Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Moč prepričanja

28.05.2015

Nevropsihologi raziskujejo, kje in kako v naših možganih nastajajo prepričanja in predstave ter zakaj jih je tako težko spreminjati, četudi so kdaj dokazano zmotna. Karkoli verjamete, vas to pomirja in pomaga pri razlaganju sveta. Gost Frekvence X bo avtor knjige Moč prepričanja, nevropsiholog profesor dr. Peter Halligan z Univerze v Cardiffu.

Nevropsiholog Peter Halligan: "Ljudje sicer verjamemo, da naša prepričanja generirajo razumna dejstva, vendar to ni nujno res."

Naša prepričanja so osnovni kažipoti, po katerih se ravnamo v svojem življenju, in vplivajo na vse njegove vidike. Vplivajo na to, kako razmišljamo, kako vidimo sebe, druge in svet, kakšne cilje imamo in kako se odločamo v vsakodnevnih položajih.

Pojavljajo se v številnih oblikah in velikostih, od trivialnih – verjamem, da bo danes lep dan – do globokih stopenj zaupanja – verjamem v Boga. Naša prepričanja so dejansko ena od najbolj tipičnih človeških značilnosti. A kako nastanejo prepričanja, od kod izvirajo in kaj nanje vpliva, je zahtevno vprašanje, ki se je dolgo časa spretno izmikalo dosegu znanosti.

Prva težava se pokaže že pri definiranju, kaj je to prepričanje. Čeprav vsi vemo, kaj je to, pa vseeno nimamo jasne in trdne definicije. Znanstveniki se strinjajo le v tem, da je prepričanje podobno znanju, vendar je bolj osebno. Vedeti, da je nekaj res, je različno od verjetja, da je nekaj res. Znanje je objektivno, prepričanje pa je subjektivno.

Ker so prepričanja tako spontana in naravna stvar vsakogar izmed nas, se redko zamislimo, kako bizaren pojav pravzaprav so. Zakaj na primer lahko nekateri ljudje verjamejo eno, drugi pa nekaj čisto drugega?

Še bolj problematično pa je to, da naša prepričanja sploh niso nujno povezana z objektivno resničnostjo, ampak lahko zajemajo poljubno tolmačenje in vsakdo je lahko enako trdno in vztrajno prepričan v svoje prepričanje, ne glede na protiargumente.

Znanost zdaj čedalje bolj šokantno razkriva, da v nasprotju s tem, da si vsi pri sebi mislimo, da naša prepričanja temeljijo na logičnih in racionalnih argumentih, v resnici pogosto nimajo prav nobene realne podlage. Dejansko so velikokrat stvari, v katere verjamemo, nič več kot prazna iluzija, ki nam jo pričarajo naši možgani.

Leta 2011 je psiholog Peter Halligan z Univerze Cardiff izpeljal raziskavo, ki je presenetljivo pokazala, da ima 90 odstotkov ljudi vsaj eno prepričanje, ki bi ga psihiatri klinično diagnosticirali kot blodnjo. Med takšnimi prepričanji so denimo to, da obstaja moj dvojnik, da so nekateri ljudje podvojeni in da moje misli niso povsem pod mojim nadzorom.

Če so naša prepričanja tako temeljnega pomena za naše življenje, imamo v resnici nad tem, v kaj verjamemo in zakaj, veliko manj nadzora, kot si mislimo. Raziskave nevroznanstvenikov kažejo, da so naši možgani pravzaprav prilagojeni temu, da verjamemo, in da je za dvom potreben večji mentalni napor kot za to, da verjamemo.

Na izvor naših prepričanj ironično kažejo psihiatrične motnje, kot so blodnje, ko posamezniki trdno verjamejo v čudne stvari, na primer v to, da so mrtvi, da so njihove bližnje nadomestili dvojniki ali pa da njihove misli nadzorujejo vesoljci. Da se ustvari prepričanje, se morajo v možganih informacije, ki prihajajo iz naših čutil, povezati s podzavestno refleksijo teh informacij, dokler nekako ne nastane občutek, da je to prepričanje pravilno.

Prepričanja imajo tudi zelo močno družbeno vlogo, če gre na primer za politična vprašanja. Vzpostavljajo občutek skupnosti in varnosti. Nočemo se jim zlahka odreči, zato se jih tako močno oklepamo.

