Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zgodovinarji bodo nekoč zapisali, da je nevroznanost začela posegati v ameriški sodni sistem, ko se je v začetku devetdesetih let 20. stoletja neki bogat direktor deloma izmazal pred kazensko odgovornostjo tako, da je ob pomoči strokovnjakov sodišče prepričal, da zločina ni storil on, ampak njegova cista.
So možgani res vedno odgovorni za svoja dejanja? Kakšne olajševalne okoliščine lahko upoštevajo sodišča? Raziskujemo z ameriškim nevroznanstvenikom dr. Jamesom Fallonom in s filozofinjo dr. Renato Salecl z Inštituta za kriminologijo na Pravni fakulteti v Ljubljani.
Možgani na sodišču
Zgodovinarji bodo nekoč zapisali, da je nevroznanost začela posegati v ameriški sodni sistem, ko se je v začetku devetdesetih let 20. stoletja neki bogati direktor nekoliko izmazal pred kazensko odgovornostjo tako, da je ob pomoči strokovnjakov sodišče prepričal, da zločina ni storil on, ampak njegova cista.
So možgani res vedno odgovorni za svoja dejanja? Kakšne olajševalne okoliščine lahko upoštevajo sodišča? Raziskujemo z ameriškim nevroznanstvenikom dr. Jamesom Fallonom in s filozofinjo dr. Renato Salecl z Inštituta za kriminologijo na Pravni fakulteti v Ljubljani.
V začetku devetdesetih let je bil takrat 45-letni Herbert Weinstein obtožen, da je hladnokrvno zadavil svojo ženo in jo, da bi zakril sledi umora, vrgel skozi okno iz dvanajstega nadstropja stanovanja na Manhattnu. Upal je, da bo policijo lahko prepričal, da je žena naredila samomor, a mu ni uspelo.
Tožilec v Weinsteinovem primeru je sprva poskušal doseči, da obtoženčeve možganske ciste sploh ne bi smeli obravnavati na procesu. Strokovnjak za nevroznanost je na strani tožilstva pričal, da je bilo slikanje možganov v tistem času še premalo zanesljivo, da bi lahko slike uporabili kot dokaze v sodnem procesu.
Sodnik je na koncu sprejel salomonsko rešitev, da obramba lahko pokaže poroti slike možganske ciste, ne sme pa trditi, da je cista povezana z nasilnostjo. A že to je bilo dovolj, da so se na tožilstvu prestrašili vpliva, ki bi ga nazorne slike možganov lahko imele na poroto, zato so tik pred dokončno sodbo porote privolili v poravnavo. Weinstein je krivdo priznal, v zameno pa so mu umor spremenili v uboj, kar pomeni, da je bila odmerjena kazen bistveno manj stroga.
“Nevroznanstveniki, genetiki in drugi strokovnjaki bodo dokazali, da nekateri ljudje v resnici niso krivi oziroma odgovorni za svoja dejanja. Nimajo namreč svobodne volje, ki jim jo družba pripisuje. Njihova dejanja so izvedena skoraj podzavestno. Midva se zdaj lahko zavestno odločiva, da ne bova urinirala, v približno osmih urah pa bova to možnost svobodne odločitve zaradi fiziološke potrebe izgubila.”
Dr. James Fallon
Običajno so ljudje odgovorni za svoja dejanja, če jih ne izvajajo pod prisilo. Svobodno ne delujejo recimo takrat, ko jim nekdo drži k čelu prislonjeno nabito pištolo ali ko zaradi poškodbe ali deformacije možganov niso sposobni razlikovati med dobrim in slabim oziroma razumeti posledic svojih dejanj.
Nesrečno otroštvo ali manjše poškodbe glave praviloma niso dovolj velik poseg v zmožnost svobodnega odločanja, da posameznik zaradi tega ne bi mogel odgovarjati za svoja dejanja. Tradicionalno velja prepričanje, da odgovarjamo za lastna svobodna dejanja, če smo zmožni racionalnega premisleka. Vendar znanost vse bolj ugotavlja, da obstajajo tudi primeri, ko so ljudje povsem racionalni, a vseeno niso zmožni avtonomnega svobodnega odločanja.
Prof. dr. James Fallon je vrhunski nevroznanstvenik. Pred leti je s podrobno analizo svojih možganov in zgodovine svoje širše družine ugotovil, da je (potencialni) psihopat.
Fallon se je celotno kariero ukvarjal z analizami možganov, tudi psihopatov. Ko je pod drobnogled postavil svoje možgane, je presenečen ugotovil, da ima tudi sam podobne vzorce.
