Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V novi Frekvenci X se za spremembo ne bomo lotili koronavirusa … tudi zato, ker v trenutnih razmerah potrebujemo kakšne dobre novice. Junaki tokratne oddaje bodo trije … vsi so fiziki in vsi so se pred dnevi razveselili tega, da so v zelo hudi konkurenci pridobili projekt Evropskega raziskovalnega sveta za uveljavljene raziskovalce. Na daljavo se nam pridružijo profesorji Peter Križan (FMF, IJS), Igor Muševič (FMF, IJS) in Matej Praprotnik (Kemijski inštitut), ki na področju fizike snujejo zelo prebojne ideje. Prvi išče razpoke v standardnem modelu v fiziki osnovnih delcev, drugi stavi na logična vezja na osnovi svetlobe in pripravlja zametke futurističnih fotonskih dreves in računalnikov, ki bodo rasli sami od sebe, tretji pa išče rešitve, kako na učinkovit in neinvaziven način v prihodnosti zdraviti raka, vnetja, bolezni srca in številne druge.
Profesorji Peter Križan (FMF, IJS), Igor Muševič (FMF, IJS) in Matej Praprotnik (Kemijski inštitut) so v zelo hudi konkurenci pridobili projekt Evropskega raziskovalnega sveta za uveljavljene raziskovalce
V novi Frekvenci X se za spremembo nismo lotili koronavirusa … tudi zato, ker v trenutnih razmerah potrebujemo kakšne dobre novice. Junaki tokratne oddaje so trije … vsi so fiziki in vsi so se pred dnevi razveselili tega, da so v zelo hudi konkurenci pridobili projekt Evropskega raziskovalnega sveta za uveljavljene raziskovalce. Na daljavo so se nam pridružili profesorji Peter Križan (FMF, IJS), Igor Muševič (FMF, IJS) in Matej Praprotnik (Kemijski inštitut), ki na področju fizike snujejo zelo prebojne ideje. Prvi išče razpoke v standardnem modelu v fiziki osnovnih delcev, drugi stavi na logična vezja na osnovi svetlobe, tretji pa išče rešitve, kako na učinkovit in neinvaziven način v prihodnosti zdraviti raka, vnetja, bolezni srca in številne druge.
Dr. Peter Križan s Fakultete za matematiko in fiziko v Ljubljani in Inštituta Jožefa Stefana bo v projektu FAIME (“Flavour Anomalies with advanced particle Identification MEthods“) s sodelavci iskal nove pojave v fiziki osnovnih delcev.
Fizika osnovnih delcev se je v zadnjem obdobju po njegovih besedah znašla na pomembnem razpotju: “Imamo standardni model, ki dobro popiše večino eksperimentov, a po drugi strani pojavi kažejo, da to ni dokončna teorija.” V njem po njegovih besedah ni prostora za delce temne snovi niti ne obstaja mehanizem, ki bi lahko povzročil tako dramatično razliko med materijo in anti-materijo, kot jo vidimo v današnjem vesolju. Pot iz te zagate trenutno znanstveniki iščejo na več načinov. “Nekateri eksperimenti, kakršen je na primer tisti v Cernu, skušajo najti dokaze za nove delce, drug tip eksperimentov, kot je na primer v Tsukubi na Japoskem, pa se nagiba k poskusom z izboljšano natančnostjo.”
Raziskovalci tako zdaj iščejo morebitne razpoke v standardnem modelu. “Eno tako razpoko smo odkrili v več eksperimentih, a da jo lahko z gotovostjo potrdimo, potrebujemo več podatkov.” Kot pojasni, se bo njihov projekt osredotočil na študij nekaterih redkih razpadov delcev, ki nastajajo pri trkih elektronov in pozitronov v eksperimentu Belle II. V okviru projekta bodo razvili tudi nove, zelo napredne metode za ugotavljanje nabitih delcev, vse skupaj pa bosta izvajali skupini fizikov z Instituta Jožef Stefan in Fakultete za matematiko in fiziko. Slovenski znanstveniki so za tovrstne raziskovalne metode po Križanovo veliki strokovnjaki.
V branje priporočamo tudi Križanov blog. Najdete ga tukaj.
Profesor na Fakulteti za matematiko in fiziko in sodelavec na Inštitutu Jožefa Stefana dr. Igor Muševič je zasnoval projekt LOGOS (“Light-operated logic circuits from photonic soft-matter”). Stavi na področje svetlobe, tekočih kristalov in logičnih vezij. Sam svojo zamisel opiše kot “radikalno in usmerjeno pravokotno na ‘mainstream’ komunikacijske tehnologije“. Svetloba je postala v zadjem obdobju po njegovih besedah ključna pri prenašanju podatkov na medkontinetalnih razdaljah. Težava pa se pojavi pri pretvorbi optičnega signala v električnega, saj so postali tovrstni podatkovni centri energijsko izjemno potratni. Ključno vprašanje po Muševičevo tako postaja, kako svetlobo na mikrostrukturni ravni uporabljati še bolje in učinkoviteje.
