Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Naš domači planet se ponaša s prav baročno pestrostjo živalskih, rastlinskih in mikrobnih vrst. Na kopnem in v morju veselo brbota nepregledna množica najrazličnejših oblik življenja, od mikroskopskih bakterij do orjaških sekvoj in velikanskega sinjega kita. Vsaka vrsta je enkratna in svet zase, rezultat milijonov let počasnega evolucijskega ustvarjanja. A koliko je v resnici vrst? Na to skuša odgovoriti sogovornik v Frekvenci X: nekdanji predsednik britanske Kraljeve družbe oziroma akademije znanosti, profesor doktor Robert May.
Koliko vrst je po vašem mnenju na našem planetu?
Neverjetno je, da na to nimamo odgovora. Poimenovali smo jih približno milijon in pol, vendar so bile nekatere – neodvisno – odkrite dvakrat. Zato bo potrebno še nekaj urejanja. Verodostojne ocene se gibljejo med nekaj in 100 milijoni vrst, sam pa najbolj verjamem mnenju, da je število nekje med tremi in desetimi milijoni.
Ali je sploh verjetno, da bodo znanstveniki odkrili in prešteli vse vrste, ki obstajajo?
Morda res nikoli ne bomo postavili zadnje pike na i, a ker smo rešili nekatere probleme, s katerimi se srečujemo – na primer spreminjanja ozračja in rasti prebivalstva – menim, da bi z napredkom znanosti, boljšo molekularno genetsko metodo za prepoznavanje vrst in urejanje taksonomije, sčasoma lahko identificirali vse evkariote, se pravi živali in rastline. Po moji oceni pa bomo za to potrebovali vsaj stoletje. Dela torej ne bomo končali v naslednjih nekaj letih.
Ali je vprašanje števila vrst samo akademske narave – gre samo za našo radovednost – ali pa je pomembno tudi iz kakšnega drugega vidika?
Po mojem je zelo pomembno tudi iz drugih vidikov. Eden mojih predhodnikov, slavni fizik, ki je bil predsednik Kraljeve družbe oziroma naše akademije znanosti, je pred sto leti rekel, da gre pri tem le za zbiranje znamk. V resnici pa spoznavamo, da nas naravni ekološki sistemi oskrbujejo z vsemi vrstami storitev – čisto vodo, opraševanjem rastlin – s stvarmi, ki niso vključene v konvencionalno ekonomsko vrednotenje oziroma bruto družbeni proizvod, so pa ključne za naše dobro počutje. Ne gre estetske užitke, ampak konkretne, oprijemljive koristi, ki so približno enako velike kot konvencionalni BDP. Ker povzročamo izumrtje vrst in motimo ekosisteme, jih moramo bolje razumeti. To pa pomeni, da moramo najprej sploh vedeti, kaj vse jih sestavlja.
Kaj menite, je trenutno število vrst glede na evolucijsko zgodovino veliko ali majhno? Je bilo recimo pred nekaj milijoni let na Zemlji veliko več različnih vrst?
Naše poznavanje preteklosti je manj natančno, ker se zanašamo na pomanjkljive fosilne dokaze, saj je mehkejša tkiva težko najti. Dokazi iz zadnje pol milijarde let pa nakazujejo, da je število vrst – in s tem njihova raznovrstnost – postopoma raslo. Imeli smo pet velikih množičnih izumrtij, med njimi tudi tisto, ki stari živalski vek ločuje od srednjega. Takrat je morda izumrlo 90 % vseh vrst . A po prav vsakem množičnem izumrtju je v nekaj milijonih let število vrst znova naraslo in doseglo še večjo stopnjo raznovrstnosti. Zato je na Zemlji zdaj najbrž več vrst kot kdaj prej. In tudi če se približuje val šestega množičnega izumrtja in bo znaten delež vrst res izumrl, se bo število vrst v petih, šestih milijonih let vrnilo na podobno raven. Če seveda planetu ne bomo prizadeli večje škode.
Dandanes je aktualno predvsem izumiranje vrst, kaj pa druga plat zgodbe – kako hitro in v kakšnem številu nastajajo nove?
