Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Evropski južni observatorij v Čilu gradi veliki teleskop. Ko bo ta čez 7 let začel z delom, bo s premerom 39 metrov daleč največji teleskop na svetu. Profesionalni in laični astronomi pričakujejo številna nova zanimiva in tudi nepričakovana odkritja. Vznemirljivost astronomije raziskujemo s prof. Paolom Padovanijem, vodjo evropskega virtualnega teleskopa in s prof. Tomažem Zwittrom, ki nas odpelje med zanimivosti junijskega neba.
Te dni se lepo vidijo Jupitrove lune in Saturn, opaziti bo mogoče tudi mednarodno vesoljsko postajo in iridijev blisk
Evropski južni observatorij v Čilu gradi velik teleskop. Ko bo ta čez sedem let začel delovati, bo s premerom 39 metrov daleč največji teleskop na svetu. Profesionalni in laični astronomi pričakujejo številna nova zanimiva in tudi nepričakovana odkritja. Vznemirljivost astronomije raziskujemo s prof. Paolom Padovanijem, vodjo evropskega virtualnega teleskopa, in s prof. Tomažem Zwittrom, ki nas odpelje med zanimivosti junijskega neba.
“Ob junijskih večerih priporočam ogled Jupitrovih lun, okoli polnoči je mogoče opaziti Saturn. V četrtek ob 23.03 bo šla prek neba mednarodna vesoljska postaja. Videti jo bo mogoče 5 minut. Za ljubiteljske astronome priporočam obisk spletne strani www.heavens-above.com“
Prof. Tomaž Zwitter
Paolo Padovani je italijanski astronom, ki dela na Evropskem južnem observatoriju v Garchingu v Nemčiji. Zanimajo ga aktivna galaktična jedra, to so galaksije, ki imajo v svojem središču aktivno črno luknjo. Take objekte opazujemo z različnimi vrstami svetlobe: od radijske do infrardeče, ultravijolične ter rentgenskih in gamažarkov. Prof. Padovani sodeluje tudi pri izdelavi evropskega Ekstremno velikega teleskopa, ki ga Evropski južni observatorij gradi v Čilu in bo z zrcalom s premerom 39 metrov največji teleskop na svetu za opazovanja v vidni in infrardeči svetlobi. Prof. Padovani je skupaj s kolegi odkril 30 velikih črnih lukenj zunaj mlečne ceste in velja za enega najbolj cenjenih evropskih astronomov.
Prof. Padovani zadnjih deset let na Evropskem južnem observatoriju vodi Virtualni observatorij, zato smo ga v pogovoru posebej za Frekvenco X zaprosili, naj nam razloži specifiko virtualnega observatorija.
Namesto da bi za neko opazovanje uporabili običajni teleskop, pri virtualnem observatoriju zložite skupaj podatke prejšnjih opazovanj, v idealnem primeru so to opazovanja vseh teleskopov na Zemlji. S temi podatki nato skušate odgovoriti na svoje znanstveno vprašanje. Seveda pa morate najprej te podatke poiskati, jih razumeti in jih prikazati na različne načine. Torej je bilo in je še vedno precej dela, da so vsa ta opazovanja prosto in v uporabni obliki na voljo vsem astronomom po svetu. Nekatera orodja so seveda zelo preprosta. Vsak si recimo lahko izriše neko galaksijo ali izbrani del neba. Zdaj smo po vsem svetu vzpostavili spletne strani in načine za iskanje podatkov o vseh mogočih vrstah objektov in v različnih vrstah svetlobe. Izraz virtualni tu torej ne pomeni, da tak observatorij ne bi bil uporaben za resno znanstveno delo, ampak le, da imate možnost uporabljati podatke prejšnjih opazovanj po svetu, ki smo jih združili v enotno urejeni in prosto dostopni arhiv podatkov.
Virtualni observatorij torej vsakomur omogoča brskanje po nebu. Prof. Padovani, imate morda idejo, kaj bi lahko poslušalci Frekvence X opazili iz udobja dnevne sobe? Bi lahko morda preverili, ali so v središčih številnih galaksij velike črne luknje?
Načelno je odgovor da, v praksi pa morate vedeti, kam gledati in kateri podatki so pravi za vaš namen. Lahko bi se recimo osredotočili na kakšno bližnjo galaksijo in skušali odkriti, ali se sij svetlobe, ki prihaja iz središča galaksije, sčasoma spreminja. Hitro prižiganje in ugašanje vam namreč pove, da je svetilo majhno, manjše od velikosti, ki jo svetloba prepotuje v tako kratkem času. In če svetilo seva tudi veliko energije, je edina razlaga, da opazujete majhno in svetlo območje v okolici črne luknje. Če povzameva, to se načelno da narediti, vendar potrebujete kar nekaj dodatnih informacij, ki jih seveda tudi lahko najdete na spletu: za začetek je to že seznam obetavnih tarč.
Pri tem je vsekakor vznemirljivo, da lahko vsaj v določenih delih pri znanstvenih projektih sodelujejo tudi ljubiteljski astronomi.
Verjetno poznate pobude, ki skušajo približati znanost državljanom. Tako so kolegi, ki se ukvarjajo z digitalnim pregledom neba Sloan, želeli določiti, kakšne vrste so več milijonov opazovanih galaksij, ki so lahko eliptičnih ali spiralnih oblik. Postavili so spletno stran z vsemi temi posnetki in potem je dobesedno več milijonov ljudi te slike pregledovalo in po navodilih razvrščalo galaksije po obliki. Ti rezultati so bili znanstveno uporabni in tudi objavljeni. Torej tudi ljudje brez formalne izobrazbe zares lahko pomagajo pri znanstvenih raziskavah.
