Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Malokatera znanstvena teorija 20. stoletja je vzburila več domišljije, simpatij, kritik, burnih polemik in ostrih nasprotovanj, kot ideja, da je naš planet na nek način živ in da diha skupaj z bitji, ki ga poseljujejo. Znana kot hipoteza Gaje, po grški boginji Zemlje, se je ta kontroverzna zamisel v 1960-tih porodila danes 91 letnemu britanskemu znanstveniku Jamesu Lovelocku.
Dr. Lovelock je tedaj delal pri ameriški vesoljski agenciji Nasa, kjer je raziskoval način, kako bi lahko ugotovili, če na planetu Mars obstaja življenje. Ob tem se je začel spraševati, kako so lahko na Zemlji že vsaj 3 milijarde let tako blagodejno ugodni pogoji za življenje. Bolj, kot je gledal življenju sovražne in samotne planete našega sončnega sistema, bolj neverjetno se mu je zdelo, da življenje na Zemlji cvetoče uspeva že vsaj 3000 milijonov let in da ni že zdavnaj izumrlo.
Kaj pa, če živa bitja sama pomagajo na našem planetu so-ustvarjati tako ugodne pogoje za življenje, se je spraševal dr. Lovelock. Če življenje nekako nadzoruje in vpliva na pogoje na planetu, ki so pomembni za življenje? Tako se je rodila hipoteza Gaje, ki po domače rečeno pravi, da življenje skupaj s planetom neločljivo sestavlja en sam, ogromen živ sistem – živo Zemljo. Kot je zapisal sam dr. Lovelock: “Sedaj vidimo, da so zrak, oceani in zemlja veliko več kot samo okolje življenja; so del življenja samega. Tako je zrak za življenje isto, kot dlaka za mačko ali gnezdo za ptico. Ni živo, ampak je nekaj, kar so ustvarila živa bitja, da se zaščitijo proti drugače negostoljubnem svetu.”
Po teoriji Gaja življenje na Zemlji aktivno so-ustvarja pogoje, ki so najbolj optimalni za njegovo preživetje. Živa bitja nezavedno nadzorujejo temperaturo ter kemično sestavo atmosfere in oceanov tako, da so primerna za njihovo obstoj. To naj bi pojasnilo temperaturno stabilnost ter gostoljubje površja, atmosfere in oceanov.
Pri tem je dr. Lovelock denimo izpostavil nenavadno dejstvo, da se je v zadnjih treh milijardah let moč Sonca povečala za 30%, medtem pa je temperatura na Zemlji ostala ves čas bolj ali manj ista. Zamisel o Gaji je bila sprva večinoma prezrta, nato pa je počasi postajala vse bolj odmevna. Še najbolj je bila všeč ekološkim aktivistom, medtem ko je znotraj znanstvene skupnosti naletela na veliko nasprotovanj. Mnogim raziskovalcem se zamisel sploh ni zdela znanstvena in so teorijo Gaja oklicali za psevdoznanost, poskus, da se v znanost pretihotapi mistiko.
Najbolj goreči nasprotniki ideje so bili evolucijski biologi, med njimi nekateri najbolj znani biologi 20. stoletja, kot sta pokojni Stephen Gould in še vedno živeči Richard Dakwins. Ti pravijo, da hipoteza preprosto ni združljiva s teorijo evolucije, ker naravni izbor nikoli ne more voditi do altruizma na globalnem nivoju. Ali povedano drugače, evolucijski naravni izbor izključuje možnost, da bi živa bitja delovala v prid vsemu življenju tako, da bi denimo nadzorovala temperaturo zraka.
Kljub vsem kritikam teorija živi naprej in danes tudi mnogi njeni nasprotniki priznavajo, da je spodbudila nove načine razmišljanja in bolj celosten pogled na svet. Razprava, če Zemlja res deluje po principu Gaje, še vedno ni zaključena, čeprav se večina raziskovalcev danes nagiba k temu, da originalna Lovelockova teorija ni pravilna. Vendar pa so znanstveniki sprejeli idejo, da sta življenje in planet veliko bolj kompleksno povezana, kot je bilo včasih mišljeno. Po nekaterih načelih Gaje se mogoče ravnajo zapleteni biološki sistemi, kot so pragozdovi in koralni grebeni.
