin. Že odkar je odprl kavarno poskuša Kolumbijce prepričati o pravem pomenu kave, ki se ga po njegovem mnenju premalo zavedajo. Kakšne so razlike v podjetništvu in življenju med Kolumbijo in Madžarsko ter zakaj je Medellin postal njegov dom je Zsolt Papp povedal v Evropi, Osebno.
Fanta, Slovenca, ki je vmes postal njen mož, je pred 11 leti spoznala na študentski izmenjavi na Slovaškem. Poskusila sta najprej na njenem terenu, na Portugalskem, a sta zaradi gospodarskih razmer pred 9 leti pristala v Sloveniji. Težko je bilo, pravi, poleg tega je selitvi zelo nasprotovala njena mama, ki še danes svojo vnukinjo, ko ta nagaja, pokliče kar “Slovenka”. No, Daniela Ribeiro je vmes res postala že skoraj Slovenka. Pri nas ravno končuje doktorat, še vedno pa pogreša večno odprtost ljudi, normalno hrano in predvsem sonce.
Skoraj 30 let že dela v baru enega najstarejših hotelov v zibelki zimskega turizma, Sankt Moritzu. Markantni mož, klasični predstavnik stare šole šefov barov iz nekdanje skupne države, ki so bili namazani z vsemi žavbami, a tako spretni v svojem poklicu, da si jim jedel z roke. Ime mu je Branko Matevljić in v Švico je prišel iz Portoroža. V svoji karieri je stregel marsikateri znani evropski kronani glavi, tudi marsikakšnemu politiku in estradniku. In, predvsem z zgodbami, tudi Alešu Smrekarju.
Večni hipi, ki se je po spiritualnem popotovanju po svetu ustalil na kalifornijski plaži, kjer je s svojim avtodomom postal turistična atrakcija. Kako gleda na svet in kako je dobil vzdevek One Feather - Eno Pero, je v Evropi Osebno povedal Američan, ki je bil tri leta oblečen kot Frančišek Asiški.
Oče Stan in hči Gigi. Stanovi starši so v 50. letih emigrirali v ZDA in se tam ustalili. Družina se je iz New Yorka pred olimpijskimi igrami leta 2010 preselila v Whistler, Vancouver . Tudi zaradi športnih ambicij. Gigi je ena od najbolj perspektivnih smučark v Severni Ameriki, oče jo je, tudi zaradi svojih slovenskih korenin, ta konec tedna pripeljal v Slovenijo na Pokal Loka. Stan, v ostankih svoje slovenščine in Gigi, ki žal ne govori slovensko, se predstavita v tokratni Evropi, osebno!
Ande je potomec prvobitnega ljudstva Samijev na Norveškem. V Oslu poučuje ta jezik, ki so ga na skrajnem severu Evrope govorili že davno pred ustanovitvijo nacionalnih držav in ki ima – mimogrede – več kot 200 izrazov za sneg, je pa tudi član norveškega parlamentarnega odbora za pravice Samijev. Po njegovih besedah se sever Evrope zaradi podnebnih sprememb in vdiranja industrije v nekdaj kmetijska območja degradira tako rekoč pred njihovimi očmi, mednarodno opevani skandinavski zgled demokracije pa je že zdavnaj klecnil pod nacionalnimi pritiski. Kaj pri Samijih pomeni molk in zakaj ne marajo vztrajati na istem mestu, pa v nadaljevanju.
Prince Wale Soniyiki je prestolonaslednik iz Nigerije. Njegovo ime pomeni “krona vrni se domov”. Prince je moral zbežati iz svoje države zaradi skrajne skupine Boko Haram. Zdaj živi na Hrvaškem in bolj kot o tem, kako se vrniti na svoj prestol, razmišlja o tem, kako pomagati ljudem. Govori 21 jezikov, v enem od njih nam bo opisal, kako se je počutil, ko mu zaradi barve kože niso želeli postreči kave.
Rafal Zaborowski je predavatelj na londonski šoli za ekonomijo in politične vede in o sebi pravi, da je migrant. Poljak v Londonu, strokovnjak za medijske komunikacije, ki ga navdušuje japonska popularna kultura, bo spregovoril tako o hologramih, ki pojejo pred več desettisočglavimi množicami, kot o množicah beguncev, ki jim evropski mediji jemljejo imena.
Prihaja iz manjšega mesta s približno 7000 prebivalci. Od tam je bila tudi Astrid Lindgren, ki je napisala Piko Nogavičko. Samuel Gustavsson pravi, da je v tem kraju res veliko rdečih hiš, ki se pojavijo tudi v pisateljičinih knjigah. A kljub prijetnem mestu je mrzlo Švedsko zamenjal za nekoliko toplejšo Slovenijo, s seboj pa prinesel glasbo.
Z očetom in sestro se je Sanskriti še kot otrok preselila v Maribor, pri nas je zdaj že dobro desetletje. Pravi, da ima izjemno srečo, da je tukaj, ker je s tem v življenju dobila priložnosti, ki jih v Indiji gotovo ne bi. Čeprav je bilo sprva v popolnoma neznani deželi izjemno težko. In čeprav v Sloveniji še vedno doživi kak nadrealističen trenutek, posebej po izbruhu begunske krize, ko ji kdo pove, naj s svojo rahlo temnejšo poltjo ne meša slovenskih genov.