“Prosil sem svoje kolege psihiatre za podrobno analizo in ugotovili so, da velikokrat počnem psihopatske stvari. To so nekako potrdili tudi moji prijatelji in sorodniki. Ko sem se dal testirati, je eden od psihiatrov v svojem poročilu zapisal: “Ta človek ima vse misli in nagnjenja pravega psihopata, le da tega ne izživlja navzven.” Tudi analiza družinskega debla je pokazala, da smo imeli v zgodovini kar nekaj psihopatov … Imam srečo, da sem funkcionalni psihopat in da sem bil odlično vzgojen.”
Seveda pa odklonske ali morda celo zločinske genske predispozicije sprožajo zanimivo dilemo o morebitnih olajševalnih okoliščinah na sodišču. Bi se dokazani psihopat pred poroto lahko izmazal, zato ker je psihopat?
Intervju je dosegljiv tudi v delovnem prevodu poslušalk in poslušalcev Frekvence X
Hvala vsem za trasnkript in prevod.
694 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Zgodovinarji bodo nekoč zapisali, da je nevroznanost začela posegati v ameriški sodni sistem, ko se je v začetku devetdesetih let 20. stoletja neki bogat direktor deloma izmazal pred kazensko odgovornostjo tako, da je ob pomoči strokovnjakov sodišče prepričal, da zločina ni storil on, ampak njegova cista.
So možgani res vedno odgovorni za svoja dejanja? Kakšne olajševalne okoliščine lahko upoštevajo sodišča? Raziskujemo z ameriškim nevroznanstvenikom dr. Jamesom Fallonom in s filozofinjo dr. Renato Salecl z Inštituta za kriminologijo na Pravni fakulteti v Ljubljani.
Možgani na sodišču
Zgodovinarji bodo nekoč zapisali, da je nevroznanost začela posegati v ameriški sodni sistem, ko se je v začetku devetdesetih let 20. stoletja neki bogati direktor nekoliko izmazal pred kazensko odgovornostjo tako, da je ob pomoči strokovnjakov sodišče prepričal, da zločina ni storil on, ampak njegova cista.
So možgani res vedno odgovorni za svoja dejanja? Kakšne olajševalne okoliščine lahko upoštevajo sodišča? Raziskujemo z ameriškim nevroznanstvenikom dr. Jamesom Fallonom in s filozofinjo dr. Renato Salecl z Inštituta za kriminologijo na Pravni fakulteti v Ljubljani.
V začetku devetdesetih let je bil takrat 45-letni Herbert Weinstein obtožen, da je hladnokrvno zadavil svojo ženo in jo, da bi zakril sledi umora, vrgel skozi okno iz dvanajstega nadstropja stanovanja na Manhattnu. Upal je, da bo policijo lahko prepričal, da je žena naredila samomor, a mu ni uspelo.
Tožilec v Weinsteinovem primeru je sprva poskušal doseči, da obtoženčeve možganske ciste sploh ne bi smeli obravnavati na procesu. Strokovnjak za nevroznanost je na strani tožilstva pričal, da je bilo slikanje možganov v tistem času še premalo zanesljivo, da bi lahko slike uporabili kot dokaze v sodnem procesu.
Sodnik je na koncu sprejel salomonsko rešitev, da obramba lahko pokaže poroti slike možganske ciste, ne sme pa trditi, da je cista povezana z nasilnostjo. A že to je bilo dovolj, da so se na tožilstvu prestrašili vpliva, ki bi ga nazorne slike možganov lahko imele na poroto, zato so tik pred dokončno sodbo porote privolili v poravnavo. Weinstein je krivdo priznal, v zameno pa so mu umor spremenili v uboj, kar pomeni, da je bila odmerjena kazen bistveno manj stroga.
“Nevroznanstveniki, genetiki in drugi strokovnjaki bodo dokazali, da nekateri ljudje v resnici niso krivi oziroma odgovorni za svoja dejanja. Nimajo namreč svobodne volje, ki jim jo družba pripisuje. Njihova dejanja so izvedena skoraj podzavestno. Midva se zdaj lahko zavestno odločiva, da ne bova urinirala, v približno osmih urah pa bova to možnost svobodne odločitve zaradi fiziološke potrebe izgubila.”