Neglede na to, kakšna bo znanstvena prihodnost teorije Gaja, je njen metaforičen pomen večen, saj nas opominja na to, da je potrebno gledati na naš planet in življenje na njem kot na celoto, da so živa bitja, atmosfera, površje in oceani zapleteno medsebojno povezani in konec koncev, da blagodejni življenjski pogoji na Zemlji niso samoumevni. James Lovelock kljub visoki starosti še vedno aktivno zagovarja svojo teorijo in je o njej napisal že številne knjige. Zadnja njegova knjiga s pomenljivim naslovom »Izginjajoči obraz Gaje – zadnje opozorilo – uživajte dokler lahko« je izšla lansko leto.
Intervju: Dr. Stephan Harding, Shumacher College.
Teorija Gaje oziroma ideja, da je Zemlja en velik živ organizem, je že od vsega začetka precej kontroverzna. Kako gledajo znanstveniki na to teorijo danes?
Mislim, da je v znanosti zdaj sprejeto, da ima življenje izredno velik vpliv na Zemljo, še posebej na klimo. Vemo, da živa bitja, vključno z nami, v veliki meri določajo količino ogljikovega dioksida in drugih toplogrednih plinov kot sta metan in dušikov oksid . Teorija Gaja je pomagala, da Zemljo razumemo kot en velik sistem, v katerem je vse povezano: živa bitja, ozračje, kamnine in voda. Vse to je del mainstream znanosti, ki jo klimatologi vključujejo v modele, ko napovedujejo podnebne spremembe. Kar še ni povsem jasno, pa je, ali je tudi Zemlja na nek način živa ali ne, in, kako se ta samoregulacija Zemlje pojavi v naravni selekciji, na nivoju posameznih bitij v populacijah različnih vrst.
Kaj nasprotnike najbolj moti pri tej teoriji? Nekateri priznani biologi, kot je britanec Richard Dawkins celo pravijo, da je teorija Gaje psevdoznanost.
Gre za nesporazum. Verjeli so, da Lovelock predlaga, da ima Zemlja neke vrste zavest ali duhovno zavedanje o tem, katera temperatura je primerna za planet. Z mehanističnega vidika, ki ga zagovarja Richard Dawkins in drugi, je to nemogoče. Zemljo sestavlja mrtva snov. Živa bitja so iz mrtve snovi. Skrivnostna zavest Zemlje, ki bi lahko določila temperaturo, ne obstaja. Lovelock in znanstveniki kot sem sam se s tem seveda strinjamo. Ne potrebujemo skrivnostne zavesti, ki bi razlagala, kako se zemlja samoregulira. Mislimo, da je to zgolj lastnost vseh interakcij med živimi bitji in neživim okoljem iz kamnin, ozračja in vode. Lovelock je izdelal celo matematični model, ki razlaga ta princip. Imenuje se svet marjetic. Kaže interakcijo med preprostimi vrstami na našem matematičnem planetu in temperaturo površja na planetu. Tu dobite fantastično samoregulacijo, ki nastajne iz šestih enačb in nakazuje, kako bi se enak princip degajal tudi na Zemlji.
Kakšna je prihodnost te teorije, obstajajo kakšne dobre zamisli, kako bi jo lahko dokončno potrdili ali ovrgli?
Verjamem, da bo teorija v znanosti vedno bolj veljavna. Na primer. Vemo, da so bakterije in morske alge izjemno pomembne pri nastajanju oblakov, ki uravnavajo temperaturo na Zemlji. Gosti in beli oblaki odbijajo sončno svetlobo nazaj v vesolje in zemljo hladijo, drugi, visoki, pa Zemljo segrevajo. Vemo, da bakterije in alge sejejo vsaj nizko ležeče oblake, prav tako pa vemo, da bakterije v oblakih določijo, kdaj bo deževalo. Da bodo živa bitja tesno vključena v dinamiko uravnavanja Zemljine temperature, je napoved Gaje, odkritje, da so bakterije v oblakih pomembne za nastanek dežja, torej potrjuje vsaj en vidik teorije. Gre pa tudi za filozofsko idejo. Gaja, grška boginja Zemlje, nam utegne vzbuditi globok občutek pripadnosti in povezanosti z Zemljo, ki ga obupno potrebujemo, če bi se radi premaknili v trajnosti odnos s planetom. Teorija Gaja je torej dobra, trdna znanost, ki nudi vpogled v žive lastnosti planeta kot celote. To pa zelo potrebujemo, če želimo na planetu živeti.
