Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kaj pravite na srečanje z influenserji, vplivnimi učenjaki, ki so v preteklosti delovali na ozemlju Slovenije? Od človeka, ki je skrbno popisal živalstvo in rastlinstvo Kranjske in bi – če bi živel danes – gotovo pisal blog o bogati flori Slovenije in v medijih opozarjal na nevarne poklicne bolezne; do človeka, ki je bil na čelu ene najmogočnejših gospodarskih trdnjav svojega časa in zato na moč vpliven, briljanten, a po drugi strani premalo taktičen znanstvenik, ki bi – če bi živel danes – gotovo na javnem profilu svojega Facebooka razpredal o svojih patentih, njegov prijatelj na Twitterju pa bi bil sam ameriški predsednik; in nazadnje do ženske, ki se je nosila drugače kot njene sodobnice, ki bi imela – če bi živela danes – na Twitterju zaradi svoje ektravagantnosti in vsestranske razgledanosti zagotovo ogromno sledilcev, v svojem mobilnem telefonu pa številke številnih, ki kaj veljajo. Ana Mayer Kansky, Lambert von Pantz in Giovanni Antonio Scopoli.
V svojem času so bili zelo vplivni. Kdo so bili Ana Mayer Kansky, Lambert von Pantz in Giovanni Antonio Scopoli
Kaj pravite na srečanje z influenserji, vplivnimi učenjaki, ki so v preteklosti delovali na ozemlju Slovenije? Od človeka, ki je skrbno popisal živalstvo in rastlinstvo Kranjske in bi – če bi živel danes – gotovo pisal blog o bogati flori Slovenije in v medijih opozarjal na nevarne poklicne bolezne; do človeka, ki je bil na čelu ene najmogočnejših gospodarskih trdnjav svojega časa in zato na moč vpliven, briljanten, a po drugi strani premalo taktičen znanstvenik, ki bi – če bi živel danes – gotovo na javnem profilu svojega Facebooka razpredal o svojih patentih, njegov prijatelj na Twitterju pa bi bil sam ameriški predsednik; in nazadnje do ženske, ki se je nosila drugače kot njene sodobnice, ki bi imela – če bi živela danes – na Twitterju zaradi svoje ektravagantnosti in vsestranske razgledanosti zagotovo ogromno sledilcev, v svojem mobilnem telefonu pa številke številnih, ki kaj veljajo.
Giovanni Antonio Scopoli, Italijan iz Južne Tirolske, velja za utemeljitelja naravoslovne znanosti na Slovenskem. Kot zdravnik je sredi 18. stoletja opravljal službo v idrijskem rudniku, vendar mu v teh odročnih in revnih krajih, ki jih je v svojih zapisih primerjal z ječo, ni bilo lahko. V Idriji je kot prvi zdravnik pri rudniku živega srebra preživel 16 let in da bi si naredil življenje bolj zanimivo in znosno, je začel raziskovati okoliško naravo. Napisal je več knjig, med drugim dve pomembni knjigi, v katerih je kot prvi popisal rastline in žuželke na Kranjskem.
Kot navdušen botanik prepotoval okolico in podatke o rastlinah zbral v knjigi Kranjske rastline, ki je izšla leta 1760 na Dunaju. V knjigi je opisal 756 vrst cvetnic in 256 necvetnic in ob latinskih navedel tudi takratna slovenska imena. Kot zdravnik je opisal tudi zdravilne lastnosti posameznih rastlin. Njegova knjiga velja za prvo znanstveno delo o naravi Slovenije s prvim slovenskim botaničnim imenoslovjem. V drugi knjigi z naslovom Kranjske žuželke pa je tri leta pozneje opisal 1153 živalskih vrst, med katerimi prevladujejo žuželke. V knjigi je, denimo, kot prvi navedel, da se čebelja matica oplodi s troti izven domačega panja. Pri tem je zanimivo, da si je dopisoval s švedskim naravoslovcem Carlom Linnéjem, pri tem pa upošteval dvoimensko poimenovanje bioloških vrst, ki ga je nedavno uvedel Linné.
