Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
(Vir: thebadastronomer, Flickr).
Tokrat bomo spet dodali kamenček v razumevanju boljše predstave o sestavi našega vesolja. S profesorjem Stefanom Covinom z observatorija Brera pri Milanu, enim najplodovitejših evropskih astronomov, smo se pogovarjali o pojavih izbruhov žarkov gama in o pojavih, ki se dogajajo v središčih aktivnih galaksij. Za vse naše zveste bralce in poslušalce pa tokrat objavljamo posebno presenečenje …
Črne luknje v središčih galaksij
V zadnjih letih je postalo jasno, da v običajnih galaksijah, ki imajo v sredini sploščeno zgostitev zvezd, prav v središču praviloma najdemo tudi črno luknjo. Njeno prisotnost izdaja naglo gibanje zvezd okoli nje ali pa rentgenska svetloba, ki jo seva snov med padanjem proti črni luknji. Po masi črna luknja sicer ne prevladuje, saj je njena masa približno tisočina mase zvezd v osrednji zvezdni zgostitvi. Kljub temu so številke kar impresivne. Masa osrednje črne luknje je od nekaj milijonov do nekaj milijard Sončevih mas. Astrofizike seveda zanima, od kod tem masivnim črnim luknjam tolikšna masa. Pri tem si lahko pomagajo s staro mislijo Bojana Štiha, ki je pred leti dejal, da zgodovinarji zgodovino preučujejo, politiki z njo manipulirajo, astronomi pa jo vidijo. Če opazujemo galaksije, ki so zelo daleč, jih namreč vidimo takšne, kot so bile, ko so bile (in vesolje z njimi) še mlade.
Nedavno je dr. Daniel Mortlock z londonskega Imperial Collegea objavil odkritje, da so tako masivno črno luknjo z maso kar dveh milijard sonc odkrili v središču galaksije, ko je bilo vesolje 18-krat mlajše, kot je danes. To pomeni, da so se črne luknje v središčih galaksij zelo hitro poredile do velikih mas. Kot v zadnji številki revije Scientific American povzema dr. Jenny Greene, opazovanja kažejo, da te črne luknje niso nastale s privlakom številnih objektov zvezdnih mas, ampak s sesutjem velikih količin plina in temne snovi v zgodnjih obdobjih širjenja vesolja, ko so zvezde šele nastajale.
Ko se je vesolje postaralo na tretjino današnje starosti, je snovi v okolici črnih lukenj večinoma zmanjkalo. Danes bi lahko rekli, da je za njihovo prehranjevanje značilna stroga dieta, ko le sem ter tja pade vanje kaj snovi. Tako je tudi s črno luknjo v središču naše galaksije. Za razliko od ljudi, ki si v tem poprazničnem času večinoma želimo izgubiti nekaj mase, pa se masa črnih lukenj ne manjša, le opaziti jo je bolj težko.
Zvok snovi v okolici črne luknje
Ena od zvezd v dvojni zvezdi z imenom GRS 1915+105 je črna luknja, ki krade snov s sosednje običajne zvezde. Pri tem nastajajo rentgenski žarki. Če njihovo spremenljivost pospešimo tako da dobimo zvočne frekvence, nastane zanimiv posnetek zvokov ob prehranjevanju črne luknje.
Tok snovi proti črni luknji je neenakomeren. “Mlaskanje”, ki ga slišimo v skoraj enakomernih presledkih, povzroča snov, ki je črna luknja ne uspe pojesti, ampak jo izvrže v nasprotno usmerjenih curkih. Višji toni pa predstavljajo kroženje snovi neposredno ob črni luknji. Zvočni zapis je pripravil Edward Morgan z Massechussets Institute of Technology (poslušaj Audioo izsek!).
Stefano Covino (Vir: http://mitescienza.blogspot.com/).
