Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Laniakea, naš širši galaktični dom

02.04.2015

S Frekvenco X smo se podali v največja nadstropja narave, v neizmerno vesolje, kjer se plin združuje v zvezde, skupine zvezd pa v galaksije. Naša gostja bo profesorica Hélene Courtois ( Elen Kurtva) z Univerze v Lyonu, ki je lani s havajskimi kolegi odkrila, da je naša Rimska cesta del jate galaksij, ki so jo poimenovali Laniakea. V havajščini Laniakea pomeni neizmerljivo vesolje, ki pa ga je Hélene Courtois in njenim kolegom vseeno uspelo izmeriti.

V teh nočeh na nočnem nebu gospoduje Luna, ki bo v soboto polna. Z obal Tihega oceana bodo tedaj lahko opazovali popolni Lunin mrk. Ob polni Luni je zaradi njene svetlobe na nebu težko videti karkoli temnega. Pred dvema tednoma je bilo drugače. Luna je bila na proti Soncu obrnjeni strani Zemlje, uživali smo celo v delnem Sončevem mrku. Zato sredi marca Lune ponoči ni bilo na nebu in smo lahko opazovali temne objekte daleč v vesolju. Podobno bo spet čez dva tedna.

Ob nočeh brez mesečine, zlasti poleti, je zanimivo stopiti proč od luči in v temi opazovati medel trak, ki se vleče čez nebesni svod. To je pas Rimske ceste. Vsak daljnogled nam meglico razbije v tisoče temnih zvezd, ki so nabrane v sploščenem disku naše Galaksije. Ker smo tudi mi del tega diska, ga vidimo kot pas, ki se vleče čez nebo. Seveda se je naravno vprašati, kaj leži še dlje v vesolju.

Pred slabim stoletjem so astronomi, kot so Henrietta Swan Leavitt, Heber Curtis in Edwin Hubble, prispevali k spoznanju, da je naša galaksija le ena od številnih galaksij v vesolju. Najbližji primer galaksije, podobne naši, je velika spiralna galaksija, ki jo jeseni lahko poiščemo v ozvezdju Andromeda. Svetloba njenih tisoč milijard zvezd potuje do nas kar 2,5 milijona let, tako je Andromeda najbolj oddaljen objekt, ki ga še lahko vidimo s prostim očesom. In še dlje? Galaksije se združujejo v jate galaksij, te v nadjate, končno pa s pogledom objamemo vesolje kot celoto. Vendar so bila preučevanja teh zgornjih nadstropij urejenosti snovi v vesolju dolgo precej negotova, saj nismo poznali natančnih oddaljenosti teh galaksij.

Naša današnja gostja, prof. dr. Helene Courtois z Univerze v francoskem Lyonu, je v prejšnjem desetletju s kolegi na Univerzi na Havajih izpopolnila tehniko tako imenovane Tully-Fisherjeve zveze in tako dobro določila razporeditev in gibanje nekaj tisoč bližnjih galaksij. Ugotovila je, kje so meje našega velikega galaktičnega doma, to je naše nadjate galaksij. Rezultat, ki ga je objavila v reviji Nature, je požel veliko pozornosti. Tudi sicer je profesorica Courtois zelo dejavna. Vodila je 17 različnih raziskav, je cenjena profesorica, vodi tudi kozmološko raziskovalno skupino na svoji univerzi, izjemno delavna je še pri promociji znanosti in je mati treh otrok. V kratkem bo razglašena za eno najuspešnejših francoskih znanstvenic.

INTERVJU

Profesorica Courtois, naravo lahko po velikosti razdelimo v mnogo nadstropij, astronomijo zanimajo predvsem največje velikosti: plin se združuje v zvezde, zvezde v galaksije. Kako se to nadaljuje, preden objamemo vesolje kot celoto?  

Ja, galaksije kot je naša, vsebujejo kakih 200 milijard zvezd in naše Sonce je na obrobju naše čudovite modre spiralne galaksije. Če nadaljujemo, se moramo zavedati, da galaksije navadno niso osamljene. Pogosto jih najdemo v skupinah. Tako naša Galaksija skupaj z drugo veliko galaksijo, ki jo imenujemo Andromeda, in še kakimi 40 manjšimi galaksijami v njuni okolici, sestavlja našo lokalno skupino.

A to še ni vse, nekatere druge galaksije sestavljajo večje skupine, ki jih imenujemo jate galaksij. V jati je lahko tisoč velikih galaksij, skupaj pa jih veže medsebojni gravitacijski privlak. Zato širjenje vesolja take jate galaksij ne more razredčiti. Zadnjih 50 let smo domnevali, da skupine in jate galaksij lahko povežemo v še večjo strukturo, ki smo jo poimenovali nadjata. Zadnje pol stoletja smo mislili, da je naša nadjata ploščata struktura, ki se razteza od naše skupine do naslednje velike jate galaksij v Devici. Vendar nadjat galaksij nismo znali jasno fizikalno opredeliti, nismo vedeli niti tega, kako naj potegnemo meje nadjate, ki ji pripadamo. Nedavno pa smo vse to postavili na trdne temelje.

Astronomom ni težko ugotoviti, v kateri smeri vidijo nek pojav, pogosto pa je težko določiti, kako daleč je. Kako merite razdalje do galaksij, ki nas obdajajo?

Verjetno razumete, da izmeriti razdaljo do druge galaksije ni ravno preprosto. Čeprav po imenih, ki so pravzaprav njihove številske oznake, lahko v naših seznamih podatkov naštejemo kaka 2 milijona galaksij, smo do danes izmerili razdalje le do tistih kakih 10 tisoč galaksij, ki so nam najbližje.