Najdbe fosilov kažejo, da so vrste vedno izumirale in da so se vedno pojavljale nove, in to s podobnim tempom. Število novih vrst nekoliko presega izumiranje starih. Pri petih množičnih izumrtjih je nenavadna le hitrost tega procesa. Vrste so izumirale bistveno hitreje kot se pojavljale nove. Valovi izumrtij so – vsaj nekateri – prišli zelo hitro, v sto ali tisoč letih, medtem ko je trajalo veliko dlje, da so nove vrste zapolnile nastalo praznino – najverjetneje pet milijonov let. Prepričan sem, da ta hip nastajajo nove vrste, a veliko počasneje, kot uničujemo obstoječe. Po drugi strani pa fosili kažejo, da se nove in izumrle vrste izmenjujejo s približno istim tempom, oziroma, da se nove vrste pojavljajo nekoliko hitreje.
695 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Naš domači planet se ponaša s prav baročno pestrostjo živalskih, rastlinskih in mikrobnih vrst. Na kopnem in v morju veselo brbota nepregledna množica najrazličnejših oblik življenja, od mikroskopskih bakterij do orjaških sekvoj in velikanskega sinjega kita. Vsaka vrsta je enkratna in svet zase, rezultat milijonov let počasnega evolucijskega ustvarjanja. A koliko je v resnici vrst? Na to skuša odgovoriti sogovornik v Frekvenci X: nekdanji predsednik britanske Kraljeve družbe oziroma akademije znanosti, profesor doktor Robert May.
Koliko vrst je po vašem mnenju na našem planetu?
Neverjetno je, da na to nimamo odgovora. Poimenovali smo jih približno milijon in pol, vendar so bile nekatere – neodvisno – odkrite dvakrat. Zato bo potrebno še nekaj urejanja. Verodostojne ocene se gibljejo med nekaj in 100 milijoni vrst, sam pa najbolj verjamem mnenju, da je število nekje med tremi in desetimi milijoni.
Ali je sploh verjetno, da bodo znanstveniki odkrili in prešteli vse vrste, ki obstajajo?
Morda res nikoli ne bomo postavili zadnje pike na i, a ker smo rešili nekatere probleme, s katerimi se srečujemo – na primer spreminjanja ozračja in rasti prebivalstva – menim, da bi z napredkom znanosti, boljšo molekularno genetsko metodo za prepoznavanje vrst in urejanje taksonomije, sčasoma lahko identificirali vse evkariote, se pravi živali in rastline. Po moji oceni pa bomo za to potrebovali vsaj stoletje. Dela torej ne bomo končali v naslednjih nekaj letih.
Ali je vprašanje števila vrst samo akademske narave – gre samo za našo radovednost – ali pa je pomembno tudi iz kakšnega drugega vidika?
Po mojem je zelo pomembno tudi iz drugih vidikov. Eden mojih predhodnikov, slavni fizik, ki je bil predsednik Kraljeve družbe oziroma naše akademije znanosti, je pred sto leti rekel, da gre pri tem le za zbiranje znamk. V resnici pa spoznavamo, da nas naravni ekološki sistemi oskrbujejo z vsemi vrstami storitev – čisto vodo, opraševanjem rastlin – s stvarmi, ki niso vključene v konvencionalno ekonomsko vrednotenje oziroma bruto družbeni proizvod, so pa ključne za naše dobro počutje. Ne gre estetske užitke, ampak konkretne, oprijemljive koristi, ki so približno enako velike kot konvencionalni BDP. Ker povzročamo izumrtje vrst in motimo ekosisteme, jih moramo bolje razumeti. To pa pomeni, da moramo najprej sploh vedeti, kaj vse jih sestavlja.
Kaj menite, je trenutno število vrst glede na evolucijsko zgodovino veliko ali majhno? Je bilo recimo pred nekaj milijoni let na Zemlji veliko več različnih vrst?
