Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Matura je ena od najbolj vročih tem zadnjih tednov – tudi na našem programu in v naših oddajah smo spremljali vse dogajanje okoli nje – zdaj, kot vsi že dobro veste, torej bo – 30. maja se začenja tako splošna kot poklicna.
V današnjem Gymnasiumu bo rdeča nit oddaje letošnji maturitetni esej, ki ga bodo dijaki splošne mature pisali v ponedeljek, 1. junija. Ta k skupni oceni za slovenščino prispeva kar polovico končne ocene, saj se v njem pokažejo posameznikova zmožnost literarnega branja, interpretacije besedila, literarnega raziskovanja, obvladanja slovenskega knjižnega jezika in sposobnost pisanja eseja. Dijaki obvezni deli in temo eseja izvedo že v tretjem letniku, naslov letošnjega sklopa pa je V svetu Cankarjeve dramatike.
Z dijaki in s profesorji slovenščine bomo izpostavili glavne ideje, dramske osebe in zaplete Cankarjevih del, ki so obvezno čtivo na letošnji maturi? Kje bi našli vzporednice med protagonisti dram Za narodov blagor, Kralj na Betajnovi, Pohujšanje v dolini šentflorjanski in Hlapci? Kako se v vseh dramskih besedilih kaže nasprotje med resnico in videzom? Kam je Ivan Cankar uperil svojo kritično ost? O letošnjem maturitetnem eseju od A do Ž.
Najpomembnejši poudarki Cankarjevih del
Matura je ena od najbolj vročih tem zadnjih tednov – tudi na našem programu in v naših oddajah smo spremljali vse dogajanje okoli nje – zdaj, kot vsi že dobro veste, torej bo – 30. maja se začenja tako splošna kot poklicna.
V današnjem Gymnasiumu bo rdeča nit oddaje letošnji maturitetni esej, ki ga bodo dijaki splošne mature pisali v ponedeljek, 1. junija. Ta k skupni oceni za slovenščino prispeva kar polovico končne ocene, saj se v njem pokažejo posameznikova zmožnost literarnega branja, interpretacije besedila, literarnega raziskovanja, obvladanja slovenskega knjižnega jezika in sposobnost pisanja eseja. Dijaki obvezni deli in temo eseja izvedo že v tretjem letniku, naslov letošnjega sklopa pa je V svetu Cankarjeve dramatike.
Z dijaki in s profesorji slovenščine smo izpostavili glavne ideje, dramske osebe in zaplete Cankarjevih del, ki so obvezno čtivo na letošnji maturi? Kje bi našli vzporednice med protagonisti dram Za narodov blagor, Kralj na Betajnovi, Pohujšanje v dolini šentflorjanski in Hlapci? Kako se v vseh dramskih besedilih kaže nasprotje med resnico in videzom? Kam je Ivan Cankar uperil svojo kritično ost? O letošnjem maturitetnem eseju od A do Ž.
Za maturitetni esej morajo letos maturanti predelati 4 Cankarjeva dramska dela: Za narodov blagor, Kralj na Betajnovi, Pohujšanje v dolini šentflorjanski in Hlapci. Vsa so kritična in aktualna še danes, saj naš največji pisatelj v njih naslavlja večna človekova vprašanja: kaj je moralno in kaj ni, kako pomembna je v boju za preživetje resnica, kako dojemamo oblast, kakšna sredstva ubiramo, da pridemo na vrh, kolikšna je cena upora, kakšen odnos ima družba do umetnika.
Mladi so sicer naslov tematskega sklopa letošnjega eseja na splošni maturi izvedeli že sredi 3. letnika. Čeprav sta ponavadi predpisani le 2 deli, jih letošnja štiri niso navdala s prevelikimi skrbmi, pravi Nives Žlof Androjna z Gimnazije Šentvid: »Po zaslugi Cankarjevega leta 2018 smo se že v 2. letniku precej ukvarjali s Cankarjem. Naša šola je organizirala tudi gledališki maraton, kjer je naša generacija igrala Za narodov blagor, tako da smo že takrat kar natančno predelali to dramo.« Njena vrstnica z gimnazije Nina Trdan dodaja: »To, da so obvezna dela 4, me ni motilo, imajo sicer veliko idej in oseb, a vseeno niso zelo dolga dela, tako da jih lahko večkrat preberemo in si bolje zapomnimo zgodbo. Mogoče mi je edino malo presedalo, da se moramo po Cankarjevemu letu ponovno ukvarjati s Cankarjem in je torej to za nas že drugič Cankarjevo leto.«
Cankarjev socialni čut
Ivan Cankar je bil predstavnik slovenske moderne. Več o tem obdobju nam je povedal izr. prof. na ljubljanski Filozofski fakulteti dr. Primož Vitez: »Kazali so se močni vplivi iz evropske književnosti, še posebej iz francoskega prostora, na primer pesnikov, kot so Mallarmé, še prej Baudelaire, Maeterlinck. To so pesniki, ki so jih naši besedni umetniki poznali in brali, nekateri, na primer Ivan Cankar, tudi v izvirnikih, torej v francoščini. Poleg tega moderna, se pravi konec 19. stoletja in v začetek 20. stoletja, pomeni nek prelom z literarno tradicijo realizma. Gre v veliki meri tudi za jezikovno invencijo, nove jezikovne pristope k prozi, h gledališču in še posebej k poeziji. Ivan Cankar, Oton Zupančič, Dragotin Kette in Josip Murn – Aleksandrov so vsi štirje začeli kot pesniki in Cankar je edini, ki se je preusmeril v gledališče in prozo.«