“Zdi se, da smo dosegli skrajno mejo razvoja računske in podatkovne infrastrukture zaradi izjemno velike porabe električne energije, ki pri velikih podatkovnih centrih in superračunalnikih dosega moč manjše elektrarne. Možna rešitev je uporaba svetlobe namesto elektrike in izdelava svetlobnih vezij, po katerih bo namesto elektrike tekla svetloba.”
V vzponu so torej nove, tako imenovane fotonske tehnologije, ki bodo namesto žic uporabljale svetlobo. Napredek je hiter, poudarja Muševič, “a še vedno so te tehnologije trenutno na stopnji, na kakršni je bila mikroelektronika leta 1960“. Se pa raziskovalcem v zadnjih letih odpirajo povsem nova področja: “Prišli smo na sled snovem, ki same od sebe tvorijo vodnike; iz kaplje začnejo sama od sebe rasti optična vlakna. Podobno se dogaja pri delitvi celic, kar pripelje do ideje, da bi bilo logična vezja mogoče gojiti. Tovrstna tehnologija se začenja torej nagibati proti biologiji.” Kakšen bi lahko tako bil računalnik čez 50 let? Muševič spomni na film Avatar in v njem upodobljena fotonska drevesa, ki rastejo sama, v njih pa so shranjene informacije. A to je prihodnost, kakšni zametki za to pa se snujejo v sedanjosti?
Muševič želi z ekipo raziskovalcev v svojem projektu razviti novo tehnologijo za izdelavo logičnih vezij, ki bodo narejena iz tekočih kristalov in bodo delovala izključno na osnovi svetlobe. “Drugi del projekta je še bolj radikalen, saj gre v smeri spontanih rasti vezij.” Projekt po njegovih besedah sega daleč preko obstoječih tehnologij in predstavlja izjemen znanstveni izziv.
V najnovejšem razpisu Evropskega raziskovalnega sveta projektov za uveljavljene raziskovalce je bila izbrana tudi projektna prijava dr. Mateja Praprotnika z naslovom MULTraSonicA (“Multiscale modeling and simulation approaches for biomedical ultrasonic applications“). Praprotnik je vodja Teoretičnega odseka na Kemijske inštitutu in profesor fizike na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani. Skupaj s kolegi bo skušal bolje razumeti in simulirati ultrazvočni nadzor pri dostavi zdravil na obolela mesta v telesu. Natančneje, zanima jih povezava ultrazvoka z mikromehurčki in zelo majhnimi plinskimi vezikli v bioloških tekočinah.
Tarčna dostava zdravil na obolela mesta v telesu se kaže kot zelo perspektivna. Ena izmed možnosti pri tem je dostava zdravila z mikromehurčki oziroma plinskimi vezikli, kjer igra zelo pomembno vlogo ultrazvok. Da bosta dostava zdravil in odziv mikromehurčkov na ultrazvok nadzorovana, so potrebni optimalni parametri za ultrazvočno ‘razstrelitev’ dostavljavcev zdravil.
“Po navadi dajo zdravniki zdravilo v telo z injekcijo, pri terapiji z ultrazvokom pa bodo potrebne manjše doze, ultrazvočna ekplozija pa bo tudi potisnila zdravilo, da bo prešlo membrano obolele celice.”
Gre za neinvazivno tehniko slikanja in dostave zdravil, ki bo pospešila napredek biomedicinskih ultrazvočnih aplikacij pri zdravljenju raka, različnih vnetij, bolezni srca in ožilja ter drugih. Da bi jo lahko uspešno uporabljati, bodo skušali raziskovalci pod Praprotnikovim vodstvom najti optimalne parametre za poznejšo klinično uporabo, iskali pa jih bodo s pomočjo intenzivnih računalniških simulacij. “Razvijati nameravamo realne modele, ki bodo sposobni zajeti vse podatke in realistično simulirati tak proces. Za to potrebujemo tudi nove metode, tudi nove numerične metode, ki bodo zmožne simulirati ultrazvok. To bodo računsko zelo intenzivne simulacije.”
Pri tem bodo potrebovali veliko računsko moč, ki pa jo bo v Sloveniji odslej mogoče dobiti. Že v kratkem naj bi namreč na mariborski univerzi začel v polnosti delovati nov superračunalnik, ki naj bi sodil med dvajset najmočnejših superračunalnikov na svetu.