Razdaljo do galaksije izmerimo po slabljenju svetlobe z razdaljo. Predstavljajte si, da v rokah držite 60 W žarnico. Če bi stali na dvorišču mojega inštituta v Lyonu, bi s teleskopom zelo jasno videla vašo žarnico. Če pa bi se sedaj z vašo žarnico premaknili pred ljubljansko univerzo, me poklicali po telefonu in mi povedali, da naj pogledam žarnico, ki mi jo kažete skozi okno, bi s teleskopom v Lyonu zaznala le zelo temno svetilo, pa čeprav imam obakrat opraviti s 60 W žarnico. Astronomi pravimo, da je izsev obeh svetil enak. Iz tega, kako svetla je videti žarnica, lahko sklepam na njeno razdaljo. Z galaksijami naredimo natanko isto: astronomi imamo načine, da ugotovimo, koliko svetlobe seva galaksija v resnici. Uporabimo na primer velike radijske teleskope, to je antene, ki so s 100 metri premera podobne velikosti nogometnega igrišča. Velika spiralna galaksija, kot je naša, seva zelo veliko svetlobe, v watih bi to napisali kot enico, ki ji sledi 37 ničel. Če potem to galaksijo posnamemo z drugim teleskopom, ki opazuje v vidni svetlobi, in ugotovimo, kako svetla je videti, lahko tako ugotovimo, kako daleč je.

Lani ste s kolegi s Havajske univerze odkrili, da je naša Rimska cesta del jate galaksij, ki ste jo poimenovali Laniakea. Lahko opišete, kako izgleda naš širši galaktični dom?

Izmerili smo razdaljo do 8 tisoč galaksij. Tako smo lahko izračunali njihovo medsebojno hitrost, ki je posledica gravitacijskega privlaka med njimi. V delu prostora, ki smo ga raziskovali, smo ugotovili, da imajo vse galaksije hitrosti obrnjene navznoter. Tako smo lahko ugotovili, kje so meje naše vesoljske celine, ki je zares zelo velika. Od roba do roba bi svetloba potovala 500 milijonov let. Ta omejeni prostor sedaj dobro določa meje superjate galaksij, ki je tako tudi fizikalno dobro definirana. Naša superjata je stokrat večja od velikosti superjate, kot smo jo razumeli pred našo raziskavo. V naši nadjati galaksij je 100 tisoč velikih galaksij, kot je naša, in kak milijon manjših. Nadjato smo poimenovali Laniakea, kar v havajščini pomeni neizmerljivo vesolje.

So lastnosti Zemlje ali našega Sonca kakorkoli povezane s tem, da smo del Laniakee? Povedano drugače, je okolje pomembno za razvoj galaksij?

Lastnosti Zemlje in Sonca težko direktno povežemo z velikostjo nadjate galaksij. Vendar pa imamo prve namige, da je količina snovi in oblika posamezne galaksije povezana z okoljem, v katerem se galaksija nahaja. Rezultate raziskav tega vprašanja smo ravnokar objavili.

O razvoju galaksij si lahko zastavimo podobna vprašanja kot pri razvoju naših otrok. Tu mislim na dilemo med vplivi dedne zasnove in vplivi okolja. V primeru galaksij je skupna količina snovi podobna genetiki, torej dedni zasnovi, medtem ko število galaksij v okolici prevzame vlogo družinskega okolja. Med obema vplivoma je pri galaksijah še posebej težko ločiti, saj je količina snovi v galaksiji tesno povezana z okoljem, v katerem se nahaja.

Uspelo nam je odkriti zelo masivne galaksije, ki živijo izolirano. Tako smo lahko njihovo maso ločili od vplivov okolja. Odkrili smo, da so te masivne galaksije po svojih lastnostih bolj podobne ostalim izoliranim galaksijam, ne pa masivnim galaksijam v bogatih okoljih. Tako smo, vsaj za ta primer, pokazali, da je za lastnosti galaksije odločilno okolje, ne pa količina snovi v njej.

Na nastajanje galaksij odločilno vpliva sesedanje običajne, tako imenovane barionske snovi, v okolici središča galaksije. Vendar je v bližini poleg običajne še mnogo več temne snovi. Za naše masivne izolirane galaksije smo ugotovili, da je ta proces sesedanja običajne snovi približno dvakrat hitrejši kot pri podobnih masivnih galaksijah, ki so v bogatih okoljih. Verjetno se običajna snov lažje seseda proti središču galaksije, če je pri tem ne motijo vplivi galaksij v okolici.

Astronomija sega do vedno novih obzorij. To ji uspeva z vedno boljšimi teleskopi na Zemlji ali v vesolju, ki ne zbirajo le vidne svetlobe, ampak tudi infrardečo sevanje ali radijske valove iz vesolja. Katere od prihajajočih možnosti raziskav galaksij v okolici naše Rimske ceste najbolj nestrpno pričakujete?

Nove izjemne možnosti so pri preučevanju radijskih valov iz vesolja. Doslej smo uporabljali velike teleskope z enim samim zbiralnim krožnikom, ki v premeru meri preko sto metrov. Vendar so v zadnjih letih zgradili nove teleskope v Avstraliji, Južni Afriki in v Evropi. To je skupina 36 manjših anten, od katerih vsaka meri le nekaj deset metrov, ki pa skupaj zberejo več svetlobe od enega velikega krožnika. Tako bomo povečali razdalje, ki jih bomo lahko dosegli s kartiranjem vesolja. Namesto ene nadjate, ki jo lahko proučujemo danes, bomo v naslednjih 5 ali 10 letih preučili kakih 200 nadjat galaksij v naši okolici. Okrog leta 2020 bodo izstrelili tudi vesoljski infrardeči teleskop z imenom Evklid. Ime je dobil po antičnem matematiku, ki se je ukvarjal z geometrijo. Tudi satelit Evklid bo skušal razumeti geometrijo našega vesolja, z njim pa pričakujemo, da bomo lahko naredili prostorsko karto kar 30 tisoč nadjat galaksij.


Frekvenca X

694 epizod


Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.