Če življenje nadzoruje pogoje za življenje ali to pomeni, da se bo življenje nekako odzvalo tudi na podnebne spremembe, ki naj bi jih v sodobnem času povzročal človek?
Teorija ne pravi, da življenje uravnava planet, pač pa, da celoten sistem, torej življenje v interakcijah s kamninami, ozračjem in vodo, torej celoten in prepleten sistem; to uravnava razmere na Zemlji. Življenje k temu prispeva, ni pa glavno. To je pomemben vidik teorije, da gre za sisteme na Zemlji. Iz zemljine zgodovine vemo, da so bila obdobja, ko je bila zelo topla in zelo hladna, in doslej si je od teh motenj vedno opomogla. Zgodila so se tudi množična izumrtja. Zadnjega je povzročil padec meteorita na Jukatan. Ozračje se je spremenilo tako drastično, da so mnoge vrste, tudi dinozavri, izumrle. Vemo, da se Zemlja lahko kosa s takšnimi motnjami, a tokrat so stvari drugačne. Zdaj je Sonce res zelo svetlo, in ne vemo, ali se bo Gaja lahko vrnila v svoje mrzlo obdobje, še posebej, če upoštevamo motnje, ki jih povzročamo na njenem površju. Prihodnost Gaje je v ravnotežju. Obstaja celo majhna možnost, da, kar počnemo, vodi k pobegu tople grede, kar pomeni, da bi izgubili vse življenje na planetu.
Dr. Harding, še zadnje vprašanje. Kaj ta teorija pomeni za vaš pogled na življenje, na svet in na vašo vlogo v njem?
Teorija me zanima kot znanstvenika in človeka, ki čuti, zaznava in razmišlja. Mislim, da je Teorija Gaje velika ali celo največja ideja 21. stoletja. To je najpomembnejša ideja, ki jo imamo na Zemlji, to pa zato, ker nudi pogled na nas, kako smo vpeti v velikanski, okrogel, živeči in čuteči organizem, Zemljo. Nudi nam konkreten, znastveno podprt pristop, s katerim lažje razumemo našo prepletenost z Zemljo, in čutimo do nje vso spoštovanje. Če tega spoštovanja in ponižnosti ne bomo čutili, nimamo nobene prihodnosti. Odzvala se bo in preprosto izbrisala našo civilizacijo.
694 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Malokatera znanstvena teorija 20. stoletja je vzburila več domišljije, simpatij, kritik, burnih polemik in ostrih nasprotovanj, kot ideja, da je naš planet na nek način živ in da diha skupaj z bitji, ki ga poseljujejo. Znana kot hipoteza Gaje, po grški boginji Zemlje, se je ta kontroverzna zamisel v 1960-tih porodila danes 91 letnemu britanskemu znanstveniku Jamesu Lovelocku.
Dr. Lovelock je tedaj delal pri ameriški vesoljski agenciji Nasa, kjer je raziskoval način, kako bi lahko ugotovili, če na planetu Mars obstaja življenje. Ob tem se je začel spraševati, kako so lahko na Zemlji že vsaj 3 milijarde let tako blagodejno ugodni pogoji za življenje. Bolj, kot je gledal življenju sovražne in samotne planete našega sončnega sistema, bolj neverjetno se mu je zdelo, da življenje na Zemlji cvetoče uspeva že vsaj 3000 milijonov let in da ni že zdavnaj izumrlo.
Kaj pa, če živa bitja sama pomagajo na našem planetu so-ustvarjati tako ugodne pogoje za življenje, se je spraševal dr. Lovelock. Če življenje nekako nadzoruje in vpliva na pogoje na planetu, ki so pomembni za življenje? Tako se je rodila hipoteza Gaje, ki po domače rečeno pravi, da življenje skupaj s planetom neločljivo sestavlja en sam, ogromen živ sistem – živo Zemljo. Kot je zapisal sam dr. Lovelock: “Sedaj vidimo, da so zrak, oceani in zemlja veliko več kot samo okolje življenja; so del življenja samega. Tako je zrak za življenje isto, kot dlaka za mačko ali gnezdo za ptico. Ni živo, ampak je nekaj, kar so ustvarila živa bitja, da se zaščitijo proti drugače negostoljubnem svetu.”
Po teoriji Gaja življenje na Zemlji aktivno so-ustvarja pogoje, ki so najbolj optimalni za njegovo preživetje. Živa bitja nezavedno nadzorujejo temperaturo ter kemično sestavo atmosfere in oceanov tako, da so primerna za njihovo obstoj. To naj bi pojasnilo temperaturno stabilnost ter gostoljubje površja, atmosfere in oceanov.