Cankarjeva proza je po besedah Viteza zaznamovana s Cankarjevim socialnim čutom, ki ga je razvil tudi zaradi lastnih bridkih življenjskih izkušenj revščine in družbene nepravičnosti. V dramatiki vselej izhaja iz domačih razmer, nadalje razloži Drago Meglič, profesor slovenščine na II. Gimnaziji Maribor: »Čeprav so se v komediji Za narodov blagor mnogi prepoznavali, je Cankar to odločno zavračal – da je namreč smešil konkretne osebe ali politične nazore. (…) Njegov cilj je namreč zmeraj ostra satira javnega življenja na Slovenskem. Cankarjev bič je pri tem oster, neizprosen do vseh, ki se na primer v imenu kapitalističnega pridobitništva okoriščajo na račun socialne nepravičnosti. Obračuna z vsem, ki na račun političnega oportunizma uklanjajo hrbet ali pa trgujejo z narodovim blagrom in njegovimi ideali. Enako oster pa je tudi do tistih, ki z blagoslovom bogaboječe dušebrižnosti umetnost in umetnike enačijo z razbojništvom in jih kot grožnja ustaljenemu družbenemu redu preganjajo. Cankar je torej v vseh štirih dramah udejanjil tisto, kar je občutil na lastnih plečih: denimo finančni zlom lastne družine, socialno depriviligiranost klanških siromakov, pa skoraj ojdipovsko navezanost na mater, neuspešno politično udejstvovanje in splošen položaj umetnika in umetnosti na Slovenskem. Cankar je resda izhajal iz domačih razmer, ampak njegove drame preraščajo čas, v katerem so nastale, in postajajo univerzalne za vse čase.«
Različne motive, like, ideje lahko zato med seboj primerjamo, prav tako jih lahko primerjamo z lastnim ravnanjem in ravnanjem sodobnih posameznikov v družbi. »Cankar je pač prepričljiv in vedno se lahko v zvezi z njim o nečem pogovarjamo. Tako da mi je s tega vidika malo škoda, da nismo bili ves čas v šoli,« je povedala Irena Velikonja Kolar, profesorica slovenščine na Gimnaziji Šentvid.
Ideje posameznih dramskih del
Z nekaterimi Cankarjevimi deli so se mladi spoznali že v nižjih letnikih gimnazij, med drugim na primer s komedijo Za narodov blagor, ki je sicer tretje Cankarjevo dramsko delo. Izdano je bilo leta 1901, ob tem pa je avtor sam napisal, da gre za komedijo v 4 dejanjih. A to ni klasična komedija, pove dijakinja Gimnazije Šentvid Nina Trdan: »Zagotovo je precej drugačna od komedij, ki smo jih vajeni. V njej ne nastopajo za komedijo tipični liki, temveč so zelo kompleksni, imajo večplastno osebnost. Na koncu tudi ni tipične komične sprave, ampak pride do upora protagonista, do sprave pa pride med likoma, ki sta na isti strani, med dvema politikoma.« Cankar je motiv spopada dveh političnih veljakov, ki se z vznesenimi, a v resnici praznimi frazami o narodovem blagru borita za naklonjenost bogatega in uglednega tujca in s tem za lastne interese in moč v družbi, našel v domačih političnih razmerah. Njegova kritična ost je usmerjena proti meščanski družbi, poudarek pa je na izpraznjenosti fraz, lažeh, videzu, na katerega večina ljudi pristaja. »Tako drži Cankar ogledalo tudi sodobnemu času in verjetno je ravno v tem čar Cankarjeve dramatike: da mu je uspelo ujeti splošne silnice človeške narave, ki se ne spreminjajo,« poudari profesorica slovenščine na Gimnaziji Šentvid.
To bi lahko rekli tudi za Hlapce, ki veljajo za temeljno delo slovenske dramatike in najbolj izvirno Cankarjevo dramsko delo. V njej obračuna z licemernostjo intelektualcev in hlapčevstvom slovenskega naroda kot celote, pravi Irena Velikonja Kolar in dodaja: »A se mi zdi, da je največja kritična ost uperjena proti intelektualcem zato, ker so oni tisti, ki so dejansko lahko znanilci nekih družbenih sprememb, pa zaradi lastnega udobja ne želijo biti.« To delo je bilo najbolj všeč Maruši Lučič Bolka z Gimnazije Kranj: »Odpirajo najbolj kompleksna vprašanja: kaj je hlapčevstvo, kdo je hlapec, koliko je vredna resnica in ali mora človek zavreči resnico, da dobro živi, ali je možno oboje.« Ob koncu četrtega dejanja Hlapcev, ko ima Jerman v gostilni govor, v njem pa izgovori vsem znane besede o hlapčevstvu, biču in skrivljenem hrbtu, je kurjo polt dobil tudi njen vrstnik Matija Barba: »To se mi pri drugih Cankarjevih dramah ni dogajalo.«
Spet druge je bolj prepričala realistična drama Kralj na Betajnovi, ki po besedah Barbare Logar, profesorice slovenščine na Gimnaziji Kranj, ki letos na splošno maturo pripravlja kar 60 dijakov, »kar kliče k aktualizaciji«. Velja za njegovo odrsko najbolj učinkovito dramo, zgrajeno v napetem zapletu in razpletu, z jasno zaokroženo zgodbo s primesmi kriminalke. Izpostavlja skoraj temeljno, brezčasno vprašanje, ali se navzgor res ne da priti drugače kot z brezbrižnostjo, neusmiljenostjo, amoralo. Z dramo izraža svoje razočaranje nad družbo, v kateri nad vestjo zmaguje groba sila. Pokaže, da obstajata dve morali – ena je morala sužnjev, druga pa morala gospodarjev. Profesorica slovenščine na Gimnaziji Nova Gorica Simona Stres: »Cankar se v bistvu z obstojem dveh moral ne strinja. Priznava eno samo moralo in to je imperativ vesti. Vsi akterji v tej zgodbi si zaradi prepričanja, da je uspeh nemogoč, na koncu prenehajo prizadevati za resnico.«
