Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Stefan Gunnarsson je vodja trženja na islandski nogometni zvezi in tvorec islandskega nogometnega čudeža.
"Mala" Islandija je leta 2016 na evropskem prvenstvu senzacionalno premagala "veliko" Anglijo v osmini finala in pokazala, da uspešnost nogometne reprezentance ni odvisna le od velikosti njene države. Islandski nogometaši so takrat postali hit, nogometna reprezentanca pa nepričakovan magnet za turiste. Islandski nogomet je postal zgodba o uspehu kljub temu, da ima Islandija šestkrat manj prebivalcev kot Slovenija, podnebje pa ni idealno za šport na prostem.
Pred petimi leti nihče ni trkal na vrata nogometnega stadiona in spraševal, če si lahko ogleda, pravi Stefan Gunnarsson, ki je imel nalogo, da zanimanje za islandsko reprezentanco najbolj unovči. Pred tremi leti, preden je Islandija zaigrala na drugem velikem tekmovanju v zadnjem desetletju - na svetovnem prvenstvu v Rusiji - je postal šef marketinga na islandski nogometni zvezi.
"Zdaj skušamo pridobiti tuje sponzorje. Domače smo vedno imeli, ampak islandska reprezentanca je zdaj postala mednarodno prepoznavna, zato iščemo večja tuja podjetja, ki bi bila pripravljena vlagati. Predstavljamo se kot nogometni 'outsider', kot večni 'outsider'."
Ena od nalog, ki si jo je Gunnarsson zastavil, ko je prevzel trženje na nogometni zvezi, je bila izboljšati podobo in blagovno znamko izbrane vrste. Povlekel je pogumno potezo. Na reprezentančnih dresih so navadno grbi nacionalnih nogometnih zvez, a odločil se je, da bo islandska zveza imela dva grba. Eden je klasičen logotip, drug, nov pa je poseben, narejen za dres islandske reprezentance in za vse različne izdelke, ki jih je želela zveza prodati - od žogic in kozarčkov do šalov in kap. Na tem grbu so upodobljene glave štirih bitij - orla, bika, velikana in zmaja. To izhaja iz stare islandske sage o norveških osvajalcih, ki so skušali zavzeti otok, a niso uspeli, ker jih je z vsake strani napadlo eno od teh bitij.
"Kot komercialist sem bil zadovoljen, da takšna zgodba sedaj del 'mainstreama'. Thor in nordijska mitologija sta del Marvelovih filmov, Igra prestolov je bila izjemno priljubljena. Takšne stvari nam omogočajo, da bolje pripovedujemo zgodbe."
Vse več nogometnih navdušencev danes navija za več ekip, ne zgolj za eno. To je fenomen, ki ga poznamo tudi v Sloveniji. To so 'porfteljski navijači'.
"Portfeljskih navijačev je vse več. Še posebej mladi sedaj pogosto navijajo za tri ali štiri klube. Velikokrat v različnih športih. To smo želeli izkoristiti. Samo 350.000 nas je, svoje izdelke pa želimo prodati večjemu trgu. Iskali smo primere dobre prakse, denimo novozelandsko ragbijsko reprezentanco ali pa St. Pauli. To je nogometni klub v 2. nemški Bundesligi, ki nikoli ni blestel, ampak je zelo priljubljen. Njihov grb in logo lahko vidite povsod, ker imajo identiteto, ki se dotakne ljudi."
725 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Stefan Gunnarsson je vodja trženja na islandski nogometni zvezi in tvorec islandskega nogometnega čudeža.
"Mala" Islandija je leta 2016 na evropskem prvenstvu senzacionalno premagala "veliko" Anglijo v osmini finala in pokazala, da uspešnost nogometne reprezentance ni odvisna le od velikosti njene države. Islandski nogometaši so takrat postali hit, nogometna reprezentanca pa nepričakovan magnet za turiste. Islandski nogomet je postal zgodba o uspehu kljub temu, da ima Islandija šestkrat manj prebivalcev kot Slovenija, podnebje pa ni idealno za šport na prostem.
Pred petimi leti nihče ni trkal na vrata nogometnega stadiona in spraševal, če si lahko ogleda, pravi Stefan Gunnarsson, ki je imel nalogo, da zanimanje za islandsko reprezentanco najbolj unovči. Pred tremi leti, preden je Islandija zaigrala na drugem velikem tekmovanju v zadnjem desetletju - na svetovnem prvenstvu v Rusiji - je postal šef marketinga na islandski nogometni zvezi.
"Zdaj skušamo pridobiti tuje sponzorje. Domače smo vedno imeli, ampak islandska reprezentanca je zdaj postala mednarodno prepoznavna, zato iščemo večja tuja podjetja, ki bi bila pripravljena vlagati. Predstavljamo se kot nogometni 'outsider', kot večni 'outsider'."
Ena od nalog, ki si jo je Gunnarsson zastavil, ko je prevzel trženje na nogometni zvezi, je bila izboljšati podobo in blagovno znamko izbrane vrste. Povlekel je pogumno potezo. Na reprezentančnih dresih so navadno grbi nacionalnih nogometnih zvez, a odločil se je, da bo islandska zveza imela dva grba. Eden je klasičen logotip, drug, nov pa je poseben, narejen za dres islandske reprezentance in za vse različne izdelke, ki jih je želela zveza prodati - od žogic in kozarčkov do šalov in kap. Na tem grbu so upodobljene glave štirih bitij - orla, bika, velikana in zmaja. To izhaja iz stare islandske sage o norveških osvajalcih, ki so skušali zavzeti otok, a niso uspeli, ker jih je z vsake strani napadlo eno od teh bitij.