Pri tem je dr. Lovelock denimo izpostavil nenavadno dejstvo, da se je v zadnjih treh milijardah let moč Sonca povečala za 30%, medtem pa je temperatura na Zemlji ostala ves čas bolj ali manj ista. Zamisel o Gaji je bila sprva večinoma prezrta, nato pa je počasi postajala vse bolj odmevna. Še najbolj je bila všeč ekološkim aktivistom, medtem ko je znotraj znanstvene skupnosti naletela na veliko nasprotovanj. Mnogim raziskovalcem se zamisel sploh ni zdela znanstvena in so teorijo Gaja oklicali za psevdoznanost, poskus, da se v znanost pretihotapi mistiko.
Najbolj goreči nasprotniki ideje so bili evolucijski biologi, med njimi nekateri najbolj znani biologi 20. stoletja, kot sta pokojni Stephen Gould in še vedno živeči Richard Dakwins. Ti pravijo, da hipoteza preprosto ni združljiva s teorijo evolucije, ker naravni izbor nikoli ne more voditi do altruizma na globalnem nivoju. Ali povedano drugače, evolucijski naravni izbor izključuje možnost, da bi živa bitja delovala v prid vsemu življenju tako, da bi denimo nadzorovala temperaturo zraka.
Kljub vsem kritikam teorija živi naprej in danes tudi mnogi njeni nasprotniki priznavajo, da je spodbudila nove načine razmišljanja in bolj celosten pogled na svet. Razprava, če Zemlja res deluje po principu Gaje, še vedno ni zaključena, čeprav se večina raziskovalcev danes nagiba k temu, da originalna Lovelockova teorija ni pravilna. Vendar pa so znanstveniki sprejeli idejo, da sta življenje in planet veliko bolj kompleksno povezana, kot je bilo včasih mišljeno. Po nekaterih načelih Gaje se mogoče ravnajo zapleteni biološki sistemi, kot so pragozdovi in koralni grebeni.
Neglede na to, kakšna bo znanstvena prihodnost teorije Gaja, je njen metaforičen pomen večen, saj nas opominja na to, da je potrebno gledati na naš planet in življenje na njem kot na celoto, da so živa bitja, atmosfera, površje in oceani zapleteno medsebojno povezani in konec koncev, da blagodejni življenjski pogoji na Zemlji niso samoumevni. James Lovelock kljub visoki starosti še vedno aktivno zagovarja svojo teorijo in je o njej napisal že številne knjige. Zadnja njegova knjiga s pomenljivim naslovom »Izginjajoči obraz Gaje – zadnje opozorilo – uživajte dokler lahko« je izšla lansko leto.
Intervju: Dr. Stephan Harding, Shumacher College.
Teorija Gaje oziroma ideja, da je Zemlja en velik živ organizem, je že od vsega začetka precej kontroverzna. Kako gledajo znanstveniki na to teorijo danes?
Mislim, da je v znanosti zdaj sprejeto, da ima življenje izredno velik vpliv na Zemljo, še posebej na klimo. Vemo, da živa bitja, vključno z nami, v veliki meri določajo količino ogljikovega dioksida in drugih toplogrednih plinov kot sta metan in dušikov oksid . Teorija Gaja je pomagala, da Zemljo razumemo kot en velik sistem, v katerem je vse povezano: živa bitja, ozračje, kamnine in voda. Vse to je del mainstream znanosti, ki jo klimatologi vključujejo v modele, ko napovedujejo podnebne spremembe. Kar še ni povsem jasno, pa je, ali je tudi Zemlja na nek način živa ali ne, in, kako se ta samoregulacija Zemlje pojavi v naravni selekciji, na nivoju posameznih bitij v populacijah različnih vrst.
Kaj nasprotnike najbolj moti pri tej teoriji? Nekateri priznani biologi, kot je britanec Richard Dawkins celo pravijo, da je teorija Gaje psevdoznanost.