Laniakea, naš širši galaktični dom

02.04.2015

S Frekvenco X smo se podali v največja nadstropja narave, v neizmerno vesolje, kjer se plin združuje v zvezde, skupine zvezd pa v galaksije. Naša gostja bo profesorica Hélene Courtois ( Elen Kurtva) z Univerze v Lyonu, ki je lani s havajskimi kolegi odkrila, da je naša Rimska cesta del jate galaksij, ki so jo poimenovali Laniakea. V havajščini Laniakea pomeni neizmerljivo vesolje, ki pa ga je Hélene Courtois in njenim kolegom vseeno uspelo izmeriti.

V teh nočeh na nočnem nebu gospoduje Luna, ki bo v soboto polna. Z obal Tihega oceana bodo tedaj lahko opazovali popolni Lunin mrk. Ob polni Luni je zaradi njene svetlobe na nebu težko videti karkoli temnega. Pred dvema tednoma je bilo drugače. Luna je bila na proti Soncu obrnjeni strani Zemlje, uživali smo celo v delnem Sončevem mrku. Zato sredi marca Lune ponoči ni bilo na nebu in smo lahko opazovali temne objekte daleč v vesolju. Podobno bo spet čez dva tedna.

Ob nočeh brez mesečine, zlasti poleti, je zanimivo stopiti proč od luči in v temi opazovati medel trak, ki se vleče čez nebesni svod. To je pas Rimske ceste. Vsak daljnogled nam meglico razbije v tisoče temnih zvezd, ki so nabrane v sploščenem disku naše Galaksije. Ker smo tudi mi del tega diska, ga vidimo kot pas, ki se vleče čez nebo. Seveda se je naravno vprašati, kaj leži še dlje v vesolju.

Pred slabim stoletjem so astronomi, kot so Henrietta Swan Leavitt, Heber Curtis in Edwin Hubble, prispevali k spoznanju, da je naša galaksija le ena od številnih galaksij v vesolju. Najbližji primer galaksije, podobne naši, je velika spiralna galaksija, ki jo jeseni lahko poiščemo v ozvezdju Andromeda. Svetloba njenih tisoč milijard zvezd potuje do nas kar 2,5 milijona let, tako je Andromeda najbolj oddaljen objekt, ki ga še lahko vidimo s prostim očesom. In še dlje? Galaksije se združujejo v jate galaksij, te v nadjate, končno pa s pogledom objamemo vesolje kot celoto. Vendar so bila preučevanja teh zgornjih nadstropij urejenosti snovi v vesolju dolgo precej negotova, saj nismo poznali natančnih oddaljenosti teh galaksij.

Naša današnja gostja, prof. dr. Helene Courtois z Univerze v francoskem Lyonu, je v prejšnjem desetletju s kolegi na Univerzi na Havajih izpopolnila tehniko tako imenovane Tully-Fisherjeve zveze in tako dobro določila razporeditev in gibanje nekaj tisoč bližnjih galaksij. Ugotovila je, kje so meje našega velikega galaktičnega doma, to je naše nadjate galaksij. Rezultat, ki ga je objavila v reviji Nature, je požel veliko pozornosti. Tudi sicer je profesorica Courtois zelo dejavna. Vodila je 17 različnih raziskav, je cenjena profesorica, vodi tudi kozmološko raziskovalno skupino na svoji univerzi, izjemno delavna je še pri promociji znanosti in je mati treh otrok. V kratkem bo razglašena za eno najuspešnejših francoskih znanstvenic.

INTERVJU

Profesorica Courtois, naravo lahko po velikosti razdelimo v mnogo nadstropij, astronomijo zanimajo predvsem največje velikosti: plin se združuje v zvezde, zvezde v galaksije. Kako se to nadaljuje, preden objamemo vesolje kot celoto?  

Ja, galaksije kot je naša, vsebujejo kakih 200 milijard zvezd in naše Sonce je na obrobju naše čudovite modre spiralne galaksije. Če nadaljujemo, se moramo zavedati, da galaksije navadno niso osamljene. Pogosto jih najdemo v skupinah. Tako naša Galaksija skupaj z drugo veliko galaksijo, ki jo imenujemo Andromeda, in še kakimi 40 manjšimi galaksijami v njuni okolici, sestavlja našo lokalno skupino.

A to še ni vse, nekatere druge galaksije sestavljajo večje skupine, ki jih imenujemo jate galaksij. V jati je lahko tisoč velikih galaksij, skupaj pa jih veže medsebojni gravitacijski privlak. Zato širjenje vesolja take jate galaksij ne more razredčiti. Zadnjih 50 let smo domnevali, da skupine in jate galaksij lahko povežemo v še večjo strukturo, ki smo jo poimenovali nadjata. Zadnje pol stoletja smo mislili, da je naša nadjata ploščata struktura, ki se razteza od naše skupine do naslednje velike jate galaksij v Devici. Vendar nadjat galaksij nismo znali jasno fizikalno opredeliti, nismo vedeli niti tega, kako naj potegnemo meje nadjate, ki ji pripadamo. Nedavno pa smo vse to postavili na trdne temelje.

Astronomom ni težko ugotoviti, v kateri smeri vidijo nek pojav, pogosto pa je težko določiti, kako daleč je. Kako merite razdalje do galaksij, ki nas obdajajo?

Verjetno razumete, da izmeriti razdaljo do druge galaksije ni ravno preprosto. Čeprav po imenih, ki so pravzaprav njihove številske oznake, lahko v naših seznamih podatkov naštejemo kaka 2 milijona galaksij, smo do danes izmerili razdalje le do tistih kakih 10 tisoč galaksij, ki so nam najbližje.