Razdor med resnico in videzom je značilno za vsa štiri Cankarjeva dela, tudi za Pohujšanje v dolini šentflorjanski, ki po besedah profesorice z novogoriške gimnazije Simone Stres izraža Cankarjevo svobodo, duhovitost: »Pero je pretežno nerealistično, pokorno drugim zakonom. Torej, potreba po objektivnosti odpade. Vpenja pa ves Cankarjev humor. Cankar se hudomušno poigra s poimenovanjem umetnika s strani jare, hkrati pa ji postavi ogledalo in ji za hip nakaže pravo pot.« Cankar je bil v času zapisa očitno razposajen, suveren nad okoljem, dolino šentflorjansko, slovenstvom. Težka dramatičnost (značilna za Kralja) se je utelesila v duhovito karikaturo. Cankar v dolino šentflorjansko vstopa tudi z antičnima motivoma – Dionizom (umetnikom) in Jacinto ter s krščanskim zlodejem – po mnenju dijakinje Vide Lestan z Gimnazije Nova Gorica je za zgodbo, kjer nastopa tudi umetnost, potreboval bolj umetniške motive, ki dajo atmosfero nadrealizma: »Zanimivo je, da je umetnik povezan z obema poloma; Jacinto, ki predstavlja nepojmljivo lepoto in nekaj dobrega, in hudičem v podobi človeka s potezami koze, torej zlobo. Tako si predstavljam, vsaj jaz, umetnika kot nekakšnega žonglerja, ki je žongler, le če meče obe žogi, dobro in slabo, in nosi v sebi dva pola. Mislim, da je s temi motivi Cankar to dvoličnost mojstrsko poudaril.«
Vzporednice in razlike med deli
Sogovorniki so kot vzporednice med Cankarjevimi deli poudarili njihovo aktualnost in kritičnost, v vseh Cankar uporablja številna estetska sredstva, v vseh smo priča konfliktu med upornim posameznikom in družbo, čeprav se v vsakem delu ta upor konča drugače. Liki, ki zastopajo oblast, se pogosto poslužujejo makiavelističnega načela cilj opravičuje sredstev. V vseh dramskih besedilih se kaže tudi razkol med resnico in videzom – lahko gre za prikrivanje lastnih prepričanj, interesov, zločinov ali dogodkov iz preteklosti. V vseh nastopa en protagonist, ki zastopa vrednote blizu Cankarjevim, a so med njimi tudi razlike.
Različne so zvrsti dramskih besedil: Za narodov blagor je komedija, Kralj na Betajnovi družbenokritična drama, Pohujšanje v dolini šentflorjanski farsa, Hlapci pa drama. Lev Jošt, kranjski dijak, opozori na to, da je vzdušje v Pohujšanju in Za narodov blagor bolj sproščeno: »V Hlapcih in Kralju na Betajnovi je veliko več tragičnega: v Kralju Maksov umor, Kantorjeva preteklost in njegov odnos do Nine, v Hlapcih pa Jermanovo razmišljanje o samomoru, to, ko njegov govor, s katerim želi izobraziti ljudi, propade in ga množica hoče pretepsti, nekdo celo vpije, naj ga ubijejo.« Po mnenju Maruše Lučič Bolka pa najbolj izstopa Pohujšanje v dolini šentflorjanski, saj tudi glavni protagonist, umetnik in razbojnik Peter nekoliko odstopa od ostali treh protagonistov: »Za razliko od Ščuke, Maksa in Jermana je umetnik in razbojnik Peter najmanj etično angažiran. Zaveda se vseh grehov, ki jih imajo šentflorjanci, ampak si jih ne želi razkrinkati, zato da bi bili razkrinkani, temveč si želi vzpostaviti oblast. A ker je kljub vsemu umetnik in si prizadeva za resnico, v tem položaju na oblasti ne najde sreče. Zato se tudi ta drama razlikuje od drugih, saj ne prinese pozitivnega zaključka. Šentflorjanci se ne spremenijo, saj jih ne razkrinka kot drugi.« Protagonisti ostalih treh dram so si na drugi strani podobni prav v tem, pravi dijak Andraž Rakovec, da so »nezadovoljni s trenutno situacijo in da so aktivni, saj jo želijo spremeniti na bolje. A vsak na svoj način.«
Glavni liki – tako protagonisti kot antagonisti – so v Cankarjevih delih večinoma večplastni, ostali pa dokaj enoplastni, zelo jasno in ironično jih označujejo že njihova imena (Mrmolja, Kremžar, Siratka, Dacar, Župan). Ta večplastnost glavnih likov je še posebej očitna pri Jermanu, ki se skozi vso dramo Hlapci bojuje ne le s kolegi, ki so na hitro zamenjali oblačila, besede in prepričanja, in novo »črno« oblastjo, temveč tudi s svojim odnosom do matere in svojo vestjo, ali ji ni s svojo neuklonljivostjo skrajšal življenja. V komediji Za narodov blagor pride do notranjega obrata pri žurnalistu Ščuki, ki mu sicer ves čas leporečje meščanov in njihova preračunljiva pozornost bogatemu tujcu ne ugajata, a šele proti koncu v njem dozori odločitev za aktiven upor proti veljakom, ki imajo polna usta narodovega blagra. Za razliko od teh dveh del je v ospredju Kralja na Betajnovi pravzaprav antagonist: fabrikant Jožef Kantor, ki se je na vrh povzpel s teptanjem drugih in celo z umorom. Za kratek trenutek se v njem prebudita priznanje za nasilno dejanje in slaba vest, a ju s pomočjo drugih, ki oblast sprejemajo brez dvoma in hrbtenice, kmalu utiša.
