Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ste poleti spustili možgane na pašo in se vam niti sanja ne, kaj je počela znanost, medtem ko ste bili vi na počitnicah? Dogajalo se je veliko – tako tam zgoraj na astronomskih skalah, kot v skritem nanosvetu. Odkrili so tekočo vodo na Marsu, človeštvo je razvilo predmet, ki bo potoval najhitreje doslej, spet so potrdili Higgsov bozon, več kot kvadratni kilometer velika ledena konstelacija senzorjev na Antarktiki pa je naposled dala prve razburljive rezultate. Pripovedujeta Maja Ratej in Luka Hvalc.
Od odkritja tekoče vode na Marsu do kubičnega kilometra velike ledene kocke na Antarktiki; osvetljujemo znanstvene presežke zadnjih mesecev
Ste poleti spustili možgane na pašo in se vam niti sanja ne, kaj je počela znanost, medtem ko ste bili vi na počitnicah? Dogajalo se je veliko – tako tam zgoraj na astronomskih skalah kot v skritem nanosvetu.
Na Marsu, ki smo ga lahko poleti gledali še posebej od blizu, so poleti odkrili tekočo vodo. Kot so v uradnem briefingu sporočili v Italijanski vesoljski agenciji, se namreč posnetkov svetleče plasti, ki so jih dobili z južnega pola Marsa, se ne da razložiti na noben drug način, kot da sklepamo, da je pod ledom tekoča voda. Na južnem polu Marsa naj bi bilo jezero tekoče vode, podobnim jezerom, kakršna najdemo pod ledom na Antarktiki.
Na Marsu je sicer poleti divjal globalen vihar, ki je zadimil dobršen del planeta. Ena od Nasinih sond Opportunity, ki se je bila med viharjem v stanju hibernacije, je v nevarnosti, da se iz nje ne zbudi več. Nasa je ta teden začela 45-dnevni poskus, da z njo znova vzpostavi stik.
Znanstveniki v Cernu so šest let po odkritju Higgsovega bozona potrdili razpad tega osnovnega delca na dva osnovna delca, imenovana kvark b. Ko so pred šestimi leti sporočili, da so dokazali Higgsov bozon, se je izkazalo, da so dokaz našli na zelo nepričakovan oz. manj verjeten način. Zadnjih nekaj let so skušali narediti isto stvar, a to na način, ki je statistično veliko bolj verjeten. Več nam je pojasnil vodja slovenskih znanstvenikov v Cernu prof. Marko Mikuž.
Z Zemlje smo k Soncu poslali novo sondo Parker, ki bo postala najhitreje potujoče telo, kar so jih kdaj izdelale človeške roke. Po zasuku okoli Venere naj bi sonda Sonce dosegla v začetku novembra in ga v naslednjih sedmih letih 24-krat obkrožila. Najbližje mu bo, ko bo od njega oddaljena le 6 milijonov kilometrov, kar pomeni, da bo letela tudi skozi Sončevo korono. Kot je ob tem pojasnil astrofizik prof. Tomaž Zwitter, bodo skušali znanstveniki s to misijo dobiti podrobnejše odgovore o Sončevi koroni in zakaj je ta tako vroča, upajo tudi, da bodo spoznali podrobnejše zakonitosti Sončevega vetra.
Odkritje povezave med nevtrini in supermasivnimi črnimi luknjami oziroma blazerji je poleti precej odmevalo, revija Science ga je izpostavila tudi na naslovnici kot nov uspešen primer tako imenovane večglasniške astronomije, ki bo v prihodnje utirala pot novim odkritjem na področju astrofizike. Do zdaj so informacije o vesolju dobivali po večini le s pomočjo svetlobe, v zadnjih letih pa izkoriščajo tudi druge vire. Eden takih so na primer gravitacijski valovi, za kar so lani podelili tudi Nobelovo nagrado za fiziko; no, najnovejše odkritje pa dokazuje, da je mogoče informacije o vesolju zbirati tudi s pomočjo nevtrinov in elektromagnetnega sevanja. V tej mednarodni skupini je sodelovala tudi dr. Gabrijela Zaharijaš z novogoriške univerze.
