Letos mineva šestdeset let od kubanske raketne krize, ki je svet pahnila na rob jedrske katastrofe.

V drugi polovici oktobra leta 1962, po tem ko je ameriška administracija izvedela, da so bile na Kubi skrivaj nameščene sovjetske balistične rakete srednjega dosega, ki bi lahko dosegle dobršen del ozemlja Združenih držav, sta se namreč velesili znašli v seriji potez, ki bi zlahka pripeljale do jedrskega spopada. V resnici je – ko se ozremo na celo vrste nerazumevanj in napačnih informacij na obeh straneh – skorajda neverjetno, da se to ni zgodilo.

Če kubanska kriza že s tem predstavlja eno najbolj zanimivih epizod človeške zgodovine, pa je hkrati odigrala tudi ključno vlogo pri vzpostavitvi sodobne arhitekture nadzora nad jedrskim orožjem, ki se danes zaradi geostrateških premikov nahaja pod vse večjim pritiskom. O tem, kaj je do kubanske raketne krize sploh pripeljalo, zakaj je bila navsezadnje mirno razrešena, kako je vplivala na razvoj nadzora nad jedrskim orožjem v naslednjih desetletjih in kje smo v tem oziru danes, smo v tokratnih Glasovih svetov govorili z dr. Andrejem Benedejčičem, donedavnim veleposlanikom za nadzor oborožitve, razorožitev ter neproliferacijo na zunanjem ministrstvu, sicer pa bivšim stalnim predstavnikom pri zvezi NATO in veleposlanikom v Moskvi ter sedanjim državnim sekretarjem za nacionalno in mednarodno varnost. Oddajo je pripravila Alja Zore.

foto: sovjetska manevrirna jedrska raketa FKR-1 na Kubi (Vojennoje obozrenije)