Prof. Stefano Covino z Observatorija Brera pri Milanu je eden najplodovitejših evropskih astronomov. Objavil je več kot 200 člankov, ki so bili citirani več kot šesttisoč krat, med njimi jih je bilo sedem objavljenih v reviji Nature, pet pa v reviji Science. Covino raziskuje predvsem izbruhe sevanja gama in aktivna galaktična jedra. V obeh primerih se v zelo majhnem prostoru v kratkem času sprosti izjemno veliko energije. Taki dogodki pa so bili značilni za vesolje pred nekaj milijardami let. Področji sta se polno razvili šele nedavno, saj je bilo za dobre rezultate potrebno narediti hitro premikajoče se velike robotske teleskope. Vabljeni k poslušanju intervjuja!
688 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
(Vir: thebadastronomer, Flickr).
Tokrat bomo spet dodali kamenček v razumevanju boljše predstave o sestavi našega vesolja. S profesorjem Stefanom Covinom z observatorija Brera pri Milanu, enim najplodovitejših evropskih astronomov, smo se pogovarjali o pojavih izbruhov žarkov gama in o pojavih, ki se dogajajo v središčih aktivnih galaksij. Za vse naše zveste bralce in poslušalce pa tokrat objavljamo posebno presenečenje …
Črne luknje v središčih galaksij
V zadnjih letih je postalo jasno, da v običajnih galaksijah, ki imajo v sredini sploščeno zgostitev zvezd, prav v središču praviloma najdemo tudi črno luknjo. Njeno prisotnost izdaja naglo gibanje zvezd okoli nje ali pa rentgenska svetloba, ki jo seva snov med padanjem proti črni luknji. Po masi črna luknja sicer ne prevladuje, saj je njena masa približno tisočina mase zvezd v osrednji zvezdni zgostitvi. Kljub temu so številke kar impresivne. Masa osrednje črne luknje je od nekaj milijonov do nekaj milijard Sončevih mas. Astrofizike seveda zanima, od kod tem masivnim črnim luknjam tolikšna masa. Pri tem si lahko pomagajo s staro mislijo Bojana Štiha, ki je pred leti dejal, da zgodovinarji zgodovino preučujejo, politiki z njo manipulirajo, astronomi pa jo vidijo. Če opazujemo galaksije, ki so zelo daleč, jih namreč vidimo takšne, kot so bile, ko so bile (in vesolje z njimi) še mlade.
Nedavno je dr. Daniel Mortlock z londonskega Imperial Collegea objavil odkritje, da so tako masivno črno luknjo z maso kar dveh milijard sonc odkrili v središču galaksije, ko je bilo vesolje 18-krat mlajše, kot je danes. To pomeni, da so se črne luknje v središčih galaksij zelo hitro poredile do velikih mas. Kot v zadnji številki revije Scientific American povzema dr. Jenny Greene, opazovanja kažejo, da te črne luknje niso nastale s privlakom številnih objektov zvezdnih mas, ampak s sesutjem velikih količin plina in temne snovi v zgodnjih obdobjih širjenja vesolja, ko so zvezde šele nastajale.
Ko se je vesolje postaralo na tretjino današnje starosti, je snovi v okolici črnih lukenj večinoma zmanjkalo. Danes bi lahko rekli, da je za njihovo prehranjevanje značilna stroga dieta, ko le sem ter tja pade vanje kaj snovi. Tako je tudi s črno luknjo v središču naše galaksije. Za razliko od ljudi, ki si v tem poprazničnem času večinoma želimo izgubiti nekaj mase, pa se masa črnih lukenj ne manjša, le opaziti jo je bolj težko.
Zvok snovi v okolici črne luknje
Ena od zvezd v dvojni zvezdi z imenom GRS 1915+105 je črna luknja, ki krade snov s sosednje običajne zvezde. Pri tem nastajajo rentgenski žarki. Če njihovo spremenljivost pospešimo tako da dobimo zvočne frekvence, nastane zanimiv posnetek zvokov ob prehranjevanju črne luknje.