Z vsemi temi dramskimi osebami, njihovimi zgodbami in zapleti ter s svojo kritično ostjo Ivan Cankar po besedah profesorice Barbare Logar mlade bralce še danes »provocira in jih nagovarja.«
830 epizod
V oddaji Gymnasium predstavljamo srednješolce, ki poleg rednih šolskih obveznosti presenečajo z ustvarjalnostjo in izvirnostjo ter sodelujejo v različnih projektih. Ker je Gymnasium "obvezna smer za mlade", v oddaji komentiramo tudi aktualno problematiko, ki zadeva dijake.
Matura je ena od najbolj vročih tem zadnjih tednov – tudi na našem programu in v naših oddajah smo spremljali vse dogajanje okoli nje – zdaj, kot vsi že dobro veste, torej bo – 30. maja se začenja tako splošna kot poklicna.
V današnjem Gymnasiumu bo rdeča nit oddaje letošnji maturitetni esej, ki ga bodo dijaki splošne mature pisali v ponedeljek, 1. junija. Ta k skupni oceni za slovenščino prispeva kar polovico končne ocene, saj se v njem pokažejo posameznikova zmožnost literarnega branja, interpretacije besedila, literarnega raziskovanja, obvladanja slovenskega knjižnega jezika in sposobnost pisanja eseja. Dijaki obvezni deli in temo eseja izvedo že v tretjem letniku, naslov letošnjega sklopa pa je V svetu Cankarjeve dramatike.
Z dijaki in s profesorji slovenščine bomo izpostavili glavne ideje, dramske osebe in zaplete Cankarjevih del, ki so obvezno čtivo na letošnji maturi? Kje bi našli vzporednice med protagonisti dram Za narodov blagor, Kralj na Betajnovi, Pohujšanje v dolini šentflorjanski in Hlapci? Kako se v vseh dramskih besedilih kaže nasprotje med resnico in videzom? Kam je Ivan Cankar uperil svojo kritično ost? O letošnjem maturitetnem eseju od A do Ž.
Najpomembnejši poudarki Cankarjevih del
Matura je ena od najbolj vročih tem zadnjih tednov – tudi na našem programu in v naših oddajah smo spremljali vse dogajanje okoli nje – zdaj, kot vsi že dobro veste, torej bo – 30. maja se začenja tako splošna kot poklicna.
V današnjem Gymnasiumu bo rdeča nit oddaje letošnji maturitetni esej, ki ga bodo dijaki splošne mature pisali v ponedeljek, 1. junija. Ta k skupni oceni za slovenščino prispeva kar polovico končne ocene, saj se v njem pokažejo posameznikova zmožnost literarnega branja, interpretacije besedila, literarnega raziskovanja, obvladanja slovenskega knjižnega jezika in sposobnost pisanja eseja. Dijaki obvezni deli in temo eseja izvedo že v tretjem letniku, naslov letošnjega sklopa pa je V svetu Cankarjeve dramatike.
Z dijaki in s profesorji slovenščine smo izpostavili glavne ideje, dramske osebe in zaplete Cankarjevih del, ki so obvezno čtivo na letošnji maturi? Kje bi našli vzporednice med protagonisti dram Za narodov blagor, Kralj na Betajnovi, Pohujšanje v dolini šentflorjanski in Hlapci? Kako se v vseh dramskih besedilih kaže nasprotje med resnico in videzom? Kam je Ivan Cankar uperil svojo kritično ost? O letošnjem maturitetnem eseju od A do Ž.
Za maturitetni esej morajo letos maturanti predelati 4 Cankarjeva dramska dela: Za narodov blagor, Kralj na Betajnovi, Pohujšanje v dolini šentflorjanski in Hlapci. Vsa so kritična in aktualna še danes, saj naš največji pisatelj v njih naslavlja večna človekova vprašanja: kaj je moralno in kaj ni, kako pomembna je v boju za preživetje resnica, kako dojemamo oblast, kakšna sredstva ubiramo, da pridemo na vrh, kolikšna je cena upora, kakšen odnos ima družba do umetnika.