Scopoli se je zelo zavzemal za zdravje idrijskih rudarjev in opozarjal na škodljive vplive izpostavljenosti živemu srebru. Pri tem je kot prvi opisal obliko poklicne bolezni zaradi prevelike izpostavljenosti živemu srebru, ki jo imenujemo tudi merkurializem.
Po njem se na primer imenuje rastlina Scopolia carniolica oziroma kranjski volčič, iz katere so kasneje izolirali učinkovino skopolamin. Ta alkaloid je imel skozi zgodovino veliko različnih načinov uporabe, med drugim so ga uporabljali kot uspavalo, sredstvo za omenjanje, blaženje morske in potovalne bolezni in celo kot serum resnice v obdobju hladne vojne, danes pa ga uporabljajo predvsem pri preiskavah oči za razširitev zenice.
Ko so gorenjske fužine v devetnajstem stoletju postajale postopoma vedno bolj zastarele, se je pojavila potreba po njihovi tehnološki posodobitvi. Za to naj bi poskrbela Kranjska industrijska družba, njeno vodenje pa prevzel v Tržiču rojeni Lambert von Pantz, ki je na njegovem čelu ostal celi dve desetletji. Bil je zelo zaslužen za razvoj železarstva na Gorenjskem, ker je s svojimi izumi in racionalizacijo delovnih procesov ohranjal konkurenčnost Kranjske industrijske družbe na svetovnem trgu zlasti med gospodarsko krizo v 70. letih 19. stoletja.
Leta 1872 mu je uspelo ustvariti zlitino železa in mangana, ki je imela zelo dobre lastnosti. Za izdelavo feromangana v plavžu je dobil več nagrad na industrijskih sejmih po svetu, med katerimi izstopata zlata medalja na svetovni razstavi leta 1873 na Dunaju in priznanje na mednarodni svetovni razstavi v Philadelphii leta 1876 ob 100-letnici ustanovitve Združenih držav Amerike. Metoda za pridobivanje kakovostnega jekla v obliki feromangana je bila za tisti čas v svetovnem merilu izjemno pomembno odkritje, ki je slavo kranjskih fužin poneslo v svet. Inovacija je pomenila tudi veliko novih naročil za Kranjsko industrijsko družbo, kar je bilo v obdobju gospodarske krize ključno za njeno preživetje.
Da bi lahko proizvedli večje količine jekla, so potrebovali boljši transport rude in oglja iz visokogorskih rudnikov in gozdov do fužinskih obratov v dolini, praviloma ob rekah. Tovorjenje v krošnjah in z vozovi je bilo po gorskih poteh zamudno in drago, zato je von Pantz predlagal, da bi iz hribov v dolino zgradili žičnice. Prvo je skonstruiral leta 1873, s katero so iz rudnikov na Begunjščici v dolino tovorili rudo bogato z manganom. Kasneje je za potrebe KID skonstruiral še nekaj podobnih žičnic, za katere je pridobil tudi desetletni patent. Tovrstne žičnice so predstavljale zelo pomembno novo tehnologijo tistega časa, ki je omogočila učinkovit transport in bistveno povečala produktivnost v hribovitih krajih. Alternativa je bila namreč gradnja strmih gozdnih cest, ali transport tovora s pomočjo nosačev, kar je bilo oboje zelo drago in počasno.
Še čisto malo in bomo v Sloveniji zaznamovali 100-letnico ljubljanske univerze. Že v zelo kratkem času je čez prag pospremila prve diplomante in doktorande, miniti je moralo pravzaprav le leto dni, ko je na njej doktorirala prva doktorica znanosti Ana Mayer Kansky, ki se je s tem uvrstila na 72-to mesto žensk na svetu, ki so do leta 1920 prejele naziv doktorice znanosti.
