Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Današnja sogovornica je Tajka, ki obožuje slovensko naravo in kulinariko. Veliko potuje in trenutke lovi v fotografski objektiv.
Kitiya Srimaratn je odraščala na severovzhodu Tajske, v kraju s težko izgovorljivim imenom. Preden je zapustila domovino, je kot medicinska sestra delala v intenzivni enoti zasebne bolnišnice v Bangkoku. Slovenija jo je očarala z gorami in jezeri. Nekaj let po prihodu v Slovenijo je odprla masažni salon, veliko in rada kuham, tudi za zaključene družbe. Je nemirna duša. Izleti in potovanja so njena strast in Evropa je s svojo bogato zgodovino neskončen vir novih odkritij. Kitiyina strast je tudi fotografija. Z objavami ujetih trenutkov na družbenih omrežjih je k obisku Slovenije in okoliških držav pritegnila številne Tajce, ki jih vodi na potovanjih.
"Večina Azijcev, ki odidejo, grejo v tujino iskat nove, boljše priložnosti. Zlasti v Evropi je zaradi zdravstvenega sistema in socialnih pravic kakovost življenja veliko boljša. To sem posebej občutila med epidemijo, ko smo vsi, ki nismo smeli delati, za tisti čas prejeli nadomestilo. Na Tajskem so do česa takega upravičeni samo vladni uslužbenci."
Nima avtomobila. Po Ljubljani se prevaža s kolesom.
"Toliko skritih lepih kotičkov imate, a tako slab javni prevoz, sploh v primerjavi z drugimi evropskimi državami. Do nekaterih točk je nemogoče priti brez avtomobila. Sama se nekako znajdem. Torej: kamor je mogoče, grem z avtobusom ali vlakom, sicer pa tudi štopam."
Opaža, da se je tudi v Sloveniiji v letih njenega bivanja spremenilo marsikaj. Spremenili so se zlasti ljudje.
"Bolj odprti so, zlasti do tujcev. Včasih sem na sebi čutila poglede, danes tega ni več. Očitno je tudi, da Slovenci veliko več potujete, generacije so se zamenjale. Rekla bi, da Slovenija odrašča. Zdaj je Slovenija postala 30-letna neodvisna dama v najboljšem smislu."
724 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Današnja sogovornica je Tajka, ki obožuje slovensko naravo in kulinariko. Veliko potuje in trenutke lovi v fotografski objektiv.
Kitiya Srimaratn je odraščala na severovzhodu Tajske, v kraju s težko izgovorljivim imenom. Preden je zapustila domovino, je kot medicinska sestra delala v intenzivni enoti zasebne bolnišnice v Bangkoku. Slovenija jo je očarala z gorami in jezeri. Nekaj let po prihodu v Slovenijo je odprla masažni salon, veliko in rada kuham, tudi za zaključene družbe. Je nemirna duša. Izleti in potovanja so njena strast in Evropa je s svojo bogato zgodovino neskončen vir novih odkritij. Kitiyina strast je tudi fotografija. Z objavami ujetih trenutkov na družbenih omrežjih je k obisku Slovenije in okoliških držav pritegnila številne Tajce, ki jih vodi na potovanjih.
"Večina Azijcev, ki odidejo, grejo v tujino iskat nove, boljše priložnosti. Zlasti v Evropi je zaradi zdravstvenega sistema in socialnih pravic kakovost življenja veliko boljša. To sem posebej občutila med epidemijo, ko smo vsi, ki nismo smeli delati, za tisti čas prejeli nadomestilo. Na Tajskem so do česa takega upravičeni samo vladni uslužbenci."
Nima avtomobila. Po Ljubljani se prevaža s kolesom.
"Toliko skritih lepih kotičkov imate, a tako slab javni prevoz, sploh v primerjavi z drugimi evropskimi državami. Do nekaterih točk je nemogoče priti brez avtomobila. Sama se nekako znajdem. Torej: kamor je mogoče, grem z avtobusom ali vlakom, sicer pa tudi štopam."
Opaža, da se je tudi v Sloveniiji v letih njenega bivanja spremenilo marsikaj. Spremenili so se zlasti ljudje.
"Bolj odprti so, zlasti do tujcev. Včasih sem na sebi čutila poglede, danes tega ni več. Očitno je tudi, da Slovenci veliko več potujete, generacije so se zamenjale. Rekla bi, da Slovenija odrašča. Zdaj je Slovenija postala 30-letna neodvisna dama v najboljšem smislu."
