Ana Salazar Torrez je bolivijska umetnica, ki je skupaj z gledališko skupino Teatro Trono novembra obiskala Slovenijo v okviru šeste nacionalne konference globalnega učenja, ki je letos nosila pomenljiv naslov Onkraj mehurčka. Ana živi v mestu El Alto, ki leži v Andih na 4000 metrih nadmorske višine.

V kulturi staroselcev je zelo pomemben odnos do narave.

"Povezava z Zemljo je zelo globoka. Preden kaj naredimo, se najprej obrnemo k njej. Tudi če na primer popijemo pivo, ga najprej malo darujemo Zemlji."

Ana pravi, da so telesa prvotnih prebivalcev polna strahu.

"To je zaradi zgodovine. Kolonialisti so nam govorili, da smo nekaj najhujšega na svetu, da smo manjvredni, da smo necivilizirani divjaki. Vse to je danes shranjeno v naših telesih. Telo ima spomin in ta spomin se prenaša iz generacije v generacijo. Staroselci se še zmeraj čutijo manjvredne."

Gledališče in umetnost jim lahko pomagata. Tudi tako, da jim ponudita prostor, kjer lahko o tem govorijo.

"Zakaj ne marate barve svoje kože, saj je lepa? Zakaj ne marate svoje kulture, svoje identitete? Ste bogati, ne revni! Bogati ste zaradi zelo globokih stvari, ki ste jih prejeli od prednikov. Tega se morate zavedati. Ni treba biti taki kot drugi, saj imate vse v sebi, v svojem telesu. Začeti morate imeti radi svoje telo, ga odpreti."

V procesu dekolonizacije telesa se veliko pogovarjajo o čustvih in občutkih. Tudi o tem, kaj se je dogajalo v zgodovini, kaj se dogaja danes in zakaj je še vedno toliko neenakosti.

"Zakaj mislite, da ste vi revni, oni pa bogati? Kaj se je zgodilo v zgodovini, kaj se je zgodilo z vami? Zakaj se sramujete svojih mater, zakaj ne govorite v maternem jeziku?"

O bogati tradiciji upora in gverilskem boju z umetnostjo Ana govori s ponosom, je pa zelo kritična do tega, kaj je revnim avtohtonim skupnostim prinesla karantena, medtem ko sta se dogajala koncentracija kapitala in bogatenje najbogatejših.