Razdaljo do galaksije izmerimo po slabljenju svetlobe z razdaljo. Predstavljajte si, da v rokah držite 60 W žarnico. Če bi stali na dvorišču mojega inštituta v Lyonu, bi s teleskopom zelo jasno videla vašo žarnico. Če pa bi se sedaj z vašo žarnico premaknili pred ljubljansko univerzo, me poklicali po telefonu in mi povedali, da naj pogledam žarnico, ki mi jo kažete skozi okno, bi s teleskopom v Lyonu zaznala le zelo temno svetilo, pa čeprav imam obakrat opraviti s 60 W žarnico. Astronomi pravimo, da je izsev obeh svetil enak. Iz tega, kako svetla je videti žarnica, lahko sklepam na njeno razdaljo. Z galaksijami naredimo natanko isto: astronomi imamo načine, da ugotovimo, koliko svetlobe seva galaksija v resnici. Uporabimo na primer velike radijske teleskope, to je antene, ki so s 100 metri premera podobne velikosti nogometnega igrišča. Velika spiralna galaksija, kot je naša, seva zelo veliko svetlobe, v watih bi to napisali kot enico, ki ji sledi 37 ničel. Če potem to galaksijo posnamemo z drugim teleskopom, ki opazuje v vidni svetlobi, in ugotovimo, kako svetla je videti, lahko tako ugotovimo, kako daleč je.

Lani ste s kolegi s Havajske univerze odkrili, da je naša Rimska cesta del jate galaksij, ki ste jo poimenovali Laniakea. Lahko opišete, kako izgleda naš širši galaktični dom?

Izmerili smo razdaljo do 8 tisoč galaksij. Tako smo lahko izračunali njihovo medsebojno hitrost, ki je posledica gravitacijskega privlaka med njimi. V delu prostora, ki smo ga raziskovali, smo ugotovili, da imajo vse galaksije hitrosti obrnjene navznoter. Tako smo lahko ugotovili, kje so meje naše vesoljske celine, ki je zares zelo velika. Od roba do roba bi svetloba potovala 500 milijonov let. Ta omejeni prostor sedaj dobro določa meje superjate galaksij, ki je tako tudi fizikalno dobro definirana. Naša superjata je stokrat večja od velikosti superjate, kot smo jo razumeli pred našo raziskavo. V naši nadjati galaksij je 100 tisoč velikih galaksij, kot je naša, in kak milijon manjših. Nadjato smo poimenovali Laniakea, kar v havajščini pomeni neizmerljivo vesolje.

So lastnosti Zemlje ali našega Sonca kakorkoli povezane s tem, da smo del Laniakee? Povedano drugače, je okolje pomembno za razvoj galaksij?

Lastnosti Zemlje in Sonca težko direktno povežemo z velikostjo nadjate galaksij. Vendar pa imamo prve namige, da je količina snovi in oblika posamezne galaksije povezana z okoljem, v katerem se galaksija nahaja. Rezultate raziskav tega vprašanja smo ravnokar objavili.

O razvoju galaksij si lahko zastavimo podobna vprašanja kot pri razvoju naših otrok. Tu mislim na dilemo med vplivi dedne zasnove in vplivi okolja. V primeru galaksij je skupna količina snovi podobna genetiki, torej dedni zasnovi, medtem ko število galaksij v okolici prevzame vlogo družinskega okolja. Med obema vplivoma je pri galaksijah še posebej težko ločiti, saj je količina snovi v galaksiji tesno povezana z okoljem, v katerem se nahaja.

Uspelo nam je odkriti zelo masivne galaksije, ki živijo izolirano. Tako smo lahko njihovo maso ločili od vplivov okolja. Odkrili smo, da so te masivne galaksije po svojih lastnostih bolj podobne ostalim izoliranim galaksijam, ne pa masivnim galaksijam v bogatih okoljih. Tako smo, vsaj za ta primer, pokazali, da je za lastnosti galaksije odločilno okolje, ne pa količina snovi v njej.

Na nastajanje galaksij odločilno vpliva sesedanje običajne, tako imenovane barionske snovi, v okolici središča galaksije. Vendar je v bližini poleg običajne še mnogo več temne snovi. Za naše masivne izolirane galaksije smo ugotovili, da je ta proces sesedanja običajne snovi približno dvakrat hitrejši kot pri podobnih masivnih galaksijah, ki so v bogatih okoljih. Verjetno se običajna snov lažje seseda proti središču galaksije, če je pri tem ne motijo vplivi galaksij v okolici.

Astronomija sega do vedno novih obzorij. To ji uspeva z vedno boljšimi teleskopi na Zemlji ali v vesolju, ki ne zbirajo le vidne svetlobe, ampak tudi infrardečo sevanje ali radijske valove iz vesolja. Katere od prihajajočih možnosti raziskav galaksij v okolici naše Rimske ceste najbolj nestrpno pričakujete?

Nove izjemne možnosti so pri preučevanju radijskih valov iz vesolja. Doslej smo uporabljali velike teleskope z enim samim zbiralnim krožnikom, ki v premeru meri preko sto metrov. Vendar so v zadnjih letih zgradili nove teleskope v Avstraliji, Južni Afriki in v Evropi. To je skupina 36 manjših anten, od katerih vsaka meri le nekaj deset metrov, ki pa skupaj zberejo več svetlobe od enega velikega krožnika. Tako bomo povečali razdalje, ki jih bomo lahko dosegli s kartiranjem vesolja. Namesto ene nadjate, ki jo lahko proučujemo danes, bomo v naslednjih 5 ali 10 letih preučili kakih 200 nadjat galaksij v naši okolici. Okrog leta 2020 bodo izstrelili tudi vesoljski infrardeči teleskop z imenom Evklid. Ime je dobil po antičnem matematiku, ki se je ukvarjal z geometrijo. Tudi satelit Evklid bo skušal razumeti geometrijo našega vesolja, z njim pa pričakujemo, da bomo lahko naredili prostorsko karto kar 30 tisoč nadjat galaksij.