Zoran Jovičić je nekdanji slovenski rokometni reprezentant, zdaj trener državnih prvakov iz Velenja, ki je v Slovenijo v začetku devetdesetih let prišel iz Tuzle na počitnice k stricu in teti v Koper.
Vladimer Boisa, nekdanji košarkar Olimpije, se je pri 17 letih odločil oditi iz Gruzije in priti v Ljubljano. Danes se ukvarja z vinarstvom in je podpredsednik košarkarske zveze Gruzije.
Ljubljana bi lahko bila žarišče za zagonska podjetja in podjetništvo, a se to žal zdaj še ne dogaja.
Bruno Gola je brazilski zvočni umetnik in eden vodilnih predstavnikov zvočnega kodiranja, moderne zvrsti umetnosti, ki povezuje programiranje in avdiovizualno umetnost. Na pot zvočnega kodiranja se je podal leta 2016, po skoraj desetih letih dela v programiranju, saj v svojem delu ni več videl izzivov. Zato je poiskal nove.
Filip Kotsambouikidis se je odraščal na Švedskem, poletja pa preživljal na grški obali. Čeprav mora doma ves čas imeti olivno olje in feta sir, se tudi švedski hrani ne bi odpovedal.
Martina Zakocs je predstavnica mlajše generacije porabskih Slovencev. Doma je iz Gornjega Senika, največje slovenske vasi v Porabju. Študirala je v Mariboru in Ljubljani. Bližje so ji Štajerci, ki so bolj podobni nasmejanim Porabcem.V magisteriju je analizirala dvojezične napise v sedmih slovenskih obmejnih vaseh. V politiko se ne vmešava. Pravi, da država pod Orbanom funkcionira: “Dnevi tečejo in se moramo prilagajati temu, kar je.” Tudi o življenju mladih v Porabju, koroni in prihodnosti.
Gabriela-Mihaela Buzoianu je prišla v Ljubljano na trimesečno prakso, zdaj je tukaj že več kot 5 let. Nekdanja študentka novinarstva zdaj dela v logistiki, pri nas pa predvsem pogreša nekoliko romanskega temperamenta.
Annie Millan-Gračner je mlada Venezuelka, po izobrazbi zdravnica, ki se je pred dvema letoma in pol poročila s Slovencem in se preselila v Slovenijo.
Za Skandinavce in Nordijce velja, da so zadržani ljudje. Tudi redkobesedni, kar pa za našega gosta ne moremo trditi. Našega gosta je v Slovenijo pripeljalo trenersko delo.Finec Raimo Summanen je namreč trener hokejistov Olimpije.
Rosi Grillmair, mlada avstrijska umetnica, v odnosu med človekom in umetno inteligenco zaznava omejenost človeške domišljije.
Marina Martensson, simpatična pegasta kodrolaska, je v domovini svoje mame našla mir in vnovič glasbeno zaživela.
Ukaleq Slettemark je biatlonka, ki prihaja z Grenlandije. S tistimi, ki mislijo, da ljudje tam živijo v iglujih se rada pošali, da živi v dvonadstropnem igluju s centralnim ogrevanjem in garažo.
Mohamed al Burai je palestinski begunec. V Slovenijo je prišel pred dvema letoma, pred slabim letom mu je Slovenija podelila azil.
Stefan Gunnarsson je vodja trženja na islandski nogometni zvezi in tvorec islandskega nogometnega čudeža.
Jon Lee Anderson je v svoji bogati novinarski karieri kot dolgoletni dopisnik poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu in v Afriki, prav posebno ljubezen pa čuti do Latinske Amerike.
Jaume Subirana je pisatelj in profesor književnosti iz Barcelone, je strasten zagovornik katalonske kulture, neposreden kritik Španije, a hkrati samostojne države ne vidi kot edine možnosti.
Sašo Niskač se je večkrat selil med različnimi evropskimi mesti in državami ter v Sloveniji deluje kot svobodni umetnik. Producira in organizira festival evropskih kratkih filmov Europanorama.
Nekdanji marinec iz Puščavskega viharja Matt Hamlin že štiri leta živi v Ljubljani, kjer mesi tudi sladko pecivo po receptih svoje babice iz Arizone.
Katja Aleksandra Mežek je pravnica. Kalifornijo je pred nekaj meseci zamenjala za Kranj. Zakaj je navdušena nad življenjem v Sloveniji, kako svetuje podjetjem in kaj ji je najbolj všeč pri očetovi glasbi?
Neveljaven email naslov