Tok snovi proti črni luknji je neenakomeren. “Mlaskanje”, ki ga slišimo v skoraj enakomernih presledkih, povzroča snov, ki je črna luknja ne uspe pojesti, ampak jo izvrže v nasprotno usmerjenih curkih. Višji toni pa predstavljajo kroženje snovi neposredno ob črni luknji. Zvočni zapis je pripravil Edward Morgan z Massechussets Institute of Technology (poslušaj Audioo izsek!).
Stefano Covino (Vir: http://mitescienza.blogspot.com/).
Prof. Stefano Covino z Observatorija Brera pri Milanu je eden najplodovitejših evropskih astronomov. Objavil je več kot 200 člankov, ki so bili citirani več kot šesttisoč krat, med njimi jih je bilo sedem objavljenih v reviji Nature, pet pa v reviji Science. Covino raziskuje predvsem izbruhe sevanja gama in aktivna galaktična jedra. V obeh primerih se v zelo majhnem prostoru v kratkem času sprosti izjemno veliko energije. Taki dogodki pa so bili značilni za vesolje pred nekaj milijardami let. Področji sta se polno razvili šele nedavno, saj je bilo za dobre rezultate potrebno narediti hitro premikajoče se velike robotske teleskope. Vabljeni k poslušanju intervjuja!
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Xkurzija gre tokrat v laboratorij na prostem. Za geografe je namreč laboratorij kar cel svet in Jan Grilc se je z dr. Blažem Repetom odpravil na geografski izlet po Ljubljani. Opremo sta naložila kar na kolo in preučevala sestavo kamnin, vzorčila prst in odkrivala invazivne rastline. Kaj vse skrivajo ljubljanska tla? Kako je človek vplival na podobo naravnega parka in kako upravljati s tlemi v gosto poseljenem mestu?
Kaj skupnega imajo brbotanje, vonj po žveplu in železu ter zvok tekoče vode? V Xkurziji potujemo severovzhodno, natančneje med mineralne vrelce in mofete, posebne strukture naravnega izvira čistega in hladnega ogljikovega dioksida. V Ščavniški dolini v bližini Gornje Radgone obiščemo Ivanjševsko, Lokavško in Poličko slatino, s sabo vzamemo veliko glasnih in malo tišjih pripomočkov, ne pozabimo niti na milne mehurčke, ki nam pomagajo pri posebnem preizkusu.
Dobrodošli globoko v notranjosti človeškega telesa. V Xkurziji se namreč odpravljamo vse do naših mišic, kjer opazujemo njihovo električno aktivnost, natančneje aktivnost 639 skeletnih mišic, ekskluzivno pa prisluhnemo tudi zvoku ob njihovem krčenju.
Kolikokrat ste o kom, ki je delaven, slišali reči: “Priden je kot čebela,” nikoli pa niste slišali: “Marljiv je kot čmrlj?” Tako je morda zato, ker v ljudskem izročilu velja, da so čmrlji leni in počasni, čebele pa hitre in delavne. A kot lahko spoznamo na tokratni XKurziji, so čmrlji nenadomestljivi in še kako pomembni opraševalci. Ali ste vedeli, da so veliko hitrejši in spretnejši kot medonosna čebela? Da so sposobni opraševati tudi v vetru, dežju in mrazu in da je danes evropska trgovina s čmrlji vredna 50 milijonov evrov? Če smo vzbudili vašo radovednost, vabljeni z nami na obisk laboratorija za čmrlje na Nacionalnem inštitutu za biologijo v Ljubljani. Naš sogovornik je poznavalec in ljubitelj čmrljev dr. Danilo Bevk.
Obiskali smo stalne prebivalce številnih cerkva po državi – netopirje. V zadnjih 20 letih so biologi pregledali več kot 1700 stavb kulturne dediščine in netopirje našli v štirih petinah vseh stavb, najpogosteje prav v cerkvah.