Mladi so sicer naslov tematskega sklopa letošnjega eseja na splošni maturi izvedeli že sredi 3. letnika. Čeprav sta ponavadi predpisani le 2 deli, jih letošnja štiri niso navdala s prevelikimi skrbmi, pravi Nives Žlof Androjna z Gimnazije Šentvid: »Po zaslugi Cankarjevega leta 2018 smo se že v 2. letniku precej ukvarjali s Cankarjem. Naša šola je organizirala tudi gledališki maraton, kjer je naša generacija igrala Za narodov blagor, tako da smo že takrat kar natančno predelali to dramo.« Njena vrstnica z gimnazije Nina Trdan dodaja: »To, da so obvezna dela 4, me ni motilo, imajo sicer veliko idej in oseb, a vseeno niso zelo dolga dela, tako da jih lahko večkrat preberemo in si bolje zapomnimo zgodbo. Mogoče mi je edino malo presedalo, da se moramo po Cankarjevemu letu ponovno ukvarjati s Cankarjem in je torej to za nas že drugič Cankarjevo leto.«
Cankarjev socialni čut
Ivan Cankar je bil predstavnik slovenske moderne. Več o tem obdobju nam je povedal izr. prof. na ljubljanski Filozofski fakulteti dr. Primož Vitez: »Kazali so se močni vplivi iz evropske književnosti, še posebej iz francoskega prostora, na primer pesnikov, kot so Mallarmé, še prej Baudelaire, Maeterlinck. To so pesniki, ki so jih naši besedni umetniki poznali in brali, nekateri, na primer Ivan Cankar, tudi v izvirnikih, torej v francoščini. Poleg tega moderna, se pravi konec 19. stoletja in v začetek 20. stoletja, pomeni nek prelom z literarno tradicijo realizma. Gre v veliki meri tudi za jezikovno invencijo, nove jezikovne pristope k prozi, h gledališču in še posebej k poeziji. Ivan Cankar, Oton Zupančič, Dragotin Kette in Josip Murn – Aleksandrov so vsi štirje začeli kot pesniki in Cankar je edini, ki se je preusmeril v gledališče in prozo.«
Cankarjeva proza je po besedah Viteza zaznamovana s Cankarjevim socialnim čutom, ki ga je razvil tudi zaradi lastnih bridkih življenjskih izkušenj revščine in družbene nepravičnosti. V dramatiki vselej izhaja iz domačih razmer, nadalje razloži Drago Meglič, profesor slovenščine na II. Gimnaziji Maribor: »Čeprav so se v komediji Za narodov blagor mnogi prepoznavali, je Cankar to odločno zavračal – da je namreč smešil konkretne osebe ali politične nazore. (…) Njegov cilj je namreč zmeraj ostra satira javnega življenja na Slovenskem. Cankarjev bič je pri tem oster, neizprosen do vseh, ki se na primer v imenu kapitalističnega pridobitništva okoriščajo na račun socialne nepravičnosti. Obračuna z vsem, ki na račun političnega oportunizma uklanjajo hrbet ali pa trgujejo z narodovim blagrom in njegovimi ideali. Enako oster pa je tudi do tistih, ki z blagoslovom bogaboječe dušebrižnosti umetnost in umetnike enačijo z razbojništvom in jih kot grožnja ustaljenemu družbenemu redu preganjajo. Cankar je torej v vseh štirih dramah udejanjil tisto, kar je občutil na lastnih plečih: denimo finančni zlom lastne družine, socialno depriviligiranost klanških siromakov, pa skoraj ojdipovsko navezanost na mater, neuspešno politično udejstvovanje in splošen položaj umetnika in umetnosti na Slovenskem. Cankar je resda izhajal iz domačih razmer, ampak njegove drame preraščajo čas, v katerem so nastale, in postajajo univerzalne za vse čase.«
Različne motive, like, ideje lahko zato med seboj primerjamo, prav tako jih lahko primerjamo z lastnim ravnanjem in ravnanjem sodobnih posameznikov v družbi. »Cankar je pač prepričljiv in vedno se lahko v zvezi z njim o nečem pogovarjamo. Tako da mi je s tega vidika malo škoda, da nismo bili ves čas v šoli,« je povedala Irena Velikonja Kolar, profesorica slovenščine na Gimnaziji Šentvid.
Ideje posameznih dramskih del
Z nekaterimi Cankarjevimi deli so se mladi spoznali že v nižjih letnikih gimnazij, med drugim na primer s komedijo Za narodov blagor, ki je sicer tretje Cankarjevo dramsko delo. Izdano je bilo leta 1901, ob tem pa je avtor sam napisal, da gre za komedijo v 4 dejanjih. A to ni klasična komedija, pove dijakinja Gimnazije Šentvid Nina Trdan: »Zagotovo je precej drugačna od komedij, ki smo jih vajeni. V njej ne nastopajo za komedijo tipični liki, temveč so zelo kompleksni, imajo večplastno osebnost. Na koncu tudi ni tipične komične sprave, ampak pride do upora protagonista, do sprave pa pride med likoma, ki sta na isti strani, med dvema politikoma.« Cankar je motiv spopada dveh političnih veljakov, ki se z vznesenimi, a v resnici praznimi frazami o narodovem blagru borita za naklonjenost bogatega in uglednega tujca in s tem za lastne interese in moč v družbi, našel v domačih političnih razmerah. Njegova kritična ost je usmerjena proti meščanski družbi, poudarek pa je na izpraznjenosti fraz, lažeh, videzu, na katerega večina ljudi pristaja. »Tako drži Cankar ogledalo tudi sodobnemu času in verjetno je ravno v tem čar Cankarjeve dramatike: da mu je uspelo ujeti splošne silnice človeške narave, ki se ne spreminjajo,« poudari profesorica slovenščine na Gimnaziji Šentvid.
