Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Podobno kot so v zgodovini na globalno stanje našega planeta vplivali izbruhi vulkanov, padci kometov in meteoritov ter gibanje tektonskih plošč, smo danes morda ljudje tisti dejavnik, po katerem bodo geologi prihodnosti označevali sedanje obdobje zgodovine planeta.
Zanj se vse bolj uveljavlja izraz antropocen, kazal pa naj bi se tako v geoloških spremembah, nenavadnem obnašanju podnebja in morebitnem šestem množičnem izumiranju vrst.
Da živimo v zares izjemnih časih, zdaj ni več vprašanje. Bolj na mestu je premislek, ali v prihodnost antropocena zreti s strahom ali upanjem. Dobrodošlico v antropocenu izrekamo v valovski oddaji Frekvenca X.
Če bi lahko vso zemeljsko starost stlačili v 24 ur, potem bi ljudje obstajali le zadnjih 75 sekund. A to je bilo dovolj, da smo se preoblikovali v geološko silo.
Zadnja leta poteka intenzivna razprava o razsežnosti vpliva človeka na planetarno okolje. Strokovnjaki se sprašujejo, ali dobrih sedem milijard ljudi že predstavlja tako velik dejavnik, da ga lahko obravnavajo kot geološko silo. Smo danes morda ljudje tisti dejavnik, po katerem bodo geologi prihodnosti označevali sedanje obdobje zgodovine planeta
Za zdaj so mnenja o tem, kdaj naj bi se začel antropocen, deljena. Nekateri zagovarjajo že obdobje, ko so v Aziji začeli množično saditi riž in s tem bistveno povečali izpuste metana v atmosfero, drugi vidijo mejnik v industrijski revoluciji in množični rabi fosilnih goriv, najbolj nenavadna pa je razmejitev, ki trenutek začetka antropocena določa celo do minute natančno. To je 16. julij 1945 ob 5ih 29 minut in 45 sekund, ko so v puščavi Nove Mehike sprožili prvo eksplozijo atomske bombe.
Vendar o dejavnostih ljudi na planetu ne bo mogoče sklepati le iz prisotnosti določenih izotopov v kamninah, za katere so krive eksplozije atomskih bomb. Trenutno smo priča največjim izpustom ogljikovega dioksida v atmosfero v zadnjih 65 milijonih let, kar se bo gotovo poznalo tako na kamninah kot na ledenem oklepu planeta.
Naraščanje temperature je izjemno hitro. V 200 letih bi se lahko Zemlja ogrela tudi od 4 do 5 stopinj. Narava je za to potrebovala 10000 let.
– Gregor Vertačnik, ARSO
O današnjih aktivnostih ljudi bodo v prihodnosti pričali tudi ostanki betona, plastike in aluminija. “Od sredine 20. stoletja smo ustvarili 500 milijonov ton aluminija. To je toliko, da bi lahko s folijo iz njega pokrili vse Združene države Amerike in precejšen delež Kanade,” pravi profesor dr. Jan Zalasiewicz.
Indikatorji kažejo tudi, da smo vstopili v dobo novega množičnega izumiranja bioloških vrst, kar bodo lahko paleontologi prihodnosti zaznali preko tega, da med fosilnimi ostanki ne bo več številnih bitij.
Stopnja izumiranja vretenčarjev je danes do 100-krat višja, kot bi pričakovali. Dejansko je najbrž še višja. Pri nevretenčarjih pa izumre pet odstotkov nevretenčarjev na desetletje.
– evolucijski biolog dr. Matjaž Gregorič
Ključno spoznanje antropocena je, da naravnega okolja Zemlje ne moremo več dojemati kot od ljudi neodvisnega sistema, ki deluje po svoji avtonomni notranji logiki.
Antropocen je izraz spoznanja, da ustaljena delitev na človeški in naravni svet ni več primerna. Ker človeštvo deluje kot geološka sila, ki vpliva na vse, od vrhov atmosfere do globin oceanov, težko obravnavamo naravo kot nekaj povsem neodvisnega od človeka. Nekaj, za kar smo bili prepričani, da je naravno se je izkazalo za človeški produkt.