Je slovenski šport v primeri s športom drugih olimpijskih narodov res nekaj izjemnega? Kaj o tem pravijo številke? V Frekvenci X se nam bo pridružil Slavko Jerič, ki že vrsto let kot športni statistik spremlja številke v športu, nedavno pa je izdal tudi knjigo Statistika za začetnike, ob pomoči katere se lahko čisto vsi prelevimo v (športne) statistike. V pogovoru z njim bomo osvetlili, kaj je prav, kaj narobe glede najpogostejših primerjav držav na olimpijskih igrah, kaj vpliva na primat nekaterih narodov v nekaterih disciplinah in koliko medalj se Sloveniji nasmiha letos.
Na predolimpijske počitniške četrtke opozarjamo na izplen znanstvenega leta na Valu. Letos smo v Frekvenci X raziskovali tudi sindrom prevaranta, človeško napako in učinkoviti altruizem.
Na predolimpijske počitniške četrtke opozarjamo na izplen znanstvenega leta na Valu. Letos smo v Frekvenci X raziskovali tudi nevarne odmerke nenevarnih snovi, obiskali smo čisto pravo gradbišče na drugem tiru pri Postojni, se pozanimali o znanosti gradnje predorov, odpravili smo se po sledeh meteoritov, ki so padli na naša tla, dotaknili smo se celo Lune, na koncu pa se podučili o pasteh skrajno predelane hrane.
Na predolimpijske počitniške četrtke opozarjamo na izplen znanstvenega leta na Valu. Letos smo v Frekvenci X razmišljali o mestih prihodnostih, o besedah trajnostno, zeleno, pa tudi o strojnem učenju in marsikateri nagradi v znanosti. Pozabili pa nismo niti na merjenje možganske aktivnosti.
Na predolimpijske počitniške četrtke opozarjamo na izplen znanstvenega leta na Valu. Letos je Frekvenca X sledila marsičemu in potikali smo se na vseh mogočih raziskovalnih misijah – od mušic, Cerna, oceanov, do liliputancev in velikanov.
Turbulence so nekaj najobičajnejšega, s čimer se letala srečujejo vsak dan. Kljub temu se ob tresljaju številni prestrašijo, ker so prepričani, da je nekaj narobe pri letu. Vsako leto se letala srečajo z 68 tisoč zmernimi do hudimi turbulencami, nekatere so tako močne, da lahko povzročijo poškodbe letala, v njem pa se poškodujejo tudi potniki. Nazadnje smo o intenzivni turbulenci slišali maja, na letu London-Singapur je bilo več kot sto poškodovanih, en potnik je umrl. Ob tem se pri Frekvenci X sprašujemo, ali nas lahko turbulenca preseneti, kakšne vrste turbulenc obstajajo, kako turbulentno je območje Slovenije in ali bo zaradi podnebnih sprememb zmernih ali hujših turbulenc vse več?
Bolgarija je članica Evropske unije, ki vlaga v nekatere zanimive znanstveno-raziskovalne projekte. Od leta 1988 imajo na otoku Livingstone celo svojo antartktično postajo, kjer v sklopu različnih mednarodnih odprav potekajo raziskave s področja geologije, glaciologije, oceanografije, biologije, topografije … V aktualni ekspediciji so med drugim raziskovali vpliv podnebnih sprememb na ledenike in prisotnost mikroplastike na Antarktiki.
Ste se kdaj vprašali, kako nastane plastenka? Mnogo ljudi je ne povezuje z nafto in tem, da pred svojim nastankom v obliki surovin, ki jih pridobijo iz črnega zlata, dobesedno obkroži pol sveta. Pri vsem tem je največji paradoks, da plastenka svojemu namenu služi smešno malo časa, večji del svojega življenjskega cikla pa nato preždi kot odpadek. A ne glede na to, v kateri smetnjak ali zabojnik jo odvržemo, bi morali predvsem razmišljati o tem, kako zmanjšati njihovo proizvodnjo, kako se ne utopiti v plastenkah. V Frekvenci X sledimo plastenki – od nafte do odpadka.