Naše poznavanje preteklosti je manj natančno, ker se zanašamo na pomanjkljive fosilne dokaze, saj je mehkejša tkiva težko najti. Dokazi iz zadnje pol milijarde let pa nakazujejo, da je število vrst – in s tem njihova raznovrstnost – postopoma raslo. Imeli smo pet velikih množičnih izumrtij, med njimi tudi tisto, ki stari živalski vek ločuje od srednjega. Takrat je morda izumrlo 90 % vseh vrst . A po prav vsakem množičnem izumrtju je v nekaj milijonih let število vrst znova naraslo in doseglo še večjo stopnjo raznovrstnosti. Zato je na Zemlji zdaj najbrž več vrst kot kdaj prej. In tudi če se približuje val šestega množičnega izumrtja in bo znaten delež vrst res izumrl, se bo število vrst v petih, šestih milijonih let vrnilo na podobno raven. Če seveda planetu ne bomo prizadeli večje škode.
Dandanes je aktualno predvsem izumiranje vrst, kaj pa druga plat zgodbe – kako hitro in v kakšnem številu nastajajo nove?
Najdbe fosilov kažejo, da so vrste vedno izumirale in da so se vedno pojavljale nove, in to s podobnim tempom. Število novih vrst nekoliko presega izumiranje starih. Pri petih množičnih izumrtjih je nenavadna le hitrost tega procesa. Vrste so izumirale bistveno hitreje kot se pojavljale nove. Valovi izumrtij so – vsaj nekateri – prišli zelo hitro, v sto ali tisoč letih, medtem ko je trajalo veliko dlje, da so nove vrste zapolnile nastalo praznino – najverjetneje pet milijonov let. Prepričan sem, da ta hip nastajajo nove vrste, a veliko počasneje, kot uničujemo obstoječe. Po drugi strani pa fosili kažejo, da se nove in izumrle vrste izmenjujejo s približno istim tempom, oziroma, da se nove vrste pojavljajo nekoliko hitreje.
Beremo časopis, rešujemo sudoku in brez slabe vesti telefoniramo. To je vožnja prihodnosti s samovozečimi avtomobili. Ti naj bi namreč bili naslednji stroj, ki bo nadomestil nekatera človeška dela in nam olajšal življenje. Vožnja po središčih mesta bi bila s takšnimi vozili manj stresna, avtomobil bi se samodejno odzival na ovire, poleg tega pa bi obstajala zmanjšana potreba po parkirnem prostoru, saj bi nas avtomobil odložil in se sam odpeljal domov.
Izstreljevanje satelitov v vesolje je drago. Izstrelitev kilograma tovora v nizko tirnico stane 10 tisoč evrov, cena za bolj oddaljene tire je še precej višja. Osrednja sogovornika oddaje sta dr. Marcos Bavdž in dr. Janez Dolinšek.
“Ali živali čutijo bolečino?” je vprašanje, ki si ga bomo zastavljali v tokratni Frekvenci X. Znanstveniki in filozofi imajo glede tega različna stališča, pritrdilni odgovor nanj pa bi marsikatero človekovo dejanje postavil v slabo moralno luč. Če namreč živali ne čutijo bolečine, potem so eksperimenti na njih in njihov zakol moralno neproblematična dejanja. Če pa živali to sposobnost imajo, potem se stvari zapletejo in postanejo kočljive.
V vesolje je doslej poletelo 551 ljudi, med njimi je tudi kanadski astronavt Chris Hadfield. Hadfield je v vesolje poletel trikrat, več mesecev je bival na mednarodni vesoljski postaji, kjer je posnel tudi videospot za legendarno pesem Space Oddity. Oddajo smo pripravili v sodelovanju s Slavkom Jeričem, avtorjem podcasta Številke, ki je v studio osvetlil nekaj zanimivih statističnih dejstev povezanih s človekovim osvajanjem vesolja.
V jami v Južnoafriški republiki so pred kratkim odkrili novo vrsto človečnjaka – vrsto Homo naledi, ki naj bi po mnenju odkriteljev predstavljala do zdaj manjkajoči člen v uganki človeške evolucije. A stvar ni tako preprosta – okostje je precej nenavadno, za povrh pa znanstveniki ne znajo niti določiti, kako staro je. Kdo je bil Homo naledi in kakšna dogodivščina je bilo njegovo izkopavanje?