Pa bi nas morala misel na to razmerje navdati s strahom ali upanjem? »Jaz gledam na to z zaskrbljenostjo. Vložiti bi morali več napora v to, da bi se domislili trajne rešitve ekosistemov okoli nas. Lahko bi nam zmanjkalo časa, da bi si opomogli,« meni evolucijski biolog dr. Matjaž Gregorič.
694 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Podobno kot so v zgodovini na globalno stanje našega planeta vplivali izbruhi vulkanov, padci kometov in meteoritov ter gibanje tektonskih plošč, smo danes morda ljudje tisti dejavnik, po katerem bodo geologi prihodnosti označevali sedanje obdobje zgodovine planeta.
Zanj se vse bolj uveljavlja izraz antropocen, kazal pa naj bi se tako v geoloških spremembah, nenavadnem obnašanju podnebja in morebitnem šestem množičnem izumiranju vrst.
Da živimo v zares izjemnih časih, zdaj ni več vprašanje. Bolj na mestu je premislek, ali v prihodnost antropocena zreti s strahom ali upanjem. Dobrodošlico v antropocenu izrekamo v valovski oddaji Frekvenca X.
Če bi lahko vso zemeljsko starost stlačili v 24 ur, potem bi ljudje obstajali le zadnjih 75 sekund. A to je bilo dovolj, da smo se preoblikovali v geološko silo.
Zadnja leta poteka intenzivna razprava o razsežnosti vpliva človeka na planetarno okolje. Strokovnjaki se sprašujejo, ali dobrih sedem milijard ljudi že predstavlja tako velik dejavnik, da ga lahko obravnavajo kot geološko silo. Smo danes morda ljudje tisti dejavnik, po katerem bodo geologi prihodnosti označevali sedanje obdobje zgodovine planeta
Za zdaj so mnenja o tem, kdaj naj bi se začel antropocen, deljena. Nekateri zagovarjajo že obdobje, ko so v Aziji začeli množično saditi riž in s tem bistveno povečali izpuste metana v atmosfero, drugi vidijo mejnik v industrijski revoluciji in množični rabi fosilnih goriv, najbolj nenavadna pa je razmejitev, ki trenutek začetka antropocena določa celo do minute natančno. To je 16. julij 1945 ob 5ih 29 minut in 45 sekund, ko so v puščavi Nove Mehike sprožili prvo eksplozijo atomske bombe.
Vendar o dejavnostih ljudi na planetu ne bo mogoče sklepati le iz prisotnosti določenih izotopov v kamninah, za katere so krive eksplozije atomskih bomb. Trenutno smo priča največjim izpustom ogljikovega dioksida v atmosfero v zadnjih 65 milijonih let, kar se bo gotovo poznalo tako na kamninah kot na ledenem oklepu planeta.
Naraščanje temperature je izjemno hitro. V 200 letih bi se lahko Zemlja ogrela tudi od 4 do 5 stopinj. Narava je za to potrebovala 10000 let.
– Gregor Vertačnik, ARSO
O današnjih aktivnostih ljudi bodo v prihodnosti pričali tudi ostanki betona, plastike in aluminija. “Od sredine 20. stoletja smo ustvarili 500 milijonov ton aluminija. To je toliko, da bi lahko s folijo iz njega pokrili vse Združene države Amerike in precejšen delež Kanade,” pravi profesor dr. Jan Zalasiewicz.
Indikatorji kažejo tudi, da smo vstopili v dobo novega množičnega izumiranja bioloških vrst, kar bodo lahko paleontologi prihodnosti zaznali preko tega, da med fosilnimi ostanki ne bo več številnih bitij.
Stopnja izumiranja vretenčarjev je danes do 100-krat višja, kot bi pričakovali. Dejansko je najbrž še višja. Pri nevretenčarjih pa izumre pet odstotkov nevretenčarjev na desetletje.
– evolucijski biolog dr. Matjaž Gregorič
Ključno spoznanje antropocena je, da naravnega okolja Zemlje ne moremo več dojemati kot od ljudi neodvisnega sistema, ki deluje po svoji avtonomni notranji logiki.