Rojena v Ložah pri Vipavi je vzela izobraževanje zelo zares. Na lastno željo se je kot dijakinja šolala v Ljubljani, kjer je gimnazijo končala kot ena od prvih žensk in ker ji doma niso hoteli omogočiti študija – zelo proti je bila babica – si je začetek študija naravoslovja na Dunaju plačala sama iz prodaje marelic za domačo graščino. Za tisti čas je bila nekaj posebnega. Medtem ko so si druga dekleta lase spletala v kito, si jih je sama ostrigla, kar je bilo za tiste čase znamenje uporništva. Po doktoratu leta 1920 se je poročila z Evgenom Kanskym, prav tako kemikom, rodili so se jima trije otroci in skupaj sta v Podgradu pri Zalogu ustanovila tovarno žveplenega etra, etra za narkozo in drugih izdelkov. Prva v državi sta začela izdelovati zapletene organske spojine iz domačih surovin, sintetizirali so različne estre in topila za industrijo lakov, bila sta med pionirji kemične in farmacevtske industrije na Slovenskem med obema vojnama. Družina Kansky je bila liberalno usmerjena, k njim na dom so prihajali številni razumniki tistega časa, z možem sta bila večkrat gosta predsednika Masaryka v Pragi.
694 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Kaj pravite na srečanje z influenserji, vplivnimi učenjaki, ki so v preteklosti delovali na ozemlju Slovenije? Od človeka, ki je skrbno popisal živalstvo in rastlinstvo Kranjske in bi – če bi živel danes – gotovo pisal blog o bogati flori Slovenije in v medijih opozarjal na nevarne poklicne bolezne; do človeka, ki je bil na čelu ene najmogočnejših gospodarskih trdnjav svojega časa in zato na moč vpliven, briljanten, a po drugi strani premalo taktičen znanstvenik, ki bi – če bi živel danes – gotovo na javnem profilu svojega Facebooka razpredal o svojih patentih, njegov prijatelj na Twitterju pa bi bil sam ameriški predsednik; in nazadnje do ženske, ki se je nosila drugače kot njene sodobnice, ki bi imela – če bi živela danes – na Twitterju zaradi svoje ektravagantnosti in vsestranske razgledanosti zagotovo ogromno sledilcev, v svojem mobilnem telefonu pa številke številnih, ki kaj veljajo. Ana Mayer Kansky, Lambert von Pantz in Giovanni Antonio Scopoli.
V svojem času so bili zelo vplivni. Kdo so bili Ana Mayer Kansky, Lambert von Pantz in Giovanni Antonio Scopoli
Kaj pravite na srečanje z influenserji, vplivnimi učenjaki, ki so v preteklosti delovali na ozemlju Slovenije? Od človeka, ki je skrbno popisal živalstvo in rastlinstvo Kranjske in bi – če bi živel danes – gotovo pisal blog o bogati flori Slovenije in v medijih opozarjal na nevarne poklicne bolezne; do človeka, ki je bil na čelu ene najmogočnejših gospodarskih trdnjav svojega časa in zato na moč vpliven, briljanten, a po drugi strani premalo taktičen znanstvenik, ki bi – če bi živel danes – gotovo na javnem profilu svojega Facebooka razpredal o svojih patentih, njegov prijatelj na Twitterju pa bi bil sam ameriški predsednik; in nazadnje do ženske, ki se je nosila drugače kot njene sodobnice, ki bi imela – če bi živela danes – na Twitterju zaradi svoje ektravagantnosti in vsestranske razgledanosti zagotovo ogromno sledilcev, v svojem mobilnem telefonu pa številke številnih, ki kaj veljajo.
Giovanni Antonio Scopoli, Italijan iz Južne Tirolske, velja za utemeljitelja naravoslovne znanosti na Slovenskem. Kot zdravnik je sredi 18. stoletja opravljal službo v idrijskem rudniku, vendar mu v teh odročnih in revnih krajih, ki jih je v svojih zapisih primerjal z ječo, ni bilo lahko. V Idriji je kot prvi zdravnik pri rudniku živega srebra preživel 16 let in da bi si naredil življenje bolj zanimivo in znosno, je začel raziskovati okoliško naravo. Napisal je več knjig, med drugim dve pomembni knjigi, v katerih je kot prvi popisal rastline in žuželke na Kranjskem.
