Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Njegova dedek in babica sta v Sloveniji živela le sedem kilometrov narazen, spoznala pa sta se šele v Združenih državah Amerike. “V mestu Rutland je dedkova družina šla pogledat nove priseljence, med njimi je bila tudi mlada ženska – pozneje moja babica. Moj dedek je na srečanje prinesel barvne gumijaste bonbone in ji jih ponudil. Všeč so ji bile barve in družinska legenda pravi, da sta se zato tudi zaljubila,” pravi Terry Supan, protetik, ki si je pravzaprav želel postati agent FBI. V svoji petdesetletni karieri je nanizal ogromno uspehov na področju razvijanja čimboljših – tudi robotskih – protez, ki pri človeku nadomestijo zgornje in spodnje ekstremitete. Ob uspešni poklicni poti ima še uspešen – več kot štiri desetletja dolg zakon. Da je tako uspešen, se lahko zahvali tudi odličnemu vzoru babice in dedka, ki sta se po vsakem prepiru pogovorila in si povedala, da se imata rada. O kariernih poteh in družinskih vezeh pa v pogovoru z Majo Stepančič.
Terry Supan je protetik slovenskih korenin, njegova stara starša sta bila Slovenca, spoznala pa sta se šele v Ameriki. Usodni naj bi bili gumijasti bonboni
Njegova dedek in babica sta v Sloveniji živela le sedem kilometrov narazen, spoznala pa sta se šele v Združenih državah Amerike. “V mestu Rutland je dedkova družina šla pogledat nove priseljence, med njimi je bila tudi mlada ženska – pozneje moja babica. Moj dedek je na srečanje prinesel barvne gumijaste bonbone in ji jih ponudil. Všeč so ji bile barve in družinska legenda pravi, da sta se zato tudi zaljubila,” pravi Terry Supan, protetik, ki si je pravzaprav želel postati agent FBI. V svoji petdesetletni karieri je nanizal ogromno uspehov na področju razvijanja čimboljših – tudi robotskih – protez, ki pri človeku nadomestijo zgornje in spodnje ekstremitete. Ob uspešni poklicni poti ima še uspešen – več kot štiri desetletja dolg zakon. Da je tako uspešen, se lahko zahvali tudi odličnemu vzoru babice in dedka, ki sta se po vsakem prepiru pogovorila in si povedala, da se imata rada. Zgodba mu je bila v navdih, da je Terry Supan začel raziskovati, kdo so tisti Slovenci, s katerimi ga veže krvna vez. Tudi zato se je pred desetimi leti odločil, da jih bo poiskal.
“Da smo se našli, je bil bolj ko ne čudež. Sprva smo šli na pokopališče, da bi po priimkih na grobovih našli, kje so pokopani moji predniki, a nismo našli ničesar. Na neki točki smo bili že pripravljeni vreči puško v koruzo, nakar sem v restavraciji v Žužemberku opazil, da ponujajo Zupančičev krožnik. Natakarico sem spraševal o podrobnostih družine, pokazal sem ji naše družinsko drevo, na papirju je pisalo, da se je pri dedku reklo pri blesku. Ona je poklicala nečaka mojega pradedka, povabljeni smo bili tja in sprejeli so nas tako, kot sta nas vedno sprejela dedek in babica, ko sem bil še majhen.”
Tako si je Terry Supan odprl pot do družine po očetovi strani, letos pa je v Sloveniji obiskal še sorodnike po babičini strani. Ko omenja babico, se mu zaiskrijo oči, pravi, da je bila to ženska manjše postave, a močnega, odločnega značaja. Lahko bi rekli, da je podpirala tri stebre v hiši, ona je vodila gospodinjstvo. Spominja se, kako sta se babica in dedek prepirala, in to vedno v slovenščini. Dedek je na neki točki obupal, saj je v besednih vojnah babica vedno zmagala. A če je bila do dedka kdaj ostra, je bila do vnukov vedno topla, izmazali so se z vsako stvarjo, pravi Terry Supan.
“No, na ta čas me veže še en spomin. Ko sem domov pripeljal svojo zaročenko, sva rekla, da se bova zadržala za kratek čas, babica pa naju je odločno posedla in dejala, da bova midva zdaj jedla kosilo z njo. Nemudoma je šla iz hiše, ubila piščanca, ga odrla, prinesla noter, očistila, ga ocvrla. To je spomin na babico v tisti hiši. Dedek je takrat že umrl, tisto hišo je potem uničil tornado, ampak moja žena je poskusila ocvrtega piščanca moje babice.”
Terry Supan, protetik iz Združenih držav in potomec Slovencev, tako nima samo zanimive družinske zgodbe, ampak tudi poklicno. Sam sicer pravi, da ni nič posebnega – po srednji šoli je želel slediti stopinjam svojih starejših bratov, zato je tudi sam poskusil svojo srečo v ameriški vojski. Cilj: postati tajni agent.
“Najprej me je gnala želja po zaslužku, da bi se potem lahko vpisal na fakulteto. Nato je padla odločitev, da bom sledil bratovim stopinjam, ker je po koncu kariere v vojski postal agent FBI. Tudi moje sanje so bile, da bi postal tajni agent. Sprejeli so me v vojsko, ampak so se oni odločili za mojo karierno pot – rekli so, da ne bom postal tajni agent, ampak zdravnik. Ena možna zaposlitev v vojski je bila specializacija za ortotiko in protetiko.”
In tako Terry Supan zdaj že skoraj 50 let deluje na področju ortotike in protetike, za katero pravi, da je v teh letih doživela ogromno sprememb in predvsem izboljšanj uporabnosti protez zgornjih in spodnjih ekstremitet. Še ko je študiral za ortotika na univerzi Northwestern, so proteze izdelovali iz kovine ali lesa, zdaj so te iz karbonskih vlaken. Ljudje lahko danes s protezami skoraj normalno hodijo, celo tečejo.
“Vedno znova se pojavljajo težnje po reimplantaciji, transplantaciji okončin. Imeli smo tako uspešne kot neuspešne primere, saj bo vedno obstajal posameznik, ki mu ne bomo mogli pomagati. V Združenih državah je diabetes velik problem, pa tudi v Evropi in državah v razvoju. Napovedi svetovne zdravstvene organizacije so, da bo do leta 2050 več kot milijarda ljudi na svetu potrebovala neko vrsto tehnologije, ki ji bo asistirala, pomagala. Napredna tehnologija pa žal ne bo dostopna vsem. Bil sem v Benetkah, razmišljal sem, da bo nekomu na vozičku zelo težko doživeti vse tisto, kar sem jaz doživel. S protezami pa bi lahko to izkusil. Načrt je, da bi imeli do leta 2030 izdelano strategijo, kako pomagati tisti milijardi, ki sem jo prej omenil.”
A Terry Supan se bo zagotovo umaknil iz prihodnjih načrtovanj na področju protetike in ortotike. Po uspešni karieri, v kateri je prejel tudi prestižno nagrado Titus-Ferguson za odličnost v protetiki, se bo prihodnje leto upokojil. Pravi, da bo svoj čas zdaj namenil družini, rad bi se čim več igral z vnuki. Terry Supan uživa v hrani, uživa v družbi, zaveda se svoje dediščine in z veseljem goji to povezanost s Slovenijo. O nas pravi, da smo glasni, gostoljubni, gosta vedno spodbujamo, naj vzame še en košček mesa, naj spije še en kozarec vina.
“Veliko sem potoval po svetu, veliko doživel, ne vem, ali zato, ker so tu moje korenine ali moje srce, kakor koli, Slovenci ste zame nekaj posebnega. Tako zelo prijazni ste, pa sproščeni – jej, pij, pij, jej, … – ‘zdaj bomo malo klepetali, potem pa spet jedli’. Enako je bilo tudi dan po pikniku, ko smo si šli v Žužemberku ogledat več kot sto let star vinograd, ki sta ga obdelovala še moj pradedek in dedek. Gledal sem v dolino in se na eni točki zavedel, da je to obdeloval dedek. Začutil sem njegovo zapuščino in ni ga podobnega občutka na tem svetu.”
Terry Supan je v Sloveniji septembra predaval na mednarodni konferenci za protetiko in ortotiko, spremljala ga je tudi žena. Tista žena, ki jo je spoznal pred štiridesetimi leti v ameriški vojski. Medicinska sestra se je po rojstvu prvega otroka posvetila družini, zdaj pa bolj ali manj skrbi zanj, se pošali Terry Supan. Ki se mimogrede zna pošaliti tudi na svoj račun.
“V Ameriki rečemo, da je tisti, ki je plešast na zadnjem delu glave, dober ljubimec, tisti, ki je plešast na sprednjem delu, je mislec. Tisti, ki pa je plešast spredaj in zadaj – kot jaz, pa si samo misli, da je dober ljubimec.”
Tako – s šalo na svoj račun – konča Terry Supan, protetik in ortotik iz Illinoisa, ki je s Slovenijo vseskozi povezan. Navsezadnje tudi s priimkom, ki izhaja iz priimka Zupančič, tako se je pisal njegov dedek, a so mu v Ameriki priimek pokrajšali in Z spremenili v S. Skozi svojo pripoved nas je popeljal od avstro-ogrske monarhije do prihodnosti, od prave ljubezni do kariernih dosežkov. Nič ni samoumevno, pravi, še najmanj pa ljubezen, ki je naše gonilo – naše srce, ki poganja življenje naprej. Do zadnjega diha.
694 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Njegova dedek in babica sta v Sloveniji živela le sedem kilometrov narazen, spoznala pa sta se šele v Združenih državah Amerike. “V mestu Rutland je dedkova družina šla pogledat nove priseljence, med njimi je bila tudi mlada ženska – pozneje moja babica. Moj dedek je na srečanje prinesel barvne gumijaste bonbone in ji jih ponudil. Všeč so ji bile barve in družinska legenda pravi, da sta se zato tudi zaljubila,” pravi Terry Supan, protetik, ki si je pravzaprav želel postati agent FBI. V svoji petdesetletni karieri je nanizal ogromno uspehov na področju razvijanja čimboljših – tudi robotskih – protez, ki pri človeku nadomestijo zgornje in spodnje ekstremitete. Ob uspešni poklicni poti ima še uspešen – več kot štiri desetletja dolg zakon. Da je tako uspešen, se lahko zahvali tudi odličnemu vzoru babice in dedka, ki sta se po vsakem prepiru pogovorila in si povedala, da se imata rada. O kariernih poteh in družinskih vezeh pa v pogovoru z Majo Stepančič.
Terry Supan je protetik slovenskih korenin, njegova stara starša sta bila Slovenca, spoznala pa sta se šele v Ameriki. Usodni naj bi bili gumijasti bonboni
Njegova dedek in babica sta v Sloveniji živela le sedem kilometrov narazen, spoznala pa sta se šele v Združenih državah Amerike. “V mestu Rutland je dedkova družina šla pogledat nove priseljence, med njimi je bila tudi mlada ženska – pozneje moja babica. Moj dedek je na srečanje prinesel barvne gumijaste bonbone in ji jih ponudil. Všeč so ji bile barve in družinska legenda pravi, da sta se zato tudi zaljubila,” pravi Terry Supan, protetik, ki si je pravzaprav želel postati agent FBI. V svoji petdesetletni karieri je nanizal ogromno uspehov na področju razvijanja čimboljših – tudi robotskih – protez, ki pri človeku nadomestijo zgornje in spodnje ekstremitete. Ob uspešni poklicni poti ima še uspešen – več kot štiri desetletja dolg zakon. Da je tako uspešen, se lahko zahvali tudi odličnemu vzoru babice in dedka, ki sta se po vsakem prepiru pogovorila in si povedala, da se imata rada. Zgodba mu je bila v navdih, da je Terry Supan začel raziskovati, kdo so tisti Slovenci, s katerimi ga veže krvna vez. Tudi zato se je pred desetimi leti odločil, da jih bo poiskal.
“Da smo se našli, je bil bolj ko ne čudež. Sprva smo šli na pokopališče, da bi po priimkih na grobovih našli, kje so pokopani moji predniki, a nismo našli ničesar. Na neki točki smo bili že pripravljeni vreči puško v koruzo, nakar sem v restavraciji v Žužemberku opazil, da ponujajo Zupančičev krožnik. Natakarico sem spraševal o podrobnostih družine, pokazal sem ji naše družinsko drevo, na papirju je pisalo, da se je pri dedku reklo pri blesku. Ona je poklicala nečaka mojega pradedka, povabljeni smo bili tja in sprejeli so nas tako, kot sta nas vedno sprejela dedek in babica, ko sem bil še majhen.”
Tako si je Terry Supan odprl pot do družine po očetovi strani, letos pa je v Sloveniji obiskal še sorodnike po babičini strani. Ko omenja babico, se mu zaiskrijo oči, pravi, da je bila to ženska manjše postave, a močnega, odločnega značaja. Lahko bi rekli, da je podpirala tri stebre v hiši, ona je vodila gospodinjstvo. Spominja se, kako sta se babica in dedek prepirala, in to vedno v slovenščini. Dedek je na neki točki obupal, saj je v besednih vojnah babica vedno zmagala. A če je bila do dedka kdaj ostra, je bila do vnukov vedno topla, izmazali so se z vsako stvarjo, pravi Terry Supan.
“No, na ta čas me veže še en spomin. Ko sem domov pripeljal svojo zaročenko, sva rekla, da se bova zadržala za kratek čas, babica pa naju je odločno posedla in dejala, da bova midva zdaj jedla kosilo z njo. Nemudoma je šla iz hiše, ubila piščanca, ga odrla, prinesla noter, očistila, ga ocvrla. To je spomin na babico v tisti hiši. Dedek je takrat že umrl, tisto hišo je potem uničil tornado, ampak moja žena je poskusila ocvrtega piščanca moje babice.”
Terry Supan, protetik iz Združenih držav in potomec Slovencev, tako nima samo zanimive družinske zgodbe, ampak tudi poklicno. Sam sicer pravi, da ni nič posebnega – po srednji šoli je želel slediti stopinjam svojih starejših bratov, zato je tudi sam poskusil svojo srečo v ameriški vojski. Cilj: postati tajni agent.
“Najprej me je gnala želja po zaslužku, da bi se potem lahko vpisal na fakulteto. Nato je padla odločitev, da bom sledil bratovim stopinjam, ker je po koncu kariere v vojski postal agent FBI. Tudi moje sanje so bile, da bi postal tajni agent. Sprejeli so me v vojsko, ampak so se oni odločili za mojo karierno pot – rekli so, da ne bom postal tajni agent, ampak zdravnik. Ena možna zaposlitev v vojski je bila specializacija za ortotiko in protetiko.”
In tako Terry Supan zdaj že skoraj 50 let deluje na področju ortotike in protetike, za katero pravi, da je v teh letih doživela ogromno sprememb in predvsem izboljšanj uporabnosti protez zgornjih in spodnjih ekstremitet. Še ko je študiral za ortotika na univerzi Northwestern, so proteze izdelovali iz kovine ali lesa, zdaj so te iz karbonskih vlaken. Ljudje lahko danes s protezami skoraj normalno hodijo, celo tečejo.
“Vedno znova se pojavljajo težnje po reimplantaciji, transplantaciji okončin. Imeli smo tako uspešne kot neuspešne primere, saj bo vedno obstajal posameznik, ki mu ne bomo mogli pomagati. V Združenih državah je diabetes velik problem, pa tudi v Evropi in državah v razvoju. Napovedi svetovne zdravstvene organizacije so, da bo do leta 2050 več kot milijarda ljudi na svetu potrebovala neko vrsto tehnologije, ki ji bo asistirala, pomagala. Napredna tehnologija pa žal ne bo dostopna vsem. Bil sem v Benetkah, razmišljal sem, da bo nekomu na vozičku zelo težko doživeti vse tisto, kar sem jaz doživel. S protezami pa bi lahko to izkusil. Načrt je, da bi imeli do leta 2030 izdelano strategijo, kako pomagati tisti milijardi, ki sem jo prej omenil.”
A Terry Supan se bo zagotovo umaknil iz prihodnjih načrtovanj na področju protetike in ortotike. Po uspešni karieri, v kateri je prejel tudi prestižno nagrado Titus-Ferguson za odličnost v protetiki, se bo prihodnje leto upokojil. Pravi, da bo svoj čas zdaj namenil družini, rad bi se čim več igral z vnuki. Terry Supan uživa v hrani, uživa v družbi, zaveda se svoje dediščine in z veseljem goji to povezanost s Slovenijo. O nas pravi, da smo glasni, gostoljubni, gosta vedno spodbujamo, naj vzame še en košček mesa, naj spije še en kozarec vina.
“Veliko sem potoval po svetu, veliko doživel, ne vem, ali zato, ker so tu moje korenine ali moje srce, kakor koli, Slovenci ste zame nekaj posebnega. Tako zelo prijazni ste, pa sproščeni – jej, pij, pij, jej, … – ‘zdaj bomo malo klepetali, potem pa spet jedli’. Enako je bilo tudi dan po pikniku, ko smo si šli v Žužemberku ogledat več kot sto let star vinograd, ki sta ga obdelovala še moj pradedek in dedek. Gledal sem v dolino in se na eni točki zavedel, da je to obdeloval dedek. Začutil sem njegovo zapuščino in ni ga podobnega občutka na tem svetu.”
Terry Supan je v Sloveniji septembra predaval na mednarodni konferenci za protetiko in ortotiko, spremljala ga je tudi žena. Tista žena, ki jo je spoznal pred štiridesetimi leti v ameriški vojski. Medicinska sestra se je po rojstvu prvega otroka posvetila družini, zdaj pa bolj ali manj skrbi zanj, se pošali Terry Supan. Ki se mimogrede zna pošaliti tudi na svoj račun.
“V Ameriki rečemo, da je tisti, ki je plešast na zadnjem delu glave, dober ljubimec, tisti, ki je plešast na sprednjem delu, je mislec. Tisti, ki pa je plešast spredaj in zadaj – kot jaz, pa si samo misli, da je dober ljubimec.”
Tako – s šalo na svoj račun – konča Terry Supan, protetik in ortotik iz Illinoisa, ki je s Slovenijo vseskozi povezan. Navsezadnje tudi s priimkom, ki izhaja iz priimka Zupančič, tako se je pisal njegov dedek, a so mu v Ameriki priimek pokrajšali in Z spremenili v S. Skozi svojo pripoved nas je popeljal od avstro-ogrske monarhije do prihodnosti, od prave ljubezni do kariernih dosežkov. Nič ni samoumevno, pravi, še najmanj pa ljubezen, ki je naše gonilo – naše srce, ki poganja življenje naprej. Do zadnjega diha.
Kdo neki so radiovedni? So to ljudje, ki so preveč radovedni, morda tisti, ki se spoznajo na radie, ali pa taki, ki vse odgovore poiščejo na radiu? Vse to. Radiovedni so doslej zagrizli v že več kot 150 izzivov, ki so jih poslali poslušalci, in tudi v novo sezono stopajo razposajeni, polni navdušenja in idej. V celotni ekipni zasedbi vas pozdravijo v terminu starejše raziskovalne sestre Frekvence X v živo s studia in terena. Rabutali bodo nove poslušalske izzive, eksperimentirali s plini, sledili štorkljam, poslušali šum školjk in delili nagrade.
2188 članov v 51 državah sveta. Slovenci, ki so se izobrazili tudi v tujini. Kakšen je vtis o študiju čez mejo? Zakaj študirati na tujih univerzah? Je ključno vprašanje: ostati v tujini ali se vrniti domov? V treh septembrskih Frekvencah X gostimo tri člane oziroma članice društva Vtis, društva v tujini izobraženih Slovencev. V tretji epizodi predstavljamo Marišo Gasparini, ki se je po magisteriju iz farmacije v Sloveniji odločila še za študij medicine na Kraljevem kolidžu v Londonu. Skoraj naključno je bila prisotna pri izdelavi tridimenzionalnih modelov src, kar jo je spodbudilo k specializaciji na otroški kardiologiji, s posebnim zanimanjem za kardiomiopatijo pri otrocih. Trenutno je specializantka na pediatričnem oddelku univerzitetne bolnišnice Lewisham v Londonu.
2188 članov v 51 državah sveta. Slovenci, ki so se izobrazili tudi v tujini. Kakšen je vtis o študiju čez mejo? Zakaj študirati na tujih univerzah? Je ključno vprašanje ostati v tujini ali se vrniti domov? V treh septembrskih Frekvencah X gostimo tri člane oziroma članice društva Vtis, društva v tujini izobraženih Slovencev. Tako v drugi epizodi spoznamo Ajdo Lotrič, podiplomsko študentko ladijske arhitekture in arktične tehnologije na Univerzi Aalto na Finskem. Na sever jo je peljala ljubezen do mrazu in Arktike, ladijsko inženirstvo pa je začela študirati, ker jo je zanj navdušil dedek.
2188 članov v 51 državah sveta. Slovenci, ki so se izobrazili tudi v tujini. Kakšen je vtis o študiju čez mejo? Zakaj študirati na tujih univerzah? Je ključno vprašanje ostati v tujini ali se vrniti domov? V treh septembrskih Frekvencah X gostimo tri člane oziroma članice društva Vtis, društva v tujini izobraženih Slovencev. V prvi epizodi je z nami Eva Turk, ki je vse študijsko obdobje preživela v tujini, skoraj 25 let, zadnjih 5 let deluje kot izredna profesorica na Univerzi Jugovzhodne Norveške in raziskovalka na Univerzi v Oslu. Osredotočena je na polje javnega zdravstvenega sistema, opolnomočenja pacientov in vpeljevanje digitalizacije v polje zdravstva.
Frekvenca X tokrat pogleduje k najmlajšim, ki prav danes začenjajo novo šolsko leto. Marsikdo reče, da šola ubije radovednost, nas pa zanima ravno nasprotno: kako pri mladih danes spodbujati radovednost in veselje do znanosti? Podali smo se med knjige, v muzej, celo na predstavo … in izvedeli marsikaj zanimivega.
20. julija mineva natanko 200 let od rojstva češkega meniha Gregorja Mendla, ki slovi kot oče genetike. Obletnica rojstva tega učenjaka, ki se je v zgodovino vpisal s križanjem graha, je lahko priložnost za to, da se na kratko ozremo na pot, ki jo je v teh dveh stoletjih prehodila genetika, in preletimo temeljne izzive, pred katerimi je danes. Maja Ratej se je o tem pogovarjala z genetikom dr. Alešem Mavrom s Kliničnega inštituta za medicinsko genetiko UKC Ljubljana. Začela sta s komentarjem dela Gregorja Mendla. Kaj je bil ta njegov revolucionarni uvid, zaradi katerega mu pravimo oče genetike?
Pred natanko desetletjem so iz raziskovalnega središča CERN v bližini Ženeve sporočili, da so se dokopali do enega največjih prebojev v fiziki sodobnega časa. Odkriti Higgsov bozon je bil edini še manjkajoči košček standardnega modela fizike osnovnih delcev. Veliki hadronski trkalnik, gigantska naprava dolžine ljubljanske obvoznice, je po skoraj štirih letih delovanja upravičil pričakovanja in potrdil, kar so fiziki predvidevali skoraj pet desetletij.
Danes je 23. junij, na ta dan je v koledarju kresna noč in po ljudskem verovanju naj bi bilo prav tedaj mogoče razumeti govorico živali, ob pogoju, da ti v čevelj pade praprotno seme. A da bi slišali živalsko govorico, ne potrebujemo ne kresne noči ne praprotnega semena, ampak le malo znanosti in domišljije. V svetu okoli nas je pravi vrvež – na vseh mogočih zvočnih frekvencah, v elektromagnetnih silnicah, barvnih spektrih, vibracijskih ritmih, kemičnih pošiljkah … Ste za to, da splezamo na babilonski stolp vsega živega? To epizodo sta pripravila Maja Ratej in strokovni sodelavec dr. Matjaž Gregorič. Sogovorniki: - Urša Fležar, Biotehniška fakulteta - Gordana Glavan, Biotehniška fakulteta - Ines Mandič Mulec, Biotehniška fakulteta - Jernej Polajnar, Nacionalni inštitut za biologijo - Barbara Zakšek, Center za kartografijo flore in favne - biologinja in operna pevka Petra Vrh Vrezec
Vesolje, telekomunikacije, genetika, medicina, podnebna znanost. Kateri so največji preboji, ki so zaznamovali ta znanstvena področja? Analiziramo največje mejnike na področju znanosti v zadnjih 50 letih.
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Fizik svetovnega slovesa Carlo Rovelli o fiziki in filozofiji časa: "Čas kot tak v resnici ne obstaja. Čas je prostor, ki ga odpirata naš spomin in pričakovanje".
Frekvenca X se je v času praznovanja 50-letnice Vala 202 podala tudi med šolarje in kot vreče zlata med njimi delila šolske, profesorske, življenjske in raziskovalne izkušnje naših strokovnjakov. Prijetno, sicer hladno jutro je namreč na OŠ Brinje v Grosupljem zaznamoval pogovor z imenitnimi gosti, ki so se z veseljem pomešali med mladino. Dr. Alojz Kodre, dr. Matevž Dular in dr. Anja Petković Komel so osnovnošolcem prinesli in tudi prenesli svojo strast do raziskovanja, do eksperimentiranja in tudi reševanja ugank.
Frekvenca X se je pomešala med osnovnošolce - svoje raziskovalne, šolske, življenjske izkušnje so z mladimi radovedneži delili dr. Alojz Kodre, dr. Matevž Dular in dr. Anja Petković Komel.
Kako se je znanost delala pred 50. leti? Na Inštitutu Jožef Stefan in Kemijskem inštitutu smo obiskali laboratorije in tedaj aktivne raziskovalce ter preverili, kako se je znanost obnašala na terenu Biotehniške fakultete.
V Frekvenci X še zadnji, 3. del serije o zajemanju in shranjevanju ogljika, torej o sklopu tehnologij, ki bodo eden izmed pomembnih delov v mozaiku boja proti segrevanju ozračja.
V Frekvenci X nadaljujemo serijo oddaj o zajemanju in shranjevanju ogljika, sklopu tehnologij, ki bodo eden izmed pomembnih delov v mozaiku boja proti segrevanju ozračja.
V 1. delu serije Frekvence X o zajemanju in shranjevanju ogljika se odpravljamo v sežigalnico odpadkov, ki ima rešitev za svoje ogljične izpuste.
Na mineralnih gnojilih sloni slaba polovica prebivalstva na svetu, vse skupaj pa se je začelo s postopkom čudno zvenečega imena, pod katerega se podpisujeta Nobelovca Fritz Haber in Carl Bosch.
Kako je vojna v Ukrajini vplivala na raziskovanje vesolja, o odkritju najbolj oddaljene zvezde doslej, kako deluje vesoljski teleskop James Webb, o ERC projektu in o tem, kaj prinaša mesec maj.
Kaj so ključna vprašanja, ki bi jih bilo treba zastaviti prihodnjim oblikovalcem politik v Sloveniji v zvezi z znanostjo pri nas?
Neveljaven email naslov