Kako se je v prvih desetletjih po koncu 2. svetovne vojne v Sloveniji kazalo nasprotovanje komunistični oblasti

Po koncu druge svetovne vojne so slovenski komunisti, kot vemo, odločno, hitro in učinkovito prevzeli vajeti oblasti v svoje roke. Če se sprašujemo, kako natanko je potekala vzpostavitev diktature, tedaj menda ni težko ugotoviti, da so v tem kontekstu pomembno vlogo igrale tajna policija, vojska in medijska cenzura, spregledati pa ni mogoče niti spretnega sklicevanja na pomen in dosežke partizanstva. In vendar – tudi to danes vemo – še zdaleč niso prepričali vseh in tu in tam se je v našem javnem prostoru moglo celo slišati kako kritično pripombo, kako odklonilno mnenje o povojni družbeno-politični ureditvi. Med najbolj znanimi oziroma eksponiranimi nasprotniki slovenskega realno obstoječega socializma so – vsaj v prvih dveh desetletjih po osvoboditvi – bržčas bili Črtomir Nagode in Anton Vovk, Edvard Kocbek in Jože Pučnik. Toda: s kakšnih stališč so ti ljudje komunistično oblast navsezadnje kritizirali? Kako so si predstavljali, da bi lahko položaj spremenili? So se v svojih načelnih, svetovnonazorskih pogledih sploh ujemali? So nemara delili mnenje, kako bi bilo najpametneje ravnati, da bi daljnosežno vplivali na slovensko javnost? Kolikšno nevarnost so, navsezadnje, dejansko predstavljali za režimske strukture in kako so se v vrhu slovenske oblasti soočili z izzivom, ki so ga ti nosilci oporečniške, opozicijske misli predstavljali? – To so vprašanja, ki jih pretresamo v tokratnih Glasovih svetov. Pri tem nam pomaga zgodovinar, raziskovalec na Inštitutu za novejšo zgodovino, dr. Aleš Gabrič, ki je pred nedavnim pri Cankarjevi založbi izdal knjigo V senci politike, intrigantno historiografsko študijo o opoziciji komunistični oblasti v Sloveniji po letu 1945.