Peter Halligan

A od kod pride ta izmuzljivi subjektivni občutek tako imenovane »pravilnosti«? Študije nakazujejo, da ima tri glavne izvire – našo prirojeno duševnost, biološke razlike in družbeno okolje. Znanstveniki tako denimo pojav religije povezujejo s tem, da so se naši možgani evolucijsko razvili tako, da za vsakim pojavom iščejo vzorce in entiteto. Ljudje so zato nagnjeni k naravnemu domnevanju, da nekje za vsem skupaj stoji vsemogočna entiteta, ki usmerja stvari in daje pomen sicer naključnim pojavom.

Drugi vzrok občutka pravilnosti je bolj oseben. Raziskave tako na primer presenetljivo nakazujejo, da je naše politično prepričanje bolj povezano z našo biologijo kot pa z argumenti. Konservativci se tako v splošnem bolj prestrašeno odzovejo na grozeče slike kot pa liberalci, obenem pa imajo tudi močneje razvit občutek gnusa.

Med raziskovalci je tako čedalje močnejše mnenje, da prepričanja ljudi izvirajo iz njihovih moralnih pogledov in ne iz tehtnih argumentov. Dejansko je tako, da posamezniki argumente prilagajajo svojim prepričanjem in ne nasprotno, kot si večina misli.

Na naša prepričanja pa prav tako močno vplivata družba in kultura, v kateri živimo, in številna od naših temeljnih prepričanj se ustvarijo že v otroštvu. Do tedaj, ko dosežemo odraslost, imamo v sebi po navadi že relativno koherenten in robusten set prepričanj, ki z nami ostanejo do konca življenja. Posledica vsega tega je, da je naš notranji kažipot, sestavljen iz naših prepričanj, zgrajen na trhlih nogah, obenem pa je močno odporen proti spremembam.

Neprijeten povzetek vsega tega je, da številna – če ne vsa – naša prepričanja ne temeljijo na dejstvih in razumu, ampak na občutku v trebuhu, ki izvira iz naše evolucijsko pogojene psihologije, osnovne biologije in kulture. Ampak tudi to, da to vemo, nam nič kaj dosti ne pomaga, saj v to, v kar smo prepričani, verjamemo, da je res – in kako naj ne bi verjeli v to, v kar smo prepričani?

Profesor Peter Halligan, kaj vas je v nevropsiholoških raziskavah najbolj presenetilo glede človekovih prepričanj?

Najprej me je presenetilo to, da so tako slabo raziskana. Ukvarjam se predvsem z možganskimi motnjami in skušam razumeti, kako te vplivajo na človekovo razumevanje, jezik, pozornost. S prepričanji si ljudje sestavimo dosledno sliko o svetu, v katerem živimo. Ali sem morda presenečen, v kaj vse ljudje verjamejo? Ne. Prepričanja določijo, kako gledamo na svet. Nekaterih prepričanj se zavedamo, drugih ne. Presenečen sem le včasih, ko vidim, kako se prepričanja odražajo v dejanjih ljudi.

Ali na naša prepričanja bolj vplivajo zavedni in nezavedni predsodki kot pa razumni argumenti?

Rekel bi, da je glavni namen psiholoških procesov izvleči pomen iz sveta okoli nas, pri čemer nam pomagajo čutila, pozornost, dojemanje in tako naprej. Ko pojav razumemo, ga sestavimo v nekakšen model, razlago ali ogrodje za razlago sveta in procesiranje informacij. Če ne bi imeli zelo zapletenih možganov, to ne bi bilo mogoče. Informacije sprejemamo zavedno in nezavedno, in večinoma se sestavijo tako, da zjutraj razumemo, da je soba svetla zaradi sonca. Vemo, da so predmeti in ljubljene osebe tam, kjer jih pričakujemo. To je nabor osnovnih ontoloških prepričanj, ki bi jih lahko razložili kot vrsto predsodkov ali obliko pristranskosti. Ljudje sicer verjamemo, da naša prepričanja generirajo razumna dejstva, vendar to ni nujno res.

Kako je mogoče, da ljudje vztrajajo pri prepričanjih ne glede na to, da se dokazano motijo?

Gre za vprašanje, čemu služijo prepričanja. So tudi zelo osebna, in to je ključnega pomena. Ne gre zgolj za znanje. Če nekaj verjameš, je prepričanje del tebe in temu se težko odrečeš. Lahko je boleče. Glavni razlog, zakaj ljudje vztrajajo pri napačnih prepričanjih, je torej, da so nekaj zelo osebnega. Če verjameš, da je nekaj res, zakaj bi se temu odrekel, če te nihče ne prepriča, da se motiš? Tudi dokazi pogosto ne pomagajo, preprosto zato ne, ker so prepričanja zelo osebna. Prepričanja imajo tudi zelo močno družbeno vlogo, če gre na primer za politična vprašanja. Vzpostavljajo občutek skupnosti in varnosti. Nočemo se jim zlahka odreči, zato se jih tako močno oklepamo.