Znanost je pogosto mešanica pričakovanega in nepričakovanega. Nedavno presenečenje je bilo odkritje delcev, poimenovanih nevtrini, ki imajo zelo veliko energijo in so jih astronomi opazili z detektorjem Ledena kocka, ki je postavljen na južnem polu na Antarktiki. Nedavno je vaša ekipa objavila dokaze, da nekateri od teh težko opazljivih nevtrinskih delcev verjetno prihajajo iz aktivnih središč galaksij ekstremnih lastnosti?
To je zelo vznemirljiva zgodba. Nevtrini so zelo neobičajni delci. So tako majhni, da ne vemo natančno niti, kolikšna je njihova masa. So sicer veliko masivnejši kot elektroni, ki so zares lahki delci. Vendar nevtrini v primerjavi z elektroni zelo šibko integrirajo s preostalo snovjo. Torej jih lahko opazite le, če jim na pot nastavite zelo veliko tarčo. Na Antarktiki so tako zgradili Ledeno kocko. Po večletnem delu jim je v antarktični led uspelo zvrtati veliko mrežo tri kilometre globokih lukenj, v katere so vstavili detektorje svetlobe. Če nevtrino iz vesolja globoko v ledu zadene proton, sproščena energija po kaskadi dogodkov rodi blisk svetlobe, ki ga zaznajo detektorji, zakopani v temi globokega antarktičnega ledu. Znanstveniki, ki delajo z Ledeno kocko, so zaznali kakšnih sto nevtrinov, za katere so prepričani, da so prišli iz vesolja. Žal pa meritev smeri prihoda ni bila dovolj točna, da bi lahko posamezni nevtrino povezali z določenim objektom na nebu. S kolegi sem našel preprosto idejo iz zagate. Ker imajo ti nevtrini zelo veliko energijo, smo njihovo razporeditev primerjali s svetlobo gamažarkov, to je s svetlobo najvišjih energij. Izkazalo se je, da vsaj nekatere od nevtrinov lahko povežemo z izjemno energetsko vrsto aktivnih galaktičnih jeder, ki jim pravimo blazarji. Ti blazarji imajo curke snovi, ki so usmerjeni skoraj natančno v smeri proti Zemlji. S podrobno statistično analizo smo z veliko stopnjo verjetnosti pokazali, da vsaj nekateri od teh nevtrinov zares prihajajo iz teh blazarjev. To odkritje je pomembno za fiziko visokih energij, tudi za fiziko delcev. Odkritje sicer še ni povsem potrjeno, vendar Ledena kocka na južnem tečaju še naprej opazuje nevtrine in bomo tako lahko v prihodnosti z dodatnimi rezultati meritev preverili, ali je naša razlaga o izvoru teh nevtrinov pravilna.
Odkritje je lahko zelo pomembno tudi za druga področja fizike, pripoveduje prof. Paolo Padovani
Najpomembnejše je verjetno vprašanje kozmičnih žarkov. Kljub zavajajočemu imenu so kozmični žarki v resnici delci, ki prihajajo iz vesolja. Njihov obstoj so pred približno sto leti odkrili v Nemčiji. Med njimi so tudi najbolj energetski delci, ki sploh obstajajo. Energija takega delca je lahko neznansko večja od energije nevtrinov, ki jih opazujemo z Ledeno kocko. Zopet pa imamo isto zagato: nihče ne ve, od kod izvirajo ti superenergetski delci. Možna domneva bi bila, da če so blazarji izvor nevtrinov visokih energij, so morda odgovorni tudi za te ekstremne kozmične žarke. Če se ta domneva izkaže za resnično, bi bilo to pomembno za razumevanje delcev izjemno visokih energij iz vesolja.
To bi vsekakor pomenilo tudi boljše razumevanje vesolja!
V bistvu bi potem lahko trdili, da so ti blazarji izjemni pospeševalniki delcev, ki so veliko zmogljivejši od vsega, kar lahko naredimo na Zemlji, recimo v Cernu z Velikim hadronskim pospeševalnikom. Obstoj takih naravnih pospeševalnikov bi veliko povedal tudi o fizikalnih pogojih v neposredni okolici črnih lukenj, ki jih najdemo v središčih teh blazarjev.
Evropski južni observatorij zdaj gradi evropski Ekstremno veliki teleskop, o katerem smo na Valu 202 že večkrat govorili. Ko bo čez sedem let ta teleskop začel delovati, bo to daleč največji teleskop za opazovanja v vidni ali infrardeči svetlobi, ki je bil kdaj zgrajen. Prof. Padovani je seveda najboljši naslov, da nam razloži, kako bo ta naprava pomagala pri raziskavah aktivnih galaktičnih jeder, morda pa tudi pri virtualnem observatoriju, ki ga lahko izkusimo vsi Zemljani.
Nekateri izkušnjo primerjajo s tem, kar je videl Galilei, ko je daljnogled kot prvi obrnil proti nebu. Ta teleskop bo tako velik, da bomo kot prvo lahko videli veliko temnejše izvore, kot je to mogoče zdaj. Pri aktivnih galaksijah bomo recimo videli izvore, ki so zdaj veliko pretemni za kateri koli teleskop. Verjetno pa bo najbolj zanimivo opazovati okolico črnih lukenj, saj so te motor, ki poganja aktivne galaksije. Ko bomo s tem teleskopom opazovali središče naše Galaksije, pri čemer vemo, da je črna luknja z maso, ki je enaka 4,3 milijona naših Sonc, bomo lahko opazovali njeno neposredno okolico, ki nam je zdaj nedosegljiva. Opazovanje zvezd, ki se na tako majhni razdalji od masivne črne luknje lahko gibljejo celo z desetino hitrosti svetlobe, bo tako mogoče v naši in tudi v drugih galaksijah. Z evropskim Ekstremno velikim teleskopom bomo torej lahko opazovali veliko več črnih lukenj in tako razumeli, kako so nastale in kakšen vpliv imajo na svoje galaksije gostiteljice. Vendar pa bi pri tem teleskopu rad povedal tole: seveda imamo ideje, kaj bomo lahko naredili s tem teleskopom. Vendar pa so najpomembnejša odkritja vedno presenečenje. Da je to tako, vemo iz zgodovinskih izkušenj. Ko smo recimo pred desetletji zgradili Hubblov vesoljski teleskop, so ljudje pričakovali pomembne rezultate, recimo meritev vrednosti Hubblove konstante, ki meri hitrost širjenja in starost vesolja. Vendar večine najpomembnejših odkritij nihče ni pričakoval. Torej v znanosti vedno upamo na neplanirana odkritja. In zato je astronomija res zanimiva in vznemirljiva.