21.06.2018

Delfini imajo svoj dom tudi v slovenskem morju

Frekvenca X se odpravlja na morje, na obisk k morskim sesalcem. V slovenskem morju ima svoj dom približno 80 delfinov, še enkrat toliko jih redno obiskuje vode Piranskega in Tržaškega zaliva. Velike pliskavke so zelo družabne, živijo v skupinah, so zelo inteligentne živali, ki imajo vsaka svoj žvižg, po katerem se prepoznavajo med seboj. Zdaj imajo tudi vsaka svoje ime, po katerem jih prepoznavamo ljudje. Nadeli so jim jih člani društva Morigenos, ki že več kot 15 let raziskujejo navade in družbeno strukturo divjih delfinov v slovenskem morju. Spremljajo tudi, kako se zaradi človeških dejavnosti spreminja njihov habitat in kako nanje vpliva onesnaženje morja.


14.06.2018

Kam vodijo sledi z Marsa

Ameriška vesoljska agencija Nasa je razkrila, da so v 3,5 milijarde let starih skalah na Marsu odkrili še več organskih sestavin. Skozi leta zaznavajo tudi periodično nihanje metana v atmosferi. Izvor metana ni znan, dopuščajo možnost, da bi lahko bil potencialno tudi življenjski. S pazljivim visokotehnološkim “vohljanjem” že nekaj mesecev skuša ugotoviti izvor metana v Marsovi atmosferi tudi evropska misija ExoMars. Ta bi lahko bil tudi biološkega izvora. Kam vodijo sledi z Marsa, v posebnem intervjuju za Val 202 pojasnjuje dr. Oleg Korablev, vodja instrumenta za preučevanje metana na misiji Evropske vesoljske agencije. Strokovni sodelavec Frekvence X prof. Tomaž Zwitter pojasni aktualne astronomske dogodke.


06.06.2018

Pravična neenakost

Ko nekdo zadene na lotu, se nam to ne zdi nepravično, saj gre za naključno izbiro, ne za posledico vrednotenja ali nagrajevanja. Nasprotno pa večinoma ne sprejemamo, da bi dolgoročno vsi zaslužili enako, ne glede na vloženi trud in zasluge. Nekateri raziskovalci zagovarjajo hipotezo, da ekonomska neenakost ljudi večinoma ne moti, če zraven ne občutijo tudi nepravičnosti. Pravična neenakost naj bi prepričala več ljudi kot nepravična enakost! Je torej Robin Hood živel v zmoti? Sogovorniki: dr. Mark Sheskin, dr. Sašo Dolenc, dr. Urban Boljka in Katja Perat.


31.05.2018

Dilema: pametni telefon ali mezinec desnice

Čemu bi se raje odpovedali: pametnemu telefonu ali mezincu na desni roki? To vprašanje študentom pogosto zastavi antropolog dr. Dan Podjed. Včasih mu kdo odgovori, da če gre za mezinec, ni problema, ker telefon tako ali tako upravlja s kazalcem. Dr. Podjed se ukvarja z aplikativno antropologijo, znanstveno preučuje naša vsakdanja življenja, naš odnos do sodobnih tehnologij, avtomobilov, (ne)zdravega življenja, okolja … Je docent na Filozofski fakulteti v Ljubljani in znanstveni sodelavec Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU. Prepleta antropologijo in inženirstvo.


24.05.2018

S padalom med oblake

Frekvenca X se je tokrat skušala čim bolj približati pravemu letenju. Odločili smo se za napravo, ki izkorišča tako gravitacijo kot silo trenja, da nas ponese prek velikih razdalj in z velikih višin. O padalih je razmišljal že Leonardo da Vinci, od takrat smo jih razvili celo paleto oblik in velikosti, uporabljamo jih celo v vesolju. Najprej z višine 4000 metrov poletimo proti dolini Soče, nato z nadzvočnimi padali pristanemo na Marsu, na koncu se odpravimo še na rekordni 300 kilometrski izlet po nebu.


17.05.2018

Bombe

V Frekvenci X raziskujemo bombe: od njihove rabe v gospodarstvu do ostalin iz obeh svetovnih in vojne za slovensko osamosvojitev, ki jih pri nas ni malo. Državna enota za varnost pred neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi, ki uničuje potencialno nevarne najdbe sprehajalcev po slovenskih gozdovih, ima glede na letno povprečje več kot eno intervencijo na dan. Pogovarjali smo se s predstavnikom podjetja, ki se ukvarja z miniranjem v kamnolomih, rudnikih, na gradbiščih in z rušenjem visokih zgradb, s strokovnjaki z omenjene enote za odstranjevanje povojnih ostankov in z upokojenim specialcem slovenske policije, ki ga pokličejo na pomoč, ko se znajdejo v negotovosti; na primer pri lanskem primeru letalske bombe v Vurberku. Britanska raziskovalka psihosocialnih in kulturnih vplivov rabe jedrskega orožja z Univerze v Southamptonu je razložila, kako se je v zadnjih letih v nekaterih državah spremenil odnos javnosti do atomskih bomb in zakaj je pomembno, da te v javnem diskurzu ostanejo tabu.


10.05.2018

Nevroznanost na sprehodu po galeriji

Nevroznanost se tokrat podaja med umetnost, obiskala bo namreč galerijo. Pred časom se je iz nevroznanstvenega preučevanja umetnosti rodila nova veda, ki ji danes rečemo nevroestetika. Temelje zanjo so pred skoraj dvajsetimi leti postavili nevroznanstveniki Semir Zeki na eni strani, Vilayanur Ramachandran in William Hirstein na drugi - izdali so namreč kontroverzna članka, v katerih nekoliko domišljavo trdijo, da lahko nekaj tako kompleksnega, kot je umetnost, razložijo ob pomoči nevroznanosti. Lahko torej razmišljamo v smeri, da imamo v možganih center za umetnost, kot trdi Semir Zeki, ali je zaznavanje in občutenje umetnin odvisno od povezovanja različnih centrov v našem zaznavnem sistemu? Je za razlago umetnosti dovolj, če poznamo osem zakonitosti globoke strukture možganov, ki si jih je med sprehodom brez poznavanja umetnostne zgodovine zamislil Ramachardan? Kakšni procesi se dogajajo v možganih, ko opazujemo določene umetnine, denimo portret Mice Čop, rojene Kessler, slikarke Ivane Kobilca, ali pa pokrajino, recimo van Goghovo Zvezdno noč? Je naše dojemanje umetnosti povezano z našim humanističnim, izkustvenim predznanjem in koliko danes še velja Braqueova izjava, da umetnost vznemirja, znanost pomirja. Foto: Narodna galerija