Je res, da raziskave kažejo, da imamo vsi prepričanja, ki bi jih klinični psihologi označili za psihično blown o? Na primer, da so nekateri kraji podvojeni ali da nam nekateri predmeti nekaj sporočajo?

Ljudje verjamejo v stvari, ki jih drugi označimo za čudne. Tudi psihiatri in psihologi bi nekatera označili za takšna. A tudi klinični psihologi so ljudje z lastnimi prepričanji. Čudna prepričanja niso nujno blodnjee. Težko razumemo, kako delujejo prepričanja. Morda jih lahko razložimo na primeru avtomobila. Ko se avto pokvari, razumeš, da je deloval, ker so bili vsi njegovi deli brezhibni. Pri opazovanju ljudi iščemo zmotna prepričanja, ki jih stroka uvršča med blodnje. Nekatera zmotna prepričanja vodijo v nesprejemljivo vedenje, celo kriminal, zato so nesprejemljiva. Spet drugi, z enakimi prepričanji, pa se bodo vedli povsem sprejemljivo, saj prepričanje ne narekuje nujno vedenja. Ljudje so različni. Nekateri se ne bodo ravnali po lastnih blodnjah preprosto zato, ker razumejo, da njihova prepričanja večina vidi kot nekaj nenormalnega.

Zakaj se nenavadna prepričanja sploh razvijejo, kaj vpliva nanje?

Sistem prepričanj lahko razumete kot sistem, ki se lahko pokvari bodisi zaradi genetskih vzrokov bodisi zaradi poškodb. Po poškodbi možganov, na primer kapi, se zgodi, da pacienti ne morejo povezati znanih obrazov s čustvi. Tak človek bo zagledal znan obraz, ga prepoznal kot bližnjega, manjkala pa bodo čustva. Ko vidimo brata, sestro ali starše, jih takoj prepoznamo, hkrati pa občutimo topla čustva do njih. Poškodovani možgani čustev ne bi zaznali in človek bi potemtakem sklepal: “Ta oseba ni, kdor mislim, da je, čeprav je enakega videza. Nekdo ga je zamenjal.” To je tako imenovani Charcotov sindrom, imenovan po francoskem nevrologu. V tem primeru vidimo, kako napačno zaznavanje privede do napačne razlage, ta pa vodi v napačno prepričanje.


Frekvenca X

694 epizod


Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.

Moč prepričanja

28.05.2015

Nevropsihologi raziskujejo, kje in kako v naših možganih nastajajo prepričanja in predstave ter zakaj jih je tako težko spreminjati, četudi so kdaj dokazano zmotna. Karkoli verjamete, vas to pomirja in pomaga pri razlaganju sveta. Gost Frekvence X bo avtor knjige Moč prepričanja, nevropsiholog profesor dr. Peter Halligan z Univerze v Cardiffu.

Nevropsiholog Peter Halligan: "Ljudje sicer verjamemo, da naša prepričanja generirajo razumna dejstva, vendar to ni nujno res."

Naša prepričanja so osnovni kažipoti, po katerih se ravnamo v svojem življenju, in vplivajo na vse njegove vidike. Vplivajo na to, kako razmišljamo, kako vidimo sebe, druge in svet, kakšne cilje imamo in kako se odločamo v vsakodnevnih položajih.

Pojavljajo se v številnih oblikah in velikostih, od trivialnih – verjamem, da bo danes lep dan – do globokih stopenj zaupanja – verjamem v Boga. Naša prepričanja so dejansko ena od najbolj tipičnih človeških značilnosti. A kako nastanejo prepričanja, od kod izvirajo in kaj nanje vpliva, je zahtevno vprašanje, ki se je dolgo časa spretno izmikalo dosegu znanosti.

Prva težava se pokaže že pri definiranju, kaj je to prepričanje. Čeprav vsi vemo, kaj je to, pa vseeno nimamo jasne in trdne definicije. Znanstveniki se strinjajo le v tem, da je prepričanje podobno znanju, vendar je bolj osebno. Vedeti, da je nekaj res, je različno od verjetja, da je nekaj res. Znanje je objektivno, prepričanje pa je subjektivno.

