Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Obiskali smo ljubljansko izpostavo Nacionalnega laboratorija za zdravje, okolje in hrano in v praksi preverili, kako poteka ugotavljanje novega koronavirusa po metodi PCR.
V javnosti ta hip kroži nemalo vprašanj o metodi PCR, ki velja za zlati standard pri ugotavljanju okužbe z novim koronavirusom. Manj pa je znano, da bo metoda kmalu dopolnila 40 let in da je bila zanjo podeljena tudi Nobelova nagrada, ob čemer je na številnih področjih sprožila pravo revolucijo: od diagnostike v medicini in biotehnologije do forenzike, celo Hollywood se je s pridom oprl nanjo pri snovanju filmov, kakršen je Jurski park. Ta hip najzanesljivejši način dokazovanja virusa nam je opisala virologinja Katarina Prosenc Trilar iz oddelka za javnozdravstveno virologijo v Nacionalnem laboratoriju za zdravje, okolje in hrano.
V delu celotne analize, v katerem uporabijo metodo PCR, vzorec izpostavijo nihanju temperature, da lahko steče verižna reakcija s polimerazo. Vzorec gre skozi 40–45 ciklov, ena sama naprava pri njih lahko hkrati testira po 70 vzorcev. Vsak cikel traja le nekaj minut, v približno uri lahko teoretično ustvarijo milijone kopij nekega DNK-niza. Na tak način dobijo skopiranih ogromno enot ujetega dednega gradiva. Toda, zakaj je to potrebno?
"Zelo težko detektiramo samo nekaj kopij, zaradi vizualizacije potrebujemo ta namnožek. Sonde, ki jih uporabljamo pri metodi PCR, imajo vezano tudi barvilo. Če se vežejo, fluorescirajo in to zazna naša naprava za PCR."
Nekaj manj kot 1200 ljudi je ta teden podpisalo peticijo, češ da zahteva od stroke, naj pove resnico o testih PCR. Očitajo nerelevantnost testov in tega, da z njimi naj ne bi mogli dokazati prav tega koronavirusa. Javnost begata tudi izraza 'lažno pozitiven' in 'lažno negativen' izvid testa.
"Ta izjava o lažno pozitivnih izvidih testa je malo nerodna. S testom PCR lahko zaznaš zelo majhno količino virusa. Še tedne po preboleli bolezni lahko zaznaš delčke genoma. Treba je znati intepretirati, če zaznaš zelo majhne količine virusa, je samo ena možnost, in sicer da si virus že prebolel. Redki ljudje pridejo tako zgodaj, da bi se iz te majhne količine razvila bolezen." – Miha Skvarč, zdravnik in specialist klinične mikrobiologije
"Laboratoriji ta hip po državi delajo v okrepljenih sestavih, z močno razvlečenimi delovniki," je prejšnji teden na vladni konferenci poudaril predstojnik Inštituta za mikrobiologijo in imunologijo v Ljubljani Miroslav Petrovec.
"Iz prve roke lahko povem, da se je naš delovnik podaljšal iz 7. ure zjutraj do 18. ure zvečer na 6.30 zjutraj do poznih nočnih ur, pri čemer ne poznamo prave meje."
Ob inštitutu je druga osrednja ustanova pri analizi brisov Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano s sedežem v Mariboru, enote pa imajo po vsej Sloveniji. Direktorica Nacionalnega laboratorija Tjaša Žohar Čretnik pove, da je bil njihov maksimum v preteklih dnevih 3960 vzorcev.
"Ocenjujemo, da je približno 4000 vzorcev naš trenutni maksimum. To je zelo veliko povečanje obsega testiranja, če vemo, da smo lani v celem letu opravili 8000 takšnih preiskav. To pomeni, da zdaj v dveh dneh naredimo toliko tovrstnih preiskav kot prej v celem letu."
V ta namen so dodatno zaposlili več kot 20 novih sodelavcev, načrtujejo dodatne transportne poti za hitrejšo dostavo vzorcev, stekla je obširnejša digitalizacija procesa. Kaj, če se bodo potrebe še povečevale? Prav zaradi tega se zadnje čase več govori o vzporednih antigenskih testih, ki jih je na trgu še vedno razmeroma malo. Ob ustreznem znanju strokovnega osebja ob njihovi uporabi in dobri klinični validaciji bi lahko pomagali zlasti pri hitrejši klinični diagnostiki, ko pomoč na urgenci poiščejo hudo bolni.
