V 40 letih je Arktika izgubila 70 odstotkov ledu, himalajski ledeniki izgubljajo 40 cm debeline na leto, mnogo prej kot smo pričakovali, se je začel tajati permafrost in sproščati metan

Iz leta v leto so fotografije in posnetki, ki prihajajo iz najhladnejših krajev planeta, bolj nazorni in presunljivi. Iz leta v leto padajo rekordi, led se topi, tanjša in izginja vse hitreje. V zadnjih štiridesetih letih, kar si lahko s sateliti ogledujemo zemljo, se je na Arktiki površina ledu zmanjšala za 40 odstotkov, led se je tudi močno stanjšal, v tem času je tako izginilo že 70 odstotkov vsega arktičnega ledu. Toda hitrost njegovega izginjanja se prav v zadnjih letih naglo povečuje. Rekordno je tako rekoč že vsako leto in tudi letos ni nič drugače. Obseg ledu na Arktiki je rekordno nizek, polovica ledu na grenlandski ledeni plošči se topi, kot je med drugim nazorno pokazala nedavna fotografija pasje vprege, ki vleče sani kot po morju, saj je na ledenem pokrovu že več centimetrov vode.

Nič bolje se ne godi drugim območjem nekdaj večnega ledu. Led pospešeno izginja tudi z najvišjih gorskih verig. Ledeniki na Himalaji zdaj vsako leto izgubijo 8 milijard ton ledu, še enkrat več kot pred letom 2000. Tako je po ocenah usoda ene tretjine vseh himalajskih ledenikov že zapečatena, brez dejanskih ukrepov za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov, pa bosta do konca stoletja izginili kar dve tretjini ledenikov najvišjega svetovnega gorstva.

In zgodba z izpusti se je ravnokar močno zakomplicirala. 70 let prej, kot so napovedovali modeli, se je začel tajati permafrost, trajno zmrznjena tla, v katerih so ujete velike količine metana, plina, ki ima mnogo močnejši toplogredni učinek kot ogljikov dioksid. Zato se začetek tajanja permafrosta pogosto razume tudi kot točka preloma, ki napoveduje močan pospešek segrevanju planeta in podnebnim spremembam. Smo torej že globoko sredi viharja, medtem ko se  pogovarjamo o tem, da nevihte šele prihajajo? Po sledeh hitro izginjajočega ledu smo se v Glasovih svetov odpravili z gostoma, klimatologoma prof. dr. Lučko Kajfež Bogataj z ljubljanske biotehniške fakultete in Gregorjem Vertačnikom z Agencije za okolje.