Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Sloveniji smo prejšnji teden dobili rezultate prve faze nacionalne raziskave o razširjenosti bolezni covid-19. V raziskavi, na katero se je odzvalo približno 45 odstotkov povabljenih, so protitelesa proti novemu koronavirusu odkrili pri 41 od 1368 sodelujočih, kar znaša 3,1 odstotka. Do prejšnjega tedna je torej v stik z novim koronavirusom prišel vsak 30. prebivalec Slovenije in to je podatek, ki je marsikoga presenetil.
Kakšna popotnica so nam lahko pridobljeni rezultati? Kaj več zdaj vemo? Kako zanesljivi po specifičnosti in občutljivosti so bili uporabljeni testi in kako zgolj polovičen odziv vpliva na zadostno reprezentativnost rezultatov?
Na vse to bo poskusila odgovoriti tokratna Frekvenca X. Sogovorniki, s katerimi sta se pogovarjala Maja Ratej in Iztok Konc, sodelavec Prvega programa, bodo vodja raziskave dr. Mario Poljak, imunolog dr. Alojz Ihan, dr. Slavko Kurdija s Fakultete za družbene vede ter dr. Blaž Zupan in Rafael Irgolič, ki sta sodelovala pri podatkovni analizi pridobljenih rezultatov.
Kaj več o stanju prekuženosti s covidom-19 v Sloveniji vemo po prvi fazi nacionalne raziskave in koliko lahko dobljenim podatkom zaupamo? Več pa tudi o tem, da je raziskava znova pokazala, da je slovensko znanje vrhunsko
V okviru nacionalne raziskave o razširjenosti covida-19 v Sloveniji so bila protitelesa proti novemu koronavirusu odkrita pri 41 od 1368 sodelujočih, kar znaša 3,1 odstotka. Kakšna popotnica so nam lahko dobljeni rezultati? Pri sodelujočih v raziskavi pa smo se tudi pozanimali, kako zanesljivi po specifičnosti in občutljivosti so bili uporabljeni serološki testi in kako samo polovičen odziv udeležencev v raziskavi vpliva na zadostno reprezentativnost rezultatov.
Sogovorniki v oddaji bodo vodja raziskave in odgovorni raziskovalec dr. Mario Poljak, dr. Slavko Kurdija s centra za raziskovanje javnega mnenja na FDV, imunolog dr. Alojz Ihan ter dr. Blaž Zupan in Rafael Irgolič, ki sta vodila podatkovno analizo pridobljenih rezultatov.
“Novica je obenem dobra in tudi potencialno slaba, a veliko več je argumentov, da je zelo dobra,” je rezultate raziskave komentiral glavni raziskovalec prof. Mario Poljak z Inštituta za mikrobiologijo in imunologijo na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Kot dobro plat odstrtih številk, ki jih je navrgla raziskava, je navedel predvsem dejstvo, da smo širjenje epidemije z ukrepi učinkovito omejili, kot slabo pa, da večinski del populacije ni prišel v stik z virusom in je tako še naprej dojemljiv za okužbo.
Imunolog prof. Alojz Ihan, ki na tem inštitutu vodi Laboratorij za celično imunologijo, je pričakoval nekoliko nižje vrednosti prekuženosti. “V svetu se je vzpostavil vzorec, da tisti predeli, ki so bili izjemno prizadeti (New York, Lombardija), dosegajo od 10 do 20-odstotno prekuženost, medtem ko se je za države, ki so prizadete podobno kot Slovenija, pričakovala polovico nižja prekuženost.” Te študije so po njegovih besedah pomembne, ker merijo realen utrip epidemije. Še bolje je, če so kontinuirane, saj, kot je dejal, epidemija še ni končana.
Ob predstavitvi rezultatov prve faze študije sta se kot glavni pojavili dve vprašanji: kako zanesljivi so bili uporabljeni testi in ali je manj kot polovičen odziv testirancev še dovolj reprezentativen za same rezultate? Najprej k prvemu:
Serološki testi imajo dve lastnosti: občutljivost (v kolikšnem deležu primerov bodo pravilno zaznali pozitiven primer) in specifičnost (v kolikšnem deležu bodo pravilno zaznali negativen primer). Že drobna odstopanja lahko pomenijo precej drugačne rezultate. “Laboratorijski test je imel v trenutku študije po mnenju večine neodvisnih strokovnjakov najboljšo specifičnost in občutljivost,” je pojasnil Poljak. Občutljivost je odvisna od dneva začetka bolezni in testiranja. Bolj zgodaj v fazi okužbe kot testirajo, manjša je občutljivost. “V prvem tednu po okužbi je občutljivost takih testov majhna. V tem obdobju zato uporabljamo neposredno dokazovanje z brisom v nosnem delu žrela. Občutljivost nato narašča, 21 dni po pojavu prvih simptomov pa doseže 100-odstotno vrednost. V raziskavi smo pri preiskovancih hkrati jemali bris in vzorec krvi, kar je bilo v primerjavi s podobnimi raziskavami v tujini najbolj izvirno. Ker bomo ob tem vsakemu preiskovancu sledili na 14 dni, smo prepričani, da s takim pristopom ne bomo zgrešili nobene osebe, ki bi imela okužbo,” je razložil.
S tem so se torej skušali izogniti lažno negativnim rezultatom, kako pa je z lažno pozitivnimi, torej s specifičnostjo testov? “Specifičnost je več kot 99,6-odstotna. Vpliva le na razširitev intervala zaupanja, ne vpliva pa na sam rezultat, ampak le malo poveča negotovost. Razširjenost intervala negotovosti je bila minimalna,” je pojasnil Poljak.
Težava uporabljenih seroloških testov je v tem, da so novi, je ob tem dodal Alojz Ihan. Imajo okvirno napisano občutljivost in specifičnost in nižja, kot je stopnja okuženosti, bolj pomembna je zelo natančna ocena občutljivosti in specifičnosti.
Ob zanesljivosti testov je drug pomislek tudi reprezentativnost vzorca. Ker se je odzvala le slaba polovica ljudi iz prvotnega vzorca, ki ga je pripravil Statistični urad, se zastavlja vprašanje, če je novi vzorec ljudi, ki so se odzvali, še vedno reprezentativen oziroma ali se je v primeru odstopanj poskrbelo za ustrezno korekcijo pri metodah analize in kdo je za to poskrbel.
Kot je pojasnil dr. Slavko Kurdija s Centra za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, ki je s svojo ekipo skrbel za metodološko svetovanje, se tako kot pri vseh raziskavah, ki temeljijo na populacijskih vzorcih, tudi pri tej niso odzvale vse izbrane osebe. “Po mednarodnih standardih za izračunavanje odzivnosti lahko pridobljeni vzorec ocenimo kot 48-odstotno izčrpanost prvotnega vzorca. To je za raziskavo tega tipa, kjer ne gre za tipično anketno situacijo, izjemno ugodna stopnja sodelovanja.”