Življenje zvezd se zdi v marsičem fantastična zgodba narave, ki omogoča tudi naš obstoj. Razložili bomo, kako sta letošnja Nobelova nagrajenca za fiziko zaokrožila razumevanje jedrskega zlivanja v notranjosti Sonca in pri tem odkrila nove lastnosti delcev z imenom nevtrini. Jedrsko zlivanje primerjamo z nasprotno reakcijo jedrske cepitve, ki poganja elektrarno v Krškem, in pojasnjujemo, da so manjši reaktorji, kot je tisti v Podgorici pri Ljubljani, nepogrešljivi v industrijskih in medicinskih preiskavah in terapijah.
Luka Ausec je doktor biologije. Tekoče bere DNK, deloma pa tudi literaturo. Navdušuje ga pregibanje telesa in možganov v vse smeri, deloma tudi navznoter. Luka je znanstvenik in raziskovalec v zasebnem sektorju. Podkaster. Na Metini listi že dve leti pripravlja MetaPHoDcast. Skupaj z Ano Slavec se pogovarjata z mladimi raziskovalci in raziskovalkami o življenju, vesolju in sploh vsem. Njuni sogovorniki so znanstveniki pred zaključkom doktorata z različnih področij znanosti. Kakšne so razmere med mladimi znanstveniki, kako je s komuniciranjem znanosti, kaj posluša Luka?
Potem ko se je majhna ekipa znanstvenikov z univerze Zahodna Virginija lotila preverjanja, kako neki Volkswagnu uspe izdelati tako dobre motorje, je tega avtomobilskega velikana nepričakovano ujela tudi pri goljufanju in zavajanju glede izpustov iz svojih dizelskih vozil. To pot na tnalu ni bil zloglasni ogljikov dioksid, temveč dušikovi oksidi. Kako točno je Volkswagen goljufal in kako so ga ujeli, s čim vse naši avtomobili onesnažujejo ozračje in ali so bencinski motorji čistejši od dizelski, raziskujemo v tokratni Frekvenci X.
Smo v tednu razglasitev letošnjih dobitnikov Nobelovih nagrad. Na področju medicine so nagrado prinesla zdravila za zdravljenje malarije in nekaterih parazitskih bolezni, v fiziki je odbor najbolj prepričalo odkritje, da nevtrini, ena izmed skupin osnovnih delcev, vendarle imajo maso, v kemiji pa letos odmevajo dosežki pri odpravljanja poškodb DNK. Pogovarjali smo se tudi s prevajalko del Svetlane Aleksijevič, letošnje Nobelove nagrajenke za književnost.
Nič več izgubljenih ali pozabljenih ključev, nič več ukradenih denarnic in predvsem nič več prepoznih diagnoz bolezni. Kako, se sprašujete? Z mikročipiranjem ljudi. Strokovnjaki obljubljajo, da bo imelo vstavljanje mikročipov v človeško telo v prihodnosti velik, verjetno tudi ugoden vpliv na naše življenje. Kakšna pa so etična, medicinska in varnostna vprašanja o takšni praksi, ki ni videti le kot običajna modna muha
Alan Guth je tisti fizik, ki je postavil inflacijsko teorijo o vesolju, model pospešenega razširjanja vesolja v prvih trenutkih po velikem poku. Pred tedni je bil gost konference Lepton Photon v Ljubljani. Razložil je, kako so se mu v eni noči izšli vsi računi s katerimi se je uvrstil med legendarne fizike. Alan Guth je eden izmed resnih kandidatov za Nobelovo nagrado za fiziko.
V Ljubljani ta teden poteka največja letna konferenca fizike visokih energij "Lepton Photon". Morda lahko pričakujemo nove rezultate z Velikega hadronskega trkalnika v Ženevi na poti do nove fizike, konferenca pa bo ponudila tudi poljudno predavanje očeta inflacijske kozmologije Alana Gutha z MIT.
V Ljubljani ta teden poteka največja letna konferenca fizike visokih energij "Lepton Photon". Morda lahko pričakujemo nove rezultate z Velikega hadronskega trkalnika v Ženevi na poti do nove fizike, konferenca pa bo ponudila tudi poljudno predavanje očeta inflacijske kozmologije Alana Gutha z MIT.
