Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Če muzeji hranijo beninske brone in druge osupljive artefakte, ki so jih Evropejci naropali na brutalnih kolonialnih ekspedicijah po Afriki, mar to pomeni, da so naši templji civilizacije pravzaprav templji barbarstva?
Znameniti nemško-judovski filozof Walter Benjamin je nekoč pripomnil, da so vsi spomeniki civilizacije pravzaprav spomeniki barbarstva. Resnico te, na prvi pogled precej protislovne misli si lahko dobro predočimo, če pomislimo na usodo tako imenovanih beninskih bronov. Ko so namreč leta 1897 nenasitni kolonialni apetiti vodili Britance k napadu na kraljestvo Benin – gre za eno najstarejših, najbogatejših, najmočnejših držav v Afriki, ki se je nahajala na ozemlju današnje zahodne Nigerije –, so njegovo prestolnico, Edo, zravnali z zemljo, neprecenljive umetnine iz kraljeve palače pa odpeljali s seboj. Ti artefakti, med katerimi bržčas največjo slavo uživajo prelepe skulpture in reliefi iz brona, se danes menda nahajajo v več kot 150 muzejih po vsem svetu – od Tokia do San Francisca.
Marsikomu ob tem najbrž odleže, saj so tako – če je bilo že kraljestvo uničeno – vsaj neprecenljive beninske umetnine na varnem, toda po prepričanju Dana Hicksa, profesorja sodobne arheologije na Univerzi v Oxfordu, kustosa za svetovno arheologijo v enem tamkajšnjih muzejev in avtorja intrigantne razprave Brutalni muzeji : beninski broni, kolonialno nasilje in kulturna restitucija, so muzejske in galerijske institucije, ki naj bi bile ravno templji civilizacije, na ta način pravzaprav pripomogle prikrivati resnični, se pravi barbarski, značaj britanskega oziroma evropskega kolonialnega projekta. Še več, zdi se, da nam hoče Hicks v svoji knjigi, ki je pod založniškim okriljem koprskega društva Zrakogled ter Univerze v Ljubljani pred nedavnim izšla v slovenskem prevodu, za katerega je poskrbela Iva Jevtić, dopovedati, da muzeji in kolonializem nujno potrebujejo eden drugega.
Če je tako, pa se pred nami odpira cela kopica vprašanj, ki segajo od neposrednega razmisleka, kaj storiti z beninskimi broni, do načelnega razmisleka o tem, kakšni bi morali biti etični standardi, ki jih pri svojem delu upoštevajo ne le muzejske institucije, ampak tudi zgodovinarji, arheologi, antropologi in drugi humanisti, brez katerih delovnih naporov muzeji seveda ne morejo shajati. Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili etnologa in antropologa dr. Rajka Muršiča, predavatelja na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske Filozofske fakultete, ki je Hicksovim Brutalnim muzejem pripisal spremno besedo.
foto: beninski broni, razstavljeni v Britanskem muzeju l. 2023 (Geni, Wikipedia)
1083 epizod
V slabi uri skušamo razgrniti najrazličnejša polja vednosti, da bi izrisali sicer fragmentarno in protislovno, pa vendar, kolikor je le mogoče, celovito podobo planeta, na katerem živimo. Povezujemo glas astronomije z glasom arheologije, glas naravoslovja z glasovi umetnosti, ekonomije, zgodovine, religije ali politike.
Če muzeji hranijo beninske brone in druge osupljive artefakte, ki so jih Evropejci naropali na brutalnih kolonialnih ekspedicijah po Afriki, mar to pomeni, da so naši templji civilizacije pravzaprav templji barbarstva?
Znameniti nemško-judovski filozof Walter Benjamin je nekoč pripomnil, da so vsi spomeniki civilizacije pravzaprav spomeniki barbarstva. Resnico te, na prvi pogled precej protislovne misli si lahko dobro predočimo, če pomislimo na usodo tako imenovanih beninskih bronov. Ko so namreč leta 1897 nenasitni kolonialni apetiti vodili Britance k napadu na kraljestvo Benin – gre za eno najstarejših, najbogatejših, najmočnejših držav v Afriki, ki se je nahajala na ozemlju današnje zahodne Nigerije –, so njegovo prestolnico, Edo, zravnali z zemljo, neprecenljive umetnine iz kraljeve palače pa odpeljali s seboj. Ti artefakti, med katerimi bržčas največjo slavo uživajo prelepe skulpture in reliefi iz brona, se danes menda nahajajo v več kot 150 muzejih po vsem svetu – od Tokia do San Francisca.