03.05.2018

Epoha iz futuristične japonske naprave

Tsukuba je japonsko raziskovalno-znanstveno središče, 50 kilometrov oddaljeno od Tokia. Konec aprila so v tamkajšnjem trkalniku SuperKEKB, 11 metrov pod zemljo, zaznali prve trke pospešenih delcev, elektronov in pozitronov. Med delovanjem s polno močjo bodo žarki elektronov in pozitronov trkali in pri tem proizvajali veliko število novih delcev. Delce bodo zaznavali z detektorjem Belle II, ki je po gostoti trkajočih žarkov najzmogljivejši detektor na svetu. Z natančnimi meritvami bodo znanstveniki odkrivali znake “nove fizike”, torej eksperimentalna dejstva, ki se ne ujemajo s trenutno teorijo, Standardnim modelom. Gre za prvi nov trkalnik, ki je začel delovati po tistem v Cernu pred desetimi leti. SuperKEKB je futuristična naprava, ki jo je zasnovala in izdelala ekipa japonskih fizikov, pri projektu pa imajo zelo pomembno vlogo tudi slovenski znanstveniki. Kako konkretno sodelujejo naši strokovnjaki, v čem se SuperKEKB razlikuje od trkalnika LHC v Cernu in fuzijskega reaktorja ITER v Franciji? Kaj prinaša “epohalni trenutek na Japonskem” za naše razumevanja sveta in vesolja, se pogovarjamo s prof. dr. Petrom Križanom, ki skrbi za koordinacijo priprave celotnega detektorja.


26.04.2018

Misija Gaia: kot bi merili evrski kovanec na Luni

Misija Gaia Evropske vesoljskega agencije meri velikost naše Galaksije in vsega vesolja. V dobrih štirih letih delovanja je natančno izmerila razdalje do milijarde njenih zvezd. Osupljiva je njena natančnost, saj je v prenesenem pomenu zmožna izmeriti celo velikost evrskega kovanca na Luni. Gre za izjemen tehnološki izziv in veliko spoznavno moč o razsežnostih vesolja. Če bi naše Sonce pomanjšali na velikost pomaranče, bi bila v tem merilu najbližja zvezda za Soncem mandarina na Kanarskih otokih, Zemlja pa milimetrsko zrno petnajst metrov od Sonca Misija Gaia zdaj velja za največji katalog astronomskih meritev, ki bo pokazal, kako je nastala naša Galaksija. Bližje uresničitvi časovnega stroja še nismo bili. Sogovornika: -Dr. Anthony Brown, vodja podatkovnega konzorcija misije Gaia -Prof. Tomaž Zwitter, astrofizik in vodja slovenskih sodelavcev misije Gaia


18.04.2018

Slovenska vizionarka biološkega računalništva

Naše celice imajo veliko zanimivih lastnosti, delujejo lahko kot biološke naprave in imajo spomin. Povezujejo se tudi v logična vezja in lahko delujejo celo kot računalniki. Raziskovalno polje dr. Tine Lebar je sintezna biologija, ki celice spreminja tako, da dobijo neke povsem nove lastnosti, ki v naravi ne obstajajo. Raziskave potekajo tudi na celicah sesalcev, ki jih spreminjajo tako, da so zmožne izvajati logične funkcije. S posegi v celične sisteme je mogoče ustvarili nova kompleksna genska omrežja, ki bi bila uporabna za različne aplikacije, tudi v medicini: “Celice spreminjamo tako, da bodo za nas delale nekaj koristnega. Takšne celice bi lahko bile uporabne na primer za biosenzorje v diagnostiki, vlgradili bi jih lahko tudi v tkivo pacienta, kjer bi lokalno proizvajale neko biološko zdravilo.” Dr. Tina Lebar s Kemijskega inštituta je v zadnjem letu prejela tri velika priznanja: štipendijo za Ženske v znanosti, Preglovo nagrado za doktorat in pred kratkim še zlati znak Instituta Jožefa Stefana. Kljub vrhunskim dosežkom pa podobno kot njeni številni vrstniki pri tridesetih letih ni redno zaposlena. V prihodnjih mesecih načrtuje nove izzive v Združenih državah Amerike. Predanost znanosti izkazuje na prav unikaten način: temo svojega doktorata z naslovom Načrtovanje genskih regulatornih omrežij na osnovi DNA vezavnih proteinov ima upodobljeno tudi v veliki tetovaži na desni roki. Tina se v prostem času ukvarja s staro istrsko igro pandolo.


12.04.2018

Hvaležni, sočutni in ponosni imamo boljše možnosti za uspeh

Bi raje dobili 17 dolarjev takoj ali 100 dolarjev čez eno leto? Frekvenca X se tokrat sprašuje o uspehu, ali še bolje rečeno – o poti do uspeha. Ameriški psiholog profesor David DeSteno je s psihološkimi eksperimenti ugotovil, da določena čustvena stanja olajšajo našo sposobnost samonadzora in nam pomagajo bolj ceniti prihodnost. V knjigi Emotional Success: The Power of Gratitude, Compassion and Pride pod vprašaj postavlja uveljavljeno tezo, da je edina pot do uspeha garaško delo in odrekanje z močjo volje. O hvaležnosti, sočutju in ponosu bomo govorili z dr. Davidom DeStenom, fizikom in filozofom dr. Sašem Dolencem in nekdanjo vrhunsko plavalko, zdaj pa raziskovalko dr. Natašo Kejžar.