To bi lahko rekli tudi za Hlapce, ki veljajo za temeljno delo slovenske dramatike in najbolj izvirno Cankarjevo dramsko delo. V njej obračuna z licemernostjo intelektualcev in hlapčevstvom slovenskega naroda kot celote, pravi Irena Velikonja Kolar in dodaja: »A se mi zdi, da je največja kritična ost uperjena proti intelektualcem zato, ker so oni tisti, ki so dejansko lahko znanilci nekih družbenih sprememb, pa zaradi lastnega udobja ne želijo biti.« To delo je bilo najbolj všeč Maruši Lučič Bolka z Gimnazije Kranj: »Odpirajo najbolj kompleksna vprašanja: kaj je hlapčevstvo, kdo je hlapec, koliko je vredna resnica in ali mora človek zavreči resnico, da dobro živi, ali je možno oboje.« Ob koncu četrtega dejanja Hlapcev, ko ima Jerman v gostilni govor, v njem pa izgovori vsem znane besede o hlapčevstvu, biču in skrivljenem hrbtu, je kurjo polt dobil tudi njen vrstnik Matija Barba: »To se mi pri drugih Cankarjevih dramah ni dogajalo.«
Spet druge je bolj prepričala realistična drama Kralj na Betajnovi, ki po besedah Barbare Logar, profesorice slovenščine na Gimnaziji Kranj, ki letos na splošno maturo pripravlja kar 60 dijakov, »kar kliče k aktualizaciji«. Velja za njegovo odrsko najbolj učinkovito dramo, zgrajeno v napetem zapletu in razpletu, z jasno zaokroženo zgodbo s primesmi kriminalke. Izpostavlja skoraj temeljno, brezčasno vprašanje, ali se navzgor res ne da priti drugače kot z brezbrižnostjo, neusmiljenostjo, amoralo. Z dramo izraža svoje razočaranje nad družbo, v kateri nad vestjo zmaguje groba sila. Pokaže, da obstajata dve morali – ena je morala sužnjev, druga pa morala gospodarjev. Profesorica slovenščine na Gimnaziji Nova Gorica Simona Stres: »Cankar se v bistvu z obstojem dveh moral ne strinja. Priznava eno samo moralo in to je imperativ vesti. Vsi akterji v tej zgodbi si zaradi prepričanja, da je uspeh nemogoč, na koncu prenehajo prizadevati za resnico.«
Razdor med resnico in videzom je značilno za vsa štiri Cankarjeva dela, tudi za Pohujšanje v dolini šentflorjanski, ki po besedah profesorice z novogoriške gimnazije Simone Stres izraža Cankarjevo svobodo, duhovitost: »Pero je pretežno nerealistično, pokorno drugim zakonom. Torej, potreba po objektivnosti odpade. Vpenja pa ves Cankarjev humor. Cankar se hudomušno poigra s poimenovanjem umetnika s strani jare, hkrati pa ji postavi ogledalo in ji za hip nakaže pravo pot.« Cankar je bil v času zapisa očitno razposajen, suveren nad okoljem, dolino šentflorjansko, slovenstvom. Težka dramatičnost (značilna za Kralja) se je utelesila v duhovito karikaturo. Cankar v dolino šentflorjansko vstopa tudi z antičnima motivoma – Dionizom (umetnikom) in Jacinto ter s krščanskim zlodejem – po mnenju dijakinje Vide Lestan z Gimnazije Nova Gorica je za zgodbo, kjer nastopa tudi umetnost, potreboval bolj umetniške motive, ki dajo atmosfero nadrealizma: »Zanimivo je, da je umetnik povezan z obema poloma; Jacinto, ki predstavlja nepojmljivo lepoto in nekaj dobrega, in hudičem v podobi človeka s potezami koze, torej zlobo. Tako si predstavljam, vsaj jaz, umetnika kot nekakšnega žonglerja, ki je žongler, le če meče obe žogi, dobro in slabo, in nosi v sebi dva pola. Mislim, da je s temi motivi Cankar to dvoličnost mojstrsko poudaril.«
Vzporednice in razlike med deli
Sogovorniki so kot vzporednice med Cankarjevimi deli poudarili njihovo aktualnost in kritičnost, v vseh Cankar uporablja številna estetska sredstva, v vseh smo priča konfliktu med upornim posameznikom in družbo, čeprav se v vsakem delu ta upor konča drugače. Liki, ki zastopajo oblast, se pogosto poslužujejo makiavelističnega načela cilj opravičuje sredstev. V vseh dramskih besedilih se kaže tudi razkol med resnico in videzom – lahko gre za prikrivanje lastnih prepričanj, interesov, zločinov ali dogodkov iz preteklosti. V vseh nastopa en protagonist, ki zastopa vrednote blizu Cankarjevim, a so med njimi tudi razlike.