Ker so prepričanja tako spontana in naravna stvar vsakogar izmed nas, se redko zamislimo, kako bizaren pojav pravzaprav so. Zakaj na primer lahko nekateri ljudje verjamejo eno, drugi pa nekaj čisto drugega?

Še bolj problematično pa je to, da naša prepričanja sploh niso nujno povezana z objektivno resničnostjo, ampak lahko zajemajo poljubno tolmačenje in vsakdo je lahko enako trdno in vztrajno prepričan v svoje prepričanje, ne glede na protiargumente.

Znanost zdaj čedalje bolj šokantno razkriva, da v nasprotju s tem, da si vsi pri sebi mislimo, da naša prepričanja temeljijo na logičnih in racionalnih argumentih, v resnici pogosto nimajo prav nobene realne podlage. Dejansko so velikokrat stvari, v katere verjamemo, nič več kot prazna iluzija, ki nam jo pričarajo naši možgani.

Leta 2011 je psiholog Peter Halligan z Univerze Cardiff izpeljal raziskavo, ki je presenetljivo pokazala, da ima 90 odstotkov ljudi vsaj eno prepričanje, ki bi ga psihiatri klinično diagnosticirali kot blodnjo. Med takšnimi prepričanji so denimo to, da obstaja moj dvojnik, da so nekateri ljudje podvojeni in da moje misli niso povsem pod mojim nadzorom.

Če so naša prepričanja tako temeljnega pomena za naše življenje, imamo v resnici nad tem, v kaj verjamemo in zakaj, veliko manj nadzora, kot si mislimo. Raziskave nevroznanstvenikov kažejo, da so naši možgani pravzaprav prilagojeni temu, da verjamemo, in da je za dvom potreben večji mentalni napor kot za to, da verjamemo.

Na izvor naših prepričanj ironično kažejo psihiatrične motnje, kot so blodnje, ko posamezniki trdno verjamejo v čudne stvari, na primer v to, da so mrtvi, da so njihove bližnje nadomestili dvojniki ali pa da njihove misli nadzorujejo vesoljci. Da se ustvari prepričanje, se morajo v možganih informacije, ki prihajajo iz naših čutil, povezati s podzavestno refleksijo teh informacij, dokler nekako ne nastane občutek, da je to prepričanje pravilno.

Prepričanja imajo tudi zelo močno družbeno vlogo, če gre na primer za politična vprašanja. Vzpostavljajo občutek skupnosti in varnosti. Nočemo se jim zlahka odreči, zato se jih tako močno oklepamo.

Peter Halligan

A od kod pride ta izmuzljivi subjektivni občutek tako imenovane »pravilnosti«? Študije nakazujejo, da ima tri glavne izvire – našo prirojeno duševnost, biološke razlike in družbeno okolje. Znanstveniki tako denimo pojav religije povezujejo s tem, da so se naši možgani evolucijsko razvili tako, da za vsakim pojavom iščejo vzorce in entiteto. Ljudje so zato nagnjeni k naravnemu domnevanju, da nekje za vsem skupaj stoji vsemogočna entiteta, ki usmerja stvari in daje pomen sicer naključnim pojavom.

Drugi vzrok občutka pravilnosti je bolj oseben. Raziskave tako na primer presenetljivo nakazujejo, da je naše politično prepričanje bolj povezano z našo biologijo kot pa z argumenti. Konservativci se tako v splošnem bolj prestrašeno odzovejo na grozeče slike kot pa liberalci, obenem pa imajo tudi močneje razvit občutek gnusa.

Med raziskovalci je tako čedalje močnejše mnenje, da prepričanja ljudi izvirajo iz njihovih moralnih pogledov in ne iz tehtnih argumentov. Dejansko je tako, da posamezniki argumente prilagajajo svojim prepričanjem in ne nasprotno, kot si večina misli.

Na naša prepričanja pa prav tako močno vplivata družba in kultura, v kateri živimo, in številna od naših temeljnih prepričanj se ustvarijo že v otroštvu. Do tedaj, ko dosežemo odraslost, imamo v sebi po navadi že relativno koherenten in robusten set prepričanj, ki z nami ostanejo do konca življenja. Posledica vsega tega je, da je naš notranji kažipot, sestavljen iz naših prepričanj, zgrajen na trhlih nogah, obenem pa je močno odporen proti spremembam.