Ta teden sta v slovenski znanstveni skupnosti odmevala dva dosežka – raziskovalci Kemijskega inštituta so s posebnim katalizatorjem za pretvorbo biorazgradljivih odpadkov v biogoriva prepričali žirijo na mednarodnem tekmovanju Royal Society of Chemistry, raziskovalec z Inštituta Jožefa Štefana pa je nato sredi tedna pritegnil precejšnjo mednarodno medijsko pozornost z odkritjem, da je v človeške celice mogoče vstaviti laserje.
Uporaba vodika v vozilih prinaša pomembne prednosti pri varčevanju z energijo in pri vplivu na okolje. Raziskovalci Instituta Jožef Stefan so v sodelovanju s partnerji iz več evropskih držav uspešno zaključili projekt razvoja pomožnega agregata za tovornjake na gorivne celice. Uporaba tovrstnega agregata nadomešča potrebo po delovanju pogonskega motorja kamiona na parkirišču in odpravlja neželen hrup in škodljive izpuste.
Globalne koncentracije ogljikovega dioksida v atmosferi so letos presegle 400 delcev na milijon, to je vrednost, kakršne v geološki zgodovini ne pomnimo vsaj štiri milijone let.
Po napovedih mednarodnega denarnega sklada bo do leta 2050 na dva zaposlena prišel en upokojenec, v Sloveniji pa celo en zaposleni na enega upokojenca. Predvsem starejši bodo tako potrebovali vse več tehnične pomoči, zato je razvijanje pametnih tehnoloških sistemov in umetne inteligence zelo pomembno. Udeležili smo se predstavitve projekta inLIFE, v okviru katerega ob pomoči stanovalcev DS Fužine izpopolnjujejo pametne sisteme za pomoč starostnikom. Gost oddaje je vodja projekta dr. Matjaž Gams z Inštituta Jožef Stefan.
Tokrat smo se spustili v najnižje nadstropje narave, med njene osnovne gradnike. Gostili smo profesorja Boštjana Goloba s Fakultete za matematiko in fiziko in Inštituta Jožef Štefan v Ljubljani, ki je eden vodilnih znanstvenikov v fiziki osnovnih delcev. S kolegi na velikem pospeševalniku elektronov in pozitronov v japonski Tsukubi raziskuje doslej neznane procese in delce, kot so na primer supersimetrični delci. Več let je vodil raziskave delcev, ki jih sestavljajo čarobni kvarki. Prepričan je, da bomo prišli do nepričakovanih odkritij, morda neznanih delcev iz katerih je temna snov, ki jo je v vesolju veliko več kot običajne snovi, iz katere smo ljudje, Zemlja in zvezde. Prof. dr. Boštjan Golob je bil gost v Frekvenci X na Valu 202.
Na osnovi več raziskav danes vemo, da se ljudje bistveno lepše obnašajo, ko vedo ali vsaj slutijo, da jih nekdo opazuje. Že zgolj občutek, da smo opazovani, bo povzročil, da se bomo povsem intuitivno začeli obnašati bolj v skladu z družbenimi normami okolja, v katerem živimo. Ali še sploh potrebujemo zasebnost, prostor, kjer nismo nadzorovani? Kakšen je pomen zasebnosti na delovanje družbe?
Razumevanje človeških možganov v znanosti predstavlja enega največjih izzivov 21. stoletja. Prav zato je Evropska komisija v začetku leta 2013 konzorciju partnerjev projekta Človeški možgani oziroma angleško »The Human Brain Project« namenila kar milijardo evrov za izdelavo podrobnega načrta delovanja človeških možganov in njegove računalniške simulacije. Projekt je največji evropski vložek v znanost v naslednjih 10 letih, kako napreduje, pa se bomo v četrtek popoldne pogovarjali z njegovim izvršnim direktorjem dr. Richardom Frackowiakom. V oddaji bomo namenili pozornost tudi najbolj vročim točkam na področju raziskav v nevroznanosti in kam raziskovalno merijo slovenski nevroznanstveniki. Več v Frekvenci X ta četrtek ob 17ih in 10 minut na Valu 202.
Neveljaven email naslov