Konec avgusta so sporočili, da so odkrili nov tip čivčne celice, kakršnega doslej še niso našli pri miših ali drugih laboratorijskih živalih. Celico so poimenovali šipkovi nevroni, dajejo pa upanje, da imamo ljudje vendar povsem čisto svoj tip celic. Novico komentira nevrolog profesor Zvezdan Pirtošek:
Našli so prve pristne dokaze o tem, da so se Neandertalci parili z Denisovci in imeli skupne potomce. Analiza DNA Neandertalcev, Denisovcev in nas je v preteklosti pokazala, da so se vse tri podvrste med seboj srečevale in občasno tudi imele potomce. V genskem zapisu današnjih ljudi (neafriških populacij) namreč dobimo tako dele genetskega zapisa Neandertalcev, kot tudi Denisovcev. Glede na to je bilo pričakovano, da je do stikov prihajalo tudi med Denisovci in Neandertalci, a verjetnost, da bi kadarkoli uspeli dobiti dejanski fosilni ostanek, ki bi to potrdil je bila skorajda nična, nam je pojasnila profesorica na Biotehniški fakulteti dr. Petra Golja. Že samo za Denisovce je namreč na voljo le par kostnih ostankov, pri čemer vsi pripadajo samo štirim posameznikom, tako da sploh še ne vemo, kako so Denisovci dejansko izgledali. Da bi jim uspelo najti kostne ostanke posameznika, čigar starši pripadajo obema podvrstama, je bilo zato skoraj onkraj predstavljivega. Do tega poletja.V jami Denisova so našli ostanke ženske, ki je že dobila vzdevek Denny, katere mama je bila Neandertalka, oče pa Denisovec.
Morda še ena zanimivost o Denny: Mitohondrijska DNA, majhen delček dednine, ki se deduje samo po materini liniji, kaže, da je Denny precej bolj sorodna Neandertalcem, ki so bivali v jami Vindija, torej na Hrvaškem, kot pa Neandertalcem, katerih fosilne ostanke so našli v jami Denisova. To med drugim kaže na to, da življenjski prostor Neandertalcev ni bil lokalno omejen, pač pa, da so potovali po precej velikem ozemlju.
Paleoarheologi so med izkopavanji v Jordaniji našli več kot 14 000 let stare ostanke drobtin. To je najstarejši kruh, doslej so namreč predvidevali, da je bil kruh na jedilniku šele nekaj tisoč let pozneje. Poljedelska revolucija se je namreč začela šele 2000 let pozneje. Zanimivo je zlasti to, kako so delali ta kruh. Takrat še niso imeli udomačenih žitaric. To so bile divje rastline, do katerih so morali hoditi na desetine kilometrov daleč, da so jih našli dovolj, poleg tega je bilo izjemno naporno zbirati zrnje. Tovrstne sorte zrnja niso odstopile tako rade, treba se je bilo kar namučiti, da si ga izluščil.
694 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Ste poleti spustili možgane na pašo in se vam niti sanja ne, kaj je počela znanost, medtem ko ste bili vi na počitnicah? Dogajalo se je veliko – tako tam zgoraj na astronomskih skalah, kot v skritem nanosvetu. Odkrili so tekočo vodo na Marsu, človeštvo je razvilo predmet, ki bo potoval najhitreje doslej, spet so potrdili Higgsov bozon, več kot kvadratni kilometer velika ledena konstelacija senzorjev na Antarktiki pa je naposled dala prve razburljive rezultate. Pripovedujeta Maja Ratej in Luka Hvalc.
Od odkritja tekoče vode na Marsu do kubičnega kilometra velike ledene kocke na Antarktiki; osvetljujemo znanstvene presežke zadnjih mesecev
Ste poleti spustili možgane na pašo in se vam niti sanja ne, kaj je počela znanost, medtem ko ste bili vi na počitnicah? Dogajalo se je veliko – tako tam zgoraj na astronomskih skalah kot v skritem nanosvetu.