Neprijeten povzetek vsega tega je, da številna – če ne vsa – naša prepričanja ne temeljijo na dejstvih in razumu, ampak na občutku v trebuhu, ki izvira iz naše evolucijsko pogojene psihologije, osnovne biologije in kulture. Ampak tudi to, da to vemo, nam nič kaj dosti ne pomaga, saj v to, v kar smo prepričani, verjamemo, da je res – in kako naj ne bi verjeli v to, v kar smo prepričani?

Profesor Peter Halligan, kaj vas je v nevropsiholoških raziskavah najbolj presenetilo glede človekovih prepričanj?

Najprej me je presenetilo to, da so tako slabo raziskana. Ukvarjam se predvsem z možganskimi motnjami in skušam razumeti, kako te vplivajo na človekovo razumevanje, jezik, pozornost. S prepričanji si ljudje sestavimo dosledno sliko o svetu, v katerem živimo. Ali sem morda presenečen, v kaj vse ljudje verjamejo? Ne. Prepričanja določijo, kako gledamo na svet. Nekaterih prepričanj se zavedamo, drugih ne. Presenečen sem le včasih, ko vidim, kako se prepričanja odražajo v dejanjih ljudi.

Ali na naša prepričanja bolj vplivajo zavedni in nezavedni predsodki kot pa razumni argumenti?

Rekel bi, da je glavni namen psiholoških procesov izvleči pomen iz sveta okoli nas, pri čemer nam pomagajo čutila, pozornost, dojemanje in tako naprej. Ko pojav razumemo, ga sestavimo v nekakšen model, razlago ali ogrodje za razlago sveta in procesiranje informacij. Če ne bi imeli zelo zapletenih možganov, to ne bi bilo mogoče. Informacije sprejemamo zavedno in nezavedno, in večinoma se sestavijo tako, da zjutraj razumemo, da je soba svetla zaradi sonca. Vemo, da so predmeti in ljubljene osebe tam, kjer jih pričakujemo. To je nabor osnovnih ontoloških prepričanj, ki bi jih lahko razložili kot vrsto predsodkov ali obliko pristranskosti. Ljudje sicer verjamemo, da naša prepričanja generirajo razumna dejstva, vendar to ni nujno res.

Kako je mogoče, da ljudje vztrajajo pri prepričanjih ne glede na to, da se dokazano motijo?

Gre za vprašanje, čemu služijo prepričanja. So tudi zelo osebna, in to je ključnega pomena. Ne gre zgolj za znanje. Če nekaj verjameš, je prepričanje del tebe in temu se težko odrečeš. Lahko je boleče. Glavni razlog, zakaj ljudje vztrajajo pri napačnih prepričanjih, je torej, da so nekaj zelo osebnega. Če verjameš, da je nekaj res, zakaj bi se temu odrekel, če te nihče ne prepriča, da se motiš? Tudi dokazi pogosto ne pomagajo, preprosto zato ne, ker so prepričanja zelo osebna. Prepričanja imajo tudi zelo močno družbeno vlogo, če gre na primer za politična vprašanja. Vzpostavljajo občutek skupnosti in varnosti. Nočemo se jim zlahka odreči, zato se jih tako močno oklepamo.

Je res, da raziskave kažejo, da imamo vsi prepričanja, ki bi jih klinični psihologi označili za psihično blown o? Na primer, da so nekateri kraji podvojeni ali da nam nekateri predmeti nekaj sporočajo?

Ljudje verjamejo v stvari, ki jih drugi označimo za čudne. Tudi psihiatri in psihologi bi nekatera označili za takšna. A tudi klinični psihologi so ljudje z lastnimi prepričanji. Čudna prepričanja niso nujno blodnjee. Težko razumemo, kako delujejo prepričanja. Morda jih lahko razložimo na primeru avtomobila. Ko se avto pokvari, razumeš, da je deloval, ker so bili vsi njegovi deli brezhibni. Pri opazovanju ljudi iščemo zmotna prepričanja, ki jih stroka uvršča med blodnje. Nekatera zmotna prepričanja vodijo v nesprejemljivo vedenje, celo kriminal, zato so nesprejemljiva. Spet drugi, z enakimi prepričanji, pa se bodo vedli povsem sprejemljivo, saj prepričanje ne narekuje nujno vedenja. Ljudje so različni. Nekateri se ne bodo ravnali po lastnih blodnjah preprosto zato, ker razumejo, da njihova prepričanja večina vidi kot nekaj nenormalnega.