"Kot komercialist sem bil zadovoljen, da takšna zgodba sedaj del 'mainstreama'. Thor in nordijska mitologija sta del Marvelovih filmov, Igra prestolov je bila izjemno priljubljena. Takšne stvari nam omogočajo, da bolje pripovedujemo zgodbe."
Vse več nogometnih navdušencev danes navija za več ekip, ne zgolj za eno. To je fenomen, ki ga poznamo tudi v Sloveniji. To so 'porfteljski navijači'.
"Portfeljskih navijačev je vse več. Še posebej mladi sedaj pogosto navijajo za tri ali štiri klube. Velikokrat v različnih športih. To smo želeli izkoristiti. Samo 350.000 nas je, svoje izdelke pa želimo prodati večjemu trgu. Iskali smo primere dobre prakse, denimo novozelandsko ragbijsko reprezentanco ali pa St. Pauli. To je nogometni klub v 2. nemški Bundesligi, ki nikoli ni blestel, ampak je zelo priljubljen. Njihov grb in logo lahko vidite povsod, ker imajo identiteto, ki se dotakne ljudi."
Režiserka Eliza Kubarska je v enem svojih dokumentarnih filmov v ospredje postavila družino Šerpe Ngada in to, kako tam gledajo na ekstremne alpinistične odprave.
Islandski filmski in gledališki igralec Hilmir Snær Guðnason o tem, zakaj na Islandiji ni nujno, da imajo pravljice srečen konec, o podnebnih spremembah, in o filmu Jagnje.
Alpski smučar Aksel Lund Svindal, najstarejši smukaški zmagovalec v zgodovini olimpijskih iger, o uspešni karieri, številnih poškodbah, razlogih za upokojitev in športnih vrednotah, ki so pomembne za svet.
Avstralski umetnik Colin Black se je povsem posvetil zvoku. O Ljubljani pred Parizom, dojemanju njegovega dela in mednarodnih nagradah.
Deskar na snegu Jasey Jay Anderson: Ker si vedno praviš, da lahko nekaj dosežeš, a zato ni nobenega zagotovila, dokler ne poskusiš.
Ana Salazar Torrez je bolivijska umetnica, ki je skupaj z gledališko skupino Teatro Trono novembra obiskala Slovenijo v okviru šeste nacionalne konference globalnega učenja, ki je letos nosila pomenljiv naslov Onkraj mehurčka. Ana živi v mestu El Alto, ki leži v Andih na 4000 metrih nadmorske višine.
Gostja je Kolumbijka Giovanna Paola Severino Gutierrez, predsednica Društva Latinoameričanov v Sloveniji.
Natalie Kauther in Adrian Pollmann sta prva nemška veleposlanika, ki delo opravljata izmenično.
Nemški stripar, risar in ilustrator Patrick Wirbeleit piše in ilustrira otroške knjige ter ustvarja stripe za otroke.
Današnja sogovornica je Tajka, ki obožuje slovensko naravo in kulinariko. Veliko potuje in trenutke lovi v fotografski objektiv.
Najuspešnejši nemški smučar Felix Neureuther je kar 13-krat stal na najvišji stopnički tekem svetovnega pokala, pohvali pa se lahko tudi s petimi odličji s svetovnih prvenstev. Kot zanimivost – svojo prvo tekmo svetovnega pokala je odsmučal prav pri nas v Kranjski Gori. V svojem domu nima osvojenih medalj in pokalov, saj pravi, da mu več pomenijo spomini s tekem in občutki, ki jih je doživljal ob zmagah in porazih.
Marie-Claire Pagano se predstavi kot pol Britanka in pol Italijanka. Čeprav ta hip opravlja doktorat v Združenem kraljestvu, zadnjih nekaj let pogosto obiskuje Slovenijo.
Čeprav Olga Chufistova prihaja iz mesta Ulan-Ude, glavnega mesta ruske republike Burjatije v vzhodni Sibiriji, se je kot srednješolka odločila, da bo raje pobliže spoznala Slovenijo in slovenski jezik.
Robert Swan je ambasador ohranjanja Antarktike kot zadnje nedotaknjene divjine. Čeprav sovraži mraz, pa tudi hojo, že več kot trideset let potuje na celino, veliko za dve Avstraliji in opozarja na njeno krhkost.
Novinarka Ana Lalić iz Novega Sada je bila zaradi svojega dela označena za izdajalko države in tujo plačanko. Prejela je več groženj s smrtjo, zato ima še vedno zasebno varovanje.
75-letni pesnik Fawzi Abder Rahim z ženo Darinko živi v Mariboru že skoraj pol stoletja, nedavno pa sta izdala njegovo najnovejšo pesniško zbirko Do kdaj?
Namiznoteniški igralec Bojan Tokić, rojen v Bosni in Hercegovini, je Slovenijo na olimpijskih igrah zastopal kar trikrat. Na petkovem odprtju olimpijskih iger v Tokiu bo nosil slovensko zastavo.
Marija Šestak, ena najboljših slovenskih atletinj vseh časov, se je rodila v Kragujevcu, del mladosti preživela onstran Atlantika, ljubezen pa jo je pripeljala v Slovenijo, kjer si je ustvarila dom in družino.
Nekdanja rokometašica Nataša Derepasko je doma na polotoku Krim, v Slovenijo pa je prišla zaradi Krima. Zase pravi, da je realistka, njena najbočitnejša lastnost pa je, da želi vedno in povsod zmagati.
Neveljaven email naslov