Različne so zvrsti dramskih besedil: Za narodov blagor je komedija, Kralj na Betajnovi družbenokritična drama, Pohujšanje v dolini šentflorjanski farsa, Hlapci pa drama. Lev Jošt, kranjski dijak, opozori na to, da je vzdušje v Pohujšanju in Za narodov blagor bolj sproščeno: »V Hlapcih in Kralju na Betajnovi je veliko več tragičnega: v Kralju Maksov umor, Kantorjeva preteklost in njegov odnos do Nine, v Hlapcih pa Jermanovo razmišljanje o samomoru, to, ko njegov govor, s katerim želi izobraziti ljudi, propade in ga množica hoče pretepsti, nekdo celo vpije, naj ga ubijejo.« Po mnenju Maruše Lučič Bolka pa najbolj izstopa Pohujšanje v dolini šentflorjanski, saj tudi glavni protagonist, umetnik in razbojnik Peter nekoliko odstopa od ostali treh protagonistov: »Za razliko od Ščuke, Maksa in Jermana je umetnik in razbojnik Peter najmanj etično angažiran. Zaveda se vseh grehov, ki jih imajo šentflorjanci, ampak si jih ne želi razkrinkati, zato da bi bili razkrinkani, temveč si želi vzpostaviti oblast. A ker je kljub vsemu umetnik in si prizadeva za resnico, v tem položaju na oblasti ne najde sreče. Zato se tudi ta drama razlikuje od drugih, saj ne prinese pozitivnega zaključka. Šentflorjanci se ne spremenijo, saj jih ne razkrinka kot drugi.« Protagonisti ostalih treh dram so si na drugi strani podobni prav v tem, pravi dijak Andraž Rakovec, da so »nezadovoljni s trenutno situacijo in da so aktivni, saj jo želijo spremeniti na bolje. A vsak na svoj način.«
Glavni liki – tako protagonisti kot antagonisti – so v Cankarjevih delih večinoma večplastni, ostali pa dokaj enoplastni, zelo jasno in ironično jih označujejo že njihova imena (Mrmolja, Kremžar, Siratka, Dacar, Župan). Ta večplastnost glavnih likov je še posebej očitna pri Jermanu, ki se skozi vso dramo Hlapci bojuje ne le s kolegi, ki so na hitro zamenjali oblačila, besede in prepričanja, in novo »črno« oblastjo, temveč tudi s svojim odnosom do matere in svojo vestjo, ali ji ni s svojo neuklonljivostjo skrajšal življenja. V komediji Za narodov blagor pride do notranjega obrata pri žurnalistu Ščuki, ki mu sicer ves čas leporečje meščanov in njihova preračunljiva pozornost bogatemu tujcu ne ugajata, a šele proti koncu v njem dozori odločitev za aktiven upor proti veljakom, ki imajo polna usta narodovega blagra. Za razliko od teh dveh del je v ospredju Kralja na Betajnovi pravzaprav antagonist: fabrikant Jožef Kantor, ki se je na vrh povzpel s teptanjem drugih in celo z umorom. Za kratek trenutek se v njem prebudita priznanje za nasilno dejanje in slaba vest, a ju s pomočjo drugih, ki oblast sprejemajo brez dvoma in hrbtenice, kmalu utiša.
Z vsemi temi dramskimi osebami, njihovimi zgodbami in zapleti ter s svojo kritično ostjo Ivan Cankar po besedah profesorice Barbare Logar mlade bralce še danes »provocira in jih nagovarja.«
Med seboj sta se pomerili ekipi Prve gimnazije v Mariboru in Gimnazije Franca Miklošiča Ljutomer.
V oddaji Gymnasium predstavljamo srednješolce, ki poleg rednih šolskih obveznosti presenečajo z ustvarjalnostjo in izvirnostjo ter sodelujejo v različnih projektih. Ker je Gymnasium "obvezna smer za mlade", v oddaji komentiramo tudi aktualno problematiko, ki zadeva dijake.
V oddaji Gymnasium predstavljamo srednješolce, ki poleg rednih šolskih obveznosti presenečajo z ustvarjalnostjo in izvirnostjo ter sodelujejo v različnih projektih. Ker je Gymnasium "obvezna smer za mlade", v oddaji komentiramo tudi aktualno problematiko, ki zadeva dijake.
Resnico o islamu in aktualnem dogajanju v svetu (in doma) smo iskali s poznavalcem sociologije religije in mednarodnih odnosov dr. Primožem Šterbencem. Besedo so dobili tudi mladi, ki so povedali svoje mnenje in našemu gostu z Univerze na Primorskem zastavljali vprašanja. V odkritem pogovoru smo poskusili razkriti širši kontekst aktualnih in največkrat negativnih dogodkov, povezanih z islamom, ki zadnje čase zapolnjujejo svetovne medije.
Resnico o islamu in aktualnem dogajanju v svetu (in doma) smo iskali s poznavalcem sociologije religije in mednarodnih odnosov dr. Primožem Šterbencem. Besedo so dobili tudi mladi, ki so povedali svoje mnenje in našemu gostu z Univerze na Primorskem zastavljali vprašanja. V odkritem pogovoru smo poskusili razkriti širši kontekst aktualnih in največkrat negativnih dogodkov, povezanih z islamom, ki zadnje čase zapolnjujejo svetovne medije.
V zadnji oddaji Gymnasium se nam bodo v studiu pridružile zmagovalke lanskoletne tekmovalne oddaje v radijski improvizaciji Improklet. Dekleta bodo improvizirala na predloge poslušalcev, povedala kaj se jim je dogajalu v letu 2015 in izbrala gasbo, ki jih je najbolj navdušila v skoraj končanem letu. Poslušajte in sodelujte v oddaji Gymnasium!
V zadnji oddaji prvega kroga našega evropskega projekta Gymnasium.eu sta se pomerili ekipi Šolskega centra Nova Gorica: Srednje ekonomske in trgovske šole in Gimnazije Moste.
V oddaji Gymnasium predstavljamo srednješolce, ki poleg rednih šolskih obveznosti presenečajo z ustvarjalnostjo in izvirnostjo ter sodelujejo v različnih projektih. Ker je Gymnasium "obvezna smer za mlade", v oddaji komentiramo tudi aktualno problematiko, ki zadeva dijake.