Gre za nesporazum. Verjeli so, da Lovelock predlaga, da ima Zemlja neke vrste zavest ali duhovno zavedanje o tem, katera temperatura je primerna za planet. Z mehanističnega vidika, ki ga zagovarja Richard Dawkins in drugi, je to nemogoče. Zemljo sestavlja mrtva snov. Živa bitja so iz mrtve snovi. Skrivnostna zavest Zemlje, ki bi lahko določila temperaturo, ne obstaja. Lovelock in znanstveniki kot sem sam se s tem seveda strinjamo. Ne potrebujemo skrivnostne zavesti, ki bi razlagala, kako se zemlja samoregulira. Mislimo, da je to zgolj lastnost vseh interakcij med živimi bitji in neživim okoljem iz kamnin, ozračja in vode. Lovelock je izdelal celo matematični model, ki razlaga ta princip. Imenuje se svet marjetic. Kaže interakcijo med preprostimi vrstami na našem matematičnem planetu in temperaturo površja na planetu. Tu dobite fantastično samoregulacijo, ki nastajne iz šestih enačb in nakazuje, kako bi se enak princip degajal tudi na Zemlji.
Kakšna je prihodnost te teorije, obstajajo kakšne dobre zamisli, kako bi jo lahko dokončno potrdili ali ovrgli?
Verjamem, da bo teorija v znanosti vedno bolj veljavna. Na primer. Vemo, da so bakterije in morske alge izjemno pomembne pri nastajanju oblakov, ki uravnavajo temperaturo na Zemlji. Gosti in beli oblaki odbijajo sončno svetlobo nazaj v vesolje in zemljo hladijo, drugi, visoki, pa Zemljo segrevajo. Vemo, da bakterije in alge sejejo vsaj nizko ležeče oblake, prav tako pa vemo, da bakterije v oblakih določijo, kdaj bo deževalo. Da bodo živa bitja tesno vključena v dinamiko uravnavanja Zemljine temperature, je napoved Gaje, odkritje, da so bakterije v oblakih pomembne za nastanek dežja, torej potrjuje vsaj en vidik teorije. Gre pa tudi za filozofsko idejo. Gaja, grška boginja Zemlje, nam utegne vzbuditi globok občutek pripadnosti in povezanosti z Zemljo, ki ga obupno potrebujemo, če bi se radi premaknili v trajnosti odnos s planetom. Teorija Gaja je torej dobra, trdna znanost, ki nudi vpogled v žive lastnosti planeta kot celote. To pa zelo potrebujemo, če želimo na planetu živeti.
Če življenje nadzoruje pogoje za življenje ali to pomeni, da se bo življenje nekako odzvalo tudi na podnebne spremembe, ki naj bi jih v sodobnem času povzročal človek?
Teorija ne pravi, da življenje uravnava planet, pač pa, da celoten sistem, torej življenje v interakcijah s kamninami, ozračjem in vodo, torej celoten in prepleten sistem; to uravnava razmere na Zemlji. Življenje k temu prispeva, ni pa glavno. To je pomemben vidik teorije, da gre za sisteme na Zemlji. Iz zemljine zgodovine vemo, da so bila obdobja, ko je bila zelo topla in zelo hladna, in doslej si je od teh motenj vedno opomogla. Zgodila so se tudi množična izumrtja. Zadnjega je povzročil padec meteorita na Jukatan. Ozračje se je spremenilo tako drastično, da so mnoge vrste, tudi dinozavri, izumrle. Vemo, da se Zemlja lahko kosa s takšnimi motnjami, a tokrat so stvari drugačne. Zdaj je Sonce res zelo svetlo, in ne vemo, ali se bo Gaja lahko vrnila v svoje mrzlo obdobje, še posebej, če upoštevamo motnje, ki jih povzročamo na njenem površju. Prihodnost Gaje je v ravnotežju. Obstaja celo majhna možnost, da, kar počnemo, vodi k pobegu tople grede, kar pomeni, da bi izgubili vse življenje na planetu.
Dr. Harding, še zadnje vprašanje. Kaj ta teorija pomeni za vaš pogled na življenje, na svet in na vašo vlogo v njem?
Teorija me zanima kot znanstvenika in človeka, ki čuti, zaznava in razmišlja. Mislim, da je Teorija Gaje velika ali celo največja ideja 21. stoletja. To je najpomembnejša ideja, ki jo imamo na Zemlji, to pa zato, ker nudi pogled na nas, kako smo vpeti v velikanski, okrogel, živeči in čuteči organizem, Zemljo. Nudi nam konkreten, znastveno podprt pristop, s katerim lažje razumemo našo prepletenost z Zemljo, in čutimo do nje vso spoštovanje. Če tega spoštovanja in ponižnosti ne bomo čutili, nimamo nobene prihodnosti. Odzvala se bo in preprosto izbrisala našo civilizacijo.