694 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
V novi Frekvenci X se za spremembo ne bomo lotili koronavirusa … tudi zato, ker v trenutnih razmerah potrebujemo kakšne dobre novice. Junaki tokratne oddaje bodo trije … vsi so fiziki in vsi so se pred dnevi razveselili tega, da so v zelo hudi konkurenci pridobili projekt Evropskega raziskovalnega sveta za uveljavljene raziskovalce. Na daljavo se nam pridružijo profesorji Peter Križan (FMF, IJS), Igor Muševič (FMF, IJS) in Matej Praprotnik (Kemijski inštitut), ki na področju fizike snujejo zelo prebojne ideje. Prvi išče razpoke v standardnem modelu v fiziki osnovnih delcev, drugi stavi na logična vezja na osnovi svetlobe in pripravlja zametke futurističnih fotonskih dreves in računalnikov, ki bodo rasli sami od sebe, tretji pa išče rešitve, kako na učinkovit in neinvaziven način v prihodnosti zdraviti raka, vnetja, bolezni srca in številne druge.
Profesorji Peter Križan (FMF, IJS), Igor Muševič (FMF, IJS) in Matej Praprotnik (Kemijski inštitut) so v zelo hudi konkurenci pridobili projekt Evropskega raziskovalnega sveta za uveljavljene raziskovalce
V novi Frekvenci X se za spremembo nismo lotili koronavirusa … tudi zato, ker v trenutnih razmerah potrebujemo kakšne dobre novice. Junaki tokratne oddaje so trije … vsi so fiziki in vsi so se pred dnevi razveselili tega, da so v zelo hudi konkurenci pridobili projekt Evropskega raziskovalnega sveta za uveljavljene raziskovalce. Na daljavo so se nam pridružili profesorji Peter Križan (FMF, IJS), Igor Muševič (FMF, IJS) in Matej Praprotnik (Kemijski inštitut), ki na področju fizike snujejo zelo prebojne ideje. Prvi išče razpoke v standardnem modelu v fiziki osnovnih delcev, drugi stavi na logična vezja na osnovi svetlobe, tretji pa išče rešitve, kako na učinkovit in neinvaziven način v prihodnosti zdraviti raka, vnetja, bolezni srca in številne druge.
Dr. Peter Križan s Fakultete za matematiko in fiziko v Ljubljani in Inštituta Jožefa Stefana bo v projektu FAIME (“Flavour Anomalies with advanced particle Identification MEthods“) s sodelavci iskal nove pojave v fiziki osnovnih delcev.
Fizika osnovnih delcev se je v zadnjem obdobju po njegovih besedah znašla na pomembnem razpotju: “Imamo standardni model, ki dobro popiše večino eksperimentov, a po drugi strani pojavi kažejo, da to ni dokončna teorija.” V njem po njegovih besedah ni prostora za delce temne snovi niti ne obstaja mehanizem, ki bi lahko povzročil tako dramatično razliko med materijo in anti-materijo, kot jo vidimo v današnjem vesolju. Pot iz te zagate trenutno znanstveniki iščejo na več načinov. “Nekateri eksperimenti, kakršen je na primer tisti v Cernu, skušajo najti dokaze za nove delce, drug tip eksperimentov, kot je na primer v Tsukubi na Japoskem, pa se nagiba k poskusom z izboljšano natančnostjo.”
Raziskovalci tako zdaj iščejo morebitne razpoke v standardnem modelu. “Eno tako razpoko smo odkrili v več eksperimentih, a da jo lahko z gotovostjo potrdimo, potrebujemo več podatkov.” Kot pojasni, se bo njihov projekt osredotočil na študij nekaterih redkih razpadov delcev, ki nastajajo pri trkih elektronov in pozitronov v eksperimentu Belle II. V okviru projekta bodo razvili tudi nove, zelo napredne metode za ugotavljanje nabitih delcev, vse skupaj pa bosta izvajali skupini fizikov z Instituta Jožef Stefan in Fakultete za matematiko in fiziko. Slovenski znanstveniki so za tovrstne raziskovalne metode po Križanovo veliki strokovnjaki.
V branje priporočamo tudi Križanov blog. Najdete ga tukaj.
Profesor na Fakulteti za matematiko in fiziko in sodelavec na Inštitutu Jožefa Stefana dr. Igor Muševič je zasnoval projekt LOGOS (“Light-operated logic circuits from photonic soft-matter”). Stavi na področje svetlobe, tekočih kristalov in logičnih vezij. Sam svojo zamisel opiše kot “radikalno in usmerjeno pravokotno na ‘mainstream’ komunikacijske tehnologije“. Svetloba je postala v zadjem obdobju po njegovih besedah ključna pri prenašanju podatkov na medkontinetalnih razdaljah. Težava pa se pojavi pri pretvorbi optičnega signala v električnega, saj so postali tovrstni podatkovni centri energijsko izjemno potratni. Ključno vprašanje po Muševičevo tako postaja, kako svetlobo na mikrostrukturni ravni uporabljati še bolje in učinkoviteje.
“Zdi se, da smo dosegli skrajno mejo razvoja računske in podatkovne infrastrukture zaradi izjemno velike porabe električne energije, ki pri velikih podatkovnih centrih in superračunalnikih dosega moč manjše elektrarne. Možna rešitev je uporaba svetlobe namesto elektrike in izdelava svetlobnih vezij, po katerih bo namesto elektrike tekla svetloba.”
V vzponu so torej nove, tako imenovane fotonske tehnologije, ki bodo namesto žic uporabljale svetlobo. Napredek je hiter, poudarja Muševič, “a še vedno so te tehnologije trenutno na stopnji, na kakršni je bila mikroelektronika leta 1960“. Se pa raziskovalcem v zadnjih letih odpirajo povsem nova področja: “Prišli smo na sled snovem, ki same od sebe tvorijo vodnike; iz kaplje začnejo sama od sebe rasti optična vlakna. Podobno se dogaja pri delitvi celic, kar pripelje do ideje, da bi bilo logična vezja mogoče gojiti. Tovrstna tehnologija se začenja torej nagibati proti biologiji.” Kakšen bi lahko tako bil računalnik čez 50 let? Muševič spomni na film Avatar in v njem upodobljena fotonska drevesa, ki rastejo sama, v njih pa so shranjene informacije. A to je prihodnost, kakšni zametki za to pa se snujejo v sedanjosti?
Muševič želi z ekipo raziskovalcev v svojem projektu razviti novo tehnologijo za izdelavo logičnih vezij, ki bodo narejena iz tekočih kristalov in bodo delovala izključno na osnovi svetlobe. “Drugi del projekta je še bolj radikalen, saj gre v smeri spontanih rasti vezij.” Projekt po njegovih besedah sega daleč preko obstoječih tehnologij in predstavlja izjemen znanstveni izziv.
V najnovejšem razpisu Evropskega raziskovalnega sveta projektov za uveljavljene raziskovalce je bila izbrana tudi projektna prijava dr. Mateja Praprotnika z naslovom MULTraSonicA (“Multiscale modeling and simulation approaches for biomedical ultrasonic applications“). Praprotnik je vodja Teoretičnega odseka na Kemijske inštitutu in profesor fizike na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani. Skupaj s kolegi bo skušal bolje razumeti in simulirati ultrazvočni nadzor pri dostavi zdravil na obolela mesta v telesu. Natančneje, zanima jih povezava ultrazvoka z mikromehurčki in zelo majhnimi plinskimi vezikli v bioloških tekočinah.
Tarčna dostava zdravil na obolela mesta v telesu se kaže kot zelo perspektivna. Ena izmed možnosti pri tem je dostava zdravila z mikromehurčki oziroma plinskimi vezikli, kjer igra zelo pomembno vlogo ultrazvok. Da bosta dostava zdravil in odziv mikromehurčkov na ultrazvok nadzorovana, so potrebni optimalni parametri za ultrazvočno ‘razstrelitev’ dostavljavcev zdravil.
“Po navadi dajo zdravniki zdravilo v telo z injekcijo, pri terapiji z ultrazvokom pa bodo potrebne manjše doze, ultrazvočna ekplozija pa bo tudi potisnila zdravilo, da bo prešlo membrano obolele celice.”
Gre za neinvazivno tehniko slikanja in dostave zdravil, ki bo pospešila napredek biomedicinskih ultrazvočnih aplikacij pri zdravljenju raka, različnih vnetij, bolezni srca in ožilja ter drugih. Da bi jo lahko uspešno uporabljati, bodo skušali raziskovalci pod Praprotnikovim vodstvom najti optimalne parametre za poznejšo klinično uporabo, iskali pa jih bodo s pomočjo intenzivnih računalniških simulacij. “Razvijati nameravamo realne modele, ki bodo sposobni zajeti vse podatke in realistično simulirati tak proces. Za to potrebujemo tudi nove metode, tudi nove numerične metode, ki bodo zmožne simulirati ultrazvok. To bodo računsko zelo intenzivne simulacije.”
Pri tem bodo potrebovali veliko računsko moč, ki pa jo bo v Sloveniji odslej mogoče dobiti. Že v kratkem naj bi namreč na mariborski univerzi začel v polnosti delovati nov superračunalnik, ki naj bi sodil med dvajset najmočnejših superračunalnikov na svetu.
Zaradi fizikalnih vplivov lahko dobijo preproste plasti celic ali tkiva zelo nenavadne oblike. Če pustimo jabolko nekaj dni na mizi, opazimo, da postaja vse manjše, saj pride do neskladja med prostornino mesa in površino lupine. Ta se naguba. Naš gost prof. dr. Primož Ziherl celične strukture pojasnjuje s poenostavljenimi fizikalnimi modeli in povedno ugotavlja, da je resnica odvisna od tega, s kako natančnim povečevalnim steklom jo želimo videti. Prof. Ziherl je skupaj z japonskim kolegom predlagal tudi fizikalni obstoj novega dvorazsežnega kvazikristala, kar je eden najodmevnejših raziskovalnih dosežkov Univerze v Ljubljani v letu 2017.
Hobotnica ima osupljive sposobnosti spreminjanja svoje oblike in barvnih vzorcev. Človeštvo fascinira že tisoče let. V sodobnosti simbolizira temno energijo, ki s svojimi lovkami obvladuje politiko in gospodarstvo. V zadnjih letih nevroznanstveniki, evolucijski biologi, tehnologi in znanstveniki s področja robotike poglobljeno raziskujejo to skrivnostno, mistično bitje. Projekt Octopus Brainstorming, ki so ga predstavili v Trbovljah, je plod sodelovanja dveh principov, umetnosti in znanosti. Avtorji ga razvijajo že pet let. Niz EEG senzorjev, vgrajenih v telo hobotnice, osvetljeno z barvnimi lučmi, človeka popelje v hobotničin magični in duhovni svet. Obredno pokrivalo v obliki hobotnice na ta način simbolizira utelešeno inteligentnost. Nevroznanstvenik dr. Marc Cohen in umetnica Victoria Vesna raziskujeta komunikacijo med ljudmi na osnovi analize njihovih možganskih valov. Kaj se lahko naučimo iz ugotovitev in katere bolezni bi lahko zdravili?
Za radioaktivne odpadke je treba skrbeti še dolgo po tem, ko jih odložimo. Nekateri materiali namreč lahko ostanejo radioaktivni tudi po več deset tisoč let. V Sloveniji jih velika večina nastaja v Nuklearni elektrarni Krško, ne pa vsi – prihajajo tudi iz bolnišnic, raziskovalnih središč in industrije, najdemo pa jih celo v povsem vsakdanjih predmetih, ki na prvi pogled nikakor ne delujejo radioaktivno. Kako torej skrbimo zanje?
Japonski pionir humanoidne robotike Hiroši Išiguro je pred leti v Trbovlje pripeljal svojega robotskega dvojnika, ki je popolna kopija stvaritelja. Najnovejša različica robotskega profesorja ima vrhunsko izpopolnjen obraz, mimika, kretnje in govor v popolnosti spominjajo na človeka, tako da robotski profesor prepričljivo predava študentom. Pri (človeškem) prof. Ishiguru bo kmalu doktorirala Slovenka Maša Jazbec. Na Japonskem na leto prodajo 2 tisoč tehnološko vrhunsko izpopolnjenih seks robotov, ki osamljenim moškim čustveno in seksualno nadomeščajo partnerke. Konec decembra je v Londonu potekala mednarodna konferenca o seksu in ljubezni z roboti, na kateri je britanski raziskovalec umetne inteligence David Levy napovedal, da bodo nekoč lahko imeli ljudje z roboti celo otroke. Na konferenci je bila tudi slovenska antropologinja Nika Mahnič, sicer aktivistka kampanje proti seks robotom. Kje so meje in robovi sodobne humanoidne robotike?
V antiutopičnem delu 1984 je George Orwell dejal, da če želiš ohraniti skrivnost, jo moraš najprej skriti pred samim seboj. Z znanstveniki poskušamo ugotoviti, kako uspešni smo pri tem, katere so tiste skrivnosti, ki jih ljudje največkrat prikrivamo, zakaj nam to prikrivanje slabša kakovost življenja in ali je razkritje edina prava pot do odrešitve. Naši gosti bodo: profesor menedžmenta Michael Slepian z Univerze Columbia v New Yorku, nevropsiholog Jonathan Schooler z Univerze Santa Barbara, psihoterapevtka Katja Istenič in pravnik Dino Bauk.
Leto 2017 je ubiralo svojstveno pot tudi v znanosti. Od prelomnih odkritij v vesolju, vznemirljivih prebojev v medicini in genetiki, krute realnosti v okoljski znanosti, do slovenskih prebojev v biologiji, fiziki in kemiji … Navkljub slabi finančni podpori države so naši raziskovalci vedno bolj uspešni, tudi pri pridobivanju evropskih sredstev. Ekipa Frekvence X je izbrala nekatere odmevne tuje in domače znanstvene dosežke. Od klasične do digitalne tablete, od čiščenja vode s kavitacijo do bolj učinkovitih škropiv, od kompleksnosti do poljudnosti. Pripovedujeta Maja Ratej in Luka Hvalc.
Kaj bi storili, če bi se znašli v brezizhodnem položaju odločiti se nekoga rešiti, pri tem pa žrtvovati nekoga drugega. Smete izvesti matematični izračun in žrtvovati enega človeka, da bi jih rešili sto? Moralna dilema, pred katero se najverjetneje nikoli ne bomo znašli, daje dober vpogled v razmišljanje ljudi in kako bi reagirali v kritičnih trenutkih. Smo torej pripravljeni odigrati vlogo v igri in nekoga žrtvovati? Kdaj pa se od odločanja distanciramo in dilemo opredelimo kot moralno sporno, kdaj se odločamo racionalno in kdaj čustveno ter kakšne dileme obstajajo tudi v vsakdanjem življenju, za katere se sploh ne zavedamo, da o njih moralno odločamo? O moralnih dilemah smo razpravljali s filozofom Mirtom Komelom s Fakultete za družbene vede in nevroznanstvenikom Fieryjem Cushmanom z Univerze Harvard.
Prestižni Evropski raziskovalni svet, podeljevalec najuglednejših evropskih raziskovalnih projektov, je nekaj manj kot 2 milijona evrov namenil slovenskim raziskovalcem. Na tako imenovani Consolidator ravni je bila uspešna ekipa prof. dr. Matevža Dularja z ljubljanske Strojne fakultete, njihov projekt CABUM se ukvarja kavitacijo, to je z nastajanjem mehurčkov plina v tekočinah.Gre za fundamentalne raziskave, ki so pomembne tako za delovanje raketnega motorja kot za ropot domačega sokovnika. Izjemno pomembna pa je uporaba za čiščenje voda, v katerih s kavitacijo lahko uničimo viruse in bakterije in to brez uporabe kemije. In prav na področju čiščenja vode, bodo slovenski znanstveniki nadaljevali raziskave, ki obetajo velik preboj. Osrednji gost podkasta dr. Matevž Dular je eden izmed najmlajših rednih profesorjev ljubljanske univerze, a je še vedno zaposlen le za določen čas. Večino doktorata je opravil v Nemčiji, sodeluje s številnimi uglednimi tujimi inštituti, projektno tudi z Evropsko vesoljsko agencijo. Ob koncu z našim rednim sodelavcem prof. Tomažem Zwittrom govorimo tudi o zmagovalcu mednarodne olimpijade iz astronomije in astrofizike Alekseju Jurci in izpostavljamo decembrske astronomske zanimivosti.
Svet ni tak, kot si ga predstavljamo z zemljevidov. In to iz enega samega razloga – ker je okroglo Zemljo nemogoče preslikati na raven list papirja, brez da bi jo vsaj delno popačili. Grenlandija zato na klasičnem zemljevidu sveta izgleda večja od Evrope, čeprav je v resnici skoraj petkrat manjša. Tudi orientacija karte je stvar družbenega dogovora – evropske srednjeveške karte so bile denimo obrnjene proti vzhodu. V Frekvenci X o kartografiji, tisti klasični, ki preko različnih vrst projekcij skuša svet spraviti v eno ravnino, in modernih tehnologijah, ki te pristope povsem spreminjajo. Gosti: dr. Dušan Petrovič, predstojnik Katedre za kartografijo na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo mag. Roman Rener, Geodetski inštitut Slovenije Boštjan Burger, geograf in informatik
Nikoli v zgodovini nismo imeli toliko zabeleženih podatkov o svetu in družbi. Vedno učinkovitejše metode odbiranja in združevanja določenih delov ogromnih podatkovnih baz v uporabne informacijske pakete bodo v prihodnosti najverjetneje sestavljali enega najmočnejših orodij za tiste, ki ga bodo lahko uporabljali.Podjetjem računalniško upravljanje z bazami podatkov že pomaga učinkoviteje oglaševati in tako bolje poslovati na trgu, državam pomaga voditi evidence o svojih prebivalcih in tako bolje prepoznavati ter razreševati ali preprečevati probleme, s katerimi se srečujejo, delodajalcem lajša odločitev o zaposlitvi določenega kandidata, sodobne metode upravljanja s podatki lahko pomenijo tudi pomemben napredek v medicini, natančneje v diagnostiki … in tako naprej. Potencial za družbi koristno uporabo novega znanja na področju dela z bazami podatkov je – kot baze same – ogromen. Žal pa lahko to močno orodje v nepravih rokah v prihodnje pomeni tudi zdrs v distopično družbo; situacijo, v kateri se ne bomo mogli nikakor skriti pred velikim bratom, ki nam bo sledil na vsakem koraku, beležil podatke o nas in nas po svojih kriterijih vrednotil.Kitajska ni daleč od tega orwellovskega scenarija: že čez tri leta naj bi po načrtih tamkajšnjih oblasti zaživel tako imenovani Sistem socialnega kapitala, prek katerega bo kitajski veliki brat razpolagal z obširnimi paketi podatkov o svojih državljanih ter jih za zaželene oziroma nezaželene vedenjske vzorce nagrajeval oz. kaznoval. Katere etične dileme moramo razrešiti, če se prednostim sodobnih znanstvenih dognanj s področja družboslovne informatike ne želimo odpovedati, obenem pa preprečiti, da bi se “kitajska prihodnost” zgodila tudi nam? Gostje: Dr. Luka Kronegger, katedra za družboslovno informatiko in metodologijo FDV; Jean-Philippe Schepens, podatkovni znanstvenik in ekonomist; Dr. Michal Kosinski, univerza Stanford, doktorat iz všečkov.
Nevtronsko sipanje je nova metoda, s katero se ukvarjajo tudi slovenski znanstveniki, z njeno pomočjo si lahko med drugim obetamo še večji napredek kvantnega računalništva, razvoj alternativnih virov energije in nova dognanja v medicini in farmaciji. Kako bodo sodobni pristopi v raziskavah magnetizma in materialov spremenili industrijo in naše življenje, na katerih področjih lahko nevtroni prispevajo ključne korake in kakšna je pri tem vloga slovenskih znanstvenikov? Podkast smo posneli v študentski Kavarni Mafija na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani. Gosta sta bila dr. Franci Merzel s Kemijskega inštituta in dr. Matej Pregelj z Inštituta Jožefa Štefana, v Grenoble smo poklicali dr. Marka Johnsona.
Kako napisati hit, je vprašanje, na katerega ni univerzalnega odgovora. Med ljudmi je praviloma popularno tisto, kar lahko hitro in brez napora prepoznajo. Učinek prepoznanja je pomemben, saj posameznika navda z zadovoljstvom, vendar zgolj ponavljanje že znanega ni najboljša formula za popularnost. Recept za uspešnico je praviloma ravno pravšnja mešanica že poznanega in novega, a zgolj vrhunska ideja ni dovolj, kot ključna dodana vrednost se večkrat izkaže tudi nadpovprečno obrtniško znanje, vrhunsko obvladanje forme. V čem je skrivnost uspešnih glasbenikov, režiserjev, pa tudi politikov in predstavnikov še kakšne profesije, ki se ne ukvarja izključno s tehničnimi ali naravoslovnimi področji? Gostje: Derek Thompson (avtor knjižne uspešnice Hit Makers: The Science of Popularity), Stojan Pelko (filmski publicist in komunikacijski strateg), Magnifico (glasbenik in avtor številnih hitov), dr. Sašo Dolenc (fizik in filozof)
Metanje steklenic v zabojnike, harmonika od zore do mraka, brnenje kosilnic in puhalnikov za listje … To je le nekaj zvokov, ki zaznamuje našo bolj ali manj urbano zvočno krajino. Projekt Zvočna ekologija mest podrobno analizira zvoke v mestnih središčih in četrtih in se dotika vprašanja, kako se zvočnost določenih delov mesta spreminja zaradi družbeno-političnih procesov in ekonomskih interesov. Na spremembe v urbani zvočni krajini vplivajo tudi globalizacija, turizem in zabava. Ljudje s soustvarjanjem zvočne krajine vstopajo tudi v javni politični prostor. Kaj pa zvoki mesta povedo o nas? Kateri zvoki nas v javnem prostoru najbolj motijo in zakaj? Kakšne so naše osebne zvočne krajine? Razpravljamo z gostjama z ZRC SAZU, dr. Mojco Kovačič z Glasbenonarodopisnega inštituta in dr. Ano Hofman z Inštituta za kulturne in spominske študije.
“Ko letimo proti očesu orkana, je to najbolj nemirno območje. Takrat pihajo najmočnejši vetrovi, ki letalo sukajo levo in desno. Ko pa se enkrat prebijemo skozi orkan, nas čaka izjemen prizor - sončno vreme, okrog pa čudovite strukture oblakov, kot bi jih nekdo naslikal,” tako svojo pot skozi orkane opisuje meteorolog in lovec na orkane Ryan Rickert s 53. izvidniške meteorološke eskadrilje. Da so orkani nekaj izjemnega (in hkrati grozljivega), se lahko prepričamo vsako poletje, ko silovito udarijo predvsem v državah v Karibskem morju. Letošnja orkanska sezona se zdaj približuje koncu, kaj pa nam je pustila? Veliko opustošenja, pa tudi vprašanj - ali je pojav vedno močnejših orkanov posledica našega vpliva na podnebje ali so vedno obstajali tako uničujoči orkani. Poleg tega pa se bomo z lovcem na orkane odpravili vse do očesa tropskega ciklona. Pripnite si varnostne pasove in poletite z nami.
Na Kemijskem inštitutu v Ljubljani so razvili nov tip proteinskih struktur, ki se lahko brez škodljivih učinkov sintetizirajo v celicah ter se same od sebe sestavijo v nanometrske kletke. Te imajo velik potencial za dostavo zdravil v medicini, tvorbo sodobnih cepiv, snovanje funkcionalnih materialov … Skrivnost proteinskih origamijev pojasjujeta dr. Ajasja Ljubetič in Fabio Lapenta, avtorja raziskave, objavljene v reviji Nature Biotechnology. Astronomi Evropskega južnega observatorija pa so pomočjo mreže teleskopov v Čilu prvič zaznali vir gravitacijskih valov, ki naj bi jih povzročilo trčenje in zlitje dveh nevtronskih zvezd. Pri tem je to trčenje v vesolje izvrglo številne težke elemente, kot sta zlato in platina. Odkritje, pri katerem so sodelovali tudi slovenski astrofiziki, predstavlja najmočnejši dokaz doslej, da so kratkotrajni izbruhi žarkov gama posledica trkov nevtronskih zvezd. Kaj pomeni prelomno odkritje razložita dr. Andreja Gomboc z Univerze v Novi Gorici in dr. Nial Tanvir z Univerze Leicester v Veliki Britaniji.
Skupina satelitov Cluster preučuje magnetosfero v okolici Zemlje. Ta nas ščiti pred delci Sončevega vetra, ki bi sicer precej neugodno vplivali na življenje na Zemlji. Gre za par satelitov, ki sta bila izstreljena leta 2000 in bosta delovala vsaj do leta 2018. Kako je mogoče obnašanje Sonca primerjati celo z nogometom in kaj smo se naučili od pristanka sonde Rosetta na kometu Čurjumov - Gerasimenko, sta nam pojasnila vrhunska znanstvenika Evropske vesoljske agencije, francoski raziskovalec Philippe Escoubet in britanski astrofizik Matt Taylor, ki sta pred tedni gostovala na Bledu. Z našim strokovnim sodelavcem prof. Tomažem Zwittrom tudi o jesenskih aktualnostih iz sveta astronomije.
Cirkadiani ritmi, gravitacijski valovi in krioelektronska mikroskopija vam verjetno ne povedo veliko, če pa dodamo, da so to teme, ki so si letos prislužile Nobelovo nagrado, veste vsaj, da gre za prelomne raziskave v znanosti. Na področju medicine in fiziologije so Nobelovo nagrado dobili Jeffrey C. Hall, Michael Rosbash and Michael W. Young, na področju fizike je polovico nagrade dobil Rainer Weiss, po četrtino pa Barry C. Barish in Kip S. Thorne, na področju kemije pa Jacques Dubochet, Joachim Frank in Richard Henderson. Kako pomembna so odkritja teh znanstvenikov razlagamo ob pomoči slovenskih strokovnjakov.
Pravljice o Rdeči kapici in volku nam že v otroštvu v kosti poženejo vsaj malo strahu pred gozdovi, a dr. Andraž Čarni, ki veliko časa preživi med drevesi, pravi, da je strah največkrat brez osnove. Medvedi resda tu in tam prilomastijo, a realno je še vedno majhna možnost, da naletimo nanje, divje živali se načeloma tudi rade skrijejo pred človekom. Je pa zato v gozdovih veliko drugih zanimivosti. Dr. Čarni je biolog na Inštitutu Jovana Hadžija ZRC SAZU in eden izmed ključnih ljudi za vpis naših pragozdov Krokar in Snežnik Žrdolce na Unescov seznam svetovne naravne dediščine. Je odličen poznavalec balkanskih gozdov, pred kratkim je postal član makedonske akademije znanosti in umetnosti. Pogovarjamo se tudi o lubadarju, ki je predvsem posledica šibkih zim in napada pospeševano posajene smreke v nižinskih gozdovih. Z dr. Čarnijem se je pogovarjal Luka Hvalc.
Vesoljsko vreme je eno izmed raziskovalnih polj dr. Primoža Kajdiča iz Murske Sobote, ki že 14 let živi in dela v Mehiki, kjer je astronomija zanimala že Maje. Dr. Kajdič je objavil 30 znanstvenih člankov, zanimajo ga predvsem udarni valovi v bližini Zemlje, ki nastanejo kot posledica dejavnosti Sonca. V Sloveniji je septembra zbral vesoljske fizike z vsega sveta, ki so predstavljali svoja najnovejša dognanja, do katerih so prišli ob pomoči podatkov, ki jih že več kot 15 let zbira misija Cluster. Sodelovanje pri evropskih in globalnih vesoljskih projektih je priložnost tudi za slovenska podjetja, ki so že aktivna na področju 3D tiska. Z dr. Primožem Kajdičem se je pogovarjal Luka Hvalc.
Čeprav ga je mikal študij umetnosti, se je odločil za biologijo: “To je bila čisto pragmatična odločitev, ker tudi v tem vidim estetiko, življenje ima neko lepoto v sebi,” pravi dr. Jernej Ule, molekularni biolog, ki že več kot deset let dela in raziskuje v tujini. Zdaj živi v Londonu. Na univerzi University College v Londonu raziskuje nastanek nevrodegenerativnih bolezni, v tem obdobju je predvsem vpet v raziskovanje morebitnega zdravila za amiotrofično lateralno sklerozo. Več o molekularni biologiji, življenju v Londonu, tekmovalnosti v raziskovalni panogi, lepoti staranja in poetičnosti življenja pa v pogovoru z Majo Stepančič.
Neveljaven email naslov