Utemeljitelj modernističnega romana Marcel Proust je v Swannovem svetu zapisal: »In tedaj se mi je nenadoma prikazal. Tisti okus je bil okus po koščku magdalenice, ki ga je teta Leone ob nedeljskih jutrih v Combrayu (…), ko sem ji prišel voščit v spalnico dobro jutro, vselej pomočila v ruski ali lipov čaj in mi ga ponudila.«

Vsak ima kakšno magdalenico, ki ga odpelje v drug prostor in čas. Spomnimo se kuhinje stare mame, kjer smo jedli v belo kavo namočen kruh, vrveža ljudi na vroč poletni večer, ko smo se sladkali s sladkorno peno ali brezskrbnih počitniških dni, ko smo bosonogi hodili po makedamu in lizali sladoledno lučko z okusom mandarine. Nista pa le vonj in okus tista, ki nam obujata spomine, temveč tudi druga čutila. Zakaj nam lahko čutne zaznave obujajo tako slikovite spomine? Kakšni procesi se takrat odvijajo v naših možganih? Kako deluje naš spomin?

Oddajo o Proustovem učinku pripravlja Urška Henigman.