694 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Evropski južni observatorij v Čilu gradi veliki teleskop. Ko bo ta čez 7 let začel z delom, bo s premerom 39 metrov daleč največji teleskop na svetu. Profesionalni in laični astronomi pričakujejo številna nova zanimiva in tudi nepričakovana odkritja. Vznemirljivost astronomije raziskujemo s prof. Paolom Padovanijem, vodjo evropskega virtualnega teleskopa in s prof. Tomažem Zwittrom, ki nas odpelje med zanimivosti junijskega neba.
Te dni se lepo vidijo Jupitrove lune in Saturn, opaziti bo mogoče tudi mednarodno vesoljsko postajo in iridijev blisk
Evropski južni observatorij v Čilu gradi velik teleskop. Ko bo ta čez sedem let začel delovati, bo s premerom 39 metrov daleč največji teleskop na svetu. Profesionalni in laični astronomi pričakujejo številna nova zanimiva in tudi nepričakovana odkritja. Vznemirljivost astronomije raziskujemo s prof. Paolom Padovanijem, vodjo evropskega virtualnega teleskopa, in s prof. Tomažem Zwittrom, ki nas odpelje med zanimivosti junijskega neba.
“Ob junijskih večerih priporočam ogled Jupitrovih lun, okoli polnoči je mogoče opaziti Saturn. V četrtek ob 23.03 bo šla prek neba mednarodna vesoljska postaja. Videti jo bo mogoče 5 minut. Za ljubiteljske astronome priporočam obisk spletne strani www.heavens-above.com“
Prof. Tomaž Zwitter
Paolo Padovani je italijanski astronom, ki dela na Evropskem južnem observatoriju v Garchingu v Nemčiji. Zanimajo ga aktivna galaktična jedra, to so galaksije, ki imajo v svojem središču aktivno črno luknjo. Take objekte opazujemo z različnimi vrstami svetlobe: od radijske do infrardeče, ultravijolične ter rentgenskih in gamažarkov. Prof. Padovani sodeluje tudi pri izdelavi evropskega Ekstremno velikega teleskopa, ki ga Evropski južni observatorij gradi v Čilu in bo z zrcalom s premerom 39 metrov največji teleskop na svetu za opazovanja v vidni in infrardeči svetlobi. Prof. Padovani je skupaj s kolegi odkril 30 velikih črnih lukenj zunaj mlečne ceste in velja za enega najbolj cenjenih evropskih astronomov.
Prof. Padovani zadnjih deset let na Evropskem južnem observatoriju vodi Virtualni observatorij, zato smo ga v pogovoru posebej za Frekvenco X zaprosili, naj nam razloži specifiko virtualnega observatorija.
Namesto da bi za neko opazovanje uporabili običajni teleskop, pri virtualnem observatoriju zložite skupaj podatke prejšnjih opazovanj, v idealnem primeru so to opazovanja vseh teleskopov na Zemlji. S temi podatki nato skušate odgovoriti na svoje znanstveno vprašanje. Seveda pa morate najprej te podatke poiskati, jih razumeti in jih prikazati na različne načine. Torej je bilo in je še vedno precej dela, da so vsa ta opazovanja prosto in v uporabni obliki na voljo vsem astronomom po svetu. Nekatera orodja so seveda zelo preprosta. Vsak si recimo lahko izriše neko galaksijo ali izbrani del neba. Zdaj smo po vsem svetu vzpostavili spletne strani in načine za iskanje podatkov o vseh mogočih vrstah objektov in v različnih vrstah svetlobe. Izraz virtualni tu torej ne pomeni, da tak observatorij ne bi bil uporaben za resno znanstveno delo, ampak le, da imate možnost uporabljati podatke prejšnjih opazovanj po svetu, ki smo jih združili v enotno urejeni in prosto dostopni arhiv podatkov.
Virtualni observatorij torej vsakomur omogoča brskanje po nebu. Prof. Padovani, imate morda idejo, kaj bi lahko poslušalci Frekvence X opazili iz udobja dnevne sobe? Bi lahko morda preverili, ali so v središčih številnih galaksij velike črne luknje?
Načelno je odgovor da, v praksi pa morate vedeti, kam gledati in kateri podatki so pravi za vaš namen. Lahko bi se recimo osredotočili na kakšno bližnjo galaksijo in skušali odkriti, ali se sij svetlobe, ki prihaja iz središča galaksije, sčasoma spreminja. Hitro prižiganje in ugašanje vam namreč pove, da je svetilo majhno, manjše od velikosti, ki jo svetloba prepotuje v tako kratkem času. In če svetilo seva tudi veliko energije, je edina razlaga, da opazujete majhno in svetlo območje v okolici črne luknje. Če povzameva, to se načelno da narediti, vendar potrebujete kar nekaj dodatnih informacij, ki jih seveda tudi lahko najdete na spletu: za začetek je to že seznam obetavnih tarč.
Pri tem je vsekakor vznemirljivo, da lahko vsaj v določenih delih pri znanstvenih projektih sodelujejo tudi ljubiteljski astronomi.