"Hitri antigenski testi so že na voljo v Sloveniji. Delovna skupina pri Ministrstvu za zdravje je izdelala smernice za uporabo antigenskih testov, v stroki pa vemo, da je treba biti tu zelo previden, ker so analitske sposobnosti teh testov praviloma slabše, kot jih navajajo proizvajalci. Za urgentno uporabo je ameriška FDA postavila kriterij, da mora biti skladnost med testom PCR in antigenskim testom vsaj 80-odstotna – to se nam zdi veliko. Zato je treba dodatno pretehtati takšne teste in jih uporabljati pri tisti populaciji, pri kateri mislimo, da je njihova uporaba varna." – Tjaša Žohar Čretnik
Tudi pri antigenskih testih je potreben bris nosno-žrelnega predela, le da so takšni testi veliko hitrejši, rezultat je lahko na voljo že v 15 minutah. A hitrost gre na račun zanesljivosti, verjetnosti, da tak test ne bo prepoznal navzočnosti virusa, da bo torej njegov izvid lažno negativen, je precej višja kot pri metodi PCR. Test se najbolj obnese pri bolnikih, ki zelo očitno kažejo znake okužbe in razvijejo velike količine virusa. So tudi precej ugodnejši od testov PCR. In nazadnje so tu še serološki testi oziroma testi na protitelesa, ki potekajo z odvzemom krvi. Toda takšni testi niso uporabni v akutni stopnji bolezni, temveč šele več dni po pojavu simptomov, zato so z vidika hitre detekcije okužb neuporabni. Test na protitelesa nam predvsem pove, ali smo v preteklosti preboleli covid, tudi če morda ne bi imeli jasnih simptomov.
Sredi meseca so slovenske bolnišnice dobile navodila glede uporabe antigenskih testov, velika večina hitre antigenske teste že preizkuša.
Sogovornico v oddaji mag. Katarino Prosenc Trilar (NLZOH) smo prosili tudi za pisno pojasnilo v zvezi z očitki, ki so jih v javnosti deležni testi, tudi v nedavni peticiji. Poslala nam je tale odgovor:
694 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Obiskali smo ljubljansko izpostavo Nacionalnega laboratorija za zdravje, okolje in hrano in v praksi preverili, kako poteka ugotavljanje novega koronavirusa po metodi PCR.
V javnosti ta hip kroži nemalo vprašanj o metodi PCR, ki velja za zlati standard pri ugotavljanju okužbe z novim koronavirusom. Manj pa je znano, da bo metoda kmalu dopolnila 40 let in da je bila zanjo podeljena tudi Nobelova nagrada, ob čemer je na številnih področjih sprožila pravo revolucijo: od diagnostike v medicini in biotehnologije do forenzike, celo Hollywood se je s pridom oprl nanjo pri snovanju filmov, kakršen je Jurski park. Ta hip najzanesljivejši način dokazovanja virusa nam je opisala virologinja Katarina Prosenc Trilar iz oddelka za javnozdravstveno virologijo v Nacionalnem laboratoriju za zdravje, okolje in hrano.
V delu celotne analize, v katerem uporabijo metodo PCR, vzorec izpostavijo nihanju temperature, da lahko steče verižna reakcija s polimerazo. Vzorec gre skozi 40–45 ciklov, ena sama naprava pri njih lahko hkrati testira po 70 vzorcev. Vsak cikel traja le nekaj minut, v približno uri lahko teoretično ustvarijo milijone kopij nekega DNK-niza. Na tak način dobijo skopiranih ogromno enot ujetega dednega gradiva. Toda, zakaj je to potrebno?
"Zelo težko detektiramo samo nekaj kopij, zaradi vizualizacije potrebujemo ta namnožek. Sonde, ki jih uporabljamo pri metodi PCR, imajo vezano tudi barvilo. Če se vežejo, fluorescirajo in to zazna naša naprava za PCR."
Nekaj manj kot 1200 ljudi je ta teden podpisalo peticijo, češ da zahteva od stroke, naj pove resnico o testih PCR. Očitajo nerelevantnost testov in tega, da z njimi naj ne bi mogli dokazati prav tega koronavirusa. Javnost begata tudi izraza 'lažno pozitiven' in 'lažno negativen' izvid testa.