Na Marsu, ki smo ga lahko poleti gledali še posebej od blizu, so poleti odkrili tekočo vodo. Kot so v uradnem briefingu sporočili v Italijanski vesoljski agenciji, se namreč posnetkov svetleče plasti, ki so jih dobili z južnega pola Marsa, se ne da razložiti na noben drug način, kot da sklepamo, da je pod ledom tekoča voda. Na južnem polu Marsa naj bi bilo jezero tekoče vode, podobnim jezerom, kakršna najdemo pod ledom na Antarktiki.
Na Marsu je sicer poleti divjal globalen vihar, ki je zadimil dobršen del planeta. Ena od Nasinih sond Opportunity, ki se je bila med viharjem v stanju hibernacije, je v nevarnosti, da se iz nje ne zbudi več. Nasa je ta teden začela 45-dnevni poskus, da z njo znova vzpostavi stik.
Znanstveniki v Cernu so šest let po odkritju Higgsovega bozona potrdili razpad tega osnovnega delca na dva osnovna delca, imenovana kvark b. Ko so pred šestimi leti sporočili, da so dokazali Higgsov bozon, se je izkazalo, da so dokaz našli na zelo nepričakovan oz. manj verjeten način. Zadnjih nekaj let so skušali narediti isto stvar, a to na način, ki je statistično veliko bolj verjeten. Več nam je pojasnil vodja slovenskih znanstvenikov v Cernu prof. Marko Mikuž.
Z Zemlje smo k Soncu poslali novo sondo Parker, ki bo postala najhitreje potujoče telo, kar so jih kdaj izdelale človeške roke. Po zasuku okoli Venere naj bi sonda Sonce dosegla v začetku novembra in ga v naslednjih sedmih letih 24-krat obkrožila. Najbližje mu bo, ko bo od njega oddaljena le 6 milijonov kilometrov, kar pomeni, da bo letela tudi skozi Sončevo korono. Kot je ob tem pojasnil astrofizik prof. Tomaž Zwitter, bodo skušali znanstveniki s to misijo dobiti podrobnejše odgovore o Sončevi koroni in zakaj je ta tako vroča, upajo tudi, da bodo spoznali podrobnejše zakonitosti Sončevega vetra.
Odkritje povezave med nevtrini in supermasivnimi črnimi luknjami oziroma blazerji je poleti precej odmevalo, revija Science ga je izpostavila tudi na naslovnici kot nov uspešen primer tako imenovane večglasniške astronomije, ki bo v prihodnje utirala pot novim odkritjem na področju astrofizike. Do zdaj so informacije o vesolju dobivali po večini le s pomočjo svetlobe, v zadnjih letih pa izkoriščajo tudi druge vire. Eden takih so na primer gravitacijski valovi, za kar so lani podelili tudi Nobelovo nagrado za fiziko; no, najnovejše odkritje pa dokazuje, da je mogoče informacije o vesolju zbirati tudi s pomočjo nevtrinov in elektromagnetnega sevanja. V tej mednarodni skupini je sodelovala tudi dr. Gabrijela Zaharijaš z novogoriške univerze.
Konec avgusta so sporočili, da so odkrili nov tip čivčne celice, kakršnega doslej še niso našli pri miših ali drugih laboratorijskih živalih. Celico so poimenovali šipkovi nevroni, dajejo pa upanje, da imamo ljudje vendar povsem čisto svoj tip celic. Novico komentira nevrolog profesor Zvezdan Pirtošek:
Našli so prve pristne dokaze o tem, da so se Neandertalci parili z Denisovci in imeli skupne potomce. Analiza DNA Neandertalcev, Denisovcev in nas je v preteklosti pokazala, da so se vse tri podvrste med seboj srečevale in občasno tudi imele potomce. V genskem zapisu današnjih ljudi (neafriških populacij) namreč dobimo tako dele genetskega zapisa Neandertalcev, kot tudi Denisovcev. Glede na to je bilo pričakovano, da je do stikov prihajalo tudi med Denisovci in Neandertalci, a verjetnost, da bi kadarkoli uspeli dobiti dejanski fosilni ostanek, ki bi to potrdil je bila skorajda nična, nam je pojasnila profesorica na Biotehniški fakulteti dr. Petra Golja. Že samo za Denisovce je namreč na voljo le par kostnih ostankov, pri čemer vsi pripadajo samo štirim posameznikom, tako da sploh še ne vemo, kako so Denisovci dejansko izgledali. Da bi jim uspelo najti kostne ostanke posameznika, čigar starši pripadajo obema podvrstama, je bilo zato skoraj onkraj predstavljivega. Do tega poletja.V jami Denisova so našli ostanke ženske, ki je že dobila vzdevek Denny, katere mama je bila Neandertalka, oče pa Denisovec.