Marsikomu ob tem najbrž odleže, saj so tako – če je bilo že kraljestvo uničeno – vsaj neprecenljive beninske umetnine na varnem, toda po prepričanju Dana Hicksa, profesorja sodobne arheologije na Univerzi v Oxfordu, kustosa za svetovno arheologijo v enem tamkajšnjih muzejev in avtorja intrigantne razprave Brutalni muzeji : beninski broni, kolonialno nasilje in kulturna restitucija, so muzejske in galerijske institucije, ki naj bi bile ravno templji civilizacije, na ta način pravzaprav pripomogle prikrivati resnični, se pravi barbarski, značaj britanskega oziroma evropskega kolonialnega projekta. Še več, zdi se, da nam hoče Hicks v svoji knjigi, ki je pod založniškim okriljem koprskega društva Zrakogled ter Univerze v Ljubljani pred nedavnim izšla v slovenskem prevodu, za katerega je poskrbela Iva Jevtić, dopovedati, da muzeji in kolonializem nujno potrebujejo eden drugega.
Če je tako, pa se pred nami odpira cela kopica vprašanj, ki segajo od neposrednega razmisleka, kaj storiti z beninskimi broni, do načelnega razmisleka o tem, kakšni bi morali biti etični standardi, ki jih pri svojem delu upoštevajo ne le muzejske institucije, ampak tudi zgodovinarji, arheologi, antropologi in drugi humanisti, brez katerih delovnih naporov muzeji seveda ne morejo shajati. Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili etnologa in antropologa dr. Rajka Muršiča, predavatelja na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske Filozofske fakultete, ki je Hicksovim Brutalnim muzejem pripisal spremno besedo.
foto: beninski broni, razstavljeni v Britanskem muzeju l. 2023 (Geni, Wikipedia)
Homerjev junaški ep Iliada privlači in vznemirja že vse od svojega nastanka. V njem tudi današnje generacije zaznajo veliko sporočilno vrednost; odpira pa tudi vprašanja, ki vznemirjajo bralce in strokovnjake. Na nekatera bomo odgovorili v današnji oddaji Glasovi svetov. Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: Wikimedia Commons
Pred dobrimi 60leti se je Simone de Beauvoir, takrat že znana pariška intelektualka odločila, da napiše knjigo o ženski. Ta knjiga, ki ji je dala pomenljiv naslov, Drugi spol, je postala ena najbolj kontroverznih knjig stoletja. Če bi sestavljali katalog desetih knjig, ki so pretresle dvajseto stoletje, bi jo morali zagotovo postaviti zelo visoko. V slovenskem prevodu je izšla šele leta 1999. Lani pa smo dočakali njen dolgo pričakovani ponatis. V oddaji Glasovi svetov smo tokrat spregovorili o položaju t.i. Drugega spola, o Simone de Beauvoir in o tem kje smo dobrih 60 let po izidu tega prelomnega dela, ki je aktualno še danes. Naša sogovornica je bila prof. dr. Eva D. Bahovec iz Filozofske fakultete v Ljubljani. Oddajo je pripravila Martina Černe.
Umetnost in kultura nista le področji lepega, resničnega in pravičnega. V njima se odraža življenje samo: družbena razmerja in konflikti ter vsa mogoča protislovja. Stik z umetnostjo vpliva na ustvarjalnost, aktivnost, osebno avtonomijo in emancipacijo ter svobodo posameznika. Tudi učenje in poučevanje z umetnostjo in skozi umetnost ima vse večji pomen, saj bistveno prispeva k večji socialno emocionalni kompetentnosti otrok in mladostnikov. V oddaji Glasovi svetov smo spregovorili o širšem družbenem pomenu otroškega gledališča in o tem zakaj bi moralo gledališče imeti svoje aktivno mesto tudi v šolskem vsakdanu .Svoje poglede sta predstavila mag. Helena Korošec višja predavateljica za lutkovno, gledališko in filmsko izražanje na Pedagoški Fakulteti v Ljubljani in Matjaž Šmalc samostojni strokovni svetovalec za gledališko dejavnost Javnega sklada za kulturne dejavnosti. Oddajo je pripravila Martina Černe.