Verjetno poznate pobude, ki skušajo približati znanost državljanom. Tako so kolegi, ki se ukvarjajo z digitalnim pregledom neba Sloan, želeli določiti, kakšne vrste so več milijonov opazovanih galaksij, ki so lahko eliptičnih ali spiralnih oblik. Postavili so spletno stran z vsemi temi posnetki in potem je dobesedno več milijonov ljudi te slike pregledovalo in po navodilih razvrščalo galaksije po obliki. Ti rezultati so bili znanstveno uporabni in tudi objavljeni. Torej tudi ljudje brez formalne izobrazbe zares lahko pomagajo pri znanstvenih raziskavah.
Znanost je pogosto mešanica pričakovanega in nepričakovanega. Nedavno presenečenje je bilo odkritje delcev, poimenovanih nevtrini, ki imajo zelo veliko energijo in so jih astronomi opazili z detektorjem Ledena kocka, ki je postavljen na južnem polu na Antarktiki. Nedavno je vaša ekipa objavila dokaze, da nekateri od teh težko opazljivih nevtrinskih delcev verjetno prihajajo iz aktivnih središč galaksij ekstremnih lastnosti?
To je zelo vznemirljiva zgodba. Nevtrini so zelo neobičajni delci. So tako majhni, da ne vemo natančno niti, kolikšna je njihova masa. So sicer veliko masivnejši kot elektroni, ki so zares lahki delci. Vendar nevtrini v primerjavi z elektroni zelo šibko integrirajo s preostalo snovjo. Torej jih lahko opazite le, če jim na pot nastavite zelo veliko tarčo. Na Antarktiki so tako zgradili Ledeno kocko. Po večletnem delu jim je v antarktični led uspelo zvrtati veliko mrežo tri kilometre globokih lukenj, v katere so vstavili detektorje svetlobe. Če nevtrino iz vesolja globoko v ledu zadene proton, sproščena energija po kaskadi dogodkov rodi blisk svetlobe, ki ga zaznajo detektorji, zakopani v temi globokega antarktičnega ledu. Znanstveniki, ki delajo z Ledeno kocko, so zaznali kakšnih sto nevtrinov, za katere so prepričani, da so prišli iz vesolja. Žal pa meritev smeri prihoda ni bila dovolj točna, da bi lahko posamezni nevtrino povezali z določenim objektom na nebu. S kolegi sem našel preprosto idejo iz zagate. Ker imajo ti nevtrini zelo veliko energijo, smo njihovo razporeditev primerjali s svetlobo gamažarkov, to je s svetlobo najvišjih energij. Izkazalo se je, da vsaj nekatere od nevtrinov lahko povežemo z izjemno energetsko vrsto aktivnih galaktičnih jeder, ki jim pravimo blazarji. Ti blazarji imajo curke snovi, ki so usmerjeni skoraj natančno v smeri proti Zemlji. S podrobno statistično analizo smo z veliko stopnjo verjetnosti pokazali, da vsaj nekateri od teh nevtrinov zares prihajajo iz teh blazarjev. To odkritje je pomembno za fiziko visokih energij, tudi za fiziko delcev. Odkritje sicer še ni povsem potrjeno, vendar Ledena kocka na južnem tečaju še naprej opazuje nevtrine in bomo tako lahko v prihodnosti z dodatnimi rezultati meritev preverili, ali je naša razlaga o izvoru teh nevtrinov pravilna.
Odkritje je lahko zelo pomembno tudi za druga področja fizike, pripoveduje prof. Paolo Padovani
Najpomembnejše je verjetno vprašanje kozmičnih žarkov. Kljub zavajajočemu imenu so kozmični žarki v resnici delci, ki prihajajo iz vesolja. Njihov obstoj so pred približno sto leti odkrili v Nemčiji. Med njimi so tudi najbolj energetski delci, ki sploh obstajajo. Energija takega delca je lahko neznansko večja od energije nevtrinov, ki jih opazujemo z Ledeno kocko. Zopet pa imamo isto zagato: nihče ne ve, od kod izvirajo ti superenergetski delci. Možna domneva bi bila, da če so blazarji izvor nevtrinov visokih energij, so morda odgovorni tudi za te ekstremne kozmične žarke. Če se ta domneva izkaže za resnično, bi bilo to pomembno za razumevanje delcev izjemno visokih energij iz vesolja.
To bi vsekakor pomenilo tudi boljše razumevanje vesolja!
V bistvu bi potem lahko trdili, da so ti blazarji izjemni pospeševalniki delcev, ki so veliko zmogljivejši od vsega, kar lahko naredimo na Zemlji, recimo v Cernu z Velikim hadronskim pospeševalnikom. Obstoj takih naravnih pospeševalnikov bi veliko povedal tudi o fizikalnih pogojih v neposredni okolici črnih lukenj, ki jih najdemo v središčih teh blazarjev.
Evropski južni observatorij zdaj gradi evropski Ekstremno veliki teleskop, o katerem smo na Valu 202 že večkrat govorili. Ko bo čez sedem let ta teleskop začel delovati, bo to daleč največji teleskop za opazovanja v vidni ali infrardeči svetlobi, ki je bil kdaj zgrajen. Prof. Padovani je seveda najboljši naslov, da nam razloži, kako bo ta naprava pomagala pri raziskavah aktivnih galaktičnih jeder, morda pa tudi pri virtualnem observatoriju, ki ga lahko izkusimo vsi Zemljani.