"Ta izjava o lažno pozitivnih izvidih testa je malo nerodna. S testom PCR lahko zaznaš zelo majhno količino virusa. Še tedne po preboleli bolezni lahko zaznaš delčke genoma. Treba je znati intepretirati, če zaznaš zelo majhne količine virusa, je samo ena možnost, in sicer da si virus že prebolel. Redki ljudje pridejo tako zgodaj, da bi se iz te majhne količine razvila bolezen." – Miha Skvarč, zdravnik in specialist klinične mikrobiologije
"Laboratoriji ta hip po državi delajo v okrepljenih sestavih, z močno razvlečenimi delovniki," je prejšnji teden na vladni konferenci poudaril predstojnik Inštituta za mikrobiologijo in imunologijo v Ljubljani Miroslav Petrovec.
"Iz prve roke lahko povem, da se je naš delovnik podaljšal iz 7. ure zjutraj do 18. ure zvečer na 6.30 zjutraj do poznih nočnih ur, pri čemer ne poznamo prave meje."
Ob inštitutu je druga osrednja ustanova pri analizi brisov Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano s sedežem v Mariboru, enote pa imajo po vsej Sloveniji. Direktorica Nacionalnega laboratorija Tjaša Žohar Čretnik pove, da je bil njihov maksimum v preteklih dnevih 3960 vzorcev.
"Ocenjujemo, da je približno 4000 vzorcev naš trenutni maksimum. To je zelo veliko povečanje obsega testiranja, če vemo, da smo lani v celem letu opravili 8000 takšnih preiskav. To pomeni, da zdaj v dveh dneh naredimo toliko tovrstnih preiskav kot prej v celem letu."
V ta namen so dodatno zaposlili več kot 20 novih sodelavcev, načrtujejo dodatne transportne poti za hitrejšo dostavo vzorcev, stekla je obširnejša digitalizacija procesa. Kaj, če se bodo potrebe še povečevale? Prav zaradi tega se zadnje čase več govori o vzporednih antigenskih testih, ki jih je na trgu še vedno razmeroma malo. Ob ustreznem znanju strokovnega osebja ob njihovi uporabi in dobri klinični validaciji bi lahko pomagali zlasti pri hitrejši klinični diagnostiki, ko pomoč na urgenci poiščejo hudo bolni.
"Hitri antigenski testi so že na voljo v Sloveniji. Delovna skupina pri Ministrstvu za zdravje je izdelala smernice za uporabo antigenskih testov, v stroki pa vemo, da je treba biti tu zelo previden, ker so analitske sposobnosti teh testov praviloma slabše, kot jih navajajo proizvajalci. Za urgentno uporabo je ameriška FDA postavila kriterij, da mora biti skladnost med testom PCR in antigenskim testom vsaj 80-odstotna – to se nam zdi veliko. Zato je treba dodatno pretehtati takšne teste in jih uporabljati pri tisti populaciji, pri kateri mislimo, da je njihova uporaba varna." – Tjaša Žohar Čretnik
Tudi pri antigenskih testih je potreben bris nosno-žrelnega predela, le da so takšni testi veliko hitrejši, rezultat je lahko na voljo že v 15 minutah. A hitrost gre na račun zanesljivosti, verjetnosti, da tak test ne bo prepoznal navzočnosti virusa, da bo torej njegov izvid lažno negativen, je precej višja kot pri metodi PCR. Test se najbolj obnese pri bolnikih, ki zelo očitno kažejo znake okužbe in razvijejo velike količine virusa. So tudi precej ugodnejši od testov PCR. In nazadnje so tu še serološki testi oziroma testi na protitelesa, ki potekajo z odvzemom krvi. Toda takšni testi niso uporabni v akutni stopnji bolezni, temveč šele več dni po pojavu simptomov, zato so z vidika hitre detekcije okužb neuporabni. Test na protitelesa nam predvsem pove, ali smo v preteklosti preboleli covid, tudi če morda ne bi imeli jasnih simptomov.
Sredi meseca so slovenske bolnišnice dobile navodila glede uporabe antigenskih testov, velika večina hitre antigenske teste že preizkuša.
Sogovornico v oddaji mag. Katarino Prosenc Trilar (NLZOH) smo prosili tudi za pisno pojasnilo v zvezi z očitki, ki so jih v javnosti deležni testi, tudi v nedavni peticiji. Poslala nam je tale odgovor:
Konec maja je čas za pregled znanstvenih vrhov meseca, ogromno se je dogajalo, predvsem v domačem znanstvenem okolju. Mladi osnovnošolci s I. osnovne šole v Celju so zmagali na tekmovanju FIRST® LEGO® League na Norveškem. Ta mesec smo tudi pri nas opazovali severni sij. V UKC Ljubljana so objavili pomembno študijo o zdravljenju bolnikov s tveganjem za motnje srčnega ritma. Dobili smo komunikatorko znanosti, to je postala upokojena profesorica botanike in biologinje celice na Univerzi v Ljubljani dr. Marina Dermastia. Razglasili pa so tudi mentorja leta, ki je gost naše znanstvene oddaje.