V središču oddaje je psihično stanje Slovencev. Stiske, ki v kriznih časih pestijo posameznike, kot so dolga brezposelnost ali negotova zaposlitev, povečujejo verjetnost za pojav psihičnih motenj, povečuje pa se tudi število samomorov, narašča potreba po zdravilih, v duševnih stiskah pa niso le odrasli, ampak tudi otroci in mladostniki. O tem, kako so institucije in stroka pripravljeni na takšne razmere in kako učinkovito rešujejo stiske ljudi, pa z gosti iz ljubljanskega in tržaškega studia.
Munchov muzej v Oslu hrani bogato zapuščino slikarja in grafika, ki je ob dramatiku Henriku Ibsenu zagotovo eden najznamenitejših norveških umetnikov. Edvard Munch je bil slabega zdravja, imel je finančne težave in v umetniških krogih je sprva doživljal močno nasprotovanje, vendar je v zgodovini umetnosti pustil pomemben pečat. Njegova ekspresionistična dela oznanjajo začetek moderne umetnosti. V Munchovem muzeju je trenutno na ogled razstava del na papirju. Predstavlja ključno delo, kot je na primer Krik, pa tudi manj znane risbe iz mladosti in karikaturne grafike, ki so prav tako zanimive in mikavne. Prvič so razstavili tudi 170 Munchovih skicirk, ki so jih tudi digitalizirali.
V Sloveniji smo do danes našli štiri meteorite. Kot zadnji se je tej zbirki, ki strokovnjakom ponuja neprecenljiv vpogled v nastanek našega osončja, pridružil meteorit Jezersko, ki ga je pohodnik pred 21 leti našel v bližini Češke koče, šele lani pa je prišel v roke geologom. Kaj vse nam o zgodovini našega osončja povejo meteoriti in kakšno nevarnost za zemljo predstavljajo vesoljski kamni, smo se pogovarjali z geologom Bojanom Ambrožičem. Foto: Bojan Ambrožič
V času ekonomske in politične krize se zdita humanistika in družboslovje nekaj popolnoma nekoristnega, neproduktivnega, nepotrebnega in zato najlažje pogrešljiva. Tudi v Sloveniji v zadnjem času zaznavamo podcenjevalni odnos do humanistike in družboslovja. O tem kakšne bodo morebitne posledice takšnega razmišljanja, zakaj sta družboslovje in humanistika nujno potrebna pri iskanju alternative in izhoda iz krize, pri iskanju novih paradigem, zakaj sta nujna za ohranjanje demokratičnosti neke družbe in kakšna bo cena zapostavljanja družbenih ved – o vsem tem bomo spregovorili v oddaji Glasovi svetov. Svoje razmišljanje bodo predstavili dr. Dean Komel iz Filozofske fakultete v Ljubljani in dr. Lenart Škof ter dr. Tomaž Grušovnik iz Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem. Oddajo pripravlja Martina Černe.
Praznovanje božiča in novega leta ima na Slovenskem večstoletno tradicijo. Danes se praznovanje na podeželju nekoliko razlikuje od praznovanj v mestih, zato v oddaji praznični utrip v Trstu, Ljubljani in Celovcu predstavljajo različni sogovorniki, Štefan Merkač, Pavel Zablatnik, Edi Kraus, Petra Stušek in dr. Urša Šivic.
Zgodovina filozofije nam razkriva različne metode filozofiranja. Prevladuje pa delitev na t.i. kontinentalno in analitično filozofijo, med katerima se zdi, da zija skoraj nepremostljiv prepad. Hkrati pa obe gibanji delita navdušenje modernizma, ki se je želel otresti zgodovinske navlake. O tem ali gre pri kontinentalni filozofiji za sporen koncept, ki zareže v osrčje identitete filozofije in o tem ali lahko filozofija spremeni svet v času krize, bomo govorili v oddaji Glasovi svetov. Svoja razmišljanja je predstavil dr. Rok Benčin iz Filozofskega inštituta. Oddajo je pripravila Martina Černe.
Tla so poleg zraka in vode nepogrešljiv naravni vir, ki omogoča življenje na kopnem. Omogočajo rast rastlin, s tem pa tudi obstoj živali in na koncu verige - človeka. Čistijo padavinske vode, omogočajo kroženje ogljika in izvajajo vrsto ekosistemskih storitev in funkcij, da okolje sploh lahko deluje. V prihodnjih desetletjih bo potrebnih kar 70 odstotkov več hrane, da bomo lahko prehranili čedalje večjo populacijo. Velike države sveta, med njimi najizraziteje Kitajska, strateško kupujejo rodovitno zemljo tudi v Afriki in Avstraliji. 5. december je svetovni dan tal, a ta so za ljudi še vedno samoumevna, neznana in prezrta. Gosta v oddaji sta dr. Borut Vrščaj in dr. Tomaž Kralj.