Morda še ena zanimivost o Denny: Mitohondrijska DNA, majhen delček dednine, ki se deduje samo po materini liniji, kaže, da je Denny precej bolj sorodna Neandertalcem, ki so bivali v jami Vindija, torej na Hrvaškem, kot pa Neandertalcem, katerih fosilne ostanke so našli v jami Denisova. To med drugim kaže na to, da življenjski prostor Neandertalcev ni bil lokalno omejen, pač pa, da so potovali po precej velikem ozemlju.
Paleoarheologi so med izkopavanji v Jordaniji našli več kot 14 000 let stare ostanke drobtin. To je najstarejši kruh, doslej so namreč predvidevali, da je bil kruh na jedilniku šele nekaj tisoč let pozneje. Poljedelska revolucija se je namreč začela šele 2000 let pozneje. Zanimivo je zlasti to, kako so delali ta kruh. Takrat še niso imeli udomačenih žitaric. To so bile divje rastline, do katerih so morali hoditi na desetine kilometrov daleč, da so jih našli dovolj, poleg tega je bilo izjemno naporno zbirati zrnje. Tovrstne sorte zrnja niso odstopile tako rade, treba se je bilo kar namučiti, da si ga izluščil.
Na rehabilitaciji v Sloveniji sta mladostnika iz Gaze, ki sta bila huda poškodovana ob napadih z brezpilotniki. Moderno vojskovanje, ki ga poganjata umetna inteligenca in avtonomno orožje, je dodatno kruto, hkrati pa se ob nejasni regulaciji odpirajo nove moralne, etične in pravne dileme. Kaj še lahko prinese razvoj tehnologije na svetovnih bojiščih? Pod drobnogled smo vzeli tudi primere, ko metapodatkovna analiza ni zanesljiva pri izbiranju tarč in kako tehnologije postanejo izgovor pri prevzemanju odgovornosti.
Moderno bojevanje se je ob aktualnih vojnah močno spremenilo, hkrati pa se ob nejasni regulaciji odpirajo dodatne moralne, etične in pravne dileme. Kaj še lahko prinese razvoj tehnologije, kako je z avtonomnim orožjem? Pod drobnogled najprej jemljemo brezpilotne letalnike oziroma drone, ki zelo spreminjajo razmere in taktike na bojiščih.
V tednih, ko se približujemo referendumu o novem bloku jedrske elektrarne, se v Frekvenci X sprašujemo, kako deluje jedrska elektrarna, kako s cepitvijo atomov nastaja električna energija. Obiskali smo jedrsko elektrarno v Krškem, pri tem spremljali delo v nadzorni sobi, poizvedovali, kako skladiščijo visokoradioaktivne odpadke, in preverili, kako dobro je elektrarna pripravljena na morebitne hude naravne in druge nesreče.
Razvoj umetnih nevronskih mrež, kar je strojno učenje pripeljalo do neslutenih razsežnosti, molekule, ki imajo posebno vlogo pri uravnavanju delovanja genov in dosežki na področju raziskovanja proteinov. Znanstveniki v ozadju teh odkritij so letošnji prejemniki Nobelovih nagrad in v ospredje jih postavljamo tudi v tokratni Frekvenci X. Čemu so s svojimi odkritji tlakovali pot, kako so vplivali na razvoj znanosti in kakšna je njihova raziskovalna pot.