Hasan in Šaraf sta že šest let v Evropi. Živita v azilnem domu v Ljubljani. Najboljša prijatelja. Kot brata, pravi Hasan, ki je iz iraškega Kurdistana, Šaraf pa je k nam prišel iz Afganistana. Kdo sta, kaj sta? Begunca, migranta, prosilca za azil? Fanta, ki sanjata o lepšem življenju? Kako neosebna je lahko Evropa? V Evropi osebno!
V Evropi osebno predstavimo kontraverzno hrvaško političarko Ružo Tomašič, ki ji HDZ ni dovolj konzervativen in poslanko, ki jo je v Evropskem parlamentu zaradi njenih 180 cm ter ostre retorike težko prezreti.
Lamija Adži Bašar je več kot dve leti trpela v ujetništvu Islamske države. Avgusta leta 2014 so bojevniki te skrajne skupine v njeni vasi Kočo pobili moške, ženske pa ugrabili. Lamija je bila tedaj stara 15 let. Letos aprila ji je uspelo pobegniti, med begom je bila huje poškodovana v eksploziji mine. Ko pripoveduje svojo zgodbo, težko najde besede. Toda svojo pretresljivo usodo deli s svetovno javnostjo zato, da bi pomagala okoli 3.000 ženskam, ki so tako kot ona pripadnice jazidske manjšine in ki jih borci Islamske države še vedno zlorabljajo. Pred dnevi je za svoja prizadevanja prejela Saharovovo nagrado za svobodo misli in bila tudi gostja Vala 202.
Vedno je bil bitke – z institucijami, profesorji, družino. Morda tudi zato najpogosteje piše o vojnah – dejanskih, duševnih in družinskih. Pravi, da književnost izgublja pomen kulturnega povezovalca, namesto nje se zdaj pojavljajo novi glasniki kulture – kuharji. A Antonio Scurati vztraja, je zelo ploden pisatelj, v dvanajstih letih je napisal dvanajst knjig, leta 2005 je prejel nagrado campiello za najboljši roman, med drugim sta to nagrado dobila še dva ugledna italijanska pisatelja Primo Levi in Alberto Bevilacqua. Dvakrat je za las zgrešil nagrado strega, ki velja za največje italijansko književno priznanje, a pravi, da mu je drugo mesto prineslo še večjo slavo in naklado. Antonio Scurati je v Sloveniji predstavil svoje predzadnje delo, ki je zdaj tudi prevedeno v slovenščino – knjigo Nezvesti oče.
Rodila se je v gospodarsko cvetoči Venezueli, kamor so njeni starši s trebuhom za kruhom odšli v 50-ih. V državi na severu Južne Amerike živi več kot tisoč Slovencev in njihovih potomcev, a zanje redko slišimo, saj skupnost ni tako močno povezana kot denimo tista v Argentini ali ZDA. No, družina Danie Frank se je odločila, da se leta 91 preseli nazaj v Slovenijo, tukaj so si ustvarili nov dom, na prejšnjo domovino pa našo gostjo danes spominjajo predvsem novice o razpadanju države.
Vojislav Pejović je odraščal v Črni gori, koketiral z umetnostjo in režijo, naposled pa kot eden od najboljših študentov v letniku končal v biokemiji. Ko se je na Balkanu razbesnela vojna, je razvijal doktorat v Nemčiji, nato pa migriral v Združene države. Ob tem, da se na drugi strani Atlantika ukvarja s komuniciranjem medicine, tudi piše. Od nedavnega je na slovenskih knjižnih policah njegova zadnja knjiga Ameriški sfumato, v kateri pronicljivo razčleni spominjanje. V kaj se prelevi spomin, če ga že samo spominjanje popači?
Afganistanski računalniški strokovnjak, ki je moral pobegniti iz domovine, ker je več let delal v podjetju, ki je sodelovalo z Američani. Pravi, da želi s smehom spreminjati življenje. Tega si zdaj ureja v Sloveniji. Foto: Združenje manager
Davor Vugrinec, nestereotipni nogometaš. Skoraj 10 let je bil hrvaški nogometni reprezentant, še vedno je najboljši strelec hrvaške lige vseh časov. Znan je tudi po tem, je prosti čas med tekmami in treningi namenjal branju in učenju o umetnosti. Skoraj hkrati z začetkom nogometne kariere je začel ustvarjati svojo umetniško zbirko, ki jo je lani predstavil v zagrebškem umetniškem paviljonu, po količini in kakovosti pa presega celo mnoge muzejske zbirke.
Sin, žena, psička in japonska rezila so najpomembnejše stvari v življenju togishija oziroma mojstra poliranja japonskih rezil Massima Rossija. In ne nujno v tem vrstnem redu, hudomušno pove. Italijan, ki ima rad sproščenost in bello vito, se je hkrati pripravljen podrediti strogim pravilom japonske kulture in mentalitete. Ponižnost, poštenost in iskrenost. To ceni pri Japoncih in pogreša pri Italijanih. Zna pa vseeno v sebi združiti dve tako različni, a hkrati tako podobni si kulturi. In to na tak iskren, skoraj naiven način. O svoji zgodbi, povezanosti z Japonsko in tudi o tem, da je pred kratkim preživel potres v italijanskem Amatriceju, je govoril v Evropi osebno!
Muriel Barbery je francoska pisateljica, ki je Slovenijo pred nekaj leti očarala s svojim romanom Eleganca ježa. Je profesorica filozofije, nikakor pa ne filozofinja, pravi, po treh romanih zdaj zase že lahko reče, da je tudi pisateljica. Razpeta med Japonsko in Francijo v današnjem bučečem svetu išče predvsem tišino in čisto poezijo.
Neveljaven email naslov