Antropocen je izraz spoznanja, da ustaljena delitev na človeški in naravni svet ni več primerna. Ker človeštvo deluje kot geološka sila, ki vpliva na vse, od vrhov atmosfere do globin oceanov, težko obravnavamo naravo kot nekaj povsem neodvisnega od človeka. Nekaj, za kar smo bili prepričani, da je naravno se je izkazalo za človeški produkt.
Pa bi nas morala misel na to razmerje navdati s strahom ali upanjem? »Jaz gledam na to z zaskrbljenostjo. Vložiti bi morali več napora v to, da bi se domislili trajne rešitve ekosistemov okoli nas. Lahko bi nam zmanjkalo časa, da bi si opomogli,« meni evolucijski biolog dr. Matjaž Gregorič.
Kako uspešno bi se različice s hitrejšo prenosljivostjo ali izogibanjem imunski zaščiti ali kombinaciji obojega, lahko razširile po populaciji? Pogovor z dr. Mary Bushman s harvardske šole za javno zdravje.
Tri mlade znanstvenice predstavljajo svoje raziskovalne izzive, konkretne projekte, komentirajo razmere na področju znanosti v Sloveniji in svetu. Kje se vidijo v prihodnosti?
Vsak posameznik je sposoben zlih dejanj, če ga k temu spodbujajo okoliščine.
Intervju s statistikom Davidom Spiegelhalterjem z Univerze v Cambridgeu.
Kako se sinhronizirajo naši možgani z možgani drugih? Kako in kdaj smo usklajeni?
Kako ta fenomen raziskujejo pri nas in katera mesta v soseščini so nam lahko za urbanistični zgled?
O pomembnosti zavedanja prispevkov žensk in deklet v astronomiji z astrofizičarko dr. Dunjo Fabjan in astrofizičarko ter profesorico na novogoriški univerzi dr. Andrejo Gomboc.
Inženirji Peter Brajak, Saša Divjak, Andrej Kovačič in Slavko Rožič se spominjajo zlatih časov slovenske informacijsko-tehnološke industrije. Kako vidijo današnji razvoj?
Četrta epizoda serije je potrkala na vrata psihološke ambulante. Kako stres vpliva - če vpliva - na uspešnost postopka oploditve z biomedicinsko pomočjo, kako obvladovati (partnerske) odnose, kaj so odrezavi odgovori.
Tretja epizoda serije gre tja, kjer se ustvari novo življenje. Kakšni so postopki, skozi katere gre par, kako zelo detektivsko je delo embriologov, v kakšni knjižnici genetskih bolezni se znajdejo klinični genetiki.
Druga epizoda serije se podaja v preteklost postopka zunjatelesne oploditve. Kdaj so se rojevale revolucionarne ideje ter koliko vztrajnosti in vere v svoje znanje je bilo potrebnih, da se je tehnologija uveljavila.
Začenjamo novo štiridelno serijo o oploditvi z biomedicinsko pomočjo. V prvi epizodi spoznamo osebno zgodbo Tjaše Džafić, ki je ob pomoči te tehnologije lani prvič postala mama.
Preden zakorakamo še v eno leto, polno znanja, pobrskajmo po našem radiovednem koledarju in poglejmo, kaj novega smo spoznali in dognali v preteklem letu.
Dosegli smo nove mejnike v vesolju, bolje poznamo posledice podnebne krize, dobivamo nova cepiva za različne bolezni ...
Slovenski raziskovalec se v Londonu ukvarja z molekularnimi mehanizmi, ki so pomembni za človekov razvoj. Njegov inštitut ima višji letni proračun kot celotna slovenska znanost.
O prelomnosti teleskopa Jamesa Webba s slovensko astrofizičarko Marušo Bradač.
Hrup ne moti le kopenskih sesalcev, ampak tudi morske. Delfini in kiti so zelo občutljivi na zvoke gliserjev, ladij, sonarjev, podvodnih gradbenih del.
Zvočni šok se lahko razvije v zvočno travmo, ki zahteva zelo kompleksno terapevtsko zdravljenje. Zelo močne so potresne in vojne zvočne izkušnje. Kako na nas vplivajo poki petard in druge nepričakovane detonacije?
Na gradbišču preverjamo hrup, s stanovalci in strokovnjaki raziskujemo najbolj moteče zvoke, ki spremljajo gradbena dela. Kako se zaščititi?
Neveljaven email naslov