V današnji oddaji odkrivamo, kako lahko znanost postane zanimiva in dostopna vsakomur. Prvi gost je Petr Brož, češki planetarni znanstvenik in uspešen pisatelj, ki s svojo sproščeno komunikacijo premošča prepad med zapletenimi pojavi in javnostjo. Pogovarjali smo se še s Sašo Cecijem, hrvaškim fizikom in priljubljenim komunikatorjem znanosti, ki dokazuje, da lahko znanost ob glasbi in kozarčku najljubše pijače navduši še takšnega nepoznavalca. Ob koncu pa še v svet znanstvenega gledališča iz Bonna, kjer študentje fizike s kreativnimi predstavami po Evropi širijo ljubezen do znanosti.
Je biblična zgodba o Noetovi barki znanstveno sploh mogoča? Zakaj vrsti grozi izumrtje, če se ohrani le nekaj njenih predstavnikov? V zadnji epizodi Xkurzije na Valu 202 se podajamo v svet molekularne ekologije z raziskovalci Fakultete za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije Univerze na Primorskem, ki skušajo s pomočjo genetike razumeti, kako hitre spremembe v okolju vplivajo na ogroženost posameznih vrst živih bitij. Pri tem stavijo tudi na pomoč javnosti in bioinformatike. Predstavili so nam, kako na terenu zbirajo vzorce genetskega materiala, kako tega potem pripravijo in preučujejo v laboratoriju in kakšna je nadaljnja računalniška obdelava. Sogovorniki so člani skupine za molekularno ekologijo prof. dr. Elena Bužan, Aja Bončina, Urša Gerič in Luka Dunis.
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Xkurzija gre tokrat v laboratorij na prostem. Za geografe je namreč laboratorij kar cel svet in Jan Grilc se je z dr. Blažem Repetom odpravil na geografski izlet po Ljubljani. Opremo sta naložila kar na kolo in preučevala sestavo kamnin, vzorčila prst in odkrivala invazivne rastline. Kaj vse skrivajo ljubljanska tla? Kako je človek vplival na podobo naravnega parka in kako upravljati s tlemi v gosto poseljenem mestu?
Kaj skupnega imajo brbotanje, vonj po žveplu in železu ter zvok tekoče vode? V Xkurziji potujemo severovzhodno, natančneje med mineralne vrelce in mofete, posebne strukture naravnega izvira čistega in hladnega ogljikovega dioksida. V Ščavniški dolini v bližini Gornje Radgone obiščemo Ivanjševsko, Lokavško in Poličko slatino, s sabo vzamemo veliko glasnih in malo tišjih pripomočkov, ne pozabimo niti na milne mehurčke, ki nam pomagajo pri posebnem preizkusu.
Dobrodošli globoko v notranjosti človeškega telesa. V Xkurziji se namreč odpravljamo vse do naših mišic, kjer opazujemo njihovo električno aktivnost, natančneje aktivnost 639 skeletnih mišic, ekskluzivno pa prisluhnemo tudi zvoku ob njihovem krčenju.
Kolikokrat ste o kom, ki je delaven, slišali reči: “Priden je kot čebela,” nikoli pa niste slišali: “Marljiv je kot čmrlj?” Tako je morda zato, ker v ljudskem izročilu velja, da so čmrlji leni in počasni, čebele pa hitre in delavne. A kot lahko spoznamo na tokratni XKurziji, so čmrlji nenadomestljivi in še kako pomembni opraševalci. Ali ste vedeli, da so veliko hitrejši in spretnejši kot medonosna čebela? Da so sposobni opraševati tudi v vetru, dežju in mrazu in da je danes evropska trgovina s čmrlji vredna 50 milijonov evrov? Če smo vzbudili vašo radovednost, vabljeni z nami na obisk laboratorija za čmrlje na Nacionalnem inštitutu za biologijo v Ljubljani. Naš sogovornik je poznavalec in ljubitelj čmrljev dr. Danilo Bevk.
Obiskali smo stalne prebivalce številnih cerkva po državi – netopirje. V zadnjih 20 letih so biologi pregledali več kot 1700 stavb kulturne dediščine in netopirje našli v štirih petinah vseh stavb, najpogosteje prav v cerkvah.