Kdo neki so radiovedni? So to ljudje, ki so preveč radovedni, morda tisti, ki se spoznajo na radie, ali pa taki, ki vse odgovore poiščejo na radiu? Vse to. Radiovedni so doslej zagrizli v že več kot 150 izzivov, ki so jih poslali poslušalci, in tudi v novo sezono stopajo razposajeni, polni navdušenja in idej. V celotni ekipni zasedbi vas pozdravijo v terminu starejše raziskovalne sestre Frekvence X v živo s studia in terena. Rabutali bodo nove poslušalske izzive, eksperimentirali s plini, sledili štorkljam, poslušali šum školjk in delili nagrade.
2188 članov v 51 državah sveta. Slovenci, ki so se izobrazili tudi v tujini. Kakšen je vtis o študiju čez mejo? Zakaj študirati na tujih univerzah? Je ključno vprašanje: ostati v tujini ali se vrniti domov? V treh septembrskih Frekvencah X gostimo tri člane oziroma članice društva Vtis, društva v tujini izobraženih Slovencev. V tretji epizodi predstavljamo Marišo Gasparini, ki se je po magisteriju iz farmacije v Sloveniji odločila še za študij medicine na Kraljevem kolidžu v Londonu. Skoraj naključno je bila prisotna pri izdelavi tridimenzionalnih modelov src, kar jo je spodbudilo k specializaciji na otroški kardiologiji, s posebnim zanimanjem za kardiomiopatijo pri otrocih. Trenutno je specializantka na pediatričnem oddelku univerzitetne bolnišnice Lewisham v Londonu.
2188 članov v 51 državah sveta. Slovenci, ki so se izobrazili tudi v tujini. Kakšen je vtis o študiju čez mejo? Zakaj študirati na tujih univerzah? Je ključno vprašanje ostati v tujini ali se vrniti domov? V treh septembrskih Frekvencah X gostimo tri člane oziroma članice društva Vtis, društva v tujini izobraženih Slovencev. Tako v drugi epizodi spoznamo Ajdo Lotrič, podiplomsko študentko ladijske arhitekture in arktične tehnologije na Univerzi Aalto na Finskem. Na sever jo je peljala ljubezen do mrazu in Arktike, ladijsko inženirstvo pa je začela študirati, ker jo je zanj navdušil dedek.
2188 članov v 51 državah sveta. Slovenci, ki so se izobrazili tudi v tujini. Kakšen je vtis o študiju čez mejo? Zakaj študirati na tujih univerzah? Je ključno vprašanje ostati v tujini ali se vrniti domov? V treh septembrskih Frekvencah X gostimo tri člane oziroma članice društva Vtis, društva v tujini izobraženih Slovencev. V prvi epizodi je z nami Eva Turk, ki je vse študijsko obdobje preživela v tujini, skoraj 25 let, zadnjih 5 let deluje kot izredna profesorica na Univerzi Jugovzhodne Norveške in raziskovalka na Univerzi v Oslu. Osredotočena je na polje javnega zdravstvenega sistema, opolnomočenja pacientov in vpeljevanje digitalizacije v polje zdravstva.
Frekvenca X tokrat pogleduje k najmlajšim, ki prav danes začenjajo novo šolsko leto. Marsikdo reče, da šola ubije radovednost, nas pa zanima ravno nasprotno: kako pri mladih danes spodbujati radovednost in veselje do znanosti? Podali smo se med knjige, v muzej, celo na predstavo … in izvedeli marsikaj zanimivega.
20. julija mineva natanko 200 let od rojstva češkega meniha Gregorja Mendla, ki slovi kot oče genetike. Obletnica rojstva tega učenjaka, ki se je v zgodovino vpisal s križanjem graha, je lahko priložnost za to, da se na kratko ozremo na pot, ki jo je v teh dveh stoletjih prehodila genetika, in preletimo temeljne izzive, pred katerimi je danes. Maja Ratej se je o tem pogovarjala z genetikom dr. Alešem Mavrom s Kliničnega inštituta za medicinsko genetiko UKC Ljubljana. Začela sta s komentarjem dela Gregorja Mendla. Kaj je bil ta njegov revolucionarni uvid, zaradi katerega mu pravimo oče genetike?