Zakaj se nenavadna prepričanja sploh razvijejo, kaj vpliva nanje?

Sistem prepričanj lahko razumete kot sistem, ki se lahko pokvari bodisi zaradi genetskih vzrokov bodisi zaradi poškodb. Po poškodbi možganov, na primer kapi, se zgodi, da pacienti ne morejo povezati znanih obrazov s čustvi. Tak človek bo zagledal znan obraz, ga prepoznal kot bližnjega, manjkala pa bodo čustva. Ko vidimo brata, sestro ali starše, jih takoj prepoznamo, hkrati pa občutimo topla čustva do njih. Poškodovani možgani čustev ne bi zaznali in človek bi potemtakem sklepal: “Ta oseba ni, kdor mislim, da je, čeprav je enakega videza. Nekdo ga je zamenjal.” To je tako imenovani Charcotov sindrom, imenovan po francoskem nevrologu. V tem primeru vidimo, kako napačno zaznavanje privede do napačne razlage, ta pa vodi v napačno prepričanje.


07.11.2024

Vojne 20.24: Ko ubijajo algoritmi

Na rehabilitaciji v Sloveniji sta mladostnika iz Gaze, ki sta bila huda poškodovana ob napadih z brezpilotniki. Moderno vojskovanje, ki ga poganjata umetna inteligenca in avtonomno orožje, je dodatno kruto, hkrati pa se ob nejasni regulaciji odpirajo nove moralne, etične in pravne dileme. Kaj še lahko prinese razvoj tehnologije na svetovnih bojiščih? Pod drobnogled smo vzeli tudi primere, ko metapodatkovna analiza ni zanesljiva pri izbiranju tarč in kako tehnologije postanejo izgovor pri prevzemanju odgovornosti.


24.10.2024

Vojne 20.24: Droni na bojiščih

Moderno bojevanje se je ob aktualnih vojnah močno spremenilo, hkrati pa se ob nejasni regulaciji odpirajo dodatne moralne, etične in pravne dileme. Kaj še lahko prinese razvoj tehnologije, kako je z avtonomnim orožjem? Pod drobnogled najprej jemljemo brezpilotne letalnike oziroma drone, ki zelo spreminjajo razmere in taktike na bojiščih.


17.10.2024

Jedrska elektrarna v Krškem: V zakulisju tega največjega stroja v Sloveniji

V tednih, ko se približujemo referendumu o novem bloku jedrske elektrarne, se v Frekvenci X sprašujemo, kako deluje jedrska elektrarna, kako s cepitvijo atomov nastaja električna energija. Obiskali smo jedrsko elektrarno v Krškem, pri tem spremljali delo v nadzorni sobi, poizvedovali, kako skladiščijo visokoradioaktivne odpadke, in preverili, kako dobro je elektrarna pripravljena na morebitne hude naravne in druge nesreče.


10.10.2024

Nobelove 2024: O genih, proteinih in umetni inteligenci

Razvoj umetnih nevronskih mrež, kar je strojno učenje pripeljalo do neslutenih razsežnosti, molekule, ki imajo posebno vlogo pri uravnavanju delovanja genov in dosežki na področju raziskovanja proteinov. Znanstveniki v ozadju teh odkritij so letošnji prejemniki Nobelovih nagrad in v ospredje jih postavljamo tudi v tokratni Frekvenci X. Čemu so s svojimi odkritji tlakovali pot, kako so vplivali na razvoj znanosti in kakšna je njihova raziskovalna pot.


03.10.2024

Znanost na oder: Kako jo komunicirajo najboljši?

V današnji oddaji odkrivamo, kako lahko znanost postane zanimiva in dostopna vsakomur. Prvi gost je Petr Brož, češki planetarni znanstvenik in uspešen pisatelj, ki s svojo sproščeno komunikacijo premošča prepad med zapletenimi pojavi in javnostjo. Pogovarjali smo se še s Sašo Cecijem, hrvaškim fizikom in priljubljenim komunikatorjem znanosti, ki dokazuje, da lahko znanost ob glasbi in kozarčku najljubše pijače navduši še takšnega nepoznavalca. Ob koncu pa še v svet znanstvenega gledališča iz Bonna, kjer študentje fizike s kreativnimi predstavami po Evropi širijo ljubezen do znanosti.


26.09.2024

Xkurzija: Zakaj Noetova barka ne bi delovala?