Nekateri izkušnjo primerjajo s tem, kar je videl Galilei, ko je daljnogled kot prvi obrnil proti nebu. Ta teleskop bo tako velik, da bomo kot prvo lahko videli veliko temnejše izvore, kot je to mogoče zdaj. Pri aktivnih galaksijah bomo recimo videli izvore, ki so zdaj veliko pretemni za kateri koli teleskop. Verjetno pa bo najbolj zanimivo opazovati okolico črnih lukenj, saj so te motor, ki poganja aktivne galaksije. Ko bomo s tem teleskopom opazovali središče naše Galaksije, pri čemer vemo, da je črna luknja z maso, ki je enaka 4,3 milijona naših Sonc, bomo lahko opazovali njeno neposredno okolico, ki nam je zdaj nedosegljiva. Opazovanje zvezd, ki se na tako majhni razdalji od masivne črne luknje lahko gibljejo celo z desetino hitrosti svetlobe, bo tako mogoče v naši in tudi v drugih galaksijah. Z evropskim Ekstremno velikim teleskopom bomo torej lahko opazovali veliko več črnih lukenj in tako razumeli, kako so nastale in kakšen vpliv imajo na svoje galaksije gostiteljice. Vendar pa bi pri tem teleskopu rad povedal tole: seveda imamo ideje, kaj bomo lahko naredili s tem teleskopom. Vendar pa so najpomembnejša odkritja vedno presenečenje. Da je to tako, vemo iz zgodovinskih izkušenj. Ko smo recimo pred desetletji zgradili Hubblov vesoljski teleskop, so ljudje pričakovali pomembne rezultate, recimo meritev vrednosti Hubblove konstante, ki meri hitrost širjenja in starost vesolja. Vendar večine najpomembnejših odkritij nihče ni pričakoval. Torej v znanosti vedno upamo na neplanirana odkritja. In zato je astronomija res zanimiva in vznemirljiva.
Frekvenca X se odpravlja na morje, na obisk k morskim sesalcem. V slovenskem morju ima svoj dom približno 80 delfinov, še enkrat toliko jih redno obiskuje vode Piranskega in Tržaškega zaliva. Velike pliskavke so zelo družabne, živijo v skupinah, so zelo inteligentne živali, ki imajo vsaka svoj žvižg, po katerem se prepoznavajo med seboj. Zdaj imajo tudi vsaka svoje ime, po katerem jih prepoznavamo ljudje. Nadeli so jim jih člani društva Morigenos, ki že več kot 15 let raziskujejo navade in družbeno strukturo divjih delfinov v slovenskem morju. Spremljajo tudi, kako se zaradi človeških dejavnosti spreminja njihov habitat in kako nanje vpliva onesnaženje morja.
Ameriška vesoljska agencija Nasa je razkrila, da so v 3,5 milijarde let starih skalah na Marsu odkrili še več organskih sestavin. Skozi leta zaznavajo tudi periodično nihanje metana v atmosferi. Izvor metana ni znan, dopuščajo možnost, da bi lahko bil potencialno tudi življenjski. S pazljivim visokotehnološkim “vohljanjem” že nekaj mesecev skuša ugotoviti izvor metana v Marsovi atmosferi tudi evropska misija ExoMars. Ta bi lahko bil tudi biološkega izvora. Kam vodijo sledi z Marsa, v posebnem intervjuju za Val 202 pojasnjuje dr. Oleg Korablev, vodja instrumenta za preučevanje metana na misiji Evropske vesoljske agencije. Strokovni sodelavec Frekvence X prof. Tomaž Zwitter pojasni aktualne astronomske dogodke.
Ko nekdo zadene na lotu, se nam to ne zdi nepravično, saj gre za naključno izbiro, ne za posledico vrednotenja ali nagrajevanja. Nasprotno pa večinoma ne sprejemamo, da bi dolgoročno vsi zaslužili enako, ne glede na vloženi trud in zasluge. Nekateri raziskovalci zagovarjajo hipotezo, da ekonomska neenakost ljudi večinoma ne moti, če zraven ne občutijo tudi nepravičnosti. Pravična neenakost naj bi prepričala več ljudi kot nepravična enakost! Je torej Robin Hood živel v zmoti? Sogovorniki: dr. Mark Sheskin, dr. Sašo Dolenc, dr. Urban Boljka in Katja Perat.
Čemu bi se raje odpovedali: pametnemu telefonu ali mezincu na desni roki? To vprašanje študentom pogosto zastavi antropolog dr. Dan Podjed. Včasih mu kdo odgovori, da če gre za mezinec, ni problema, ker telefon tako ali tako upravlja s kazalcem. Dr. Podjed se ukvarja z aplikativno antropologijo, znanstveno preučuje naša vsakdanja življenja, naš odnos do sodobnih tehnologij, avtomobilov, (ne)zdravega življenja, okolja … Je docent na Filozofski fakulteti v Ljubljani in znanstveni sodelavec Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU. Prepleta antropologijo in inženirstvo.
Frekvenca X se je tokrat skušala čim bolj približati pravemu letenju. Odločili smo se za napravo, ki izkorišča tako gravitacijo kot silo trenja, da nas ponese prek velikih razdalj in z velikih višin. O padalih je razmišljal že Leonardo da Vinci, od takrat smo jih razvili celo paleto oblik in velikosti, uporabljamo jih celo v vesolju. Najprej z višine 4000 metrov poletimo proti dolini Soče, nato z nadzvočnimi padali pristanemo na Marsu, na koncu se odpravimo še na rekordni 300 kilometrski izlet po nebu.
V Frekvenci X raziskujemo bombe: od njihove rabe v gospodarstvu do ostalin iz obeh svetovnih in vojne za slovensko osamosvojitev, ki jih pri nas ni malo. Državna enota za varnost pred neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi, ki uničuje potencialno nevarne najdbe sprehajalcev po slovenskih gozdovih, ima glede na letno povprečje več kot eno intervencijo na dan. Pogovarjali smo se s predstavnikom podjetja, ki se ukvarja z miniranjem v kamnolomih, rudnikih, na gradbiščih in z rušenjem visokih zgradb, s strokovnjaki z omenjene enote za odstranjevanje povojnih ostankov in z upokojenim specialcem slovenske policije, ki ga pokličejo na pomoč, ko se znajdejo v negotovosti; na primer pri lanskem primeru letalske bombe v Vurberku. Britanska raziskovalka psihosocialnih in kulturnih vplivov rabe jedrskega orožja z Univerze v Southamptonu je razložila, kako se je v zadnjih letih v nekaterih državah spremenil odnos javnosti do atomskih bomb in zakaj je pomembno, da te v javnem diskurzu ostanejo tabu.