05.04.2018

Izzivi sodobnih jedrskih tehnologij

Prof. Kord Smith upravljanje z jedrsko energijo primerja s pristajanjem njegovega pol stoletja starega letala na neravni travnatni stezi med ameriškimi gorami: z vrhunskim znanjem in veščinami se je mogoče varno soočati z najtežjimi izzivi. Tudi v zelo posebnih okoliščinah. Prof. Smith je eden najvplivnejših reaktorskih fizikov na svetu in tesno sodeluje s slovenskimi strokovnjaki. V reaktor TRIGA je skupaj s kolegom prof. Benom Forgetom pripeljal osem študentov z ugledne univerze MIT, v predmestju Ljubljane so izvedli tečaj eksperimentalne reaktorske fizike. Ameriški gostje uporabljajo najnaprednejša simulacijska orodja za napovedovanje pojavov v jedrskih reaktorjih, pri razvoju sodelujejo z industrijo in imajo dostop do najmočnejših računalnikov v ZDA. Kakšne so aktualne usmeritve v razvoju jedrske energije, kako je z razvojem drugih jedrskih tehnologij na čelu z medicino, kateri so največji izzivi prihodnosti? Sogovorniki: prof. Kord Smith, reaktorski fizik z izkušnjami iz industrije; prof. Benoit Forget, reaktorski fizik z MIT; doc. dr. Luka Snoj, vodja Odseka za reaktorsko fiziko na IJS.


29.03.2018

Duncan Haldane, Nobelovec s slovenskimi koreninami

Nobelov nagrajenec, pa še napol Slovenec. Dr. Duncan Haldane je Nobelovo nagrado dobil leta 2016 na področju fizike za odkritje na področju topolške kvantne snovi. Je raziskovalec, ki v laboratoriju preživi tudi 15 ur na dan, a pravi, da ima to srečo, da je plačan za nekaj, kar resnično rad počne. “Žena me sicer pogosto sprašuje, zakaj si ne vzamem več počitnic, ampak kolege fizike velikokrat spoznavam na zelo lepih krajih in to so moje počitnice. Navdušen sem nad tem, kar počnem.” Njegova mama je bila Slovenka Ljudmila Renko, pogumna zdravnica, ki je svojo družino rešila iz koncentracijskega taborišča: “Dedek je imel v domači kleti skrite zaloge zlatih kovancev. Mama jih je izkopala, si jih všila v obleko, potovala do Hesselberga v Nemčiji in s kovanci podkupila nekaj nemških oficirjev, da so družino izpustili.” Spregovoril je o svoji materi, kaj mu je ta v življenju pomenila in dala, kako Trumpova Amerika podpira znanost in zakaj je pred tridesetimi leti zapustil Veliko Britanijo. Pa seveda tudi o begu možganov, raziskovanju, pomenu poučevanja, mentorstva in interakcije, o tem, da se ne smemo jemati preresno, pa tudi o tem, da je kvantna mehanika zakon.


22.03.2018

Cepljenje med obveznostjo in svobodno voljo

Podrobno smo se spoznali z gripo, simulirali smo potek nalezljivih bolezni, v 3. delu podkasta o epidemijah in pandemijam zdaj raziskujemo, ali imata medicina in znanost še kaj rezerv na področju preprečevanja nalezljivih bolezni. Kako se ustvarjajo nova in bolj učinkovita cepiva ob dejstvu, da njihov razvoj ni več prioriteta farmacevtske industrije, ki veliko več kot s cepivi zasluži z drugimi zdravili. Zanima nas vloga države in zakonodaje pri omejevanju širjenja nalezljivih bolezni. Kako se konstruktivno soočati s pomisleki glede cepljenja in ali bi bilo prostovoljno odločanje o cepljenju dobra rešitev. Lahko napovedana zaostritev zakonodaje tudi v Sloveniji prinese pozitivne ali stranske učinke? Koliko so pri precepljenosti pomembni posamezniki in družba, kakšno vlogo imata pri skrbi za splošno zdravje svobodna volja in individualizem? Sogovorniki: prof. dr. John Oxford, virolog in vodilni strokovnjak za gripo; Eva Vrščaj, vodja projekta Imuno; prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, predstojnica Inštituta za zgodovino medicine; dr. Ben Goldacre, avtor knjige Slaba znanost; dr. Veronika Učakar in dr. Maja Sočan, NIJZ. Avtorja/producenta: Luka Hvalc in Maja Stepančič Strokovni sodelavec: dr. Sašo Dolenc Pripovedovalca: Igor Velše in Bernard Stramič Oblikovna podoba: Katja Černela


15.03.2018

Kako se širijo nalezljive bolezni

Podrobno smo se spoznali z gripo in ugotovili, da kljub velikemu napredku znanosti ne moremo preprečiti, da ne bi narava ostala največji bioterorist na svetu. Vseeno pa je mogoče številne nalezljive bolezni zelo omejiti, nekatere tudi izkoreniniti. Predvsem zaradi cepiv, a se precepljenost iz leta v leto zmanjšuje, zato smo priča novih izbruhom. Lani se je v Evropi z ošpicami okužilo 14.500 ljudi, trikrat več kot leto prej. Kaj kažejo simulacije epidemij, kje je kritična meja za nevarnost okuženosti širše družbe, kaj nam pove termin čredne imunosti? Analiziramo primer izbruha ošpic v Disneylandu, hipotetično projiciramo, kako bi se lahko nalezljiva bolezen širila v srednje velikem slovenskem mestu in kaj bi se zgodilo, če bi se ošpice pojavile v vrtcu, ki ga zaradi odločitve staršev obiskuje sto necepljenih otrok. Sogovorniki: Dr. David Pigott, strokovnjak za simulacije poteka nalezljivih bolezni; prof. dr. John Oxford, virolog in vodilni strokovnjak za gripo; prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, predstojnica Inštituta za zgodovino medicine; Eva Vrščaj, vodja projekta Imuno. Avtorja/producenta: Luka Hvalc in Maja Stepančič Strokovni sodelavec: dr. Sašo Dolenc Pripovedovalca: Igor Velše in Aleksander Golja Oblikovna podoba: Katja Černela