Je biblična zgodba o Noetovi barki znanstveno sploh mogoča? Zakaj vrsti grozi izumrtje, če se ohrani le nekaj njenih predstavnikov? V zadnji epizodi Xkurzije na Valu 202 se podajamo v svet molekularne ekologije z raziskovalci Fakultete za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije Univerze na Primorskem, ki skušajo s pomočjo genetike razumeti, kako hitre spremembe v okolju vplivajo na ogroženost posameznih vrst živih bitij. Pri tem stavijo tudi na pomoč javnosti in bioinformatike. Predstavili so nam, kako na terenu zbirajo vzorce genetskega materiala, kako tega potem pripravijo in preučujejo v laboratoriju in kakšna je nadaljnja računalniška obdelava. Sogovorniki so člani skupine za molekularno ekologijo prof. dr. Elena Bužan, Aja Bončina, Urša Gerič in Luka Dunis.


19.09.2024

Xkurzija: Laboratorij dediščinske znanosti

Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.


12.09.2024

Xkurzija: Geografsko kolesarjenje po Ljubljani

Xkurzija gre tokrat v laboratorij na prostem. Za geografe je namreč laboratorij kar cel svet in Jan Grilc se je z dr. Blažem Repetom odpravil na geografski izlet po Ljubljani. Opremo sta naložila kar na kolo in preučevala sestavo kamnin, vzorčila prst in odkrivala invazivne rastline. Kaj vse skrivajo ljubljanska tla? Kako je človek vplival na podobo naravnega parka in kako upravljati s tlemi v gosto poseljenem mestu?


04.09.2024

Xkurzija: Med mineralnimi vrelci in mofetami po Ščavniški dolini

Kaj skupnega imajo brbotanje, vonj po žveplu in železu ter zvok tekoče vode? V Xkurziji potujemo severovzhodno, natančneje med mineralne vrelce in mofete, posebne strukture naravnega izvira čistega in hladnega ogljikovega dioksida. V Ščavniški dolini v bližini Gornje Radgone obiščemo Ivanjševsko, Lokavško in Poličko slatino, s sabo vzamemo veliko glasnih in malo tišjih pripomočkov, ne pozabimo niti na milne mehurčke, ki nam pomagajo pri posebnem preizkusu.


29.08.2024

Xkurzija: Meritve mišic in možganov v različnih okoljih

Dobrodošli globoko v notranjosti človeškega telesa. V Xkurziji se namreč odpravljamo vse do naših mišic, kjer opazujemo njihovo električno aktivnost, natančneje aktivnost 639 skeletnih mišic, ekskluzivno pa prisluhnemo tudi zvoku ob njihovem krčenju.


22.08.2024

Xkurzija: Čmrlji so pri opraševanju cvetov do štirikrat hitrejši od medonosnih čebel

Kolikokrat ste o kom, ki je delaven, slišali reči: “Priden je kot čebela,” nikoli pa niste slišali: “Marljiv je kot čmrlj?” Tako je morda zato, ker v ljudskem izročilu velja, da so čmrlji leni in počasni, čebele pa hitre in delavne. A kot lahko spoznamo na tokratni XKurziji, so čmrlji nenadomestljivi in še kako pomembni opraševalci. Ali ste vedeli, da so veliko hitrejši in spretnejši kot medonosna čebela? Da so sposobni opraševati tudi v vetru, dežju in mrazu in da je danes evropska trgovina s čmrlji vredna 50 milijonov evrov? Če smo vzbudili vašo radovednost, vabljeni z nami na obisk laboratorija za čmrlje na Nacionalnem inštitutu za biologijo v Ljubljani. Naš sogovornik je poznavalec in ljubitelj čmrljev dr. Danilo Bevk.


15.08.2024

Xkurzija: Na lovu za netopirji v turjaških cerkvah

Obiskali smo stalne prebivalce številnih cerkva po državi – netopirje. V zadnjih 20 letih so biologi pregledali več kot 1700 stavb kulturne dediščine in netopirje našli v štirih petinah vseh stavb, najpogosteje prav v cerkvah.


24.07.2024

Kaj o fenomenu slovenskega športa pravijo številke?

Je slovenski šport v primeri s športom drugih olimpijskih narodov res nekaj izjemnega? Kaj o tem pravijo številke? V Frekvenci X se nam bo pridružil Slavko Jerič, ki že vrsto let kot športni statistik spremlja številke v športu, nedavno pa je izdal tudi knjigo Statistika za začetnike, ob pomoči katere se lahko čisto vsi prelevimo v (športne) statistike. V pogovoru z njim bomo osvetlili, kaj je prav, kaj narobe glede najpogostejših primerjav držav na olimpijskih igrah, kaj vpliva na primat nekaterih narodov v nekaterih disciplinah in koliko medalj se Sloveniji nasmiha letos.