V soboto, 18. maja zvečer, so na nebu nad Portugalsko in Španijo opazili svetlo kroglo. Dogodek je posnela Evropska vesoljska agencija s svojimi kamerami v Cáceresu v Španiji. Potrdili so, da je šlo za kos kometa, ki je verjetno zgorel nad Atlantikom na višini okoli 60 kilometrov. Še vedno pa preučujejo njegovo velikost in pot, da bi ocenili ali obstaja možnost, da je kakšen del dosegel površje Zemlje in postal meteorit. Košček vesolja, ki pristane na Zemljinem površju, ki ga hudomušno lahko opišemo kot najcenejšo dostavo iz vesolja, s seboj med drugim prinašajo kopico informacij o zgodnjem nastajanju osončja. Podajamo se na vesoljsko detektivko magnetnih ostankov vesolja z izjemno gostoto, občudujemo zbirko meteoritov, ki jo hrani Prirodoslovni muzej Slovenije. Zakaj največ meteoritov najdejo na Antarktiki? Kako se lahko iskanja meteoritov lotite s pometanjem? Za tiste, ki vas je ob poslušanju morda prijela iskalna mrzlica, pa še ena spodbudna informacija: v primeru, da najdete meteorit, ga lahko, če zagotovite ustrezne pogoje za hrambo, obdržite.
Kako lahko naredim kar največ dobrega? Naj premišljeno doniram samo skrbno izbranim humanitarnim organizacijam ali naj se raje odločam čustveno in pomagam po trenutni inerciji? Pod drobnogled smo vzeli koncept učinkovitega altruizma, ki skuša pomagati na podlagi merljivih dokazov, hkrati pa je deležen tudi številnih kritik. Razpravljamo o različnih konceptih altruizma in dobrodelnosti, vlogi posameznika, države in korporacij.
Ranga Dias z ameriške univerze Rochester je leta 2020 zaslovel, potem ko je v reviji Nature poročal o prvem superprevodniku pri sobni temperaturi. To je bil velikanski uspeh, eden izmed svetih gralov moderne fizike, ki je Diasu na široko odprl pot do Nobelove nagrade, svetu pa do učinkovitejše prihodnosti z manj izgubami energije. A danes vemo, da je za njegovim domnevnim odkritjem prevara in vrsta goljufij. Poneverbe podatkov v znanosti postajajo vse pogostejše, dodatno skrb vnaša sivo polje umetne inteligence, ki namesto znanstvenikov lahko piše tudi članke. Kako je z integriteto v znanosti, kako lahko vemo, kaj je res in kdo zavaja?
Potujemo v zgodovino našega planeta in odkrivamo največja in najmanjša bitja, ki so ga poseljevala. Zagrizemo tudi v iskanje odgovora, kakšen mojstrski kipar je narava, ki se je domislila človeka – ravno prav velikega sesalca z nadpovprečno velikimi možgani.
V ponedeljek je minilo 300 let od rojstva Immanuela Kanta, slovitega modreca iz Königsberga, ki je močno zaznamoval filozofijo. Kant velja za prvega sodobnega filozofa, njegovo delo pa presega meje časa in nam še vedno predstavlja prvovrstno oporo pri naslavljanju temeljnih vprašanj o našem obstoju, našem razumevanju in naši odgovornosti.
Vsako leto se nad našimi glavami seli na milijarde ptic, žuželk, netopirjev; njihova epska potovanja povezujejo celine in niso imuna na vpliv človeka, ki je zadal velik udarec zlasti selitvam velikih sesalcev. Kdo so selivci rekorderji, kaj jih žene in kako najdejo svoj cilj?
“Prosimo vas, da zaprete oči, med preiskavo se tudi ne pogovarjamo.” To so začetne besede asistenta v ambulanti za merjenje električne dejavnosti možganov EEG, kamor se je tokrat, ob skorajšnji stoletnici prve meritve na človeku, povabila tudi Frekvenca X. Elektroencefalograf je naprava, ki jo je na človeku prvič uporabil nemški psihiater Hans Berger 6. julija 1924. Kljub svoji starosti se tehnologija do danes ni prav veliko spremenila, ob merjenju dejavnosti še vedno na glavo postavijo elektrode, ob pomoči katerih ugotavljajo mogoča odstopanja od normalne električne dejavnosti možganov. Pravzaprav jim “na daleč” prisluškujejo. In to so delali tudi, ko se je na Nevrološki kliniki pri vodji Centra za epilepsijo odraslih dr. Bogdanu Lorberju oglasila Maja Stepančič. Vabljeni torej na posebno zvočno izkušnjo, prisluškovali boste lahko preiskavi EEG.