Kot navdušen botanik prepotoval okolico in podatke o rastlinah zbral v knjigi Kranjske rastline, ki je izšla leta 1760 na Dunaju. V knjigi je opisal 756 vrst cvetnic in 256 necvetnic in ob latinskih navedel tudi takratna slovenska imena. Kot zdravnik je opisal tudi zdravilne lastnosti posameznih rastlin. Njegova knjiga velja za prvo znanstveno delo o naravi Slovenije s prvim slovenskim botaničnim imenoslovjem. V drugi knjigi z naslovom Kranjske žuželke pa je tri leta pozneje opisal 1153 živalskih vrst, med katerimi prevladujejo žuželke. V knjigi je, denimo, kot prvi navedel, da se čebelja matica oplodi s troti izven domačega panja. Pri tem je zanimivo, da si je dopisoval s švedskim naravoslovcem Carlom Linnéjem, pri tem pa upošteval dvoimensko poimenovanje bioloških vrst, ki ga je nedavno uvedel Linné.
Scopoli se je zelo zavzemal za zdravje idrijskih rudarjev in opozarjal na škodljive vplive izpostavljenosti živemu srebru. Pri tem je kot prvi opisal obliko poklicne bolezni zaradi prevelike izpostavljenosti živemu srebru, ki jo imenujemo tudi merkurializem.
Po njem se na primer imenuje rastlina Scopolia carniolica oziroma kranjski volčič, iz katere so kasneje izolirali učinkovino skopolamin. Ta alkaloid je imel skozi zgodovino veliko različnih načinov uporabe, med drugim so ga uporabljali kot uspavalo, sredstvo za omenjanje, blaženje morske in potovalne bolezni in celo kot serum resnice v obdobju hladne vojne, danes pa ga uporabljajo predvsem pri preiskavah oči za razširitev zenice.
Ko so gorenjske fužine v devetnajstem stoletju postajale postopoma vedno bolj zastarele, se je pojavila potreba po njihovi tehnološki posodobitvi. Za to naj bi poskrbela Kranjska industrijska družba, njeno vodenje pa prevzel v Tržiču rojeni Lambert von Pantz, ki je na njegovem čelu ostal celi dve desetletji. Bil je zelo zaslužen za razvoj železarstva na Gorenjskem, ker je s svojimi izumi in racionalizacijo delovnih procesov ohranjal konkurenčnost Kranjske industrijske družbe na svetovnem trgu zlasti med gospodarsko krizo v 70. letih 19. stoletja.
Leta 1872 mu je uspelo ustvariti zlitino železa in mangana, ki je imela zelo dobre lastnosti. Za izdelavo feromangana v plavžu je dobil več nagrad na industrijskih sejmih po svetu, med katerimi izstopata zlata medalja na svetovni razstavi leta 1873 na Dunaju in priznanje na mednarodni svetovni razstavi v Philadelphii leta 1876 ob 100-letnici ustanovitve Združenih držav Amerike. Metoda za pridobivanje kakovostnega jekla v obliki feromangana je bila za tisti čas v svetovnem merilu izjemno pomembno odkritje, ki je slavo kranjskih fužin poneslo v svet. Inovacija je pomenila tudi veliko novih naročil za Kranjsko industrijsko družbo, kar je bilo v obdobju gospodarske krize ključno za njeno preživetje.
Da bi lahko proizvedli večje količine jekla, so potrebovali boljši transport rude in oglja iz visokogorskih rudnikov in gozdov do fužinskih obratov v dolini, praviloma ob rekah. Tovorjenje v krošnjah in z vozovi je bilo po gorskih poteh zamudno in drago, zato je von Pantz predlagal, da bi iz hribov v dolino zgradili žičnice. Prvo je skonstruiral leta 1873, s katero so iz rudnikov na Begunjščici v dolino tovorili rudo bogato z manganom. Kasneje je za potrebe KID skonstruiral še nekaj podobnih žičnic, za katere je pridobil tudi desetletni patent. Tovrstne žičnice so predstavljale zelo pomembno novo tehnologijo tistega časa, ki je omogočila učinkovit transport in bistveno povečala produktivnost v hribovitih krajih. Alternativa je bila namreč gradnja strmih gozdnih cest, ali transport tovora s pomočjo nosačev, kar je bilo oboje zelo drago in počasno.
