Konflikt med Rusijo in Ukrajino zdaj dobiva še religiozno dimenzijo.

Rusko-ukrajinski konflikt, ki sicer traja že vse od marca 2014, ko so ruske sile zasedle polotok Krim, je v minulem letu dobil nove pospeške. Med temi gotovo velja izpostaviti tudi verski razkol med Moskvo in Kijevom. 11. oktobra lani je namreč carigrajski ekumenski patriarhat uradno izrazil namero priznati avtokefalnost – se pravi: samostojnost – Ukrajinske pravoslavne cerkve. To je seveda razveselilo ukrajinsko vlado in številne ukrajinske škofe, ki so si že dolgo prizadevali za priznanje avtokefalnosti. Po drugi strani pa je ta razvoj dogodkov, menda ne nepričakovano, strahovito ujezil cerkvene oblasti v Moskvi, saj je tamkajšnji patriarhat vendarle imel uradno jurisdikcijo nad cerkvenim življenjem v Ukrajini vse od konca 17. stoletja. V Moskvi se tako niso odločili le ignorirati ukrajinske avtokefalnosti, temveč so 15. oktobra kratko malo prekinili vse stike s patriarhom v Carigradu. No, ukrajinski predsednik Porošenko pa celo trdi, da je bil novembrski incident v Azovskem morju med rusko in ukrajinsko mornarico izzvan z implicitnim namenom preprečiti predstavnikom kijevskih cerkvenih in posvetnih oblasti odpotovati v Istanbul in prejeti dokumente, ki potrjujejo vzpostavitev avtokefalne Ukrajinske pravoslavne cerkve. Ali to drži ali ne, je slej ko prej stvar debate, očitno pa je, da je spor med Moskvo in Kijevom zdaj dobil še religiozno razsežnost. V tokratnih Glasovih svetov smo se zato posvetili vprašanju, kakšen je pravzaprav bil dolga stoletja trajajoči zgodovinski proces, ki je privedel do tega, da je pravoslavje, ki je v širjave Belorusije, Rusije in Ukrajine prišlo prek Kijeva in Kijevske države v 10. stoletju in ki je dolgo časa predstavljalo skupni temelj duhovnega, kulturnega in intelektualnega življenja na celotnem vzhodu stare celine, zdaj zastavek krvavega spora med največjima slovanskima državama. Pri pojasnjevanju teh procesov nam bo v pomoč naš tokratni gost, zgodovinar, teolog in rusist, dr. Simon Malmenvall.