18.07.2024

Znanstveno leto na Valu, 4. del: Človeška napaka, sindrom prevaranta in učinkoviti altruizem

Na predolimpijske počitniške četrtke opozarjamo na izplen znanstvenega leta na Valu. Letos smo v Frekvenci X raziskovali tudi sindrom prevaranta, človeško napako in učinkoviti altruizem.


11.07.2024

Znanstveno leto na Valu, 3. del: Nevarni odmerki, predori, meteoriti in skrajno predelana hrana

Na predolimpijske počitniške četrtke opozarjamo na izplen znanstvenega leta na Valu. Letos smo v Frekvenci X raziskovali tudi nevarne odmerke nenevarnih snovi, obiskali smo čisto pravo gradbišče na drugem tiru pri Postojni, se pozanimali o znanosti gradnje predorov, odpravili smo se po sledeh meteoritov, ki so padli na naša tla, dotaknili smo se celo Lune, na koncu pa se podučili o pasteh skrajno predelane hrane.


09.07.2024

Znanstveno leto na Valu, 2. del: Mesta prihodnosti, strojno učenje, nagrade v znanosti in misija EEG

Na predolimpijske počitniške četrtke opozarjamo na izplen znanstvenega leta na Valu. Letos smo v Frekvenci X razmišljali o mestih prihodnostih, o besedah trajnostno, zeleno, pa tudi o strojnem učenju in marsikateri nagradi v znanosti. Pozabili pa nismo niti na merjenje možganske aktivnosti.


27.06.2024

Znanstveno leto na Valu, 1. del: Kant, Cern in oceani

Na predolimpijske počitniške četrtke opozarjamo na izplen znanstvenega leta na Valu. Letos je Frekvenca X sledila marsičemu in potikali smo se na vseh mogočih raziskovalnih misijah – od mušic, Cerna, oceanov, do liliputancev in velikanov.


20.06.2024

Turbulence so izjemno pogoste, a v večini niso nevarne za letalo

Turbulence so nekaj najobičajnejšega, s čimer se letala srečujejo vsak dan. Kljub temu se ob tresljaju številni prestrašijo, ker so prepričani, da je nekaj narobe pri letu. Vsako leto se letala srečajo z 68 tisoč zmernimi do hudimi turbulencami, nekatere so tako močne, da lahko povzročijo poškodbe letala, v njem pa se poškodujejo tudi potniki. Nazadnje smo o intenzivni turbulenci slišali maja, na letu London-Singapur je bilo več kot sto poškodovanih, en potnik je umrl. Ob tem se pri Frekvenci X sprašujemo, ali nas lahko turbulenca preseneti, kakšne vrste turbulenc obstajajo, kako turbulentno je območje Slovenije in ali bo zaradi podnebnih sprememb zmernih ali hujših turbulenc vse več?


12.06.2024

Bolgarska raziskovalna baza na Antarktiki

Bolgarija je članica Evropske unije, ki vlaga v nekatere zanimive znanstveno-raziskovalne projekte. Od leta 1988 imajo na otoku Livingstone celo svojo antartktično postajo, kjer v sklopu različnih mednarodnih odprav potekajo raziskave s področja geologije, glaciologije, oceanografije, biologije, topografije … V aktualni ekspediciji so med drugim raziskovali vpliv podnebnih sprememb na ledenike in prisotnost mikroplastike na Antarktiki.


06.06.2024

Plastenka: od nafte do zelenega zavajanja

Ste se kdaj vprašali, kako nastane plastenka? Mnogo ljudi je ne povezuje z nafto in tem, da pred svojim nastankom v obliki surovin, ki jih pridobijo iz črnega zlata, dobesedno obkroži pol sveta. Pri vsem tem je največji paradoks, da plastenka svojemu namenu služi smešno malo časa, večji del svojega življenjskega cikla pa nato preždi kot odpadek. A ne glede na to, v kateri smetnjak ali zabojnik jo odvržemo, bi morali predvsem razmišljati o tem, kako zmanjšati njihovo proizvodnjo, kako se ne utopiti v plastenkah. V Frekvenci X sledimo plastenki – od nafte do odpadka.


Stran 1 od 35
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov