Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Jocelyn Bell Burnell ima za sabo že več kot 50 let dela v astronomiji. Ampak njeno ključno odkritje se je zgodilo čisto na začetku. Prav na točki, ko je šele dobro začela svojo strokovno pot. Tedaj je nepričakovano naletela na nekaj, kar si sprva ni znala razložiti, in je odkritje v šali poimenovala kar »mali zeleni možje, Little Green Men«. Za svoje odkritje bi morala dobiti Nobelovo nagrado, a je ni. Dobil jo je njen mentor, kar je še danes eno od kontroverznih poglavij v zgodovini podeljevanja Nobelovih nagrad. Jocelyn Bell Burnell je v Oxford poklicala Maja Ratej.
V oddaji gostimo legendarno britansko astrofizičarko, ki je v 60. letih odkrila pulzarje, kar je močno zaznamovalo poznejšo astronomijo
Jocelyn Bell Burnell ima za sabo že več kot 50 let dela v astronomiji, njeno ključno odkritje pa se je zgodilo čisto na začetku, na točki, ko je šele dobro začela svojo strokovno pot. Nepričakovano je naletela na nekaj, česar si sprva ni znala razložiti, in je odkritje v šali poimenovala kar “mali zeleni možje, Little Green Men”. Za svoje odkritje bi morala dobiti Nobelovo nagrado, a je ni. Dobil jo je njen mentor, kar je še danes eno od kontroverznih poglavij v zgodovini podeljevanja Nobelovih nagrad.
Leta 1967 je bila Jocelyn Bell doktorska študentka. Na Univerzi v Cambridgu je sodelovala v projektu gradnje velikega radijskega teleskopa, lahko si ga predstavljate kot ogromen krožnik, ki je vzdolž linije sever – jug prečesaval nebo z eno samo nalogo: z njim so iskali izjemno močna in oddaljena galaktična jedra, ki so viri radijskih vlov, ali krajše kvazarje. Kot mlada študentka je ure in ure preživela ob rolah podatkov, ki jih je dnevno izbruhal teleskop. Vsak dan se je zakopala v novih 30 metrov papirja in iz grafov na njem interpretirala radijske signale iz vesolja. Nekega dne je naletela na nenavadne motnje, ki jih je poimenovala kar nesnaga. Signal je prihajal iz iste smeri in trajal točno določen čas. Zabrlel je za desetinko sekunde, nato utihnil in se po malo več kot sekundi spet oglasil. Vse to je trajalo približno minuto. V šali jih je poimenovala Little Green Men, Mali zeleni možje.
“Biti smo morali popolnoma prepričani, da gre za signal iz vesolja, da ni po sredi kakšna zemeljska motnja. Temu smo posvetili razmeroma veliko časa. Znano je namreč, da je pogosto v ozadju stvari, ki na prvi pogled delujejo tuje, nejasno, a obetavno, kakšen čisto enostaven in vsakdanji vzrok, ki še zdaleč ni dramatičen. Tako samo najprej poskusili iskati povsem nedramatične razlage. A jih nismo našli. Šlo je za pulzarje, ki nastanejo iz nevtronskih zvezd.”
Nevtronske zvezde se vrtijo in imajo dovolj močna magnetna polja, da s svojim vrtenjem v vse smeri oddajajo nabite delce. Nekaj te energije oddajo v obliki radijskih valov, ki prebadajo nebo kot žarki iz nebesnega svetilnika.
“Trenutno vemo, da je v galaksiji približno 3000 tovrstnih zvezd, po naših predvidevanjih pa naj bi jih bilo 100.000. Gre za stare zvezde, to so kot neke vrste zvezde, ki že živijo svoje posmrtno življenje. V svojem prejšnjem življenju so bile to izjemno velike zvezde, mnogo večje, kot je naše Sonce. Take zvezde ob koncu svojega življenja eksplodirajo, njihovo jedro pa se skrči. To jedro postane pulzar, ki se – medtem ko se krči – vrti vedno hitreje in hitreje. Nekateri pulzarji se zavrtijo več stokrat na sekundo, nekateri bolj počasni pa ‘le’ enkrat na nekaj deset sekund.”
Jocelyn Bell je pulzarje odkrila leta 1967. Sedem let pozneje so temu posvetili Nobelovo nagrado v fiziki. Ni je dobila ona, ampak njen mentor Anthony Hewish za – kot piše v obrazložitvi – ‘odločilno vlogo pri odkritju pulzarjev’, Jocelyn Bell v obrazložitvi ni bila omenjena niti z besedo.
“To je bila zelo pomembna Nobelova nagrada. Prvič se je namreč zgodilo, da so Nobelovo nagrado v fiziki podelili nekomu s področja astrofizike. To je bil prvovrsten precedens, ki je vodil v vedno nove in nove nagrade s tega področje, med drugim tudi letos … Pravzaprav sem bila ponosna, da je to sprožilo prav moje odkritje.” – Jocelyn Bell Burnell o tem, ali je bila kaj prizadeta, ko ni postala prejemnica Nobelove nagrade
V Silicijevi dolini so ji glavni tehnološki velikani lani podelili tako imenovano Breakthrough nagrado za dosežke na področju elementarne fizike, a je celoten znesek treh milijonov dolarjev namenila za spodbujanje večje enakosti med študenti. Ta denar naj bo po njenem namenjen ženskam, beguncem in predstavnikom manjšin, ki si želijo na Otoku študirati fiziko.
“Želela bi si, da bi manj ljudi trpelo za kompleksom psihološkega prevaranta. Želela bi si tudi, da v fiziki ne bi prevladovali le beli moški, to bi zelo prevetrilo samo disciplino. Celoten znesek nagrade sem namenila britanskemu Inštitutu za fiziko s prošnjo, da odprejo poseben sklad za študente iz manjšin, iz premalo zastopanih družbenih skupin. Denar je torej namenjen študentkam, študentom iz vrst beguncev, ljudem s posebnimi potrebami. Upam, da bomo s tem jedro fizike v Veliki Britaniji naredili malo bolj pisano in heterogeno.”
694 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Jocelyn Bell Burnell ima za sabo že več kot 50 let dela v astronomiji. Ampak njeno ključno odkritje se je zgodilo čisto na začetku. Prav na točki, ko je šele dobro začela svojo strokovno pot. Tedaj je nepričakovano naletela na nekaj, kar si sprva ni znala razložiti, in je odkritje v šali poimenovala kar »mali zeleni možje, Little Green Men«. Za svoje odkritje bi morala dobiti Nobelovo nagrado, a je ni. Dobil jo je njen mentor, kar je še danes eno od kontroverznih poglavij v zgodovini podeljevanja Nobelovih nagrad. Jocelyn Bell Burnell je v Oxford poklicala Maja Ratej.
V oddaji gostimo legendarno britansko astrofizičarko, ki je v 60. letih odkrila pulzarje, kar je močno zaznamovalo poznejšo astronomijo
Jocelyn Bell Burnell ima za sabo že več kot 50 let dela v astronomiji, njeno ključno odkritje pa se je zgodilo čisto na začetku, na točki, ko je šele dobro začela svojo strokovno pot. Nepričakovano je naletela na nekaj, česar si sprva ni znala razložiti, in je odkritje v šali poimenovala kar “mali zeleni možje, Little Green Men”. Za svoje odkritje bi morala dobiti Nobelovo nagrado, a je ni. Dobil jo je njen mentor, kar je še danes eno od kontroverznih poglavij v zgodovini podeljevanja Nobelovih nagrad.
Leta 1967 je bila Jocelyn Bell doktorska študentka. Na Univerzi v Cambridgu je sodelovala v projektu gradnje velikega radijskega teleskopa, lahko si ga predstavljate kot ogromen krožnik, ki je vzdolž linije sever – jug prečesaval nebo z eno samo nalogo: z njim so iskali izjemno močna in oddaljena galaktična jedra, ki so viri radijskih vlov, ali krajše kvazarje. Kot mlada študentka je ure in ure preživela ob rolah podatkov, ki jih je dnevno izbruhal teleskop. Vsak dan se je zakopala v novih 30 metrov papirja in iz grafov na njem interpretirala radijske signale iz vesolja. Nekega dne je naletela na nenavadne motnje, ki jih je poimenovala kar nesnaga. Signal je prihajal iz iste smeri in trajal točno določen čas. Zabrlel je za desetinko sekunde, nato utihnil in se po malo več kot sekundi spet oglasil. Vse to je trajalo približno minuto. V šali jih je poimenovala Little Green Men, Mali zeleni možje.
“Biti smo morali popolnoma prepričani, da gre za signal iz vesolja, da ni po sredi kakšna zemeljska motnja. Temu smo posvetili razmeroma veliko časa. Znano je namreč, da je pogosto v ozadju stvari, ki na prvi pogled delujejo tuje, nejasno, a obetavno, kakšen čisto enostaven in vsakdanji vzrok, ki še zdaleč ni dramatičen. Tako samo najprej poskusili iskati povsem nedramatične razlage. A jih nismo našli. Šlo je za pulzarje, ki nastanejo iz nevtronskih zvezd.”
Nevtronske zvezde se vrtijo in imajo dovolj močna magnetna polja, da s svojim vrtenjem v vse smeri oddajajo nabite delce. Nekaj te energije oddajo v obliki radijskih valov, ki prebadajo nebo kot žarki iz nebesnega svetilnika.
“Trenutno vemo, da je v galaksiji približno 3000 tovrstnih zvezd, po naših predvidevanjih pa naj bi jih bilo 100.000. Gre za stare zvezde, to so kot neke vrste zvezde, ki že živijo svoje posmrtno življenje. V svojem prejšnjem življenju so bile to izjemno velike zvezde, mnogo večje, kot je naše Sonce. Take zvezde ob koncu svojega življenja eksplodirajo, njihovo jedro pa se skrči. To jedro postane pulzar, ki se – medtem ko se krči – vrti vedno hitreje in hitreje. Nekateri pulzarji se zavrtijo več stokrat na sekundo, nekateri bolj počasni pa ‘le’ enkrat na nekaj deset sekund.”
Jocelyn Bell je pulzarje odkrila leta 1967. Sedem let pozneje so temu posvetili Nobelovo nagrado v fiziki. Ni je dobila ona, ampak njen mentor Anthony Hewish za – kot piše v obrazložitvi – ‘odločilno vlogo pri odkritju pulzarjev’, Jocelyn Bell v obrazložitvi ni bila omenjena niti z besedo.
“To je bila zelo pomembna Nobelova nagrada. Prvič se je namreč zgodilo, da so Nobelovo nagrado v fiziki podelili nekomu s področja astrofizike. To je bil prvovrsten precedens, ki je vodil v vedno nove in nove nagrade s tega področje, med drugim tudi letos … Pravzaprav sem bila ponosna, da je to sprožilo prav moje odkritje.” – Jocelyn Bell Burnell o tem, ali je bila kaj prizadeta, ko ni postala prejemnica Nobelove nagrade
V Silicijevi dolini so ji glavni tehnološki velikani lani podelili tako imenovano Breakthrough nagrado za dosežke na področju elementarne fizike, a je celoten znesek treh milijonov dolarjev namenila za spodbujanje večje enakosti med študenti. Ta denar naj bo po njenem namenjen ženskam, beguncem in predstavnikom manjšin, ki si želijo na Otoku študirati fiziko.
“Želela bi si, da bi manj ljudi trpelo za kompleksom psihološkega prevaranta. Želela bi si tudi, da v fiziki ne bi prevladovali le beli moški, to bi zelo prevetrilo samo disciplino. Celoten znesek nagrade sem namenila britanskemu Inštitutu za fiziko s prošnjo, da odprejo poseben sklad za študente iz manjšin, iz premalo zastopanih družbenih skupin. Denar je torej namenjen študentkam, študentom iz vrst beguncev, ljudem s posebnimi potrebami. Upam, da bomo s tem jedro fizike v Veliki Britaniji naredili malo bolj pisano in heterogeno.”
Na rehabilitaciji v Sloveniji sta mladostnika iz Gaze, ki sta bila huda poškodovana ob napadih z brezpilotniki. Moderno vojskovanje, ki ga poganjata umetna inteligenca in avtonomno orožje, je dodatno kruto, hkrati pa se ob nejasni regulaciji odpirajo nove moralne, etične in pravne dileme. Kaj še lahko prinese razvoj tehnologije na svetovnih bojiščih? Pod drobnogled smo vzeli tudi primere, ko metapodatkovna analiza ni zanesljiva pri izbiranju tarč in kako tehnologije postanejo izgovor pri prevzemanju odgovornosti.
Moderno bojevanje se je ob aktualnih vojnah močno spremenilo, hkrati pa se ob nejasni regulaciji odpirajo dodatne moralne, etične in pravne dileme. Kaj še lahko prinese razvoj tehnologije, kako je z avtonomnim orožjem? Pod drobnogled najprej jemljemo brezpilotne letalnike oziroma drone, ki zelo spreminjajo razmere in taktike na bojiščih.
V tednih, ko se približujemo referendumu o novem bloku jedrske elektrarne, se v Frekvenci X sprašujemo, kako deluje jedrska elektrarna, kako s cepitvijo atomov nastaja električna energija. Obiskali smo jedrsko elektrarno v Krškem, pri tem spremljali delo v nadzorni sobi, poizvedovali, kako skladiščijo visokoradioaktivne odpadke, in preverili, kako dobro je elektrarna pripravljena na morebitne hude naravne in druge nesreče.
Razvoj umetnih nevronskih mrež, kar je strojno učenje pripeljalo do neslutenih razsežnosti, molekule, ki imajo posebno vlogo pri uravnavanju delovanja genov in dosežki na področju raziskovanja proteinov. Znanstveniki v ozadju teh odkritij so letošnji prejemniki Nobelovih nagrad in v ospredje jih postavljamo tudi v tokratni Frekvenci X. Čemu so s svojimi odkritji tlakovali pot, kako so vplivali na razvoj znanosti in kakšna je njihova raziskovalna pot.
V današnji oddaji odkrivamo, kako lahko znanost postane zanimiva in dostopna vsakomur. Prvi gost je Petr Brož, češki planetarni znanstvenik in uspešen pisatelj, ki s svojo sproščeno komunikacijo premošča prepad med zapletenimi pojavi in javnostjo. Pogovarjali smo se še s Sašo Cecijem, hrvaškim fizikom in priljubljenim komunikatorjem znanosti, ki dokazuje, da lahko znanost ob glasbi in kozarčku najljubše pijače navduši še takšnega nepoznavalca. Ob koncu pa še v svet znanstvenega gledališča iz Bonna, kjer študentje fizike s kreativnimi predstavami po Evropi širijo ljubezen do znanosti.
Je biblična zgodba o Noetovi barki znanstveno sploh mogoča? Zakaj vrsti grozi izumrtje, če se ohrani le nekaj njenih predstavnikov? V zadnji epizodi Xkurzije na Valu 202 se podajamo v svet molekularne ekologije z raziskovalci Fakultete za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije Univerze na Primorskem, ki skušajo s pomočjo genetike razumeti, kako hitre spremembe v okolju vplivajo na ogroženost posameznih vrst živih bitij. Pri tem stavijo tudi na pomoč javnosti in bioinformatike. Predstavili so nam, kako na terenu zbirajo vzorce genetskega materiala, kako tega potem pripravijo in preučujejo v laboratoriju in kakšna je nadaljnja računalniška obdelava. Sogovorniki so člani skupine za molekularno ekologijo prof. dr. Elena Bužan, Aja Bončina, Urša Gerič in Luka Dunis.
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Xkurzija gre tokrat v laboratorij na prostem. Za geografe je namreč laboratorij kar cel svet in Jan Grilc se je z dr. Blažem Repetom odpravil na geografski izlet po Ljubljani. Opremo sta naložila kar na kolo in preučevala sestavo kamnin, vzorčila prst in odkrivala invazivne rastline. Kaj vse skrivajo ljubljanska tla? Kako je človek vplival na podobo naravnega parka in kako upravljati s tlemi v gosto poseljenem mestu?
Kaj skupnega imajo brbotanje, vonj po žveplu in železu ter zvok tekoče vode? V Xkurziji potujemo severovzhodno, natančneje med mineralne vrelce in mofete, posebne strukture naravnega izvira čistega in hladnega ogljikovega dioksida. V Ščavniški dolini v bližini Gornje Radgone obiščemo Ivanjševsko, Lokavško in Poličko slatino, s sabo vzamemo veliko glasnih in malo tišjih pripomočkov, ne pozabimo niti na milne mehurčke, ki nam pomagajo pri posebnem preizkusu.
Dobrodošli globoko v notranjosti človeškega telesa. V Xkurziji se namreč odpravljamo vse do naših mišic, kjer opazujemo njihovo električno aktivnost, natančneje aktivnost 639 skeletnih mišic, ekskluzivno pa prisluhnemo tudi zvoku ob njihovem krčenju.
Kolikokrat ste o kom, ki je delaven, slišali reči: “Priden je kot čebela,” nikoli pa niste slišali: “Marljiv je kot čmrlj?” Tako je morda zato, ker v ljudskem izročilu velja, da so čmrlji leni in počasni, čebele pa hitre in delavne. A kot lahko spoznamo na tokratni XKurziji, so čmrlji nenadomestljivi in še kako pomembni opraševalci. Ali ste vedeli, da so veliko hitrejši in spretnejši kot medonosna čebela? Da so sposobni opraševati tudi v vetru, dežju in mrazu in da je danes evropska trgovina s čmrlji vredna 50 milijonov evrov? Če smo vzbudili vašo radovednost, vabljeni z nami na obisk laboratorija za čmrlje na Nacionalnem inštitutu za biologijo v Ljubljani. Naš sogovornik je poznavalec in ljubitelj čmrljev dr. Danilo Bevk.
Obiskali smo stalne prebivalce številnih cerkva po državi – netopirje. V zadnjih 20 letih so biologi pregledali več kot 1700 stavb kulturne dediščine in netopirje našli v štirih petinah vseh stavb, najpogosteje prav v cerkvah.
Je slovenski šport v primeri s športom drugih olimpijskih narodov res nekaj izjemnega? Kaj o tem pravijo številke? V Frekvenci X se nam bo pridružil Slavko Jerič, ki že vrsto let kot športni statistik spremlja številke v športu, nedavno pa je izdal tudi knjigo Statistika za začetnike, ob pomoči katere se lahko čisto vsi prelevimo v (športne) statistike. V pogovoru z njim bomo osvetlili, kaj je prav, kaj narobe glede najpogostejših primerjav držav na olimpijskih igrah, kaj vpliva na primat nekaterih narodov v nekaterih disciplinah in koliko medalj se Sloveniji nasmiha letos.
Na predolimpijske počitniške četrtke opozarjamo na izplen znanstvenega leta na Valu. Letos smo v Frekvenci X raziskovali tudi sindrom prevaranta, človeško napako in učinkoviti altruizem.
Na predolimpijske počitniške četrtke opozarjamo na izplen znanstvenega leta na Valu. Letos smo v Frekvenci X raziskovali tudi nevarne odmerke nenevarnih snovi, obiskali smo čisto pravo gradbišče na drugem tiru pri Postojni, se pozanimali o znanosti gradnje predorov, odpravili smo se po sledeh meteoritov, ki so padli na naša tla, dotaknili smo se celo Lune, na koncu pa se podučili o pasteh skrajno predelane hrane.
Na predolimpijske počitniške četrtke opozarjamo na izplen znanstvenega leta na Valu. Letos smo v Frekvenci X razmišljali o mestih prihodnostih, o besedah trajnostno, zeleno, pa tudi o strojnem učenju in marsikateri nagradi v znanosti. Pozabili pa nismo niti na merjenje možganske aktivnosti.
Na predolimpijske počitniške četrtke opozarjamo na izplen znanstvenega leta na Valu. Letos je Frekvenca X sledila marsičemu in potikali smo se na vseh mogočih raziskovalnih misijah – od mušic, Cerna, oceanov, do liliputancev in velikanov.
Turbulence so nekaj najobičajnejšega, s čimer se letala srečujejo vsak dan. Kljub temu se ob tresljaju številni prestrašijo, ker so prepričani, da je nekaj narobe pri letu. Vsako leto se letala srečajo z 68 tisoč zmernimi do hudimi turbulencami, nekatere so tako močne, da lahko povzročijo poškodbe letala, v njem pa se poškodujejo tudi potniki. Nazadnje smo o intenzivni turbulenci slišali maja, na letu London-Singapur je bilo več kot sto poškodovanih, en potnik je umrl. Ob tem se pri Frekvenci X sprašujemo, ali nas lahko turbulenca preseneti, kakšne vrste turbulenc obstajajo, kako turbulentno je območje Slovenije in ali bo zaradi podnebnih sprememb zmernih ali hujših turbulenc vse več?
Bolgarija je članica Evropske unije, ki vlaga v nekatere zanimive znanstveno-raziskovalne projekte. Od leta 1988 imajo na otoku Livingstone celo svojo antartktično postajo, kjer v sklopu različnih mednarodnih odprav potekajo raziskave s področja geologije, glaciologije, oceanografije, biologije, topografije … V aktualni ekspediciji so med drugim raziskovali vpliv podnebnih sprememb na ledenike in prisotnost mikroplastike na Antarktiki.
Ste se kdaj vprašali, kako nastane plastenka? Mnogo ljudi je ne povezuje z nafto in tem, da pred svojim nastankom v obliki surovin, ki jih pridobijo iz črnega zlata, dobesedno obkroži pol sveta. Pri vsem tem je največji paradoks, da plastenka svojemu namenu služi smešno malo časa, večji del svojega življenjskega cikla pa nato preždi kot odpadek. A ne glede na to, v kateri smetnjak ali zabojnik jo odvržemo, bi morali predvsem razmišljati o tem, kako zmanjšati njihovo proizvodnjo, kako se ne utopiti v plastenkah. V Frekvenci X sledimo plastenki – od nafte do odpadka.
Neveljaven email naslov