Kolikokrat se v trgovini, preden kupite novo oblačilo ali najnovejši mobilni telefon, vprašate, ali ga res potrebujete ali pa z njim samo izpolnjujete svojo potrebo po kopičenju stvari? Se pozanimate, kako je bil izdelan in kam bo šel, ko ga ne boste več potrebovali? V času, ko so učinki neodgovornega ravnanja človeka vse bolj vidni v okolju, so to zagotovo vprašanja, ki bi si jih morali postaviti pred prav vsakim nakupom. O odgovornem potrošništvu bomo z mladimi razmišljali v tokratnem Gymnasiumu, ko bomo poskušali ugotoviti, ali imamo na voljo dovolj informacij o izvoru izdelkov, ki jih kupujemo, kdo nas nagovarja k stalnemu kopičenju ter kakšna je resnična cena našega lagodnega življenja. Vodi Andreja Gradišar.
V oddaji Gymnasium. eu sta se pomerili ekipi Gimnazije Novo mesto in SVŠGL - Umetniške gimnazije.
V oddaji Gymnasium predstavljamo srednješolce, ki poleg rednih šolskih obveznosti presenečajo z ustvarjalnostjo in izvirnostjo ter sodelujejo v različnih projektih. Ker je Gymnasium "obvezna smer za mlade", v oddaji komentiramo tudi aktualno problematiko, ki zadeva dijake.
Gosti oddaje so bili mladi, ki so sodelovali na 30. državnem tekmovanju iz logike in na 13. lingvistični olimpijadi. Pogovarjali smo se o tem, kdaj so se začeli ukvarjati z logiko, kako jim je šlo na tekmovanju, kako sta povezani lingvistika in logika, kakšne naloge rešujejo in kako se sami odločajo - prisluhnejo srcu ali glavi? Logični izziv pa smo zastavili tudi poslušalcem.
V Gymnasiumu.eu bomo z dijaki Gimnazije Franca Miklošiča Ljutomer in dijaki Srednje ekonomske šole Ljubljana razpravljali o terorizmu in radikalizaciji. Sploh slednja je v zadnjem času dobila krila, ne le na Vzhodu, ampak se zaradi razmer v katerih se je znašla EU, pojavlja tudi med njenimi državljani. Vprašali se bomo tudi, kako varni smo v EU pred terorističnimi napadi in ali je s svojimi nestrpnimi komentarji na spletnih družabnih omeržjih ekstremist lahko že vaš sosed, prijatelj ali znanec.
Mladi o rekreaciji, gibanju, treninranju različnih športov in tem, da je veliko njihovih vrstnikov premalo telesno aktivnih.
V Gymnasiumu smo po nedavnih velikih uspehih gostili člane slovenske mladinske plezalne reprezentance. Predstavili smo, kako mladi plezalci trenirajo in kaj je tisto, kar iz dobrega plezalca naredi zmagovalca mladinskega svetovnega prvenstva in zelo uspešnega tudi v članskih vrstah. Ker pa je plezanje v zadnjem času postalo zelo priljubljeno tudi na amaterskem nivoju, smo za vse tiste, ki bi jih zanimalo podali še nekaj nasvetov, kako se začeti ukvarjati s tem športom.
V drugi tekmovalni oddaji tretje sezone evropskega projekta Gymnasium.eu bomo govorili o enakopravnosti med spoloma v Evropski uniji. V studiu se nam bodo pridružili dijaki Srednje šole Slovenska Bistrica in dijaki Srednje šole za gostinstvo in turizem Maribor. Z njimi bomo iskali rešitve, kako vlogo spolov v naših življenjih in svetu čim bolj izenačiti, ocenili bomo sistem spolnih kvot, dijaki pa bodo podali svoje konkretne rešitve, ki bodo rdeča nit njihovega razmišljanja. Tudi tokrat bomo med oddajo poklicali v Evropski parlament, kjer nas bo pri telefonu pričakovala slovenska poslanka Romana Tomc.
Gosta v oddaji sta bila Jovan in Ahmad, ki sta iz različnih razlogov zapustila svojo domovino. Zakaj sta iz Srbije in Afganistana prišla v Slovenijo? Kako odprti in gostoljubni sploh smo Slovenci? Kako težak je naš jezik, kako je v šoli ali na fakulteti? Kakšne so njune sanje? O tem smo se pogovarjali v Gymnasiumu, v katerem lahko slišite tudi zgodbe Sirca, Somalcev in Kitajke.
V prvi tekmovalni oddaji 3. sezone se bomo z dijaki I. gimnazije v Celju in dijaki Gimnazije Franceta Prešerna Kranj razgovorili o aktualni temi zadnjih nekaj tednov - o begunski krizi. Kako se z njo (ne)sooča Evropa in kako bi se je lotili dijaki? Kakšne posledice prinaša migracijski tok in kako poskrbeti za integracijo beguncev? Za pomoč pri razmišljanju bomo poklicali še v Bruselj - z nami bo evropska poslanka Tanja Fajon. Glas za najboljšo ekipo lahko oddate na Facebook profilu Programa za mlade. Pripravlja: Nadia Petauer
Društvo Novi dijak, krajše NODI, je skupina dijakov iz različnih ljubljanskih gimnazij. Zgodbo so skupaj začeli pisati leta 2012 z željo, da bi vrstnike spodbujali k večji družbeni kritičnosti in kreativnosti. Projekt NODI omogoča dijakom priložnost inovativnega izražanja in jim ponuja možnost kreativnega soustvarjanja tiskane in spletne revije. Kdo so gimnazijci, ki stojijo za revijo Novi dijak, kakšne vsebine se v njej znajdejo, kakšna je njihova uredniška politika, kako dojemajo cenzuro ter kako vidijo družbeno stanje svoje generacije, boste izvedli v sredini oddaji Gymnasium.
Neveljaven email naslov