Konec maja je čas za pregled znanstvenih vrhov meseca, ogromno se je dogajalo, predvsem v domačem znanstvenem okolju. Mladi osnovnošolci s I. osnovne šole v Celju so zmagali na tekmovanju FIRST® LEGO® League na Norveškem. Ta mesec smo tudi pri nas opazovali severni sij. V UKC Ljubljana so objavili pomembno študijo o zdravljenju bolnikov s tveganjem za motnje srčnega ritma. Dobili smo komunikatorko znanosti, to je postala upokojena profesorica botanike in biologinje celice na Univerzi v Ljubljani dr. Marina Dermastia. Razglasili pa so tudi mentorja leta, ki je gost naše znanstvene oddaje.
V soboto, 18. maja zvečer, so na nebu nad Portugalsko in Španijo opazili svetlo kroglo. Dogodek je posnela Evropska vesoljska agencija s svojimi kamerami v Cáceresu v Španiji. Potrdili so, da je šlo za kos kometa, ki je verjetno zgorel nad Atlantikom na višini okoli 60 kilometrov. Še vedno pa preučujejo njegovo velikost in pot, da bi ocenili ali obstaja možnost, da je kakšen del dosegel površje Zemlje in postal meteorit. Košček vesolja, ki pristane na Zemljinem površju, ki ga hudomušno lahko opišemo kot najcenejšo dostavo iz vesolja, s seboj med drugim prinašajo kopico informacij o zgodnjem nastajanju osončja. Podajamo se na vesoljsko detektivko magnetnih ostankov vesolja z izjemno gostoto, občudujemo zbirko meteoritov, ki jo hrani Prirodoslovni muzej Slovenije. Zakaj največ meteoritov najdejo na Antarktiki? Kako se lahko iskanja meteoritov lotite s pometanjem? Za tiste, ki vas je ob poslušanju morda prijela iskalna mrzlica, pa še ena spodbudna informacija: v primeru, da najdete meteorit, ga lahko, če zagotovite ustrezne pogoje za hrambo, obdržite.
Kako lahko naredim kar največ dobrega? Naj premišljeno doniram samo skrbno izbranim humanitarnim organizacijam ali naj se raje odločam čustveno in pomagam po trenutni inerciji? Pod drobnogled smo vzeli koncept učinkovitega altruizma, ki skuša pomagati na podlagi merljivih dokazov, hkrati pa je deležen tudi številnih kritik. Razpravljamo o različnih konceptih altruizma in dobrodelnosti, vlogi posameznika, države in korporacij.
Ranga Dias z ameriške univerze Rochester je leta 2020 zaslovel, potem ko je v reviji Nature poročal o prvem superprevodniku pri sobni temperaturi. To je bil velikanski uspeh, eden izmed svetih gralov moderne fizike, ki je Diasu na široko odprl pot do Nobelove nagrade, svetu pa do učinkovitejše prihodnosti z manj izgubami energije. A danes vemo, da je za njegovim domnevnim odkritjem prevara in vrsta goljufij. Poneverbe podatkov v znanosti postajajo vse pogostejše, dodatno skrb vnaša sivo polje umetne inteligence, ki namesto znanstvenikov lahko piše tudi članke. Kako je z integriteto v znanosti, kako lahko vemo, kaj je res in kdo zavaja?
Potujemo v zgodovino našega planeta in odkrivamo največja in najmanjša bitja, ki so ga poseljevala. Zagrizemo tudi v iskanje odgovora, kakšen mojstrski kipar je narava, ki se je domislila človeka – ravno prav velikega sesalca z nadpovprečno velikimi možgani.
V ponedeljek je minilo 300 let od rojstva Immanuela Kanta, slovitega modreca iz Königsberga, ki je močno zaznamoval filozofijo. Kant velja za prvega sodobnega filozofa, njegovo delo pa presega meje časa in nam še vedno predstavlja prvovrstno oporo pri naslavljanju temeljnih vprašanj o našem obstoju, našem razumevanju in naši odgovornosti.
Neveljaven email naslov