Zgodba, ki si jo o drugi svetovni vojni povečini pripovedujemo danes, je razmeroma enostavna. Šlo je za spopad med dobrimi in slabimi fanti. In če že ni vselej čisto jasno, kdo vse so bili junaki svetovnega spopada, vsaj zelo natančno vemo, komu pripada vloga zlikovca. No, v znamenitem delu Pomen druge svetovne vojne, ki je v slovenskem prevodu nedavno izšla pri založbi Sophia, pa pokojni belgijski zgodovinar, marksistični teoretik in aktivist judovskega rodu Ernest Mandel svojo pozornost namenja pogosto spregledanim, a praviloma ključnim vprašanjem, ki šele razkrivajo dejansko kompleksnost in protislovnost druge svetovne vojne. Tako se, na primer, sprašuje, kako so se med vojno razlikovali interesi Združenih držav in Velike Britanije. Zanima ga, čemu so zahodni zavezniki – Hitlerjevim pričakovanjem navkljub – videli večjo nevarnost v nemškem nacizmu kakor v sovjetskem stalinizmu? Vznemirja ga vprašanje, v kolikšni meri so izid spopada določili pogum navadnih vojakov in lucidnost generalov, v kolikšni meri pa industrijska zmogljivost v vojno vpletenih držav, njihov nadzor nad strateškimi surovinami ter, ne nazadnje, učinkovitost ameriških, sovjetskih, britanskih, japonskih in nemških birokratov, ki so morali zagotoviti kolikor je le bilo mogoče nemoteno delovanje svojih družb v času totalne vojne? – No, prav ta vprašanja si bomo zastavili tudi v tokratnih Glasovih svetov, v katerih bomo pred mikrofonom gostili sociologa Marka Keržana, ki je Mandelov Pomen druge svetovne vojne prevedel v slovenščino.