Nevroznanost se tokrat podaja med umetnost, obiskala bo namreč galerijo. Pred časom se je iz nevroznanstvenega preučevanja umetnosti rodila nova veda, ki ji danes rečemo nevroestetika. Temelje zanjo so pred skoraj dvajsetimi leti postavili nevroznanstveniki Semir Zeki na eni strani, Vilayanur Ramachandran in William Hirstein na drugi - izdali so namreč kontroverzna članka, v katerih nekoliko domišljavo trdijo, da lahko nekaj tako kompleksnega, kot je umetnost, razložijo ob pomoči nevroznanosti. Lahko torej razmišljamo v smeri, da imamo v možganih center za umetnost, kot trdi Semir Zeki, ali je zaznavanje in občutenje umetnin odvisno od povezovanja različnih centrov v našem zaznavnem sistemu? Je za razlago umetnosti dovolj, če poznamo osem zakonitosti globoke strukture možganov, ki si jih je med sprehodom brez poznavanja umetnostne zgodovine zamislil Ramachardan? Kakšni procesi se dogajajo v možganih, ko opazujemo določene umetnine, denimo portret Mice Čop, rojene Kessler, slikarke Ivane Kobilca, ali pa pokrajino, recimo van Goghovo Zvezdno noč? Je naše dojemanje umetnosti povezano z našim humanističnim, izkustvenim predznanjem in koliko danes še velja Braqueova izjava, da umetnost vznemirja, znanost pomirja. Foto: Narodna galerija
Tsukuba je japonsko raziskovalno-znanstveno središče, 50 kilometrov oddaljeno od Tokia. Konec aprila so v tamkajšnjem trkalniku SuperKEKB, 11 metrov pod zemljo, zaznali prve trke pospešenih delcev, elektronov in pozitronov. Med delovanjem s polno močjo bodo žarki elektronov in pozitronov trkali in pri tem proizvajali veliko število novih delcev. Delce bodo zaznavali z detektorjem Belle II, ki je po gostoti trkajočih žarkov najzmogljivejši detektor na svetu. Z natančnimi meritvami bodo znanstveniki odkrivali znake “nove fizike”, torej eksperimentalna dejstva, ki se ne ujemajo s trenutno teorijo, Standardnim modelom. Gre za prvi nov trkalnik, ki je začel delovati po tistem v Cernu pred desetimi leti. SuperKEKB je futuristična naprava, ki jo je zasnovala in izdelala ekipa japonskih fizikov, pri projektu pa imajo zelo pomembno vlogo tudi slovenski znanstveniki. Kako konkretno sodelujejo naši strokovnjaki, v čem se SuperKEKB razlikuje od trkalnika LHC v Cernu in fuzijskega reaktorja ITER v Franciji? Kaj prinaša “epohalni trenutek na Japonskem” za naše razumevanja sveta in vesolja, se pogovarjamo s prof. dr. Petrom Križanom, ki skrbi za koordinacijo priprave celotnega detektorja.
Misija Gaia Evropske vesoljskega agencije meri velikost naše Galaksije in vsega vesolja. V dobrih štirih letih delovanja je natančno izmerila razdalje do milijarde njenih zvezd. Osupljiva je njena natančnost, saj je v prenesenem pomenu zmožna izmeriti celo velikost evrskega kovanca na Luni. Gre za izjemen tehnološki izziv in veliko spoznavno moč o razsežnostih vesolja. Če bi naše Sonce pomanjšali na velikost pomaranče, bi bila v tem merilu najbližja zvezda za Soncem mandarina na Kanarskih otokih, Zemlja pa milimetrsko zrno petnajst metrov od Sonca Misija Gaia zdaj velja za največji katalog astronomskih meritev, ki bo pokazal, kako je nastala naša Galaksija. Bližje uresničitvi časovnega stroja še nismo bili. Sogovornika: -Dr. Anthony Brown, vodja podatkovnega konzorcija misije Gaia -Prof. Tomaž Zwitter, astrofizik in vodja slovenskih sodelavcev misije Gaia
Naše celice imajo veliko zanimivih lastnosti, delujejo lahko kot biološke naprave in imajo spomin. Povezujejo se tudi v logična vezja in lahko delujejo celo kot računalniki. Raziskovalno polje dr. Tine Lebar je sintezna biologija, ki celice spreminja tako, da dobijo neke povsem nove lastnosti, ki v naravi ne obstajajo. Raziskave potekajo tudi na celicah sesalcev, ki jih spreminjajo tako, da so zmožne izvajati logične funkcije. S posegi v celične sisteme je mogoče ustvarili nova kompleksna genska omrežja, ki bi bila uporabna za različne aplikacije, tudi v medicini: “Celice spreminjamo tako, da bodo za nas delale nekaj koristnega. Takšne celice bi lahko bile uporabne na primer za biosenzorje v diagnostiki, vlgradili bi jih lahko tudi v tkivo pacienta, kjer bi lokalno proizvajale neko biološko zdravilo.” Dr. Tina Lebar s Kemijskega inštituta je v zadnjem letu prejela tri velika priznanja: štipendijo za Ženske v znanosti, Preglovo nagrado za doktorat in pred kratkim še zlati znak Instituta Jožefa Stefana. Kljub vrhunskim dosežkom pa podobno kot njeni številni vrstniki pri tridesetih letih ni redno zaposlena. V prihodnjih mesecih načrtuje nove izzive v Združenih državah Amerike. Predanost znanosti izkazuje na prav unikaten način: temo svojega doktorata z naslovom Načrtovanje genskih regulatornih omrežij na osnovi DNA vezavnih proteinov ima upodobljeno tudi v veliki tetovaži na desni roki. Tina se v prostem času ukvarja s staro istrsko igro pandolo.