Še čisto malo in bomo v Sloveniji zaznamovali 100-letnico ljubljanske univerze. Že v zelo kratkem času je čez prag pospremila prve diplomante in doktorande, miniti je moralo pravzaprav le leto dni, ko je na njej doktorirala prva doktorica znanosti Ana Mayer Kansky, ki se je s tem uvrstila na 72-to mesto žensk na svetu, ki so do leta 1920 prejele naziv doktorice znanosti.
Rojena v Ložah pri Vipavi je vzela izobraževanje zelo zares. Na lastno željo se je kot dijakinja šolala v Ljubljani, kjer je gimnazijo končala kot ena od prvih žensk in ker ji doma niso hoteli omogočiti študija – zelo proti je bila babica – si je začetek študija naravoslovja na Dunaju plačala sama iz prodaje marelic za domačo graščino. Za tisti čas je bila nekaj posebnega. Medtem ko so si druga dekleta lase spletala v kito, si jih je sama ostrigla, kar je bilo za tiste čase znamenje uporništva. Po doktoratu leta 1920 se je poročila z Evgenom Kanskym, prav tako kemikom, rodili so se jima trije otroci in skupaj sta v Podgradu pri Zalogu ustanovila tovarno žveplenega etra, etra za narkozo in drugih izdelkov. Prva v državi sta začela izdelovati zapletene organske spojine iz domačih surovin, sintetizirali so različne estre in topila za industrijo lakov, bila sta med pionirji kemične in farmacevtske industrije na Slovenskem med obema vojnama. Družina Kansky je bila liberalno usmerjena, k njim na dom so prihajali številni razumniki tistega časa, z možem sta bila večkrat gosta predsednika Masaryka v Pragi.
Na rehabilitaciji v Sloveniji sta mladostnika iz Gaze, ki sta bila huda poškodovana ob napadih z brezpilotniki. Moderno vojskovanje, ki ga poganjata umetna inteligenca in avtonomno orožje, je dodatno kruto, hkrati pa se ob nejasni regulaciji odpirajo nove moralne, etične in pravne dileme. Kaj še lahko prinese razvoj tehnologije na svetovnih bojiščih? Pod drobnogled smo vzeli tudi primere, ko metapodatkovna analiza ni zanesljiva pri izbiranju tarč in kako tehnologije postanejo izgovor pri prevzemanju odgovornosti.
Moderno bojevanje se je ob aktualnih vojnah močno spremenilo, hkrati pa se ob nejasni regulaciji odpirajo dodatne moralne, etične in pravne dileme. Kaj še lahko prinese razvoj tehnologije, kako je z avtonomnim orožjem? Pod drobnogled najprej jemljemo brezpilotne letalnike oziroma drone, ki zelo spreminjajo razmere in taktike na bojiščih.
V tednih, ko se približujemo referendumu o novem bloku jedrske elektrarne, se v Frekvenci X sprašujemo, kako deluje jedrska elektrarna, kako s cepitvijo atomov nastaja električna energija. Obiskali smo jedrsko elektrarno v Krškem, pri tem spremljali delo v nadzorni sobi, poizvedovali, kako skladiščijo visokoradioaktivne odpadke, in preverili, kako dobro je elektrarna pripravljena na morebitne hude naravne in druge nesreče.
Razvoj umetnih nevronskih mrež, kar je strojno učenje pripeljalo do neslutenih razsežnosti, molekule, ki imajo posebno vlogo pri uravnavanju delovanja genov in dosežki na področju raziskovanja proteinov. Znanstveniki v ozadju teh odkritij so letošnji prejemniki Nobelovih nagrad in v ospredje jih postavljamo tudi v tokratni Frekvenci X. Čemu so s svojimi odkritji tlakovali pot, kako so vplivali na razvoj znanosti in kakšna je njihova raziskovalna pot.