Če omenimo oceane, na kaj pomislite? Večina ljudi pomisli na ribe in na njihovo slanost …, na biologijo in kemijo morja torej. Toda tisto, kar res zaznamuje oceane, je njihova fizika.
Tokratna Frekvenca X se spet sprehaja po največjih ali najzanimivejših dosežkih meseca. Marec je mesec, ko naša oddaja praznuje rojstni dan, mesec, ko se podeljujejo Jesenkove nagrade; letos je nagrado za življenjsko delo prejela prof. dr. Nina Gunde Cimerman z biotehniške fakultete, ki bo tudi naša gostja. Poleg tega naj omenimo še nekaj novic iz sveta znanosti: govorili bomo o pomembni raziskavi Univerzitetne klinike za pljučne bolezni in alergijo Golnik v zvezi z anafilaksijo, povabili se bomo na pojedino zvezd, ki se hranijo tudi s planeti, in odgovorili na vprašanje, zakaj antropocen ne bo postal uradno poimenovanje dobe, v kateri ima največji vpliv na okolje človek.
Je biti velik ali majhen v naravi prednost ali slabost? Kaj pa zares velik? Frekvenca X, poljudnoznanstvena oddaja Vala 202, svoj 15. rojstni dan praznuje s sebi enakimi. Pred mladim občinstvom in v čisto pravem radijskem studiu načenjamo temo velikosti in kako ta vpliva na ves živi svet okoli nas. Potujte z nami skozi zgodovino našega planeta in odkrijte največja bitja, ki so ga poseljevala. Kaj je pripomoglo k temu, da so po Zemlji nekoč lomastili megalomanski kuščarji in kako so se sploh premikali? Zakaj so kiti še dandanes tako ogromni in ali so orjaški pajki in kačji pastirji sploh mogoči? In kaj imata o fantazijskih bitjih, kot so leteči zmaji, krilati konji pegazi, palčki in velikani iz pripovedk, povedati fizika in biologija? Zagrizli pa bomo tudi v iskanje odgovora, kakšen mojstrski kipar je narava, ki se je domislila človeka – ravno prav velikega sesalca z nadpovprečno velikimi možgani. Kako se je z našo velikostjo igrala evolucija in do kod še lahko zrastemo? Kako bi živeli, če bi se nenadoma – kot Alica – povečali ali pomanjšali? Zaneslo pa nas bo tudi daleč stran v vesolje z misijo, da se domislimo planeta, na katerem bi lahko obstajali velikani.
Preselimo se 15 let v preteklost, natančneje – odpotujemo v 9. april leta 2009, ko je Mija Škrabec Arbanas pripravila eno izmed prvih oddaj, ki so v Frekvenci X obravnavale vesolje. V tem času se je marsikaj spremenilo: od vse daljših sprehodov astronavtov zunaj vesoljskih postaj do napredka pri razvoju vesoljskih oblačil, ki omogočajo boljšo gibljivost, do raztrosa človeškega pepela v vesolju. 15-letni napredek v raziskovanju vesolja komentira naš dolgoletni strokovni sodelavec astronom in astrofizik Tomaž Zwitter.
Gost v tokratni Frekvenci X je bil Roger Penrose, zelo eminentno ime svetovne matematične fizike, ki se ga velikokrat omenja v povezavi Stephenom Hawkingom. Penrose je v svoji dolgi karieri pomembno prispeval predvsem k teoriji splošne relativnosti, je pa tudi avtor tako imenovanih Penrose-Hawking teoremov o singularnostih, ki so mu prinesli Nobelovo nagrado in ki pravijo, da se črne luknje tvorijo iz zelo splošnih pogojev sesedanja materije ter da se v središču črne luknje ustvari singularnost v končnem času. V oddaji se z njim sprašujemo tudi, kaj je v sodobni fiziki moda, kaj vera in kaj fantazija, dotaknemo se tudi vprašanja, kako pri umetni inteligenci 'izračunati' razumevanje in kako enigmatična je fizika možganov.