Bi raje dobili 17 dolarjev takoj ali 100 dolarjev čez eno leto? Frekvenca X se tokrat sprašuje o uspehu, ali še bolje rečeno – o poti do uspeha. Ameriški psiholog profesor David DeSteno je s psihološkimi eksperimenti ugotovil, da določena čustvena stanja olajšajo našo sposobnost samonadzora in nam pomagajo bolj ceniti prihodnost. V knjigi Emotional Success: The Power of Gratitude, Compassion and Pride pod vprašaj postavlja uveljavljeno tezo, da je edina pot do uspeha garaško delo in odrekanje z močjo volje. O hvaležnosti, sočutju in ponosu bomo govorili z dr. Davidom DeStenom, fizikom in filozofom dr. Sašem Dolencem in nekdanjo vrhunsko plavalko, zdaj pa raziskovalko dr. Natašo Kejžar.
Prof. Kord Smith upravljanje z jedrsko energijo primerja s pristajanjem njegovega pol stoletja starega letala na neravni travnatni stezi med ameriškimi gorami: z vrhunskim znanjem in veščinami se je mogoče varno soočati z najtežjimi izzivi. Tudi v zelo posebnih okoliščinah. Prof. Smith je eden najvplivnejših reaktorskih fizikov na svetu in tesno sodeluje s slovenskimi strokovnjaki. V reaktor TRIGA je skupaj s kolegom prof. Benom Forgetom pripeljal osem študentov z ugledne univerze MIT, v predmestju Ljubljane so izvedli tečaj eksperimentalne reaktorske fizike. Ameriški gostje uporabljajo najnaprednejša simulacijska orodja za napovedovanje pojavov v jedrskih reaktorjih, pri razvoju sodelujejo z industrijo in imajo dostop do najmočnejših računalnikov v ZDA. Kakšne so aktualne usmeritve v razvoju jedrske energije, kako je z razvojem drugih jedrskih tehnologij na čelu z medicino, kateri so največji izzivi prihodnosti? Sogovorniki: prof. Kord Smith, reaktorski fizik z izkušnjami iz industrije; prof. Benoit Forget, reaktorski fizik z MIT; doc. dr. Luka Snoj, vodja Odseka za reaktorsko fiziko na IJS.
Nobelov nagrajenec, pa še napol Slovenec. Dr. Duncan Haldane je Nobelovo nagrado dobil leta 2016 na področju fizike za odkritje na področju topolške kvantne snovi. Je raziskovalec, ki v laboratoriju preživi tudi 15 ur na dan, a pravi, da ima to srečo, da je plačan za nekaj, kar resnično rad počne. “Žena me sicer pogosto sprašuje, zakaj si ne vzamem več počitnic, ampak kolege fizike velikokrat spoznavam na zelo lepih krajih in to so moje počitnice. Navdušen sem nad tem, kar počnem.” Njegova mama je bila Slovenka Ljudmila Renko, pogumna zdravnica, ki je svojo družino rešila iz koncentracijskega taborišča: “Dedek je imel v domači kleti skrite zaloge zlatih kovancev. Mama jih je izkopala, si jih všila v obleko, potovala do Hesselberga v Nemčiji in s kovanci podkupila nekaj nemških oficirjev, da so družino izpustili.” Spregovoril je o svoji materi, kaj mu je ta v življenju pomenila in dala, kako Trumpova Amerika podpira znanost in zakaj je pred tridesetimi leti zapustil Veliko Britanijo. Pa seveda tudi o begu možganov, raziskovanju, pomenu poučevanja, mentorstva in interakcije, o tem, da se ne smemo jemati preresno, pa tudi o tem, da je kvantna mehanika zakon.
Podrobno smo se spoznali z gripo, simulirali smo potek nalezljivih bolezni, v 3. delu podkasta o epidemijah in pandemijam zdaj raziskujemo, ali imata medicina in znanost še kaj rezerv na področju preprečevanja nalezljivih bolezni. Kako se ustvarjajo nova in bolj učinkovita cepiva ob dejstvu, da njihov razvoj ni več prioriteta farmacevtske industrije, ki veliko več kot s cepivi zasluži z drugimi zdravili. Zanima nas vloga države in zakonodaje pri omejevanju širjenja nalezljivih bolezni. Kako se konstruktivno soočati s pomisleki glede cepljenja in ali bi bilo prostovoljno odločanje o cepljenju dobra rešitev. Lahko napovedana zaostritev zakonodaje tudi v Sloveniji prinese pozitivne ali stranske učinke? Koliko so pri precepljenosti pomembni posamezniki in družba, kakšno vlogo imata pri skrbi za splošno zdravje svobodna volja in individualizem? Sogovorniki: prof. dr. John Oxford, virolog in vodilni strokovnjak za gripo; Eva Vrščaj, vodja projekta Imuno; prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, predstojnica Inštituta za zgodovino medicine; dr. Ben Goldacre, avtor knjige Slaba znanost; dr. Veronika Učakar in dr. Maja Sočan, NIJZ. Avtorja/producenta: Luka Hvalc in Maja Stepančič Strokovni sodelavec: dr. Sašo Dolenc Pripovedovalca: Igor Velše in Bernard Stramič Oblikovna podoba: Katja Černela
Podrobno smo se spoznali z gripo in ugotovili, da kljub velikemu napredku znanosti ne moremo preprečiti, da ne bi narava ostala največji bioterorist na svetu. Vseeno pa je mogoče številne nalezljive bolezni zelo omejiti, nekatere tudi izkoreniniti. Predvsem zaradi cepiv, a se precepljenost iz leta v leto zmanjšuje, zato smo priča novih izbruhom. Lani se je v Evropi z ošpicami okužilo 14.500 ljudi, trikrat več kot leto prej. Kaj kažejo simulacije epidemij, kje je kritična meja za nevarnost okuženosti širše družbe, kaj nam pove termin čredne imunosti? Analiziramo primer izbruha ošpic v Disneylandu, hipotetično projiciramo, kako bi se lahko nalezljiva bolezen širila v srednje velikem slovenskem mestu in kaj bi se zgodilo, če bi se ošpice pojavile v vrtcu, ki ga zaradi odločitve staršev obiskuje sto necepljenih otrok. Sogovorniki: Dr. David Pigott, strokovnjak za simulacije poteka nalezljivih bolezni; prof. dr. John Oxford, virolog in vodilni strokovnjak za gripo; prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, predstojnica Inštituta za zgodovino medicine; Eva Vrščaj, vodja projekta Imuno. Avtorja/producenta: Luka Hvalc in Maja Stepančič Strokovni sodelavec: dr. Sašo Dolenc Pripovedovalca: Igor Velše in Aleksander Golja Oblikovna podoba: Katja Černela