Je slovenski šport v primeri s športom drugih olimpijskih narodov res nekaj izjemnega? Kaj o tem pravijo številke? V Frekvenci X se nam bo pridružil Slavko Jerič, ki že vrsto let kot športni statistik spremlja številke v športu, nedavno pa je izdal tudi knjigo Statistika za začetnike, ob pomoči katere se lahko čisto vsi prelevimo v (športne) statistike. V pogovoru z njim bomo osvetlili, kaj je prav, kaj narobe glede najpogostejših primerjav držav na olimpijskih igrah, kaj vpliva na primat nekaterih narodov v nekaterih disciplinah in koliko medalj se Sloveniji nasmiha letos.
Na predolimpijske počitniške četrtke opozarjamo na izplen znanstvenega leta na Valu. Letos smo v Frekvenci X raziskovali tudi sindrom prevaranta, človeško napako in učinkoviti altruizem.
Na predolimpijske počitniške četrtke opozarjamo na izplen znanstvenega leta na Valu. Letos smo v Frekvenci X raziskovali tudi nevarne odmerke nenevarnih snovi, obiskali smo čisto pravo gradbišče na drugem tiru pri Postojni, se pozanimali o znanosti gradnje predorov, odpravili smo se po sledeh meteoritov, ki so padli na naša tla, dotaknili smo se celo Lune, na koncu pa se podučili o pasteh skrajno predelane hrane.
Na predolimpijske počitniške četrtke opozarjamo na izplen znanstvenega leta na Valu. Letos smo v Frekvenci X razmišljali o mestih prihodnostih, o besedah trajnostno, zeleno, pa tudi o strojnem učenju in marsikateri nagradi v znanosti. Pozabili pa nismo niti na merjenje možganske aktivnosti.
Na predolimpijske počitniške četrtke opozarjamo na izplen znanstvenega leta na Valu. Letos je Frekvenca X sledila marsičemu in potikali smo se na vseh mogočih raziskovalnih misijah – od mušic, Cerna, oceanov, do liliputancev in velikanov.
Turbulence so nekaj najobičajnejšega, s čimer se letala srečujejo vsak dan. Kljub temu se ob tresljaju številni prestrašijo, ker so prepričani, da je nekaj narobe pri letu. Vsako leto se letala srečajo z 68 tisoč zmernimi do hudimi turbulencami, nekatere so tako močne, da lahko povzročijo poškodbe letala, v njem pa se poškodujejo tudi potniki. Nazadnje smo o intenzivni turbulenci slišali maja, na letu London-Singapur je bilo več kot sto poškodovanih, en potnik je umrl. Ob tem se pri Frekvenci X sprašujemo, ali nas lahko turbulenca preseneti, kakšne vrste turbulenc obstajajo, kako turbulentno je območje Slovenije in ali bo zaradi podnebnih sprememb zmernih ali hujših turbulenc vse več?
Bolgarija je članica Evropske unije, ki vlaga v nekatere zanimive znanstveno-raziskovalne projekte. Od leta 1988 imajo na otoku Livingstone celo svojo antartktično postajo, kjer v sklopu različnih mednarodnih odprav potekajo raziskave s področja geologije, glaciologije, oceanografije, biologije, topografije … V aktualni ekspediciji so med drugim raziskovali vpliv podnebnih sprememb na ledenike in prisotnost mikroplastike na Antarktiki.
Ste se kdaj vprašali, kako nastane plastenka? Mnogo ljudi je ne povezuje z nafto in tem, da pred svojim nastankom v obliki surovin, ki jih pridobijo iz črnega zlata, dobesedno obkroži pol sveta. Pri vsem tem je največji paradoks, da plastenka svojemu namenu služi smešno malo časa, večji del svojega življenjskega cikla pa nato preždi kot odpadek. A ne glede na to, v kateri smetnjak ali zabojnik jo odvržemo, bi morali predvsem razmišljati o tem, kako zmanjšati njihovo proizvodnjo, kako se ne utopiti v plastenkah. V Frekvenci X sledimo plastenki – od nafte do odpadka.
Neveljaven email naslov