Realizirani vzorec so po njegovih besedah pregledali in ocenili, da so odstopanja majhna in da dobro predstavlja populacijo v vseh temeljnih značilnostih.
“Testno smo naredili tudi korekcije s pomočjo uteževanja in videli, da so odstopanja majhna in da lahko podatke preliminarno predstavimo brez korekcij. Ni razloga, da pridobljenega vzorca ne bi obravnavali z vso znanstveno resnostjo.”
In kakšna odstopanja v odzivu so zaznali? Kot je pojasnil, se je odzvalo nekaj manj oseb med najstarejšimi in najmlajšimi povabljenimi, zaznali so tudi nekoliko večji odziv s podeželja v primerjavi z mesti. A pri tem po njegovih besedah ni šlo za sistematičen izpad katerekoli kategorije. Kakšen pa bi bil rezultat, če bi preučevali večji vzorec? “Povečevanje vzorcev je zelo občutljivo, lahko povečate stroške in napore, opaznejšo natančnost ocene pa bi dosegli le, če bi vzorec zelo povečali.”
Zatem so prišli na vrsto znanstveniki, ki so se ukvarjali s podatkovno analitiko in oblikovali aplikacijo za zajem podatkov na terenu in njihovo poznejšo obdelavo. Skupino profesorjev, asistentov in po večini študentov je vodil dr. Blaž Zupan s Fakultete za računalništvo in informatiko v Ljubljani. Od prvega telefonskega pogovora z imunologi in virologi pa do oblikovanja ekipe je trajalo le nekaj ur, je pojasnil Zupan. “To, da obljubiš imunologu, da boš sposoben narediti aplikacijo, ki bo v petih dneh uporabna, je noro, za to potrebuješ pogum. A sam sem vedel, da bodo moji študenti to sposobni narediti. Ni jih zanimalo, koliko dni bodo imeli ob tem prostih, delali so neprekinjeno.”
Oblikovanje aplikacije je vodil Rafael Irgolič, ki sicer študira na Škotskem. Poudaril je, da so se zaradi občutljivosti podatkov ves čas razvoja posvečali varnosti nastalega orodja, razvoj aplikacije pa bi sicer v normalnih razmerah namesto nekaj dni, ki so jih imeli na voljo, trajal nekaj mesecev.
Blaž Zupan je ob tem poudaril pomen domačega študentskega znanja. “V Sloveniji imamo kader, ki je vrhunski. Nikjer v okoljih, kjer sem živel, ne bi mogel dobiti take ekipe v tako kratkem času. Ni vse, kar pride od zunaj, boljše. Znanje, ki ga goji Univerza v Ljubljani, je vrhunsko.”
Zupan, ki se strokovno posveča povezovanju umetne inteligence z biologijo in medicino, je ob tem poudaril, da je vključevanja podatkovnih analitikov v interdisciplinarne time že na samem začetku takih raziskav nujno. “Doslej so se številne študije delale zelo drugače. Stroka se je zaprla, podatke so vnašali v Excel tabele in jih prenašali na papirju. Če pa imaš z nulte točke projekt podkrepljen s poznavalci podatkovne analitike, lahko pristopiš bolj sistematično in pravilno.”
Nacionalna raziskava o razširjenosti koronavirusne bolezni v Sloveniji še vedno traja. Na nek način so ključni meseci še pred raziskovalci in testiranci, saj lahko prav spremembe, ki jih bodo v prihodnje zaznali na vzorcu testiranih, veliko povedo o dinamiki gibanja virusa po državi. “Najboljši način, da ugotovimo, ali se bolezen pojavlja v populaciji, je, da imamo reprezentativen presek populacije in da ga preverjamo vsakih 14 dni,” je pojasnil Mario Poljak. Čim bo v testnem vzorcu ljudi začelo naraščati število okuženih, bo to pomenilo, da število okužb narašča v celotni Sloveniji in da bodo potrebni drugačni ukrepi.
Še vedno pa ostaja odprtih veliko ključnih vprašanj. Po besedah Alojza Ihana je eno takih, “koliko časa bo trajala imunost pri prebolevnikih. Odgovor na to vprašanje bo zelo vplival na to, kako se bomo v naslednjih letih obnašali do te epidemije. V naslednjih mesecih bomo tudi ugotovili, kakšne so trajnejše zdravstvene posledice pri tistih, ki težje obolijo. Poleg tega še nimamo odgovora, do katere mere se bo izboljšal uspeh zdravljenja pri najtežje obolelih.” Vsi ti odgovori bodo po njegovem vplivali na naš prihodnji odnos do epidemije in spoprijemanje z njo.
“Če bomo ugotovili, da pri težje obolelih ni trajnih zdravstvenih posledic in da je najtežje obolele mogoče ozdraviti, bo to čisto druga bolezen, kot je videti zdaj.”
Potem ko je marca v zadnjem pogovoru za Val 202 zvenel precej pesimistično, pravi, da je zdaj bolj optimističen, saj vemo o virusu več in obstaja upanje, da bomo epidemijo lahko obvladali. Pri tem bo zelo pomembno, da bomo znali na pravi način izkoristiti poletje, ki je pred nami. “To poletje je šola, izkoristimo jo lahko, da se naučimo živeti s protivirusnimi ukrepi. Idealno bi bilo, da do konca poletja odpremo življenje do te mere, do katere bo odprto naslednjo zimsko-jesensko sezono.” Če bomo začeli življenje v večji meri vračati v ustaljene trnice šele jeseni ali pozimi, bo zaradi drugih virusnih okužb, značilnih za to obdobje, po njegovem zelo težko ugotoviti napake, ki jih pri tem delamo.
“To šolo je bolje opraviti poleti, ko ni drugih, covidu-19 podobnih bolezni, kot pa jo odlagati na jesen in zimo. Čaka nas temeljita priprava na virusno maturo.”
Ker naj bi bilo po podatkih raziskave število tistih, ki so prišli v stik z novim koronavirusom, občutno višje, se zastavlja vprašanje, ali ni smrtnost s tem opazno nižja, podobna tisti pri gripi. Gre za mešanje pojmov, opozarja Ihan. Za začetek moramo znati ločevati med infekcijsko smrtnostjo, torej smrtnostjo vseh ljudi, ki so prišli v stik z virusom, in smrtnostjo bolnikov, torej tistih, ki so zaradi stika z virusom tudi res zboleli in so jih zdravniki kot take tudi evidentirali. “So bolezni, pri katerih je to ena-ena. Taka je denimo okužba z virusom HIV. Vsak, ki dobi okužbo, tudi zboli. Infekcijska smrtnost je enaka smrtnosti bolnikov. Pri nekaterih boleznih pa je ogromna razlika med smrtnostjo tistih, ki zbolijo, in smrtnostjo vseh tistih, ki so okuženi, a ob tem nujno ne zbolijo. Tak je na primer hepatitis B, kjer je veliko ljudi okuženih, a le manjši del pozneje tudi zboli.”