"Moj cilj je preprost: popolno razumevanje vesolja, zakaj je takšno, kakršno je, in zakaj sploh obstaja," je nekoč zapisal znameniti fizik Stephen Hawking, ki je umrl v starosti 76 let. Znan je bil predvsem po svojem delu na področju kvantne gravitacije, posebno glede črnih lukenj, in relativnosti, napisal pa je tudi več poljudnoznanstvenih knjig, najbolj znana je Kratka zgodovina časa. Hawking je bil odličen komunikator znanosti in skoraj pop zvezdnik, med drugim je sodeloval s skupino Pink Floyd. “Kljub bolezni je s svojim pojavljanjem v javnosti in pisanjem knjig, ko je lahko premikal še samo en prst, dokazal, da Hawkingova radiacija deluje tudi metaforično,” ob smrti morda zadnjega univerzalnega misleca sodobnega časa, razmišlja fizik in filozof, dr. Sašo Dolenc, urednik Kvarkadabre in strokovni sodelavec oddaje Frekvenca X. In dodaja: "Stephen Hawking je bil iskren in pristen. Verjeli smo mu, čeprav se je tudi kdaj zmotil. Svoj status je izkoristil za širše teme, zavzel se je na primer za javno zdravstvo."
“Tako je oče nepremičen obstal ob pogledu na marmornato belo obličje ljubljene štiriletne hčerke, ki ji španjolka ni prizanesla.” Pisatelj Boris Pahor pretresljivo opiše smrt mlajše sestre Mimice. Umrla je leta 1918 med prvim valom španske gripe, ki je sejala smrt tudi na našem območju. Gripa je v marsičem metafora 20. stoletja, orožje za množično uničenje, za njenimi posledicami je umrlo več ljudi kot za posledicami svetovnih vojn, nacizma, atomske vojne. V sto letih so različne oblike gripe pokosile sto milijonov ljudi. Kaj se lahko naučimo iz zgodovine, kako načrtovati in preprečevati pandemije, zakaj je virus influence tako nepredvidljiv in težko obvladljiv, kako je s cepivi in zakaj kljub velikemu napredku znanosti ne moremo preprečiti, da ne bi narava ostala največji bioterorist na svetu. V prvem delu posebnega podkasta Frekvence X raziskujemo smrtonosno špansko gripo. Z znanjem o njenem nastanku in širjenju se sto let po izbruhu lahko veliko naučimo o pandemijah sedanjosti in prihodnosti. Kako je lahko tako majhnemu virusu uspelo nekaj tako velikega, tako grozljivega? Sogovorniki: prof. dr. John Oxford, vodilni svetovni strokovnjak za gripo; prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, predstojnica Inštituta za zgodovino medicine; doc. dr. Maja Sočan, predstojnica centra za nalezljive bolezni NIJZ. Avtorja/producenta: Luka Hvalc in Maja Stepančič Strokovni sodelavec: dr. Sašo Dolenc Pripovedovalec: Igor Velše Oblikovna podoba: Katja Černela
Podkast Frekvence X smo snemali v kavarni Mafija na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani. Tema: družbene predstave o človeškem telesu. Pred našimi očmi je bilo človeško telo – analizirali smo predstave telesa v različnih filozofskih tradicijah: vlogo medicine in drugih znanosti pri oblikovanju teh predstav, vpliv religij in drugih mističnih narativov na oblikovanje diskurza o telesu skozi zgodovino, pa tudi vse močnejši vpliv modernih tehnologij nanj, npr. mobilnih aplikacij, ki omogočajo najpreprostejši nadzor in “optimizacijo” naših strojev doslej. Gostje: Dr. Mirt Komel, filozof, Fakulteta za družbene vede Miha Blažič – N’toko, glasbenik, kolumnist in aktivist Dr. Matevž Dular, raziskovalec, Fakulteta za strojništvo
Pozor! Človeška pozornost je eden izmed najbolj omejenih virov v 21. stoletju, vsak jo ima na voljo le določeno količino. Pomaga nam ločevati nepomembne informacije in dražljaje od pomembnih, je ena izmed temeljnih človeških značilnosti, ki nam omogoča izgradnjo družbe in civilizacije. Moderne tehnologije in nenehno odprt tok informacij jo postavljata v novo vlogo – okrog nje se gradi ekonomija pozornosti, v kateri podjetja tekmujejo za košček našega časa in misli. V Frekvenci X o vrstah naše pozornosti, mitih, ki so povezani s trajanjem pozornosti in moderno tehnologijo, posebnih sposobnostih oseb z motnjami avtističnega spektra ter o zavednih in nezavednih procesih, ki jim mnogokrat ne posvečamo dovolj pozornosti.
Po svetu odmeva izstrelitev največje rakete Falcon Heavy, ki jo je izstrelilo podjetje Space X lastnika tovarne električnih avtomobilov Tesla Elona Muska. Kaj pomeni izstrelitev iz znanstvenega in tehnološkega vidika komentira prof. dr. Tomaž Zwitter. Tudi o tem, da se podjetje Elona Muska zanima za slovensko tehnologijo.
Neveljaven email naslov