Dr. James Fallon
Običajno so ljudje odgovorni za svoja dejanja, če jih ne izvajajo pod prisilo. Svobodno ne delujejo recimo takrat, ko jim nekdo drži k čelu prislonjeno nabito pištolo ali ko zaradi poškodbe ali deformacije možganov niso sposobni razlikovati med dobrim in slabim oziroma razumeti posledic svojih dejanj.
Nesrečno otroštvo ali manjše poškodbe glave praviloma niso dovolj velik poseg v zmožnost svobodnega odločanja, da posameznik zaradi tega ne bi mogel odgovarjati za svoja dejanja. Tradicionalno velja prepričanje, da odgovarjamo za lastna svobodna dejanja, če smo zmožni racionalnega premisleka. Vendar znanost vse bolj ugotavlja, da obstajajo tudi primeri, ko so ljudje povsem racionalni, a vseeno niso zmožni avtonomnega svobodnega odločanja.
Prof. dr. James Fallon je vrhunski nevroznanstvenik. Pred leti je s podrobno analizo svojih možganov in zgodovine svoje širše družine ugotovil, da je (potencialni) psihopat.
Fallon se je celotno kariero ukvarjal z analizami možganov, tudi psihopatov. Ko je pod drobnogled postavil svoje možgane, je presenečen ugotovil, da ima tudi sam podobne vzorce.
“Prosil sem svoje kolege psihiatre za podrobno analizo in ugotovili so, da velikokrat počnem psihopatske stvari. To so nekako potrdili tudi moji prijatelji in sorodniki. Ko sem se dal testirati, je eden od psihiatrov v svojem poročilu zapisal: “Ta človek ima vse misli in nagnjenja pravega psihopata, le da tega ne izživlja navzven.” Tudi analiza družinskega debla je pokazala, da smo imeli v zgodovini kar nekaj psihopatov … Imam srečo, da sem funkcionalni psihopat in da sem bil odlično vzgojen.”
Seveda pa odklonske ali morda celo zločinske genske predispozicije sprožajo zanimivo dilemo o morebitnih olajševalnih okoliščinah na sodišču. Bi se dokazani psihopat pred poroto lahko izmazal, zato ker je psihopat?
Intervju je dosegljiv tudi v delovnem prevodu poslušalk in poslušalcev Frekvence X
Hvala vsem za trasnkript in prevod.
V delu leta, ko na nas od vsepovsod prežijo okužbe dihal, pri Frekvenci X opazujemo simfonijo našega telesa v boju zoper njih. Še posebej nas zanimajo vročina, kašelj in kihanje, nad katerimi bdijo različni možganski dirigenti.
Povprečen posameznik v industrializiranih državah s hrano letno zaužije osem kilogramov aditivov, kupi pa le dva kilograma moke. Trend prehranjevanja, ki ga narekujeta pomanjkanje časa in velika količina priročnih, za takojšnje zaužitje pripravljenih živilskih izdelkov, gre namreč v smer, ko vedno manj obrokov pripravimo sami. Pri tem zaužijemo vedno več tako imenovane ultraprocesirane hrane, med katero spadajo čips, zamrznjena lazanja, sladke žitarice, rastlinske alternative za sir in meso in podobno. Kako taka hrana vpliva na naše telo in svet okoli nas? Kako jo prepoznati?
Veter, nevihte, kresovi … Vsega tega ne poznamo samo na Zemlji in v njeni atmosferi, ampak tudi na Soncu. In tokrat bomo v Frekvenci X kot sonde opazovali njegovo celotno površje ter ugotavljali, kaj tamkajšnji pojavi pomenijo za življenje na Zemlji.
V zadnji letošnji Frekvenci X gostimo dva znanstvenika, profesorja, komunikatorja znanosti, strokovna in tudi življenjska sopotnika, ki sta z biologijo in tudi med seboj povezana že več kot 40 let.
Thomas Dietterich je zaslužni profesor na javni univerzi v Oregonu in pionir strojnega učenja, ki na tem področju raziskuje že od leta 1977. Od nekdaj ga je zanimalo - kako se znanstveniki učijo o svetu? In v kontekstu računalnikov je to vprašanje strojnega učenja. Torej, kako se računalniki učijo o svetu?
Impostor syndrome v slovenščini najpogosteje imenujemo sindrom prevaranta, pojavlja se tudi poimenovanje sindrom vsiljivca. Gre za psihološki konstrukt, katerega značilnost so občutki dvomov o svoji lastni sposobnosti, kompetentnosti in inteligentnosti, čeprav objektivni dosežki kažejo nasprotno. Kakšni so znaki in občutki ob tem sindromu, kako je povezan s perfekcionizmom, kaj menijo psihologi in psihiatri, v kolikšni meri gre za konstrukt novodobne družbe kapitalizma in vplivnežev.