Če merimo smrtnost na podlagi odkritih protiteles, bo ta veliko manjša, kot če ugotavljamo smrtnost pri tistih, ki tudi zares zbolijo. In tu pogosto napačno primerjamo smrtnost pri obolevanju za gripo s tisto pri obolevanju za covidom-19. Kot so ugotovili doslej, je smrtnost bolnikov zaradi bolezni covid-19 po svetu od 1 do 5-odstotna, medtem ko je infekcijska umrljivost pri njej 0,5-odsotna, pojasni Ihan. Ugotovljene odstotke tako napačno primerjamo s podatki, ki veljajo za gripo. Kot je dodal, pri gripi običajno govorimo o smrtnosti bolnikov, saj se gripa sistematično spremlja z vzorčenjem in analizo zbolelih. “Ta podatek je pri gripi 1 promil, umre eden na tisoč, ki zbolijo za gripo. Seveda se ta promil silno razlikuje po starosti: pri starejših se spremeni v odstotek, v srednji generaciji pa je ekstremno nizek.” Kot je še pojasnil, se infekcijske smrtnosti pri gripi sistematično ne meri, ampak se jo v redkih raziskovalnih člankih samo ocenjuje. “Ocene pravijo,da je okuženih z virusom gripe od dva do štirikrat več od prepoznanih bolnikov, torej je treba infekcijsko smrtnost pri gripi deliti z od 2 do 4, če izhajamo iz podatka o smrtnosti bolnikov..”
V tem primeru bi bila infekcijska smrtnost pri gripi polovica od četrt promila, umre torej en človek na 2000 do 4000 primerov, ki so se z virusom gripe v dani sezoni okužili.
“Infekcijska smrtnost pri covidu je najmanj 10-krat večja kot infekcijska smrtnost pri gripi, pri tem pa je treba upoštevati tudi to, da naj bi se vsako sezono za gripo potencialno okužilo ali zbolelo približno 10 odstotkov ljudi, saj imamo imunost na gripo še iz prejšnjih sezon oziroma se proti njej cepimo. Potencial obolevnosti za gripo, tudi če nič ne naredimo, je torej 10 odstotkov, potencial obolevnosti za covidom pa je od 50 do 80-odstoten.”
*** Dodano 10. julija 2020:
688 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
V Sloveniji smo prejšnji teden dobili rezultate prve faze nacionalne raziskave o razširjenosti bolezni covid-19. V raziskavi, na katero se je odzvalo približno 45 odstotkov povabljenih, so protitelesa proti novemu koronavirusu odkrili pri 41 od 1368 sodelujočih, kar znaša 3,1 odstotka. Do prejšnjega tedna je torej v stik z novim koronavirusom prišel vsak 30. prebivalec Slovenije in to je podatek, ki je marsikoga presenetil.
Kakšna popotnica so nam lahko pridobljeni rezultati? Kaj več zdaj vemo? Kako zanesljivi po specifičnosti in občutljivosti so bili uporabljeni testi in kako zgolj polovičen odziv vpliva na zadostno reprezentativnost rezultatov?
Na vse to bo poskusila odgovoriti tokratna Frekvenca X. Sogovorniki, s katerimi sta se pogovarjala Maja Ratej in Iztok Konc, sodelavec Prvega programa, bodo vodja raziskave dr. Mario Poljak, imunolog dr. Alojz Ihan, dr. Slavko Kurdija s Fakultete za družbene vede ter dr. Blaž Zupan in Rafael Irgolič, ki sta sodelovala pri podatkovni analizi pridobljenih rezultatov.
Kaj več o stanju prekuženosti s covidom-19 v Sloveniji vemo po prvi fazi nacionalne raziskave in koliko lahko dobljenim podatkom zaupamo? Več pa tudi o tem, da je raziskava znova pokazala, da je slovensko znanje vrhunsko
V okviru nacionalne raziskave o razširjenosti covida-19 v Sloveniji so bila protitelesa proti novemu koronavirusu odkrita pri 41 od 1368 sodelujočih, kar znaša 3,1 odstotka. Kakšna popotnica so nam lahko dobljeni rezultati? Pri sodelujočih v raziskavi pa smo se tudi pozanimali, kako zanesljivi po specifičnosti in občutljivosti so bili uporabljeni serološki testi in kako samo polovičen odziv udeležencev v raziskavi vpliva na zadostno reprezentativnost rezultatov.
Sogovorniki v oddaji bodo vodja raziskave in odgovorni raziskovalec dr. Mario Poljak, dr. Slavko Kurdija s centra za raziskovanje javnega mnenja na FDV, imunolog dr. Alojz Ihan ter dr. Blaž Zupan in Rafael Irgolič, ki sta vodila podatkovno analizo pridobljenih rezultatov.
“Novica je obenem dobra in tudi potencialno slaba, a veliko več je argumentov, da je zelo dobra,” je rezultate raziskave komentiral glavni raziskovalec prof. Mario Poljak z Inštituta za mikrobiologijo in imunologijo na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Kot dobro plat odstrtih številk, ki jih je navrgla raziskava, je navedel predvsem dejstvo, da smo širjenje epidemije z ukrepi učinkovito omejili, kot slabo pa, da večinski del populacije ni prišel v stik z virusom in je tako še naprej dojemljiv za okužbo.
Imunolog prof. Alojz Ihan, ki na tem inštitutu vodi Laboratorij za celično imunologijo, je pričakoval nekoliko nižje vrednosti prekuženosti. “V svetu se je vzpostavil vzorec, da tisti predeli, ki so bili izjemno prizadeti (New York, Lombardija), dosegajo od 10 do 20-odstotno prekuženost, medtem ko se je za države, ki so prizadete podobno kot Slovenija, pričakovala polovico nižja prekuženost.” Te študije so po njegovih besedah pomembne, ker merijo realen utrip epidemije. Še bolje je, če so kontinuirane, saj, kot je dejal, epidemija še ni končana.
Ob predstavitvi rezultatov prve faze študije sta se kot glavni pojavili dve vprašanji: kako zanesljivi so bili uporabljeni testi in ali je manj kot polovičen odziv testirancev še dovolj reprezentativen za same rezultate? Najprej k prvemu:
Serološki testi imajo dve lastnosti: občutljivost (v kolikšnem deležu primerov bodo pravilno zaznali pozitiven primer) in specifičnost (v kolikšnem deležu bodo pravilno zaznali negativen primer). Že drobna odstopanja lahko pomenijo precej drugačne rezultate. “Laboratorijski test je imel v trenutku študije po mnenju večine neodvisnih strokovnjakov najboljšo specifičnost in občutljivost,” je pojasnil Poljak. Občutljivost je odvisna od dneva začetka bolezni in testiranja. Bolj zgodaj v fazi okužbe kot testirajo, manjša je občutljivost. “V prvem tednu po okužbi je občutljivost takih testov majhna. V tem obdobju zato uporabljamo neposredno dokazovanje z brisom v nosnem delu žrela. Občutljivost nato narašča, 21 dni po pojavu prvih simptomov pa doseže 100-odstotno vrednost. V raziskavi smo pri preiskovancih hkrati jemali bris in vzorec krvi, kar je bilo v primerjavi s podobnimi raziskavami v tujini najbolj izvirno. Ker bomo ob tem vsakemu preiskovancu sledili na 14 dni, smo prepričani, da s takim pristopom ne bomo zgrešili nobene osebe, ki bi imela okužbo,” je razložil.
S tem so se torej skušali izogniti lažno negativnim rezultatom, kako pa je z lažno pozitivnimi, torej s specifičnostjo testov? “Specifičnost je več kot 99,6-odstotna. Vpliva le na razširitev intervala zaupanja, ne vpliva pa na sam rezultat, ampak le malo poveča negotovost. Razširjenost intervala negotovosti je bila minimalna,” je pojasnil Poljak.
Težava uporabljenih seroloških testov je v tem, da so novi, je ob tem dodal Alojz Ihan. Imajo okvirno napisano občutljivost in specifičnost in nižja, kot je stopnja okuženosti, bolj pomembna je zelo natančna ocena občutljivosti in specifičnosti.
Ob zanesljivosti testov je drug pomislek tudi reprezentativnost vzorca. Ker se je odzvala le slaba polovica ljudi iz prvotnega vzorca, ki ga je pripravil Statistični urad, se zastavlja vprašanje, če je novi vzorec ljudi, ki so se odzvali, še vedno reprezentativen oziroma ali se je v primeru odstopanj poskrbelo za ustrezno korekcijo pri metodah analize in kdo je za to poskrbel.
Kot je pojasnil dr. Slavko Kurdija s Centra za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, ki je s svojo ekipo skrbel za metodološko svetovanje, se tako kot pri vseh raziskavah, ki temeljijo na populacijskih vzorcih, tudi pri tej niso odzvale vse izbrane osebe. “Po mednarodnih standardih za izračunavanje odzivnosti lahko pridobljeni vzorec ocenimo kot 48-odstotno izčrpanost prvotnega vzorca. To je za raziskavo tega tipa, kjer ne gre za tipično anketno situacijo, izjemno ugodna stopnja sodelovanja.”
Realizirani vzorec so po njegovih besedah pregledali in ocenili, da so odstopanja majhna in da dobro predstavlja populacijo v vseh temeljnih značilnostih.
“Testno smo naredili tudi korekcije s pomočjo uteževanja in videli, da so odstopanja majhna in da lahko podatke preliminarno predstavimo brez korekcij. Ni razloga, da pridobljenega vzorca ne bi obravnavali z vso znanstveno resnostjo.”
In kakšna odstopanja v odzivu so zaznali? Kot je pojasnil, se je odzvalo nekaj manj oseb med najstarejšimi in najmlajšimi povabljenimi, zaznali so tudi nekoliko večji odziv s podeželja v primerjavi z mesti. A pri tem po njegovih besedah ni šlo za sistematičen izpad katerekoli kategorije. Kakšen pa bi bil rezultat, če bi preučevali večji vzorec? “Povečevanje vzorcev je zelo občutljivo, lahko povečate stroške in napore, opaznejšo natančnost ocene pa bi dosegli le, če bi vzorec zelo povečali.”
Zatem so prišli na vrsto znanstveniki, ki so se ukvarjali s podatkovno analitiko in oblikovali aplikacijo za zajem podatkov na terenu in njihovo poznejšo obdelavo. Skupino profesorjev, asistentov in po večini študentov je vodil dr. Blaž Zupan s Fakultete za računalništvo in informatiko v Ljubljani. Od prvega telefonskega pogovora z imunologi in virologi pa do oblikovanja ekipe je trajalo le nekaj ur, je pojasnil Zupan. “To, da obljubiš imunologu, da boš sposoben narediti aplikacijo, ki bo v petih dneh uporabna, je noro, za to potrebuješ pogum. A sam sem vedel, da bodo moji študenti to sposobni narediti. Ni jih zanimalo, koliko dni bodo imeli ob tem prostih, delali so neprekinjeno.”
Oblikovanje aplikacije je vodil Rafael Irgolič, ki sicer študira na Škotskem. Poudaril je, da so se zaradi občutljivosti podatkov ves čas razvoja posvečali varnosti nastalega orodja, razvoj aplikacije pa bi sicer v normalnih razmerah namesto nekaj dni, ki so jih imeli na voljo, trajal nekaj mesecev.
Blaž Zupan je ob tem poudaril pomen domačega študentskega znanja. “V Sloveniji imamo kader, ki je vrhunski. Nikjer v okoljih, kjer sem živel, ne bi mogel dobiti take ekipe v tako kratkem času. Ni vse, kar pride od zunaj, boljše. Znanje, ki ga goji Univerza v Ljubljani, je vrhunsko.”
Zupan, ki se strokovno posveča povezovanju umetne inteligence z biologijo in medicino, je ob tem poudaril, da je vključevanja podatkovnih analitikov v interdisciplinarne time že na samem začetku takih raziskav nujno. “Doslej so se številne študije delale zelo drugače. Stroka se je zaprla, podatke so vnašali v Excel tabele in jih prenašali na papirju. Če pa imaš z nulte točke projekt podkrepljen s poznavalci podatkovne analitike, lahko pristopiš bolj sistematično in pravilno.”
Nacionalna raziskava o razširjenosti koronavirusne bolezni v Sloveniji še vedno traja. Na nek način so ključni meseci še pred raziskovalci in testiranci, saj lahko prav spremembe, ki jih bodo v prihodnje zaznali na vzorcu testiranih, veliko povedo o dinamiki gibanja virusa po državi. “Najboljši način, da ugotovimo, ali se bolezen pojavlja v populaciji, je, da imamo reprezentativen presek populacije in da ga preverjamo vsakih 14 dni,” je pojasnil Mario Poljak. Čim bo v testnem vzorcu ljudi začelo naraščati število okuženih, bo to pomenilo, da število okužb narašča v celotni Sloveniji in da bodo potrebni drugačni ukrepi.
Še vedno pa ostaja odprtih veliko ključnih vprašanj. Po besedah Alojza Ihana je eno takih, “koliko časa bo trajala imunost pri prebolevnikih. Odgovor na to vprašanje bo zelo vplival na to, kako se bomo v naslednjih letih obnašali do te epidemije. V naslednjih mesecih bomo tudi ugotovili, kakšne so trajnejše zdravstvene posledice pri tistih, ki težje obolijo. Poleg tega še nimamo odgovora, do katere mere se bo izboljšal uspeh zdravljenja pri najtežje obolelih.” Vsi ti odgovori bodo po njegovem vplivali na naš prihodnji odnos do epidemije in spoprijemanje z njo.
“Če bomo ugotovili, da pri težje obolelih ni trajnih zdravstvenih posledic in da je najtežje obolele mogoče ozdraviti, bo to čisto druga bolezen, kot je videti zdaj.”
Potem ko je marca v zadnjem pogovoru za Val 202 zvenel precej pesimistično, pravi, da je zdaj bolj optimističen, saj vemo o virusu več in obstaja upanje, da bomo epidemijo lahko obvladali. Pri tem bo zelo pomembno, da bomo znali na pravi način izkoristiti poletje, ki je pred nami. “To poletje je šola, izkoristimo jo lahko, da se naučimo živeti s protivirusnimi ukrepi. Idealno bi bilo, da do konca poletja odpremo življenje do te mere, do katere bo odprto naslednjo zimsko-jesensko sezono.” Če bomo začeli življenje v večji meri vračati v ustaljene trnice šele jeseni ali pozimi, bo zaradi drugih virusnih okužb, značilnih za to obdobje, po njegovem zelo težko ugotoviti napake, ki jih pri tem delamo.
“To šolo je bolje opraviti poleti, ko ni drugih, covidu-19 podobnih bolezni, kot pa jo odlagati na jesen in zimo. Čaka nas temeljita priprava na virusno maturo.”
Ker naj bi bilo po podatkih raziskave število tistih, ki so prišli v stik z novim koronavirusom, občutno višje, se zastavlja vprašanje, ali ni smrtnost s tem opazno nižja, podobna tisti pri gripi. Gre za mešanje pojmov, opozarja Ihan. Za začetek moramo znati ločevati med infekcijsko smrtnostjo, torej smrtnostjo vseh ljudi, ki so prišli v stik z virusom, in smrtnostjo bolnikov, torej tistih, ki so zaradi stika z virusom tudi res zboleli in so jih zdravniki kot take tudi evidentirali. “So bolezni, pri katerih je to ena-ena. Taka je denimo okužba z virusom HIV. Vsak, ki dobi okužbo, tudi zboli. Infekcijska smrtnost je enaka smrtnosti bolnikov. Pri nekaterih boleznih pa je ogromna razlika med smrtnostjo tistih, ki zbolijo, in smrtnostjo vseh tistih, ki so okuženi, a ob tem nujno ne zbolijo. Tak je na primer hepatitis B, kjer je veliko ljudi okuženih, a le manjši del pozneje tudi zboli.”
Če merimo smrtnost na podlagi odkritih protiteles, bo ta veliko manjša, kot če ugotavljamo smrtnost pri tistih, ki tudi zares zbolijo. In tu pogosto napačno primerjamo smrtnost pri obolevanju za gripo s tisto pri obolevanju za covidom-19. Kot so ugotovili doslej, je smrtnost bolnikov zaradi bolezni covid-19 po svetu od 1 do 5-odstotna, medtem ko je infekcijska umrljivost pri njej 0,5-odsotna, pojasni Ihan. Ugotovljene odstotke tako napačno primerjamo s podatki, ki veljajo za gripo. Kot je dodal, pri gripi običajno govorimo o smrtnosti bolnikov, saj se gripa sistematično spremlja z vzorčenjem in analizo zbolelih. “Ta podatek je pri gripi 1 promil, umre eden na tisoč, ki zbolijo za gripo. Seveda se ta promil silno razlikuje po starosti: pri starejših se spremeni v odstotek, v srednji generaciji pa je ekstremno nizek.” Kot je še pojasnil, se infekcijske smrtnosti pri gripi sistematično ne meri, ampak se jo v redkih raziskovalnih člankih samo ocenjuje. “Ocene pravijo,da je okuženih z virusom gripe od dva do štirikrat več od prepoznanih bolnikov, torej je treba infekcijsko smrtnost pri gripi deliti z od 2 do 4, če izhajamo iz podatka o smrtnosti bolnikov..”
V tem primeru bi bila infekcijska smrtnost pri gripi polovica od četrt promila, umre torej en človek na 2000 do 4000 primerov, ki so se z virusom gripe v dani sezoni okužili.
“Infekcijska smrtnost pri covidu je najmanj 10-krat večja kot infekcijska smrtnost pri gripi, pri tem pa je treba upoštevati tudi to, da naj bi se vsako sezono za gripo potencialno okužilo ali zbolelo približno 10 odstotkov ljudi, saj imamo imunost na gripo še iz prejšnjih sezon oziroma se proti njej cepimo. Potencial obolevnosti za gripo, tudi če nič ne naredimo, je torej 10 odstotkov, potencial obolevnosti za covidom pa je od 50 do 80-odstoten.”
*** Dodano 10. julija 2020:
Kaj bi storili, če bi se znašli v brezizhodnem položaju odločiti se nekoga rešiti, pri tem pa žrtvovati nekoga drugega. Smete izvesti matematični izračun in žrtvovati enega človeka, da bi jih rešili sto? Moralna dilema, pred katero se najverjetneje nikoli ne bomo znašli, daje dober vpogled v razmišljanje ljudi in kako bi reagirali v kritičnih trenutkih. Smo torej pripravljeni odigrati vlogo v igri in nekoga žrtvovati? Kdaj pa se od odločanja distanciramo in dilemo opredelimo kot moralno sporno, kdaj se odločamo racionalno in kdaj čustveno ter kakšne dileme obstajajo tudi v vsakdanjem življenju, za katere se sploh ne zavedamo, da o njih moralno odločamo? O moralnih dilemah smo razpravljali s filozofom Mirtom Komelom s Fakultete za družbene vede in nevroznanstvenikom Fieryjem Cushmanom z Univerze Harvard.
Prestižni Evropski raziskovalni svet, podeljevalec najuglednejših evropskih raziskovalnih projektov, je nekaj manj kot 2 milijona evrov namenil slovenskim raziskovalcem. Na tako imenovani Consolidator ravni je bila uspešna ekipa prof. dr. Matevža Dularja z ljubljanske Strojne fakultete, njihov projekt CABUM se ukvarja kavitacijo, to je z nastajanjem mehurčkov plina v tekočinah.Gre za fundamentalne raziskave, ki so pomembne tako za delovanje raketnega motorja kot za ropot domačega sokovnika. Izjemno pomembna pa je uporaba za čiščenje voda, v katerih s kavitacijo lahko uničimo viruse in bakterije in to brez uporabe kemije. In prav na področju čiščenja vode, bodo slovenski znanstveniki nadaljevali raziskave, ki obetajo velik preboj. Osrednji gost podkasta dr. Matevž Dular je eden izmed najmlajših rednih profesorjev ljubljanske univerze, a je še vedno zaposlen le za določen čas. Večino doktorata je opravil v Nemčiji, sodeluje s številnimi uglednimi tujimi inštituti, projektno tudi z Evropsko vesoljsko agencijo. Ob koncu z našim rednim sodelavcem prof. Tomažem Zwittrom govorimo tudi o zmagovalcu mednarodne olimpijade iz astronomije in astrofizike Alekseju Jurci in izpostavljamo decembrske astronomske zanimivosti.
Svet ni tak, kot si ga predstavljamo z zemljevidov. In to iz enega samega razloga – ker je okroglo Zemljo nemogoče preslikati na raven list papirja, brez da bi jo vsaj delno popačili. Grenlandija zato na klasičnem zemljevidu sveta izgleda večja od Evrope, čeprav je v resnici skoraj petkrat manjša. Tudi orientacija karte je stvar družbenega dogovora – evropske srednjeveške karte so bile denimo obrnjene proti vzhodu. V Frekvenci X o kartografiji, tisti klasični, ki preko različnih vrst projekcij skuša svet spraviti v eno ravnino, in modernih tehnologijah, ki te pristope povsem spreminjajo. Gosti: dr. Dušan Petrovič, predstojnik Katedre za kartografijo na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo mag. Roman Rener, Geodetski inštitut Slovenije Boštjan Burger, geograf in informatik
Nikoli v zgodovini nismo imeli toliko zabeleženih podatkov o svetu in družbi. Vedno učinkovitejše metode odbiranja in združevanja določenih delov ogromnih podatkovnih baz v uporabne informacijske pakete bodo v prihodnosti najverjetneje sestavljali enega najmočnejših orodij za tiste, ki ga bodo lahko uporabljali.Podjetjem računalniško upravljanje z bazami podatkov že pomaga učinkoviteje oglaševati in tako bolje poslovati na trgu, državam pomaga voditi evidence o svojih prebivalcih in tako bolje prepoznavati ter razreševati ali preprečevati probleme, s katerimi se srečujejo, delodajalcem lajša odločitev o zaposlitvi določenega kandidata, sodobne metode upravljanja s podatki lahko pomenijo tudi pomemben napredek v medicini, natančneje v diagnostiki … in tako naprej. Potencial za družbi koristno uporabo novega znanja na področju dela z bazami podatkov je – kot baze same – ogromen. Žal pa lahko to močno orodje v nepravih rokah v prihodnje pomeni tudi zdrs v distopično družbo; situacijo, v kateri se ne bomo mogli nikakor skriti pred velikim bratom, ki nam bo sledil na vsakem koraku, beležil podatke o nas in nas po svojih kriterijih vrednotil.Kitajska ni daleč od tega orwellovskega scenarija: že čez tri leta naj bi po načrtih tamkajšnjih oblasti zaživel tako imenovani Sistem socialnega kapitala, prek katerega bo kitajski veliki brat razpolagal z obširnimi paketi podatkov o svojih državljanih ter jih za zaželene oziroma nezaželene vedenjske vzorce nagrajeval oz. kaznoval. Katere etične dileme moramo razrešiti, če se prednostim sodobnih znanstvenih dognanj s področja družboslovne informatike ne želimo odpovedati, obenem pa preprečiti, da bi se “kitajska prihodnost” zgodila tudi nam? Gostje: Dr. Luka Kronegger, katedra za družboslovno informatiko in metodologijo FDV; Jean-Philippe Schepens, podatkovni znanstvenik in ekonomist; Dr. Michal Kosinski, univerza Stanford, doktorat iz všečkov.
Nevtronsko sipanje je nova metoda, s katero se ukvarjajo tudi slovenski znanstveniki, z njeno pomočjo si lahko med drugim obetamo še večji napredek kvantnega računalništva, razvoj alternativnih virov energije in nova dognanja v medicini in farmaciji. Kako bodo sodobni pristopi v raziskavah magnetizma in materialov spremenili industrijo in naše življenje, na katerih področjih lahko nevtroni prispevajo ključne korake in kakšna je pri tem vloga slovenskih znanstvenikov? Podkast smo posneli v študentski Kavarni Mafija na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani. Gosta sta bila dr. Franci Merzel s Kemijskega inštituta in dr. Matej Pregelj z Inštituta Jožefa Štefana, v Grenoble smo poklicali dr. Marka Johnsona.
Kako napisati hit, je vprašanje, na katerega ni univerzalnega odgovora. Med ljudmi je praviloma popularno tisto, kar lahko hitro in brez napora prepoznajo. Učinek prepoznanja je pomemben, saj posameznika navda z zadovoljstvom, vendar zgolj ponavljanje že znanega ni najboljša formula za popularnost. Recept za uspešnico je praviloma ravno pravšnja mešanica že poznanega in novega, a zgolj vrhunska ideja ni dovolj, kot ključna dodana vrednost se večkrat izkaže tudi nadpovprečno obrtniško znanje, vrhunsko obvladanje forme. V čem je skrivnost uspešnih glasbenikov, režiserjev, pa tudi politikov in predstavnikov še kakšne profesije, ki se ne ukvarja izključno s tehničnimi ali naravoslovnimi področji? Gostje: Derek Thompson (avtor knjižne uspešnice Hit Makers: The Science of Popularity), Stojan Pelko (filmski publicist in komunikacijski strateg), Magnifico (glasbenik in avtor številnih hitov), dr. Sašo Dolenc (fizik in filozof)
Metanje steklenic v zabojnike, harmonika od zore do mraka, brnenje kosilnic in puhalnikov za listje … To je le nekaj zvokov, ki zaznamuje našo bolj ali manj urbano zvočno krajino. Projekt Zvočna ekologija mest podrobno analizira zvoke v mestnih središčih in četrtih in se dotika vprašanja, kako se zvočnost določenih delov mesta spreminja zaradi družbeno-političnih procesov in ekonomskih interesov. Na spremembe v urbani zvočni krajini vplivajo tudi globalizacija, turizem in zabava. Ljudje s soustvarjanjem zvočne krajine vstopajo tudi v javni politični prostor. Kaj pa zvoki mesta povedo o nas? Kateri zvoki nas v javnem prostoru najbolj motijo in zakaj? Kakšne so naše osebne zvočne krajine? Razpravljamo z gostjama z ZRC SAZU, dr. Mojco Kovačič z Glasbenonarodopisnega inštituta in dr. Ano Hofman z Inštituta za kulturne in spominske študije.
“Ko letimo proti očesu orkana, je to najbolj nemirno območje. Takrat pihajo najmočnejši vetrovi, ki letalo sukajo levo in desno. Ko pa se enkrat prebijemo skozi orkan, nas čaka izjemen prizor - sončno vreme, okrog pa čudovite strukture oblakov, kot bi jih nekdo naslikal,” tako svojo pot skozi orkane opisuje meteorolog in lovec na orkane Ryan Rickert s 53. izvidniške meteorološke eskadrilje. Da so orkani nekaj izjemnega (in hkrati grozljivega), se lahko prepričamo vsako poletje, ko silovito udarijo predvsem v državah v Karibskem morju. Letošnja orkanska sezona se zdaj približuje koncu, kaj pa nam je pustila? Veliko opustošenja, pa tudi vprašanj - ali je pojav vedno močnejših orkanov posledica našega vpliva na podnebje ali so vedno obstajali tako uničujoči orkani. Poleg tega pa se bomo z lovcem na orkane odpravili vse do očesa tropskega ciklona. Pripnite si varnostne pasove in poletite z nami.
Na Kemijskem inštitutu v Ljubljani so razvili nov tip proteinskih struktur, ki se lahko brez škodljivih učinkov sintetizirajo v celicah ter se same od sebe sestavijo v nanometrske kletke. Te imajo velik potencial za dostavo zdravil v medicini, tvorbo sodobnih cepiv, snovanje funkcionalnih materialov … Skrivnost proteinskih origamijev pojasjujeta dr. Ajasja Ljubetič in Fabio Lapenta, avtorja raziskave, objavljene v reviji Nature Biotechnology. Astronomi Evropskega južnega observatorija pa so pomočjo mreže teleskopov v Čilu prvič zaznali vir gravitacijskih valov, ki naj bi jih povzročilo trčenje in zlitje dveh nevtronskih zvezd. Pri tem je to trčenje v vesolje izvrglo številne težke elemente, kot sta zlato in platina. Odkritje, pri katerem so sodelovali tudi slovenski astrofiziki, predstavlja najmočnejši dokaz doslej, da so kratkotrajni izbruhi žarkov gama posledica trkov nevtronskih zvezd. Kaj pomeni prelomno odkritje razložita dr. Andreja Gomboc z Univerze v Novi Gorici in dr. Nial Tanvir z Univerze Leicester v Veliki Britaniji.
Skupina satelitov Cluster preučuje magnetosfero v okolici Zemlje. Ta nas ščiti pred delci Sončevega vetra, ki bi sicer precej neugodno vplivali na življenje na Zemlji. Gre za par satelitov, ki sta bila izstreljena leta 2000 in bosta delovala vsaj do leta 2018. Kako je mogoče obnašanje Sonca primerjati celo z nogometom in kaj smo se naučili od pristanka sonde Rosetta na kometu Čurjumov - Gerasimenko, sta nam pojasnila vrhunska znanstvenika Evropske vesoljske agencije, francoski raziskovalec Philippe Escoubet in britanski astrofizik Matt Taylor, ki sta pred tedni gostovala na Bledu. Z našim strokovnim sodelavcem prof. Tomažem Zwittrom tudi o jesenskih aktualnostih iz sveta astronomije.
Cirkadiani ritmi, gravitacijski valovi in krioelektronska mikroskopija vam verjetno ne povedo veliko, če pa dodamo, da so to teme, ki so si letos prislužile Nobelovo nagrado, veste vsaj, da gre za prelomne raziskave v znanosti. Na področju medicine in fiziologije so Nobelovo nagrado dobili Jeffrey C. Hall, Michael Rosbash and Michael W. Young, na področju fizike je polovico nagrade dobil Rainer Weiss, po četrtino pa Barry C. Barish in Kip S. Thorne, na področju kemije pa Jacques Dubochet, Joachim Frank in Richard Henderson. Kako pomembna so odkritja teh znanstvenikov razlagamo ob pomoči slovenskih strokovnjakov.
Pravljice o Rdeči kapici in volku nam že v otroštvu v kosti poženejo vsaj malo strahu pred gozdovi, a dr. Andraž Čarni, ki veliko časa preživi med drevesi, pravi, da je strah največkrat brez osnove. Medvedi resda tu in tam prilomastijo, a realno je še vedno majhna možnost, da naletimo nanje, divje živali se načeloma tudi rade skrijejo pred človekom. Je pa zato v gozdovih veliko drugih zanimivosti. Dr. Čarni je biolog na Inštitutu Jovana Hadžija ZRC SAZU in eden izmed ključnih ljudi za vpis naših pragozdov Krokar in Snežnik Žrdolce na Unescov seznam svetovne naravne dediščine. Je odličen poznavalec balkanskih gozdov, pred kratkim je postal član makedonske akademije znanosti in umetnosti. Pogovarjamo se tudi o lubadarju, ki je predvsem posledica šibkih zim in napada pospeševano posajene smreke v nižinskih gozdovih. Z dr. Čarnijem se je pogovarjal Luka Hvalc.
Vesoljsko vreme je eno izmed raziskovalnih polj dr. Primoža Kajdiča iz Murske Sobote, ki že 14 let živi in dela v Mehiki, kjer je astronomija zanimala že Maje. Dr. Kajdič je objavil 30 znanstvenih člankov, zanimajo ga predvsem udarni valovi v bližini Zemlje, ki nastanejo kot posledica dejavnosti Sonca. V Sloveniji je septembra zbral vesoljske fizike z vsega sveta, ki so predstavljali svoja najnovejša dognanja, do katerih so prišli ob pomoči podatkov, ki jih že več kot 15 let zbira misija Cluster. Sodelovanje pri evropskih in globalnih vesoljskih projektih je priložnost tudi za slovenska podjetja, ki so že aktivna na področju 3D tiska. Z dr. Primožem Kajdičem se je pogovarjal Luka Hvalc.
Čeprav ga je mikal študij umetnosti, se je odločil za biologijo: “To je bila čisto pragmatična odločitev, ker tudi v tem vidim estetiko, življenje ima neko lepoto v sebi,” pravi dr. Jernej Ule, molekularni biolog, ki že več kot deset let dela in raziskuje v tujini. Zdaj živi v Londonu. Na univerzi University College v Londonu raziskuje nastanek nevrodegenerativnih bolezni, v tem obdobju je predvsem vpet v raziskovanje morebitnega zdravila za amiotrofično lateralno sklerozo. Več o molekularni biologiji, življenju v Londonu, tekmovalnosti v raziskovalni panogi, lepoti staranja in poetičnosti življenja pa v pogovoru z Majo Stepančič.
Prof. dr. Marko Mikuž je prvič prišel v ženevski Cern kot nadobudni doktorski študent pred več kot tridesetimi leti, presenetili sta ga zanikrna zunanjost in vrhunska oprema v notranjosti. S sodelavci je v naslednjih desetletjih pripomogel k potrditvi obstoja enega od osnovnih delcev materije, Higgsovega bozona, za kar je bila leta 2013 podeljena tudi Nobelova nagrada. Skupaj s 13 slovenskimi kolegi, ki znotraj Cerna delujejo pri projektu Atlas, je dr. Mikuž letos sodeloval pri odkritju nove lastnosti svetlobe. Naši fiziki imajo v bližini pospeševalnika najeto stanovanje, ki mu ljubkovalno rečejo Cukrarna, prof. Mikuž pa tam zelo pogosto tudi kuha. Na vratih njegove ljubljanske pisarne na Inštitutu Jožefa Štefana so prilepljene startne številke z različnih maratonov, teče tudi, ko je službeno v Cernu. Dr. Marko Mikuž je pronicljiv in natančen sogovornik, ki zna marsikaj povedati v prenesenem pomenu. Ob zadnjem dokazu za sipanje svetlobe na svetlobi pri trkih svinčenih ionov je spomnil tudi na očarljivost mavrice. “Veliko delamo, da nekaj malega kdaj pa kdaj tudi dobimo. In razumemo. Se splača. Pa tudi človeštvo drugače ne zna funkcionirati. Ljudje moramo delovati v pravi smeri, da pridemo do dosežkov.” V prvem iz serije septembrskih intervjujev z vrhunskimi slovenskimi znanstveniki in raziskovalci se Luka Hvalc z dr. Mikužem pogovarja o dosežkih, kompleksnosti in preprostosti fizike, razumevanju in sistemu, življenjski in delovni filozofiji.
Naši znanstveniki z Instituta Jožef Stefan ter ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko so prejšnji teden objavili strokovni članek v reviji Nature Physics, v katerem so razrešili skrivnost magnetnega stanja v pomembnem modelskem sistemu, ki je begala raziskovalce že več kot 40 let. Ključne besede so: spinska tekočina, plastoviti kristali in nova agregatna stanja, ključna ugotovitev pa, da je spinska tekočina obstojna pri približno 100 stopinjah Celzija. Ja, vsekakor kompleksna zadeva, zato se je Maja Stepančič odpravila na Inštitut Jožefa Stefana in skušala odkritje postaviti v čim bolj poljuden jezik. Srečala se je s sodelavcem raziskave dr. Martinom Klanjškom.
Ekipa znanstvenikov z Univerze v Aberdeenu na Škotskem je identificirala novo populacijo matičnih celic, ki so sposobne obnavljati hrustanec in celo tvoriti kolenski sklep na novo. O dognanju so raziskovalci pred kratkim poročali v eni izmed najuglednejših znanstvenih revij Nature Communications. Prva soavtorica študije je dr. Janja Zupan, asistentka na Katedri za klinicˇno biokemijo Fakultete za farmacijo. Z mlado raziskovalko se pogovarjamo o izsledkih študije, prednosti za zdravljenje, slovenski znanosti, multidisciplinarnem delu v tujini: “Delali smo tudi od osmih zjutraj do desetih zvečer. Prisotnost strokovnjakov z različnih področij omogoči delo na zelo visoki ravni, ko na koncu prideš do zanimivih izsledkov, so občutki neprecenljivi. To je tisto, kar me potegne v znanosti.”
Dr. Aleš Marsetič se je pred kratkim vrnil iz Mehike, kjer je bil član arheološke odprave dr. Ivana Šprajca, ki že vrsto let odkriva vznemirljivo življenje majevskega ljudstva. V pogovoru razkriva, kaj so slovenski raziskovalci odkrivali na zadnji odpravi v džunglo, kjer so nekoč živeli Maji. Dr. Marsetič je sicer geodet, specialist za fotogrametrijo v daljinskem zaznavanju. Sodeluje pri gradnji prvega slovenskega satelita, na Japonskem je skupaj s sodelavci prejel prvo nagrado za zasnovo satelita za opazovanje višine oblakov. Je dobitnik srebrnega znaka ZRC SAZU. Njegovi raziskovalni dosežki na področju geometričnih popravkov podatkov daljinskega zaznavanja niso zgolj primerljivi s tujimi, temveč jih lahko označimo za inovativne na svetovni ravni.
Kako je mogoče, da z enim vdihom človek zdrži pod vodo 11 minut in 35 sekund ali da se le z zmogljivostjo svojih pljuč spusti do globine 214 metrov, kar ustreza višini 65-nadstropne zgradbe? To sta namreč uradna svetovna rekorda. Gosta Samo Jeranko in dr. Ivan Kneževič razložita in opišeta potapljaški refleks, izenačevanje pritiska, iskanje meja za človeško telo in um v ekstremnih globinah.
“Naše vrline in pomanjkljivosti so neločljivo povezane, kot sila in snov. Ko sta ti dve ločeni, človek ne obstaja.” Izumitelj, mislec, genij. Z izjemnimi vrlinami, pa tudi pomanjkljivostmi. Sila in snov v enem. Človek. Razmišljali smo o življenju Nikole Tesle, spoznavali njegove izume in manj znane futuristične zamisli. Teslovemu delu, življenju in duhu dajemo smisel skozi znanstvene, zgodovinske, filozofske, umetniške … vidike. Odpirali smo vprašanja ustvarjalnosti in inovacij, preteklosti in prihodnosti, sile in snovi. Razmerje med tehnologijo, kulturo in izobraževanjem. Bi Nikola Tesla v sodobni družbi še lahko združil silo in snov? Bil človek? Človek prihodnosti? Nesojenemu očetu radia smo posvetili slavnostno oddajo Frekvenca X ob 45-letnici Vala 202. V Kavarni Mafija smo gostili Janeza Dovča (fizik in glasbenik) in Andreja Detelo (inovator in poznavalec Teslovega življenja in dela). Iz Sarajeva se je posebej za oddajo Frekvenca X oglasil filmski in gledališki Tesla Rade Šerbedžija. Za uglasbitev Nikole Tesle sta poskrbela duet Silence. Spektakularen večer je uvedel Janez Dovč, ki je na Teslovo tuljavo zaigral Tako je govoril Zaratustra Richarda Straussa. Oddajo sta vodila Luka Hvalc in Maruša Kerec.
Neveljaven email naslov