V današnji oddaji odkrivamo, kako lahko znanost postane zanimiva in dostopna vsakomur. Prvi gost je Petr Brož, češki planetarni znanstvenik in uspešen pisatelj, ki s svojo sproščeno komunikacijo premošča prepad med zapletenimi pojavi in javnostjo. Pogovarjali smo se še s Sašo Cecijem, hrvaškim fizikom in priljubljenim komunikatorjem znanosti, ki dokazuje, da lahko znanost ob glasbi in kozarčku najljubše pijače navduši še takšnega nepoznavalca. Ob koncu pa še v svet znanstvenega gledališča iz Bonna, kjer študentje fizike s kreativnimi predstavami po Evropi širijo ljubezen do znanosti.
Je biblična zgodba o Noetovi barki znanstveno sploh mogoča? Zakaj vrsti grozi izumrtje, če se ohrani le nekaj njenih predstavnikov? V zadnji epizodi Xkurzije na Valu 202 se podajamo v svet molekularne ekologije z raziskovalci Fakultete za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije Univerze na Primorskem, ki skušajo s pomočjo genetike razumeti, kako hitre spremembe v okolju vplivajo na ogroženost posameznih vrst živih bitij. Pri tem stavijo tudi na pomoč javnosti in bioinformatike. Predstavili so nam, kako na terenu zbirajo vzorce genetskega materiala, kako tega potem pripravijo in preučujejo v laboratoriju in kakšna je nadaljnja računalniška obdelava. Sogovorniki so člani skupine za molekularno ekologijo prof. dr. Elena Bužan, Aja Bončina, Urša Gerič in Luka Dunis.
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Xkurzija gre tokrat v laboratorij na prostem. Za geografe je namreč laboratorij kar cel svet in Jan Grilc se je z dr. Blažem Repetom odpravil na geografski izlet po Ljubljani. Opremo sta naložila kar na kolo in preučevala sestavo kamnin, vzorčila prst in odkrivala invazivne rastline. Kaj vse skrivajo ljubljanska tla? Kako je človek vplival na podobo naravnega parka in kako upravljati s tlemi v gosto poseljenem mestu?
Kaj skupnega imajo brbotanje, vonj po žveplu in železu ter zvok tekoče vode? V Xkurziji potujemo severovzhodno, natančneje med mineralne vrelce in mofete, posebne strukture naravnega izvira čistega in hladnega ogljikovega dioksida. V Ščavniški dolini v bližini Gornje Radgone obiščemo Ivanjševsko, Lokavško in Poličko slatino, s sabo vzamemo veliko glasnih in malo tišjih pripomočkov, ne pozabimo niti na milne mehurčke, ki nam pomagajo pri posebnem preizkusu.
Dobrodošli globoko v notranjosti človeškega telesa. V Xkurziji se namreč odpravljamo vse do naših mišic, kjer opazujemo njihovo električno aktivnost, natančneje aktivnost 639 skeletnih mišic, ekskluzivno pa prisluhnemo tudi zvoku ob njihovem krčenju.
Kolikokrat ste o kom, ki je delaven, slišali reči: “Priden je kot čebela,” nikoli pa niste slišali: “Marljiv je kot čmrlj?” Tako je morda zato, ker v ljudskem izročilu velja, da so čmrlji leni in počasni, čebele pa hitre in delavne. A kot lahko spoznamo na tokratni XKurziji, so čmrlji nenadomestljivi in še kako pomembni opraševalci. Ali ste vedeli, da so veliko hitrejši in spretnejši kot medonosna čebela? Da so sposobni opraševati tudi v vetru, dežju in mrazu in da je danes evropska trgovina s čmrlji vredna 50 milijonov evrov? Če smo vzbudili vašo radovednost, vabljeni z nami na obisk laboratorija za čmrlje na Nacionalnem inštitutu za biologijo v Ljubljani. Naš sogovornik je poznavalec in ljubitelj čmrljev dr. Danilo Bevk.
Obiskali smo stalne prebivalce številnih cerkva po državi – netopirje. V zadnjih 20 letih so biologi pregledali več kot 1700 stavb kulturne dediščine in netopirje našli v štirih petinah vseh stavb, najpogosteje prav v cerkvah.