Mesec je naokoli in znova v zadnji novembrski epizodi Frekvence X zbiramo in izberemo nekaj najodmevnejših znanstvenih raziskav preteklega meseca. Tokrat se še posebej posvečamo prvemu nacionalnemu dnevu občanske znanosti, katere ambasadorka je dr. Zarja Muršič, povzamemo pa tudi nov pridobljeni projekt ERC, ki ga je tokrat dobil dr. Lev Vidmar z ljubljanske fakultete za matematiko in fiziko in Inštituta Jožef Stefan.
Vodik je najmanjša, najlažja in najbolj razširjena molekula v vesolju. A v naravi ga samega po sebi skoraj ne najdemo, pridobiti ga je treba iz vode ali fosilnih goriv, kot so plin, premog in nafta. Potem ko se že lep čas uporablja za raketno gorivo, ga zdaj spodbujajo tudi kot čisto in varno alternativo nafti in plinu za ogrevanje in prevoz. Vodik je zadnja leta postal vroča politična tema, vlade po svetu, pa tudi Evropska unija, zanj namenjajo milijarde, toda ali je ves ta hrup res upravičen? Je res najboljša podnebna rešitev?
Zgodovina znanosti je polna takšnih in drugačnih zmot, ki pa niso nujno slabe, temveč predstavljajo osnovo znanstvene metode in evolucijo znanosti. Tako so med okroglo mizo o zmotah v znanosti, ki je potekala na Inštitutu Jožef Stefan, izpostavili sodelujoči znanstveniki. Ob tem so poudarili, da je znanost še vedno nekaj najboljšega, kar imamo in k čemur se zatečemo, ko je kriza.
Zgodovina znanosti je polna takšnih in drugačnih zmot, ki pa niso nujno slabe, temveč predstavljajo osnovo znanstvene metode in evolucijo znanosti. Tako so med okroglo mizo o zmotah v znanosti, ki je potekala na Inštitutu Jožef Stefan, izpostavili sodelujoči znanstveniki. Ob tem so poudarili, da je znanost še vedno nekaj najboljšega, kar imamo in k čemur se zatečemo, ko je kriza.
Tako je že v 16. stoletju dejal švicarski alkimist in zdravnik Paracelsus in z njegovo mislijo se v tokratni Frekvenci podajamo po poti strupov.
Dvignimo malo prahu ... okoli prahu! Ste ta teden že obrisali prah in posesali? Morda bi morali … Zagotovo pa boste, ko vam na uho zaide najnovejša Frekvenca X, ki skupaj z geologom Klemnom Teranom spoznava hišni in cestni prah ter njune skrb vzbujajoče plati. V dneh, ko se sliši svetopisemski stavek 'Prah si in v prah se povrneš', pa bomo tudi na lovu za kozmičnim prahom.
Pregledi meseca so nazaj. Tokrat pregledujemo najopaznejša znanstvena odkritja oktobra. Nobelove nagrade smo že obdelali, v današnji oddaji se bomo posvetili Zoisovim nagradam, ki so nekakšne slovenske Nobelove nagrade. Gostimo Zoisovo nagrajenko za posebne dosežke na področju farmacevtske kemije in toksikologije dr. Lucijo Peterlin Mašič. S kolegi raziskuje nadomestke bisfenola A, spojine, ki jo uporabljajo za pridobitev plastike, BPA pa je problematičen, ker je motilec endokrinega sistema. Slišite lahko tudi nekaj drugih novic iz sveta znanosti.
Postavite na mizo skledo sadja in v hipu bodo tam. Vzamejo se tako rekoč iz nič – majhne, rjave, z velikanskimi očmi. Te drobne in za mnoge tako moteče vinske mušice, ki jih je največ prav jeseni, imajo neverjetno znanstveno pot, podpisujejo se pod kar šest Nobelovih nagrad.
Jupiter je daleč največji planet v sončnem sistemu – več kot dvakrat večji od vseh drugih planetov skupaj! Kljub neznansko lepim umetelnim progam in lisam vladajo tam sila neprijazno okolje, ledeno mrzle temperature in pošastno sevanje. In zakaj nas ta tako neprijazen svet potem tako zanima? Zakaj k njegovim štirim družicam, Galilejevim lunam, pošiljamo novo evropsko sondo? Odgovor je preprost – voda in skrito življenje. Če bi bila naša Zemlja frnikola, bi bil Jupiter velik kot košarkarska žoga. K njemu se je aprila podala tudi evropska sonda Juice.