Ob Tednu možganov, ki je letos posvečen spolnosti, raziskujemo odvisnost od pornografije, kakšni so simptomi, kaj se dogaja v naših možganih, zakaj je lahko izpostavljenost otrok in mladostnikov pornografiji problematična in kakšne dodatne nevarnosti je prinesel razmah sodobnih tehnologij. V skupni epizodi z oddajo Možgani na dlani na Prvem tudi o pozitivnih plateh rabe pornografije.
Ste vedeli, da bo na celotni progi drugega tira porabljenih za pet Eifflovih stolpov jeklenih armatur? Inženirji, gradbinci in izvajalci del pa seveda pri gradnji ne uporabljajo le kovinskih pripomočkov. Kakšna je znanost za gradnjo predorov, kako ti sploh nastanejo, kdo pri tem sodeluje in kje vse lahko strokovnjaki sploh kopljejo predore? V oddaji slišite tudi zvoke iz globin enega izmed slovenskih predorov.
Februar je pri koncu in Frekvenca X njegove zadnje ure, ki so zaradi prestopnega leta pravzaprav bonus, izkorišča za prelet tem, ki so ta mesec odmevale v znanosti. Maja Ratej raziskuje avtoimunske bolezni in zakaj jih bomo lahko morda v dogledni prihodnosti uspešno zdravili. Preverila je tudi, kakšna velikanka je na novo odkrita anakonda v Južni Ameriki in koliko več vemo o dinozavrih 200 let po njihovem odkritju. Več pa tudi o tem, da se lahko v Ljubljani po novem pomudite pri Hallersteinovem zvezdnem opazovalniku, pa o ameriškem zasebnem naskoku na Luno, rasni genetiki in celo gensko spremenjenih bananah.
Pred kratkim smo se s Frekvenco X mudili v CERN-u, Evropski organizaciji za jedrske raziskave, v kateri se že 70 let ukvarjajo s trki osnovnih delcev. Gre za megalomansko raziskovalno območje na meji med Švico in Francijo v Ženevi, pod katerim je 27 kilometrov dolg Veliki hadronski trkalnik. V njem so, spomnimo, leta 2012 ob pomoči velikanskih detektorjev potrdili obstoj Higgsovega bozona. Trki, ki se z velikanskimi energijami in hitrostmi dogajajo v pospeševalniku, razkrivajo delovanje vesolja v njegovih prvih trenutkih, ob tem pa se poskušajo raziskovalci dokopati tudi do odgovorov na to, kaj bi utegnila biti temna snov in kako bolje spoznati antimaterijo.
Če odgovorna oseba po hudi delovni nesreči javnost obvesti, da je bil vzrok tragičnega dogodka človeška napaka, nas takšno pojasnilo ne sme pomiriti, ampak nas mora še bolj vznemiriti. Skladno s sodobnimi smernicami za zagotavljanje varnosti, ki temeljijo na znanstvenih raziskavah, je človeška napaka sprejemljiv vzrok za razlago neželenega dogodka le v zelo redkih primerih. Po temeljiti preučitvi okoliščin nesreče se večinoma namreč izkaže, da je za napako kriva sistemska pomanjkljivost in ne nepozoren posameznik. Česa nas lahko naučijo človeške napake, kakšni psihološki in varnostni mehanizmi so v ozadju, kako je zdravniškimi napakami in kakšna bo vloga umetne inteligence?
Pred evropskim dnem boja proti raku Maja Ratej poizveduje o napredku pri diagnostiki in zdravljenju raka, zastavlja pa si tudi vprašanje, kakšno liso je na tem področju pustila koronavirusna doba. V januarski beri novic na področju znanosti jo zanimajo odmevno odkritje 2500 let starih ostankov kompleksa mest v Amazoniji in novi poskusi pošiljanja plovil na Luno. Za konec pod drobnogled vzame še raziskovalni dosežek slovenskih znanstvenikov, ki je januarja odmeval tudi v mednarodnem tisku o popularni znanosti, in sicer kako iz milnega mehurčka ustvariti natančen laser.
V zadnjih nekaj letih se v spletnih časopisih pogosto znajdejo članki o mestih, ki bodo krojila našo prihodnost bivanja. Trajnostno, zeleno, obnovljivi viri energije, javni prevoz, 15-minutno mesto, individualnost bomo zamenjali za skupnost … to so pogosto napovedi velikih arhitekturnih birojev, ki snujejo tako imenovana mesta prihodnosti. Mesta, ki bodo nasledila takšna, kot jih poznamo danes.
Neveljaven email naslov