Je slovenski šport v primeri s športom drugih olimpijskih narodov res nekaj izjemnega? Kaj o tem pravijo številke? V Frekvenci X se nam bo pridružil Slavko Jerič, ki že vrsto let kot športni statistik spremlja številke v športu, nedavno pa je izdal tudi knjigo Statistika za začetnike, ob pomoči katere se lahko čisto vsi prelevimo v (športne) statistike. V pogovoru z njim bomo osvetlili, kaj je prav, kaj narobe glede najpogostejših primerjav držav na olimpijskih igrah, kaj vpliva na primat nekaterih narodov v nekaterih disciplinah in koliko medalj se Sloveniji nasmiha letos.
Na predolimpijske počitniške četrtke opozarjamo na izplen znanstvenega leta na Valu. Letos smo v Frekvenci X raziskovali tudi sindrom prevaranta, človeško napako in učinkoviti altruizem.
Na predolimpijske počitniške četrtke opozarjamo na izplen znanstvenega leta na Valu. Letos smo v Frekvenci X raziskovali tudi nevarne odmerke nenevarnih snovi, obiskali smo čisto pravo gradbišče na drugem tiru pri Postojni, se pozanimali o znanosti gradnje predorov, odpravili smo se po sledeh meteoritov, ki so padli na naša tla, dotaknili smo se celo Lune, na koncu pa se podučili o pasteh skrajno predelane hrane.
Na predolimpijske počitniške četrtke opozarjamo na izplen znanstvenega leta na Valu. Letos smo v Frekvenci X razmišljali o mestih prihodnostih, o besedah trajnostno, zeleno, pa tudi o strojnem učenju in marsikateri nagradi v znanosti. Pozabili pa nismo niti na merjenje možganske aktivnosti.
Na predolimpijske počitniške četrtke opozarjamo na izplen znanstvenega leta na Valu. Letos je Frekvenca X sledila marsičemu in potikali smo se na vseh mogočih raziskovalnih misijah – od mušic, Cerna, oceanov, do liliputancev in velikanov.
Turbulence so nekaj najobičajnejšega, s čimer se letala srečujejo vsak dan. Kljub temu se ob tresljaju številni prestrašijo, ker so prepričani, da je nekaj narobe pri letu. Vsako leto se letala srečajo z 68 tisoč zmernimi do hudimi turbulencami, nekatere so tako močne, da lahko povzročijo poškodbe letala, v njem pa se poškodujejo tudi potniki. Nazadnje smo o intenzivni turbulenci slišali maja, na letu London-Singapur je bilo več kot sto poškodovanih, en potnik je umrl. Ob tem se pri Frekvenci X sprašujemo, ali nas lahko turbulenca preseneti, kakšne vrste turbulenc obstajajo, kako turbulentno je območje Slovenije in ali bo zaradi podnebnih sprememb zmernih ali hujših turbulenc vse več?
Bolgarija je članica Evropske unije, ki vlaga v nekatere zanimive znanstveno-raziskovalne projekte. Od leta 1988 imajo na otoku Livingstone celo svojo antartktično postajo, kjer v sklopu različnih mednarodnih odprav potekajo raziskave s področja geologije, glaciologije, oceanografije, biologije, topografije … V aktualni ekspediciji so med drugim raziskovali vpliv podnebnih sprememb na ledenike in prisotnost mikroplastike na Antarktiki.
Ste se kdaj vprašali, kako nastane plastenka? Mnogo ljudi je ne povezuje z nafto in tem, da pred svojim nastankom v obliki surovin, ki jih pridobijo iz črnega zlata, dobesedno obkroži pol sveta. Pri vsem tem je največji paradoks, da plastenka svojemu namenu služi smešno malo časa, večji del svojega življenjskega cikla pa nato preždi kot odpadek. A ne glede na to, v kateri smetnjak ali zabojnik jo odvržemo, bi morali predvsem razmišljati o tem, kako zmanjšati njihovo proizvodnjo, kako se ne utopiti v plastenkah. V Frekvenci X sledimo plastenki – od nafte do odpadka.
Neveljaven email naslov