Pred natanko desetletjem so iz raziskovalnega središča CERN v bližini Ženeve sporočili, da so se dokopali do enega največjih prebojev v fiziki sodobnega časa. Odkriti Higgsov bozon je bil edini še manjkajoči košček standardnega modela fizike osnovnih delcev. Veliki hadronski trkalnik, gigantska naprava dolžine ljubljanske obvoznice, je po skoraj štirih letih delovanja upravičil pričakovanja in potrdil, kar so fiziki predvidevali skoraj pet desetletij.
Danes je 23. junij, na ta dan je v koledarju kresna noč in po ljudskem verovanju naj bi bilo prav tedaj mogoče razumeti govorico živali, ob pogoju, da ti v čevelj pade praprotno seme. A da bi slišali živalsko govorico, ne potrebujemo ne kresne noči ne praprotnega semena, ampak le malo znanosti in domišljije. V svetu okoli nas je pravi vrvež – na vseh mogočih zvočnih frekvencah, v elektromagnetnih silnicah, barvnih spektrih, vibracijskih ritmih, kemičnih pošiljkah … Ste za to, da splezamo na babilonski stolp vsega živega? To epizodo sta pripravila Maja Ratej in strokovni sodelavec dr. Matjaž Gregorič. Sogovorniki: - Urša Fležar, Biotehniška fakulteta - Gordana Glavan, Biotehniška fakulteta - Ines Mandič Mulec, Biotehniška fakulteta - Jernej Polajnar, Nacionalni inštitut za biologijo - Barbara Zakšek, Center za kartografijo flore in favne - biologinja in operna pevka Petra Vrh Vrezec
Vesolje, telekomunikacije, genetika, medicina, podnebna znanost. Kateri so največji preboji, ki so zaznamovali ta znanstvena področja? Analiziramo največje mejnike na področju znanosti v zadnjih 50 letih.
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Fizik svetovnega slovesa Carlo Rovelli o fiziki in filozofiji časa: "Čas kot tak v resnici ne obstaja. Čas je prostor, ki ga odpirata naš spomin in pričakovanje".
Frekvenca X se je v času praznovanja 50-letnice Vala 202 podala tudi med šolarje in kot vreče zlata med njimi delila šolske, profesorske, življenjske in raziskovalne izkušnje naših strokovnjakov. Prijetno, sicer hladno jutro je namreč na OŠ Brinje v Grosupljem zaznamoval pogovor z imenitnimi gosti, ki so se z veseljem pomešali med mladino. Dr. Alojz Kodre, dr. Matevž Dular in dr. Anja Petković Komel so osnovnošolcem prinesli in tudi prenesli svojo strast do raziskovanja, do eksperimentiranja in tudi reševanja ugank.
Frekvenca X se je pomešala med osnovnošolce - svoje raziskovalne, šolske, življenjske izkušnje so z mladimi radovedneži delili dr. Alojz Kodre, dr. Matevž Dular in dr. Anja Petković Komel.
Kako se je znanost delala pred 50. leti? Na Inštitutu Jožef Stefan in Kemijskem inštitutu smo obiskali laboratorije in tedaj aktivne raziskovalce ter preverili, kako se je znanost obnašala na terenu Biotehniške fakultete.
V Frekvenci X še zadnji, 3. del serije o zajemanju in shranjevanju ogljika, torej o sklopu tehnologij, ki bodo eden izmed pomembnih delov v mozaiku boja proti segrevanju ozračja.
V Frekvenci X nadaljujemo serijo oddaj o zajemanju in shranjevanju ogljika, sklopu tehnologij, ki bodo eden izmed pomembnih delov v mozaiku boja proti segrevanju ozračja.
V 1. delu serije Frekvence X o zajemanju in shranjevanju ogljika se odpravljamo v sežigalnico odpadkov, ki ima rešitev za svoje ogljične izpuste.
Na mineralnih gnojilih sloni slaba polovica prebivalstva na svetu, vse skupaj pa se je začelo s postopkom čudno zvenečega imena, pod katerega se podpisujeta Nobelovca Fritz Haber in Carl Bosch.
Kako je vojna v Ukrajini vplivala na raziskovanje vesolja, o odkritju najbolj oddaljene zvezde doslej, kako deluje vesoljski teleskop James Webb, o ERC projektu in o tem, kaj prinaša mesec maj.
Kaj so ključna vprašanja, ki bi jih bilo treba zastaviti prihodnjim oblikovalcem politik v Sloveniji v zvezi z znanostjo pri nas?
Neveljaven email naslov