Raziskave elektronov v atomih in molekulah, ki se odvijajo na nepredstavljivo kratkih časovnih skalah, znanstvena dognanja v ozadju mRNK cepiv, ki so pomembno zaznamovala pandemijo koronavirusa, in pa kvantne pike, polprevodniške nanostrukture, ki se jih uporablja na več različnih tehnoloških področjih. To so presežki, za katere bodo letos v Stockholmu med drugim podelili Nobelove nagrade. Kaj natanko so odkrili izpostavljeni znanstveniki, kako se te raziskave kažejo v praksi in kakšne so njihove življenjske zgodbe, analiziramo v Frekvenci X, ki si tokrat podaja roke z znanstveno redakcijo Prvega programa Radia Slovenija.
Josef Ressel je bil morda eden zadnjih res širokih mislecev. Po osnovni izobrazbi gozdar, je pomemben pečat pustil na zelo različnih področjih. Tehnike in inovacij se je loteval na način Leonarda Da Vincija. Najbolj je znan po izumu ladijskega vijaka, pomembna je njegova vloga pri pogozdovanju Krasa, bil je hidrotehnični strokovnjak. V prvem obdobju industrijske revolucije se je ukvarjal z novimi materiali in tehnologijami, zlasti pa ga je pritegnilo raziskovanje možnosti tehnoloških izboljšav v prometu in energetiki. Med zanimivejše ideje lahko štejemo tudi brezsmradno stranišče in lokomobil. Deloval je na Dolenjskem, na Krasu, v Trstu in Ljubljani, kjer je umrl leta 1857. Josef Ressel je bil češko-nemških korenin, v Ljubljani ima svojo cesto in spomenik, v Šentjerneju so mu posvetili metuljček in penino, načrtujejo tudi Resslov most. Kakšna je njegova zapuščina?
Kdo je bil Jožef Stefan? Čeprav se nam zdi, da ga vsi po malem poznamo, saj je po njem poimenovan največji znanstveni inštitut v Sloveniji, pa o njem v resnici vemo zelo malo. Znano je, da je bil otrok revnih in nepismenih staršev, s svojo nadarjenostjo in osredotočenostjo pa je kmalu dokazal, da je velik učenjak, postal je tudi eden vodilnih znanstvenikov v avstrijskem cesarstvu. Fizika je bila njegovo življenje - dobesedno, veliko dni je prespal kar na inštitutu, ki ga je vodil, ker je bil tako zelo predan delu. Poročil se je šele pri 56 letih in v sreči v dvoje je užival le kakšno leto, saj je kmalu po poroki umrl zaradi možganske kapi. Kdo je bil torej ta veliki fizik, edini znanstvenik slovenskega rodu, po katerem je poimenovan tudi fizikalni Stefan-Boltzmannov zakon?
Njeno življenje ni bilo lahko. Izgubila je edinega otroka, podpirala v vojni poškodovanega moža in kariero gradila v moškem akademskem svetu ter v času najostrejše stalinizacije.
Ogrevanje pred novo sezono Frekvence X začenjamo z zavojem v preteklost, k znanstvenikom, ki so se rodili ali delovali na slovenskih tleh in so splošni javnosti manj znani. Kot prvemu se bomo posvetili profesorju Milanu Vidmarju, ki je zaznamoval razvoj slovenske elektrotehnike in prva leta ljubljanske Univerze. O profesorju Vidmarju kot pionirskem elektrotehniku, vrhunskemu šahovskemu velemojstru in velikem borcu, ki je vplival na družbeni in gospodarski razvoj slovenskega ozemlja v svojem času, se je Jan Grilc pogovarjali s tremi gosti, ki jim je profesor Vidmar vsakemu po svoje zaznamoval življenjsko pot. Kdo je bil torej človek, ki je odločilno vplival na razvoj Univerze v zgodnjih letih, spoznal Nikolo Teslo in odigral legendarne partije z največjimi velemojstri šaha v svojem času? Gosti: - prof. dr. Rafael Cajhen, predavatelj, mentor in raziskovalec na Fakulteti za elektrotehniko - prof. dr. Maks Babuder, dolgoletni direktor Elektrotehniškega inštituta Milan Vidmar - prof. dr. Ivan Bratko, Fakulteta za računalništvo in informatiko, šahovski mojstrski kandidat
Neveljaven email naslov