14.03.2018

Hawkingova radiacija je delovala tudi metaforično

"Moj cilj je preprost: popolno razumevanje vesolja, zakaj je takšno, kakršno je, in zakaj sploh obstaja," je nekoč zapisal znameniti fizik Stephen Hawking, ki je umrl v starosti 76 let. Znan je bil predvsem po svojem delu na področju kvantne gravitacije, posebno glede črnih lukenj, in relativnosti, napisal pa je tudi več poljudnoznanstvenih knjig, najbolj znana je Kratka zgodovina časa. Hawking je bil odličen komunikator znanosti in skoraj pop zvezdnik, med drugim je sodeloval s skupino Pink Floyd. “Kljub bolezni je s svojim pojavljanjem v javnosti in pisanjem knjig, ko je lahko premikal še samo en prst, dokazal, da Hawkingova radiacija deluje tudi metaforično,” ob smrti morda zadnjega univerzalnega misleca sodobnega časa, razmišlja fizik in filozof, dr. Sašo Dolenc, urednik Kvarkadabre in strokovni sodelavec oddaje Frekvenca X. In dodaja: "Stephen Hawking je bil iskren in pristen. Verjeli smo mu, čeprav se je tudi kdaj zmotil. Svoj status je izkoristil za širše teme, zavzel se je na primer za javno zdravstvo."


08.03.2018

Pandemije: Smrtonosna španka

“Tako je oče nepremičen obstal ob pogledu na marmornato belo obličje ljubljene štiriletne hčerke, ki ji španjolka ni prizanesla.” Pisatelj Boris Pahor pretresljivo opiše smrt mlajše sestre Mimice. Umrla je leta 1918 med prvim valom španske gripe, ki je sejala smrt tudi na našem območju. Gripa je v marsičem metafora 20. stoletja, orožje za množično uničenje, za njenimi posledicami je umrlo več ljudi kot za posledicami svetovnih vojn, nacizma, atomske vojne. V sto letih so različne oblike gripe pokosile sto milijonov ljudi. Kaj se lahko naučimo iz zgodovine, kako načrtovati in preprečevati pandemije, zakaj je virus influence tako nepredvidljiv in težko obvladljiv, kako je s cepivi in zakaj kljub velikemu napredku znanosti ne moremo preprečiti, da ne bi narava ostala največji bioterorist na svetu. V prvem delu posebnega podkasta Frekvence X raziskujemo smrtonosno špansko gripo. Z znanjem o njenem nastanku in širjenju se sto let po izbruhu lahko veliko naučimo o pandemijah sedanjosti in prihodnosti. Kako je lahko tako majhnemu virusu uspelo nekaj tako velikega, tako grozljivega? Sogovorniki: prof. dr. John Oxford, vodilni svetovni strokovnjak za gripo; prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, predstojnica Inštituta za zgodovino medicine; doc. dr. Maja Sočan, predstojnica centra za nalezljive bolezni NIJZ. Avtorja/producenta: Luka Hvalc in Maja Stepančič Strokovni sodelavec: dr. Sašo Dolenc Pripovedovalec: Igor Velše Oblikovna podoba: Katja Černela


22.02.2018

Človek stroj: od Platona do Terminatorja

Podkast Frekvence X smo snemali v kavarni Mafija na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani. Tema: družbene predstave o človeškem telesu. Pred našimi očmi je bilo človeško telo – analizirali smo predstave telesa v različnih filozofskih tradicijah: vlogo medicine in drugih znanosti pri oblikovanju teh predstav, vpliv religij in drugih mističnih narativov na oblikovanje diskurza o telesu skozi zgodovino, pa tudi vse močnejši vpliv modernih tehnologij nanj, npr. mobilnih aplikacij, ki omogočajo najpreprostejši nadzor in “optimizacijo” naših strojev doslej. Gostje: Dr. Mirt Komel, filozof, Fakulteta za družbene vede Miha Blažič – N’toko, glasbenik, kolumnist in aktivist Dr. Matevž Dular, raziskovalec, Fakulteta za strojništvo


22.02.2018

Pozornost je temelj gradnje družbe in civilizacije

Pozor! Človeška pozornost je eden izmed najbolj omejenih virov v 21. stoletju, vsak jo ima na voljo le določeno količino. Pomaga nam ločevati nepomembne informacije in dražljaje od pomembnih, je ena izmed temeljnih človeških značilnosti, ki nam omogoča izgradnjo družbe in civilizacije. Moderne tehnologije in nenehno odprt tok informacij jo postavljata v novo vlogo – okrog nje se gradi ekonomija pozornosti, v kateri podjetja tekmujejo za košček našega časa in misli. V Frekvenci X o vrstah naše pozornosti, mitih, ki so povezani s trajanjem pozornosti in moderno tehnologijo, posebnih sposobnostih oseb z motnjami avtističnega spektra ter o zavednih in nezavednih procesih, ki jim mnogokrat ne posvečamo dovolj pozornosti.


07.02.2018

Tesla v vesolju: dosežek ali promocija?

Po svetu odmeva izstrelitev največje rakete Falcon Heavy, ki jo je izstrelilo podjetje Space X lastnika tovarne električnih avtomobilov Tesla Elona Muska. Kaj pomeni izstrelitev iz znanstvenega in tehnološkega vidika komentira prof. dr. Tomaž Zwitter. Tudi o tem, da se podjetje Elona Muska zanima za slovensko tehnologijo.


Stran 15 od 35
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov