Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kdor ima v teh dneh vsaj malo odprte oči, ga ni mogel spregledati. Na meniju pomladi se je po prvem hodu s cvetočimi drevesi zdaj pred nami znašla rapsodija travniškega okrasja. Danes se bomo posvetili predvsem tistim, ki na tem majskem travniškem gobelinu niso v prvem planu, a so ključne, zelo stare in za človeka tekom vse naše civilizacije izjemno pomembne. To so trave. Kot boste slišali, so trave z nami povezane prek žit (ja, žita izhajajo prav iz trav), dotaknili pa se bomo tudi alergij, ki nam jih povzroča cvetni prah trav, ter tega, kako je vzgoja trav v obliki žit povzročila prave podnebne spremembe. Sogovornica Maje Ratej bo znanstvena svetnica na Nacionalnem inštitutu za biologijo in profesorica na Univerzi v Ljubljani in Mednarodni podiplomski šoli Jožef Stefan dr. Marina Dermastia.
Na meniju pomladi se je po prvem hodu s cvetočimi drevesi zdaj pred nami znašla rapsodija travniškega okrasja. A trave so veliko več kot to, brez njih ne bi bilo ključnih živil v naši prehrani.
V novi Frekvenci se posvečamo predvsem tistim, ki na pisanem majskem travniškem gobelinu niso v prvem planu, a so ključne, zelo stare in za človeka skozi vse njegove civilizacije izjemno pomembne. To so trave. Kot boste slišali, so trave z nami povezane prek žit (ja, žita izhajajo prav iz trav), dotaknili pa se bomo tudi alergij, ki nam jih povzroča cvetni prah trav, ter tega, kako je vzgoja trav v obliki žit povzročila prave podnebne spremembe. Sogovornica bo znanstvena svetnica na Nacionalnem inštitutu za biologijo in profesorica na Univerzi v Ljubljani in Mednarodni podiplomski šoli Jožefa Stefana dr. Marina Dermastia.
Kot je razložila, so “trave enokaličnice, na tem razvojnem drevesu rastlin so precej visoko, so tudi vetrocvetke in imajo vse svoje razmnoževalne organe prirejene temu najboljšemu načinu opraševanja. To je tisto, kar je pri travah zelo zanimivo.” Na svetu poznamo približno 400.000 rastlinskih vrst, od tega je samo med travami znanih 12.000 vrst v 780 rodovih. Da so do danes prehodile že dolgo geološko pot, izdaja cvetni prah, ki se v fosilih odlično ohranja in je dostikrat tisti, ki arheologom pomaga pri določanju starosti najdišč. Cvetni prah ima dve značilnosti, zaradi katerih je še posebej uporaben za preučevanje evolucije rastlin: Zaradi sporopolenina v zunanjih stenah pelodnih zrn, ki je eden najodpornejših materialov, je zelo odporen proti razpadanju, zato ga pogosto najdemo v starodavnih tleh. In kot drugo, rastlinske družine in vrste imajo zelo svojstven tip cvetnega prahu, ki ga je mogoče med sabo zlahka ločevati. Najstarejše najdbe fosiliziranega travnatega cvetnega prahu segajo v obdobje od 60 do 70 milijonov let v preteklost. Nekatere študije celo kažejo, da so trave morda še bolj starodavne, saj so njihove ostanke našli celo v fosiliziranem gnoju rastlinojedih dinozavrov, ki so živeli že pred 80 milijoni let in se, verjetno, mastili tudi s travo.
“Dobro pa sem si tudi zapomnil, da je mama rekla, da sem tako nor, da bi lahko slišal travo rasti. Nestrpno sem čakal, da bo pomlad in bo začela trava rasti. In v aprilu, ko je bilo naše pobočje lepo zeleno, sem večkrat legel na bok in pritiskal uho k zemlji, pa nisem nič razločnega slišal. Ko me je videla mama, se je seveda spet ustrašila. Mogoče se je bala, da bi se prehladil. – Kaj pa delaš na tleh? – Ja, poslušam, kako trava raste. – Kaj?, je vzkliknila. – Saj si ti rekla, sem se branil. – Rekla, seveda rekla … se je jezila, potem pa dodala še eno modrost, ki sem jo slišal potem velikokrat v življenju in še zadnjič, ko sem se zaletel z avtom v štor. – Bolj si star, bolj si nor …” Tone Partljič v zbirki spominskih črtic Slišal sem, kako trava raste
Preučevanje evolucijskega razmerja med organizmi se imenuje filogenetika. Tradicionalno lahko na ta razmerja sklepamo iz morfoloških podobnosti med organizmi, s pojavom molekularne biologije pa so postale pri določanju evolucijskih razmerij pomembne analize DNK in beljakovinskih zaporedij. Če predpostavimo, da se mutacije dogajajo s konstantno hitrostjo, lahko te razlike uporabimo kot neke vrste molekularno uro, s katero lahko merimo čas evolucije. Tako so znanstveniki ugotovili, da sta imela pšenica in riž skupnega prednika, ki je obstajal pred približno od 40 do 54 milijoni let, še dalj v preteklost, v obdobju od 45 do 60 milijonov let, pa se je ta skupni prednik pšenice/riža odcepil od sirka. Ko so v delavnico narave posegli ljudje neolitika, pa so se genske spremembe izjemno pospešile.
“Načeloma nas vse, kar vemo o zgodovini trav in njihovi povezavi z ljudmi, vodi 10.000 let v preteklost na območje rodovitnega polmeseca na Bližnjem vzhodu.” Človek je travo udomačil tam, ob čemer je udomačena trava primer gensko spremenjenega organizma, poudarja Marina Dermastia. “Naša krušna pšenica je izjemno kompleksen gensko spremenjeni organizem, v njej so celotni genomi kar treh različnih vrst trav. Nobena od njih ni bila nič posebnega, a kombinacija teh genskih pretvorb je vodila do tega, kar danes predstavlja pšenica s svojimi velikimi klasi in zrni.”
ŠEL BOM,
med visoke majske trave bom šel.
Trave so lepe,
trave so dobre,
trave so zdrave,
trave imajo svojo modrost,
prastaro modrost zemlje,
trave so daleč od ljudi.Šel bom med visoke majske trave.
Trave so pokončne
in pokonci umirajo,
trave niso ljudje,
med travami je vse razumljivo
in preprosto
kot tekanje mravelj
in prizadevanje žuželk
– še smrt,
trave imajo veliko dušo
in mehke mehke zelene roke.Šel bom
in se mednje vrgel na obraz.– Ivan Minatti
Eden od genov, ki je bil vključen v pšenico iz predniške divje trave, kodira beljakovino gluten. Ta majhen košček genskega materiala omogoča pšenici, da v zrnih izdeluje velike količine glutena. Ta je nujen za izdelavo kruha, saj z lovljenjem mehurčkov ogljikovega dioksida, ki jih izdelujejo kvasovke, povzroči vzhajanje. Brez njega bi bil naš vsakdanji kruh trd in težak. Zaradi preobčutljivosti nekaterih ljudi na gluten zadnje čase opažamo trend vnovičnega obračanja k manj predelanim in bolj prvobitnim pražitom. Ob najpopularnejši piri ste gotovo slišali tudi za kamut oziroma korasan ter eno- in dvozrnico, po tuje einkorn in emmer. Ljudje, ki trpijo samo za preobčutljivostjo na gluten, naj bi te vrste žit prenašali lažje. Za pšenico einkorn oziroma enozrnico, denimo, velja, da je najstarejša gojena vrsta pšenice in morda vrsta, iz katere izhaja vsa gojena pšenica. Študije kažejo, da so jo gojili v jugovzhodni Turčiji že od pred 10 do 40 tisoč leti.
Omenimo pa še eno vrsto žita, s katero je povezan veliki Slovenec Fran Jesenko, ki je bil mednarodno priznani genetik. Gospod, ki je bil med drugim zaslužen za imenovanje Triglavskih jezer kot Triglavskega narodnega parka in za zaščito ljubljanskega parka Tivoli, bil pa je tudi prvi predsednik Smučarske zveze Jugoslavije, je zaslovel s svojim žlahtnjenjem žit, še posebej sta ga zanimali pšenica in rž. Križanec nosi posebno ime – tritikala.
Jesenko je bil prvi, ki je z genetskimi raziskavami križal pšenico in rž (pšenico je umetno opraševal s cvetnim prahom rži) in vzgojil rodne potomce, ki imajo pomembno vlogo pri nastanku komercialne tritikale. Kot so pojasnili na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, genetske in tehnološke meje razvoja tritikale še niso dosežene. Tritikala, v kateri vsebnost glutena sicer ni zmanjšana, velja za odpornejšo na neugodne vremenske razmere in povzročitelje bolezni, zato jo številni opisujejo kot krušno žito prihodnosti. V Sloveniji imamo po podatkih iz lanskega leta skupno skoraj 7000 hektarjev obdelovalnih površin te poljščine, iz katere lahko v grobem pridelamo štiri tone pridelka.
Ob pšenici pa so bile trave odskočna deska tudi za nekatere druge ključne vire prehrane tudi drugod po svetu. “Imamo tri vire, kjer se je zgodila udomačitev trav,” pojasnjuje Marina Dermastia. “Bližnji vzhod, kjer so začeli gojiti pšenico, Daljni vzhod, kjer so udomačili riž, in malo pozneje, pred 7000 leti, še Srednja Amerika, natančneje Mehika, kjer so Indijanci udomačili koruzo.” Raziskave kažejo, da je bila prva prednica koruze teozint, vzgoja koruze iz njega pa se je po njenih besedah zgodila v 700 letih, kar je po njenem zelo kratko obdobje za takšen proces. “Zgoditi se je moralo zelo veliko mutacij, da so vzgojili to, kar danes poznamo kot koruzo.”
Med travami so tudi take, ki niso del osnovne prehrane, a so bile in so še pomembne za svetovno gospodarstvo, s čimer so vplivale tudi na strateški razvoj nekaterih območij sveta. Taka zvezda med poljščinami je sladkorni trs. “Sladkorni trs prihaja iz Papue Nove Gvineje, zelo kmalu se je razširil po svetu, v pokolumbijskem času so ga začeli na veliko saditi na Karibih.” Sladkor, ki so ga pridobivali iz njega, je postal prehrana bogatih, luksuz in s tem tudi zelo iskano živilo. Na Karibih so začeli postavljati velike plantaže sladkornega trsa, ki so bile povezane z uvozom sužnjev iz Afrike, sladkorni trs in suženjstvo sta šla z roko v roki. “Ena taka trava, ki je videti čisto neugledna, je pomenila zelo veliko v človeški zgodovini, še posebej v zadnjem obdobju razvoja človeške civilizacije.”
MNOGOCVETNA LJULKA (Lolium multiflorum)
foto: Marko Trebušak
Razlogov je več, poudarimo tri. Številne trave imajo enoletni življenjski cikel, zaradi katerega jih lahko požanjemo in znova posejemo naslednje leto na sveže preorano njivo. V primerjavi s številnimi drugimi rastlinami trave niso odvisne od kemične zaščite pred škodljivci, temveč se pred njimi branijo s fizično obrambo v obliki ostrih silikatnih in nazobčanih listov. To pomeni, da se pri hranjenju z njimi ne moremo zastrupiti. Energijsko bogata semena so suha in trda in jih lahko zato tudi dolgo hranimo. In kot tretje, številne žitarice, vključno s koruzo, sirkom, prosom, sladkornim trsom in tefom, so v evoluciji razvile posebno obliko fotosinteze – tako imenovano C4 fotosintezo. Ta posebna oblika presnove jim omogoča večjo produktivnost, kar se še posebej obrestuje na suhih območjih, na katerih primanjkuje hranil. C4 fotosintezo ima le tri odstotke znanih rastlin, ki pa so odgovorne za kar tretjino vsega ogljika, ki ga rastline vežejo na kopnem. Prav zato imajo te vrste rastlin zelo pomemben vpliv na naše podnebje. Trave s C4 fotosintezo so se začele širiti po ravnicah in savanah planeta pred 6,5 milijona let, saj jih niso popasle črede velikih pašnih sesalcev. Kot posledica je bila C4 fotosinteza odgovorna za zmanjšanje atmosferskega CO2 in posledično za znižanje globalne temperature.
Marina Dermastia pa je ob tem dodala: “S tem ko smo začeli gojiti monokulture trav, se je veliko teh silicijevih spojin spiralo v reke in prešlo v morje. Pred to veliko ekspanzijo trav v morjih ni bilo veliko diatomej, planktonskih alg, ki imajo zaščitne sloje iz silicija. Vzporedno z razvojem trav so se razvile diatomeje, ki pa so danes odgovorne za od 30 do 50 odstotkov vsega kisika, ki nastane iz fotosinteze.” Trave so velik ponor C02, dodatno pa so nato k znižanju globalnega segrevanja pripomogle še diazomeje.
Trave so namreč tudi ena od bolj alergenih rastlin, alergije nanje pa prav v tem obdobju dosegajo vrhunec. Kot pravi Marina Dermastia, je razlag, zakaj je cvetni prah tako alergen, več. “Stvar je precej kompleksna. Načeloma so alergene tiste trave, ki vsebujejo določene proteine, ki so vključeni v razmnoževanje. To je ena skupina beljakovin, ki jih nimajo vse rastline, niso sorodne med sabo, so pa neposredno vključene v spolno razmnoževanje rastlin. Največ jih je v brezovkah, travah, ambroziji …”
To, da se alergije tako povečujejo, pa danes po njenih besedah povezujejo z onesnaženjem. Prav v tem času smo sicer v obdobju najvišjih pomladnih alergijskih obremenitev, ki sovpadajo s sproščanjem cvetnega prahu vetrocvetnih dreves v marcu, aprilu in maju, ko se jim pridružijo trave, ki pa svojo sezono cvetenja sklenejo šele v avgustu. Če ste alergik in negujete vrt, strokovnjaki svetujejo, da daste prednost žužkocvetnim in ne vetrocvetnim rastlinam.
Otrok je vprašal: ‘Kaj je trava?’ In mi ponudil polno pest.
Kako naj mu odgovorim? Kaj je, ne vem bolje od njega.
Mislim, da je trava prapor moje nravi, stkan iz zelene, upanja polne snovi.
Mogoče, si mislim, je robec Gospodov, dišeče darilo, spominek –
Namerno odvržen, z lastnikovim imenom v kakšnem kotu, ki ga lahko vidimo in rečemo, Čigav?
Mogoče, si mislim, je trava sama otrok, novorojenček rastlinstva.
Mogoče, si mislim, je velik enolik hieroglif in pomeni: rast in brstje sta enaka v širokih in ozkih pasovih, med črnimi kakor belimi ljudstvi, Kanadčan, Virginec, član Kongresa – obdarjam vse enako, sprejemam vse enako.
In zdaj se mi trava zdi kot lepi, neostriženi lasje grobov.
- Pesem Walta Whitmana iz zbirke Travne bilke v prevodu Petra Levca
694 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Kdor ima v teh dneh vsaj malo odprte oči, ga ni mogel spregledati. Na meniju pomladi se je po prvem hodu s cvetočimi drevesi zdaj pred nami znašla rapsodija travniškega okrasja. Danes se bomo posvetili predvsem tistim, ki na tem majskem travniškem gobelinu niso v prvem planu, a so ključne, zelo stare in za človeka tekom vse naše civilizacije izjemno pomembne. To so trave. Kot boste slišali, so trave z nami povezane prek žit (ja, žita izhajajo prav iz trav), dotaknili pa se bomo tudi alergij, ki nam jih povzroča cvetni prah trav, ter tega, kako je vzgoja trav v obliki žit povzročila prave podnebne spremembe. Sogovornica Maje Ratej bo znanstvena svetnica na Nacionalnem inštitutu za biologijo in profesorica na Univerzi v Ljubljani in Mednarodni podiplomski šoli Jožef Stefan dr. Marina Dermastia.
Na meniju pomladi se je po prvem hodu s cvetočimi drevesi zdaj pred nami znašla rapsodija travniškega okrasja. A trave so veliko več kot to, brez njih ne bi bilo ključnih živil v naši prehrani.
V novi Frekvenci se posvečamo predvsem tistim, ki na pisanem majskem travniškem gobelinu niso v prvem planu, a so ključne, zelo stare in za človeka skozi vse njegove civilizacije izjemno pomembne. To so trave. Kot boste slišali, so trave z nami povezane prek žit (ja, žita izhajajo prav iz trav), dotaknili pa se bomo tudi alergij, ki nam jih povzroča cvetni prah trav, ter tega, kako je vzgoja trav v obliki žit povzročila prave podnebne spremembe. Sogovornica bo znanstvena svetnica na Nacionalnem inštitutu za biologijo in profesorica na Univerzi v Ljubljani in Mednarodni podiplomski šoli Jožefa Stefana dr. Marina Dermastia.
Kot je razložila, so “trave enokaličnice, na tem razvojnem drevesu rastlin so precej visoko, so tudi vetrocvetke in imajo vse svoje razmnoževalne organe prirejene temu najboljšemu načinu opraševanja. To je tisto, kar je pri travah zelo zanimivo.” Na svetu poznamo približno 400.000 rastlinskih vrst, od tega je samo med travami znanih 12.000 vrst v 780 rodovih. Da so do danes prehodile že dolgo geološko pot, izdaja cvetni prah, ki se v fosilih odlično ohranja in je dostikrat tisti, ki arheologom pomaga pri določanju starosti najdišč. Cvetni prah ima dve značilnosti, zaradi katerih je še posebej uporaben za preučevanje evolucije rastlin: Zaradi sporopolenina v zunanjih stenah pelodnih zrn, ki je eden najodpornejših materialov, je zelo odporen proti razpadanju, zato ga pogosto najdemo v starodavnih tleh. In kot drugo, rastlinske družine in vrste imajo zelo svojstven tip cvetnega prahu, ki ga je mogoče med sabo zlahka ločevati. Najstarejše najdbe fosiliziranega travnatega cvetnega prahu segajo v obdobje od 60 do 70 milijonov let v preteklost. Nekatere študije celo kažejo, da so trave morda še bolj starodavne, saj so njihove ostanke našli celo v fosiliziranem gnoju rastlinojedih dinozavrov, ki so živeli že pred 80 milijoni let in se, verjetno, mastili tudi s travo.
“Dobro pa sem si tudi zapomnil, da je mama rekla, da sem tako nor, da bi lahko slišal travo rasti. Nestrpno sem čakal, da bo pomlad in bo začela trava rasti. In v aprilu, ko je bilo naše pobočje lepo zeleno, sem večkrat legel na bok in pritiskal uho k zemlji, pa nisem nič razločnega slišal. Ko me je videla mama, se je seveda spet ustrašila. Mogoče se je bala, da bi se prehladil. – Kaj pa delaš na tleh? – Ja, poslušam, kako trava raste. – Kaj?, je vzkliknila. – Saj si ti rekla, sem se branil. – Rekla, seveda rekla … se je jezila, potem pa dodala še eno modrost, ki sem jo slišal potem velikokrat v življenju in še zadnjič, ko sem se zaletel z avtom v štor. – Bolj si star, bolj si nor …” Tone Partljič v zbirki spominskih črtic Slišal sem, kako trava raste
Preučevanje evolucijskega razmerja med organizmi se imenuje filogenetika. Tradicionalno lahko na ta razmerja sklepamo iz morfoloških podobnosti med organizmi, s pojavom molekularne biologije pa so postale pri določanju evolucijskih razmerij pomembne analize DNK in beljakovinskih zaporedij. Če predpostavimo, da se mutacije dogajajo s konstantno hitrostjo, lahko te razlike uporabimo kot neke vrste molekularno uro, s katero lahko merimo čas evolucije. Tako so znanstveniki ugotovili, da sta imela pšenica in riž skupnega prednika, ki je obstajal pred približno od 40 do 54 milijoni let, še dalj v preteklost, v obdobju od 45 do 60 milijonov let, pa se je ta skupni prednik pšenice/riža odcepil od sirka. Ko so v delavnico narave posegli ljudje neolitika, pa so se genske spremembe izjemno pospešile.
“Načeloma nas vse, kar vemo o zgodovini trav in njihovi povezavi z ljudmi, vodi 10.000 let v preteklost na območje rodovitnega polmeseca na Bližnjem vzhodu.” Človek je travo udomačil tam, ob čemer je udomačena trava primer gensko spremenjenega organizma, poudarja Marina Dermastia. “Naša krušna pšenica je izjemno kompleksen gensko spremenjeni organizem, v njej so celotni genomi kar treh različnih vrst trav. Nobena od njih ni bila nič posebnega, a kombinacija teh genskih pretvorb je vodila do tega, kar danes predstavlja pšenica s svojimi velikimi klasi in zrni.”
ŠEL BOM,
med visoke majske trave bom šel.
Trave so lepe,
trave so dobre,
trave so zdrave,
trave imajo svojo modrost,
prastaro modrost zemlje,
trave so daleč od ljudi.Šel bom med visoke majske trave.
Trave so pokončne
in pokonci umirajo,
trave niso ljudje,
med travami je vse razumljivo
in preprosto
kot tekanje mravelj
in prizadevanje žuželk
– še smrt,
trave imajo veliko dušo
in mehke mehke zelene roke.Šel bom
in se mednje vrgel na obraz.– Ivan Minatti
Eden od genov, ki je bil vključen v pšenico iz predniške divje trave, kodira beljakovino gluten. Ta majhen košček genskega materiala omogoča pšenici, da v zrnih izdeluje velike količine glutena. Ta je nujen za izdelavo kruha, saj z lovljenjem mehurčkov ogljikovega dioksida, ki jih izdelujejo kvasovke, povzroči vzhajanje. Brez njega bi bil naš vsakdanji kruh trd in težak. Zaradi preobčutljivosti nekaterih ljudi na gluten zadnje čase opažamo trend vnovičnega obračanja k manj predelanim in bolj prvobitnim pražitom. Ob najpopularnejši piri ste gotovo slišali tudi za kamut oziroma korasan ter eno- in dvozrnico, po tuje einkorn in emmer. Ljudje, ki trpijo samo za preobčutljivostjo na gluten, naj bi te vrste žit prenašali lažje. Za pšenico einkorn oziroma enozrnico, denimo, velja, da je najstarejša gojena vrsta pšenice in morda vrsta, iz katere izhaja vsa gojena pšenica. Študije kažejo, da so jo gojili v jugovzhodni Turčiji že od pred 10 do 40 tisoč leti.
Omenimo pa še eno vrsto žita, s katero je povezan veliki Slovenec Fran Jesenko, ki je bil mednarodno priznani genetik. Gospod, ki je bil med drugim zaslužen za imenovanje Triglavskih jezer kot Triglavskega narodnega parka in za zaščito ljubljanskega parka Tivoli, bil pa je tudi prvi predsednik Smučarske zveze Jugoslavije, je zaslovel s svojim žlahtnjenjem žit, še posebej sta ga zanimali pšenica in rž. Križanec nosi posebno ime – tritikala.
Jesenko je bil prvi, ki je z genetskimi raziskavami križal pšenico in rž (pšenico je umetno opraševal s cvetnim prahom rži) in vzgojil rodne potomce, ki imajo pomembno vlogo pri nastanku komercialne tritikale. Kot so pojasnili na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, genetske in tehnološke meje razvoja tritikale še niso dosežene. Tritikala, v kateri vsebnost glutena sicer ni zmanjšana, velja za odpornejšo na neugodne vremenske razmere in povzročitelje bolezni, zato jo številni opisujejo kot krušno žito prihodnosti. V Sloveniji imamo po podatkih iz lanskega leta skupno skoraj 7000 hektarjev obdelovalnih površin te poljščine, iz katere lahko v grobem pridelamo štiri tone pridelka.
Ob pšenici pa so bile trave odskočna deska tudi za nekatere druge ključne vire prehrane tudi drugod po svetu. “Imamo tri vire, kjer se je zgodila udomačitev trav,” pojasnjuje Marina Dermastia. “Bližnji vzhod, kjer so začeli gojiti pšenico, Daljni vzhod, kjer so udomačili riž, in malo pozneje, pred 7000 leti, še Srednja Amerika, natančneje Mehika, kjer so Indijanci udomačili koruzo.” Raziskave kažejo, da je bila prva prednica koruze teozint, vzgoja koruze iz njega pa se je po njenih besedah zgodila v 700 letih, kar je po njenem zelo kratko obdobje za takšen proces. “Zgoditi se je moralo zelo veliko mutacij, da so vzgojili to, kar danes poznamo kot koruzo.”
Med travami so tudi take, ki niso del osnovne prehrane, a so bile in so še pomembne za svetovno gospodarstvo, s čimer so vplivale tudi na strateški razvoj nekaterih območij sveta. Taka zvezda med poljščinami je sladkorni trs. “Sladkorni trs prihaja iz Papue Nove Gvineje, zelo kmalu se je razširil po svetu, v pokolumbijskem času so ga začeli na veliko saditi na Karibih.” Sladkor, ki so ga pridobivali iz njega, je postal prehrana bogatih, luksuz in s tem tudi zelo iskano živilo. Na Karibih so začeli postavljati velike plantaže sladkornega trsa, ki so bile povezane z uvozom sužnjev iz Afrike, sladkorni trs in suženjstvo sta šla z roko v roki. “Ena taka trava, ki je videti čisto neugledna, je pomenila zelo veliko v človeški zgodovini, še posebej v zadnjem obdobju razvoja človeške civilizacije.”
MNOGOCVETNA LJULKA (Lolium multiflorum)
foto: Marko Trebušak
Razlogov je več, poudarimo tri. Številne trave imajo enoletni življenjski cikel, zaradi katerega jih lahko požanjemo in znova posejemo naslednje leto na sveže preorano njivo. V primerjavi s številnimi drugimi rastlinami trave niso odvisne od kemične zaščite pred škodljivci, temveč se pred njimi branijo s fizično obrambo v obliki ostrih silikatnih in nazobčanih listov. To pomeni, da se pri hranjenju z njimi ne moremo zastrupiti. Energijsko bogata semena so suha in trda in jih lahko zato tudi dolgo hranimo. In kot tretje, številne žitarice, vključno s koruzo, sirkom, prosom, sladkornim trsom in tefom, so v evoluciji razvile posebno obliko fotosinteze – tako imenovano C4 fotosintezo. Ta posebna oblika presnove jim omogoča večjo produktivnost, kar se še posebej obrestuje na suhih območjih, na katerih primanjkuje hranil. C4 fotosintezo ima le tri odstotke znanih rastlin, ki pa so odgovorne za kar tretjino vsega ogljika, ki ga rastline vežejo na kopnem. Prav zato imajo te vrste rastlin zelo pomemben vpliv na naše podnebje. Trave s C4 fotosintezo so se začele širiti po ravnicah in savanah planeta pred 6,5 milijona let, saj jih niso popasle črede velikih pašnih sesalcev. Kot posledica je bila C4 fotosinteza odgovorna za zmanjšanje atmosferskega CO2 in posledično za znižanje globalne temperature.
Marina Dermastia pa je ob tem dodala: “S tem ko smo začeli gojiti monokulture trav, se je veliko teh silicijevih spojin spiralo v reke in prešlo v morje. Pred to veliko ekspanzijo trav v morjih ni bilo veliko diatomej, planktonskih alg, ki imajo zaščitne sloje iz silicija. Vzporedno z razvojem trav so se razvile diatomeje, ki pa so danes odgovorne za od 30 do 50 odstotkov vsega kisika, ki nastane iz fotosinteze.” Trave so velik ponor C02, dodatno pa so nato k znižanju globalnega segrevanja pripomogle še diazomeje.
Trave so namreč tudi ena od bolj alergenih rastlin, alergije nanje pa prav v tem obdobju dosegajo vrhunec. Kot pravi Marina Dermastia, je razlag, zakaj je cvetni prah tako alergen, več. “Stvar je precej kompleksna. Načeloma so alergene tiste trave, ki vsebujejo določene proteine, ki so vključeni v razmnoževanje. To je ena skupina beljakovin, ki jih nimajo vse rastline, niso sorodne med sabo, so pa neposredno vključene v spolno razmnoževanje rastlin. Največ jih je v brezovkah, travah, ambroziji …”
To, da se alergije tako povečujejo, pa danes po njenih besedah povezujejo z onesnaženjem. Prav v tem času smo sicer v obdobju najvišjih pomladnih alergijskih obremenitev, ki sovpadajo s sproščanjem cvetnega prahu vetrocvetnih dreves v marcu, aprilu in maju, ko se jim pridružijo trave, ki pa svojo sezono cvetenja sklenejo šele v avgustu. Če ste alergik in negujete vrt, strokovnjaki svetujejo, da daste prednost žužkocvetnim in ne vetrocvetnim rastlinam.
Otrok je vprašal: ‘Kaj je trava?’ In mi ponudil polno pest.
Kako naj mu odgovorim? Kaj je, ne vem bolje od njega.
Mislim, da je trava prapor moje nravi, stkan iz zelene, upanja polne snovi.
Mogoče, si mislim, je robec Gospodov, dišeče darilo, spominek –
Namerno odvržen, z lastnikovim imenom v kakšnem kotu, ki ga lahko vidimo in rečemo, Čigav?
Mogoče, si mislim, je trava sama otrok, novorojenček rastlinstva.
Mogoče, si mislim, je velik enolik hieroglif in pomeni: rast in brstje sta enaka v širokih in ozkih pasovih, med črnimi kakor belimi ljudstvi, Kanadčan, Virginec, član Kongresa – obdarjam vse enako, sprejemam vse enako.
In zdaj se mi trava zdi kot lepi, neostriženi lasje grobov.
- Pesem Walta Whitmana iz zbirke Travne bilke v prevodu Petra Levca
Zaradi fizikalnih vplivov lahko dobijo preproste plasti celic ali tkiva zelo nenavadne oblike. Če pustimo jabolko nekaj dni na mizi, opazimo, da postaja vse manjše, saj pride do neskladja med prostornino mesa in površino lupine. Ta se naguba. Naš gost prof. dr. Primož Ziherl celične strukture pojasnjuje s poenostavljenimi fizikalnimi modeli in povedno ugotavlja, da je resnica odvisna od tega, s kako natančnim povečevalnim steklom jo želimo videti. Prof. Ziherl je skupaj z japonskim kolegom predlagal tudi fizikalni obstoj novega dvorazsežnega kvazikristala, kar je eden najodmevnejših raziskovalnih dosežkov Univerze v Ljubljani v letu 2017.
Hobotnica ima osupljive sposobnosti spreminjanja svoje oblike in barvnih vzorcev. Človeštvo fascinira že tisoče let. V sodobnosti simbolizira temno energijo, ki s svojimi lovkami obvladuje politiko in gospodarstvo. V zadnjih letih nevroznanstveniki, evolucijski biologi, tehnologi in znanstveniki s področja robotike poglobljeno raziskujejo to skrivnostno, mistično bitje. Projekt Octopus Brainstorming, ki so ga predstavili v Trbovljah, je plod sodelovanja dveh principov, umetnosti in znanosti. Avtorji ga razvijajo že pet let. Niz EEG senzorjev, vgrajenih v telo hobotnice, osvetljeno z barvnimi lučmi, človeka popelje v hobotničin magični in duhovni svet. Obredno pokrivalo v obliki hobotnice na ta način simbolizira utelešeno inteligentnost. Nevroznanstvenik dr. Marc Cohen in umetnica Victoria Vesna raziskujeta komunikacijo med ljudmi na osnovi analize njihovih možganskih valov. Kaj se lahko naučimo iz ugotovitev in katere bolezni bi lahko zdravili?
Za radioaktivne odpadke je treba skrbeti še dolgo po tem, ko jih odložimo. Nekateri materiali namreč lahko ostanejo radioaktivni tudi po več deset tisoč let. V Sloveniji jih velika večina nastaja v Nuklearni elektrarni Krško, ne pa vsi – prihajajo tudi iz bolnišnic, raziskovalnih središč in industrije, najdemo pa jih celo v povsem vsakdanjih predmetih, ki na prvi pogled nikakor ne delujejo radioaktivno. Kako torej skrbimo zanje?
Japonski pionir humanoidne robotike Hiroši Išiguro je pred leti v Trbovlje pripeljal svojega robotskega dvojnika, ki je popolna kopija stvaritelja. Najnovejša različica robotskega profesorja ima vrhunsko izpopolnjen obraz, mimika, kretnje in govor v popolnosti spominjajo na človeka, tako da robotski profesor prepričljivo predava študentom. Pri (človeškem) prof. Ishiguru bo kmalu doktorirala Slovenka Maša Jazbec. Na Japonskem na leto prodajo 2 tisoč tehnološko vrhunsko izpopolnjenih seks robotov, ki osamljenim moškim čustveno in seksualno nadomeščajo partnerke. Konec decembra je v Londonu potekala mednarodna konferenca o seksu in ljubezni z roboti, na kateri je britanski raziskovalec umetne inteligence David Levy napovedal, da bodo nekoč lahko imeli ljudje z roboti celo otroke. Na konferenci je bila tudi slovenska antropologinja Nika Mahnič, sicer aktivistka kampanje proti seks robotom. Kje so meje in robovi sodobne humanoidne robotike?
V antiutopičnem delu 1984 je George Orwell dejal, da če želiš ohraniti skrivnost, jo moraš najprej skriti pred samim seboj. Z znanstveniki poskušamo ugotoviti, kako uspešni smo pri tem, katere so tiste skrivnosti, ki jih ljudje največkrat prikrivamo, zakaj nam to prikrivanje slabša kakovost življenja in ali je razkritje edina prava pot do odrešitve. Naši gosti bodo: profesor menedžmenta Michael Slepian z Univerze Columbia v New Yorku, nevropsiholog Jonathan Schooler z Univerze Santa Barbara, psihoterapevtka Katja Istenič in pravnik Dino Bauk.
Leto 2017 je ubiralo svojstveno pot tudi v znanosti. Od prelomnih odkritij v vesolju, vznemirljivih prebojev v medicini in genetiki, krute realnosti v okoljski znanosti, do slovenskih prebojev v biologiji, fiziki in kemiji … Navkljub slabi finančni podpori države so naši raziskovalci vedno bolj uspešni, tudi pri pridobivanju evropskih sredstev. Ekipa Frekvence X je izbrala nekatere odmevne tuje in domače znanstvene dosežke. Od klasične do digitalne tablete, od čiščenja vode s kavitacijo do bolj učinkovitih škropiv, od kompleksnosti do poljudnosti. Pripovedujeta Maja Ratej in Luka Hvalc.
Kaj bi storili, če bi se znašli v brezizhodnem položaju odločiti se nekoga rešiti, pri tem pa žrtvovati nekoga drugega. Smete izvesti matematični izračun in žrtvovati enega človeka, da bi jih rešili sto? Moralna dilema, pred katero se najverjetneje nikoli ne bomo znašli, daje dober vpogled v razmišljanje ljudi in kako bi reagirali v kritičnih trenutkih. Smo torej pripravljeni odigrati vlogo v igri in nekoga žrtvovati? Kdaj pa se od odločanja distanciramo in dilemo opredelimo kot moralno sporno, kdaj se odločamo racionalno in kdaj čustveno ter kakšne dileme obstajajo tudi v vsakdanjem življenju, za katere se sploh ne zavedamo, da o njih moralno odločamo? O moralnih dilemah smo razpravljali s filozofom Mirtom Komelom s Fakultete za družbene vede in nevroznanstvenikom Fieryjem Cushmanom z Univerze Harvard.
Prestižni Evropski raziskovalni svet, podeljevalec najuglednejših evropskih raziskovalnih projektov, je nekaj manj kot 2 milijona evrov namenil slovenskim raziskovalcem. Na tako imenovani Consolidator ravni je bila uspešna ekipa prof. dr. Matevža Dularja z ljubljanske Strojne fakultete, njihov projekt CABUM se ukvarja kavitacijo, to je z nastajanjem mehurčkov plina v tekočinah.Gre za fundamentalne raziskave, ki so pomembne tako za delovanje raketnega motorja kot za ropot domačega sokovnika. Izjemno pomembna pa je uporaba za čiščenje voda, v katerih s kavitacijo lahko uničimo viruse in bakterije in to brez uporabe kemije. In prav na področju čiščenja vode, bodo slovenski znanstveniki nadaljevali raziskave, ki obetajo velik preboj. Osrednji gost podkasta dr. Matevž Dular je eden izmed najmlajših rednih profesorjev ljubljanske univerze, a je še vedno zaposlen le za določen čas. Večino doktorata je opravil v Nemčiji, sodeluje s številnimi uglednimi tujimi inštituti, projektno tudi z Evropsko vesoljsko agencijo. Ob koncu z našim rednim sodelavcem prof. Tomažem Zwittrom govorimo tudi o zmagovalcu mednarodne olimpijade iz astronomije in astrofizike Alekseju Jurci in izpostavljamo decembrske astronomske zanimivosti.
Svet ni tak, kot si ga predstavljamo z zemljevidov. In to iz enega samega razloga – ker je okroglo Zemljo nemogoče preslikati na raven list papirja, brez da bi jo vsaj delno popačili. Grenlandija zato na klasičnem zemljevidu sveta izgleda večja od Evrope, čeprav je v resnici skoraj petkrat manjša. Tudi orientacija karte je stvar družbenega dogovora – evropske srednjeveške karte so bile denimo obrnjene proti vzhodu. V Frekvenci X o kartografiji, tisti klasični, ki preko različnih vrst projekcij skuša svet spraviti v eno ravnino, in modernih tehnologijah, ki te pristope povsem spreminjajo. Gosti: dr. Dušan Petrovič, predstojnik Katedre za kartografijo na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo mag. Roman Rener, Geodetski inštitut Slovenije Boštjan Burger, geograf in informatik
Nikoli v zgodovini nismo imeli toliko zabeleženih podatkov o svetu in družbi. Vedno učinkovitejše metode odbiranja in združevanja določenih delov ogromnih podatkovnih baz v uporabne informacijske pakete bodo v prihodnosti najverjetneje sestavljali enega najmočnejših orodij za tiste, ki ga bodo lahko uporabljali.Podjetjem računalniško upravljanje z bazami podatkov že pomaga učinkoviteje oglaševati in tako bolje poslovati na trgu, državam pomaga voditi evidence o svojih prebivalcih in tako bolje prepoznavati ter razreševati ali preprečevati probleme, s katerimi se srečujejo, delodajalcem lajša odločitev o zaposlitvi določenega kandidata, sodobne metode upravljanja s podatki lahko pomenijo tudi pomemben napredek v medicini, natančneje v diagnostiki … in tako naprej. Potencial za družbi koristno uporabo novega znanja na področju dela z bazami podatkov je – kot baze same – ogromen. Žal pa lahko to močno orodje v nepravih rokah v prihodnje pomeni tudi zdrs v distopično družbo; situacijo, v kateri se ne bomo mogli nikakor skriti pred velikim bratom, ki nam bo sledil na vsakem koraku, beležil podatke o nas in nas po svojih kriterijih vrednotil.Kitajska ni daleč od tega orwellovskega scenarija: že čez tri leta naj bi po načrtih tamkajšnjih oblasti zaživel tako imenovani Sistem socialnega kapitala, prek katerega bo kitajski veliki brat razpolagal z obširnimi paketi podatkov o svojih državljanih ter jih za zaželene oziroma nezaželene vedenjske vzorce nagrajeval oz. kaznoval. Katere etične dileme moramo razrešiti, če se prednostim sodobnih znanstvenih dognanj s področja družboslovne informatike ne želimo odpovedati, obenem pa preprečiti, da bi se “kitajska prihodnost” zgodila tudi nam? Gostje: Dr. Luka Kronegger, katedra za družboslovno informatiko in metodologijo FDV; Jean-Philippe Schepens, podatkovni znanstvenik in ekonomist; Dr. Michal Kosinski, univerza Stanford, doktorat iz všečkov.
Nevtronsko sipanje je nova metoda, s katero se ukvarjajo tudi slovenski znanstveniki, z njeno pomočjo si lahko med drugim obetamo še večji napredek kvantnega računalništva, razvoj alternativnih virov energije in nova dognanja v medicini in farmaciji. Kako bodo sodobni pristopi v raziskavah magnetizma in materialov spremenili industrijo in naše življenje, na katerih področjih lahko nevtroni prispevajo ključne korake in kakšna je pri tem vloga slovenskih znanstvenikov? Podkast smo posneli v študentski Kavarni Mafija na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani. Gosta sta bila dr. Franci Merzel s Kemijskega inštituta in dr. Matej Pregelj z Inštituta Jožefa Štefana, v Grenoble smo poklicali dr. Marka Johnsona.
Kako napisati hit, je vprašanje, na katerega ni univerzalnega odgovora. Med ljudmi je praviloma popularno tisto, kar lahko hitro in brez napora prepoznajo. Učinek prepoznanja je pomemben, saj posameznika navda z zadovoljstvom, vendar zgolj ponavljanje že znanega ni najboljša formula za popularnost. Recept za uspešnico je praviloma ravno pravšnja mešanica že poznanega in novega, a zgolj vrhunska ideja ni dovolj, kot ključna dodana vrednost se večkrat izkaže tudi nadpovprečno obrtniško znanje, vrhunsko obvladanje forme. V čem je skrivnost uspešnih glasbenikov, režiserjev, pa tudi politikov in predstavnikov še kakšne profesije, ki se ne ukvarja izključno s tehničnimi ali naravoslovnimi področji? Gostje: Derek Thompson (avtor knjižne uspešnice Hit Makers: The Science of Popularity), Stojan Pelko (filmski publicist in komunikacijski strateg), Magnifico (glasbenik in avtor številnih hitov), dr. Sašo Dolenc (fizik in filozof)
Metanje steklenic v zabojnike, harmonika od zore do mraka, brnenje kosilnic in puhalnikov za listje … To je le nekaj zvokov, ki zaznamuje našo bolj ali manj urbano zvočno krajino. Projekt Zvočna ekologija mest podrobno analizira zvoke v mestnih središčih in četrtih in se dotika vprašanja, kako se zvočnost določenih delov mesta spreminja zaradi družbeno-političnih procesov in ekonomskih interesov. Na spremembe v urbani zvočni krajini vplivajo tudi globalizacija, turizem in zabava. Ljudje s soustvarjanjem zvočne krajine vstopajo tudi v javni politični prostor. Kaj pa zvoki mesta povedo o nas? Kateri zvoki nas v javnem prostoru najbolj motijo in zakaj? Kakšne so naše osebne zvočne krajine? Razpravljamo z gostjama z ZRC SAZU, dr. Mojco Kovačič z Glasbenonarodopisnega inštituta in dr. Ano Hofman z Inštituta za kulturne in spominske študije.
“Ko letimo proti očesu orkana, je to najbolj nemirno območje. Takrat pihajo najmočnejši vetrovi, ki letalo sukajo levo in desno. Ko pa se enkrat prebijemo skozi orkan, nas čaka izjemen prizor - sončno vreme, okrog pa čudovite strukture oblakov, kot bi jih nekdo naslikal,” tako svojo pot skozi orkane opisuje meteorolog in lovec na orkane Ryan Rickert s 53. izvidniške meteorološke eskadrilje. Da so orkani nekaj izjemnega (in hkrati grozljivega), se lahko prepričamo vsako poletje, ko silovito udarijo predvsem v državah v Karibskem morju. Letošnja orkanska sezona se zdaj približuje koncu, kaj pa nam je pustila? Veliko opustošenja, pa tudi vprašanj - ali je pojav vedno močnejših orkanov posledica našega vpliva na podnebje ali so vedno obstajali tako uničujoči orkani. Poleg tega pa se bomo z lovcem na orkane odpravili vse do očesa tropskega ciklona. Pripnite si varnostne pasove in poletite z nami.
Na Kemijskem inštitutu v Ljubljani so razvili nov tip proteinskih struktur, ki se lahko brez škodljivih učinkov sintetizirajo v celicah ter se same od sebe sestavijo v nanometrske kletke. Te imajo velik potencial za dostavo zdravil v medicini, tvorbo sodobnih cepiv, snovanje funkcionalnih materialov … Skrivnost proteinskih origamijev pojasjujeta dr. Ajasja Ljubetič in Fabio Lapenta, avtorja raziskave, objavljene v reviji Nature Biotechnology. Astronomi Evropskega južnega observatorija pa so pomočjo mreže teleskopov v Čilu prvič zaznali vir gravitacijskih valov, ki naj bi jih povzročilo trčenje in zlitje dveh nevtronskih zvezd. Pri tem je to trčenje v vesolje izvrglo številne težke elemente, kot sta zlato in platina. Odkritje, pri katerem so sodelovali tudi slovenski astrofiziki, predstavlja najmočnejši dokaz doslej, da so kratkotrajni izbruhi žarkov gama posledica trkov nevtronskih zvezd. Kaj pomeni prelomno odkritje razložita dr. Andreja Gomboc z Univerze v Novi Gorici in dr. Nial Tanvir z Univerze Leicester v Veliki Britaniji.
Skupina satelitov Cluster preučuje magnetosfero v okolici Zemlje. Ta nas ščiti pred delci Sončevega vetra, ki bi sicer precej neugodno vplivali na življenje na Zemlji. Gre za par satelitov, ki sta bila izstreljena leta 2000 in bosta delovala vsaj do leta 2018. Kako je mogoče obnašanje Sonca primerjati celo z nogometom in kaj smo se naučili od pristanka sonde Rosetta na kometu Čurjumov - Gerasimenko, sta nam pojasnila vrhunska znanstvenika Evropske vesoljske agencije, francoski raziskovalec Philippe Escoubet in britanski astrofizik Matt Taylor, ki sta pred tedni gostovala na Bledu. Z našim strokovnim sodelavcem prof. Tomažem Zwittrom tudi o jesenskih aktualnostih iz sveta astronomije.
Cirkadiani ritmi, gravitacijski valovi in krioelektronska mikroskopija vam verjetno ne povedo veliko, če pa dodamo, da so to teme, ki so si letos prislužile Nobelovo nagrado, veste vsaj, da gre za prelomne raziskave v znanosti. Na področju medicine in fiziologije so Nobelovo nagrado dobili Jeffrey C. Hall, Michael Rosbash and Michael W. Young, na področju fizike je polovico nagrade dobil Rainer Weiss, po četrtino pa Barry C. Barish in Kip S. Thorne, na področju kemije pa Jacques Dubochet, Joachim Frank in Richard Henderson. Kako pomembna so odkritja teh znanstvenikov razlagamo ob pomoči slovenskih strokovnjakov.
Pravljice o Rdeči kapici in volku nam že v otroštvu v kosti poženejo vsaj malo strahu pred gozdovi, a dr. Andraž Čarni, ki veliko časa preživi med drevesi, pravi, da je strah največkrat brez osnove. Medvedi resda tu in tam prilomastijo, a realno je še vedno majhna možnost, da naletimo nanje, divje živali se načeloma tudi rade skrijejo pred človekom. Je pa zato v gozdovih veliko drugih zanimivosti. Dr. Čarni je biolog na Inštitutu Jovana Hadžija ZRC SAZU in eden izmed ključnih ljudi za vpis naših pragozdov Krokar in Snežnik Žrdolce na Unescov seznam svetovne naravne dediščine. Je odličen poznavalec balkanskih gozdov, pred kratkim je postal član makedonske akademije znanosti in umetnosti. Pogovarjamo se tudi o lubadarju, ki je predvsem posledica šibkih zim in napada pospeševano posajene smreke v nižinskih gozdovih. Z dr. Čarnijem se je pogovarjal Luka Hvalc.
Vesoljsko vreme je eno izmed raziskovalnih polj dr. Primoža Kajdiča iz Murske Sobote, ki že 14 let živi in dela v Mehiki, kjer je astronomija zanimala že Maje. Dr. Kajdič je objavil 30 znanstvenih člankov, zanimajo ga predvsem udarni valovi v bližini Zemlje, ki nastanejo kot posledica dejavnosti Sonca. V Sloveniji je septembra zbral vesoljske fizike z vsega sveta, ki so predstavljali svoja najnovejša dognanja, do katerih so prišli ob pomoči podatkov, ki jih že več kot 15 let zbira misija Cluster. Sodelovanje pri evropskih in globalnih vesoljskih projektih je priložnost tudi za slovenska podjetja, ki so že aktivna na področju 3D tiska. Z dr. Primožem Kajdičem se je pogovarjal Luka Hvalc.
Čeprav ga je mikal študij umetnosti, se je odločil za biologijo: “To je bila čisto pragmatična odločitev, ker tudi v tem vidim estetiko, življenje ima neko lepoto v sebi,” pravi dr. Jernej Ule, molekularni biolog, ki že več kot deset let dela in raziskuje v tujini. Zdaj živi v Londonu. Na univerzi University College v Londonu raziskuje nastanek nevrodegenerativnih bolezni, v tem obdobju je predvsem vpet v raziskovanje morebitnega zdravila za amiotrofično lateralno sklerozo. Več o molekularni biologiji, življenju v Londonu, tekmovalnosti v raziskovalni panogi, lepoti staranja in poetičnosti življenja pa v pogovoru z Majo Stepančič.
Neveljaven email naslov