O življenju in spolnosti moških, ki so okuženi z virusom HIV. Področje je raziskal dr. Aleš Lamut z Inštituta za varovanje zdravja.
V slabi uri skušamo razgrniti najrazličnejša polja vednosti, da bi izrisali sicer fragmentarno in protislovno, pa vendar, kolikor je le mogoče, celovito podobo planeta, na katerem živimo. Povezujemo glas astronomije z glasom arheologije, glas naravoslovja z glasovi umetnosti, ekonomije, zgodovine, religije ali politike.
Pomanjkanje hrane zaradi povečevanja števila prebivalstva je resna grožnja planetu in zato se postavlja tudi vprašanje, kaj bo hrana prihodnosti. Znanstveniki iščejo alternative in obujajo tradicijo. Nekateri vidijo velike možnosti v užitnih žuželkah. Organizacija združenih narodov za prehrano in kmetijstvo FAO je objavila seznam več kot 1900 užitnih primerkov, raziskave uporabe insektov v prehrani pa podpira tudi Evropska unija. Dobri dve milijardi Zemljanov redno je kobilice, pajke, sršene in mravlje. Bi koncept entomofagije – uživanje insektov v obliki hrane lahko sprejeli tudi drugi ali pa je odpor predvsem zahodnega sveta prevelik? Sogovorniki Barbare Belehar Drnovšek so nizozemski entomolog prof. dr. Arnold van Huis, biologa prof.dr. Peter Raspor in dr. Tomi Trilar ter kulturni antropolog dr. Rajko Muršič.
V slabi uri skušamo razgrniti najrazličnejša polja vednosti, da bi izrisali sicer fragmentarno in protislovno, pa vendar, kolikor je le mogoče, celovito podobo planeta, na katerem živimo. Povezujemo glas astronomije z glasom arheologije, glas naravoslovja z glasovi umetnosti, ekonomije, zgodovine, religije ali politike.
V slabi uri skušamo razgrniti najrazličnejša polja vednosti, da bi izrisali sicer fragmentarno in protislovno, pa vendar, kolikor je le mogoče, celovito podobo planeta, na katerem živimo. Povezujemo glas astronomije z glasom arheologije, glas naravoslovja z glasovi umetnosti, ekonomije, zgodovine, religije ali politike.
V slabi uri skušamo razgrniti najrazličnejša polja vednosti, da bi izrisali sicer fragmentarno in protislovno, pa vendar, kolikor je le mogoče, celovito podobo planeta, na katerem živimo. Povezujemo glas astronomije z glasom arheologije, glas naravoslovja z glasovi umetnosti, ekonomije, zgodovine, religije ali politike.
V slabi uri skušamo razgrniti najrazličnejša polja vednosti, da bi izrisali sicer fragmentarno in protislovno, pa vendar, kolikor je le mogoče, celovito podobo planeta, na katerem živimo. Povezujemo glas astronomije z glasom arheologije, glas naravoslovja z glasovi umetnosti, ekonomije, zgodovine, religije ali politike.
V slabi uri skušamo razgrniti najrazličnejša polja vednosti, da bi izrisali sicer fragmentarno in protislovno, pa vendar, kolikor je le mogoče, celovito podobo planeta, na katerem živimo. Povezujemo glas astronomije z glasom arheologije, glas naravoslovja z glasovi umetnosti, ekonomije, zgodovine, religije ali politike.
V slabi uri skušamo razgrniti najrazličnejša polja vednosti, da bi izrisali sicer fragmentarno in protislovno, pa vendar, kolikor je le mogoče, celovito podobo planeta, na katerem živimo. Povezujemo glas astronomije z glasom arheologije, glas naravoslovja z glasovi umetnosti, ekonomije, zgodovine, religije ali politike.
V slabi uri skušamo razgrniti najrazličnejša polja vednosti, da bi izrisali sicer fragmentarno in protislovno, pa vendar, kolikor je le mogoče, celovito podobo planeta, na katerem živimo. Povezujemo glas astronomije z glasom arheologije, glas naravoslovja z glasovi umetnosti, ekonomije, zgodovine, religije ali politike.
Neveljaven email naslov