Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Matura je ena od najbolj vročih tem zadnjih tednov – tudi na našem programu in v naših oddajah smo spremljali vse dogajanje okoli nje – zdaj, kot vsi že dobro veste, torej bo – 30. maja se začenja tako splošna kot poklicna.
V današnjem Gymnasiumu bo rdeča nit oddaje letošnji maturitetni esej, ki ga bodo dijaki splošne mature pisali v ponedeljek, 1. junija. Ta k skupni oceni za slovenščino prispeva kar polovico končne ocene, saj se v njem pokažejo posameznikova zmožnost literarnega branja, interpretacije besedila, literarnega raziskovanja, obvladanja slovenskega knjižnega jezika in sposobnost pisanja eseja. Dijaki obvezni deli in temo eseja izvedo že v tretjem letniku, naslov letošnjega sklopa pa je V svetu Cankarjeve dramatike.
Z dijaki in s profesorji slovenščine bomo izpostavili glavne ideje, dramske osebe in zaplete Cankarjevih del, ki so obvezno čtivo na letošnji maturi? Kje bi našli vzporednice med protagonisti dram Za narodov blagor, Kralj na Betajnovi, Pohujšanje v dolini šentflorjanski in Hlapci? Kako se v vseh dramskih besedilih kaže nasprotje med resnico in videzom? Kam je Ivan Cankar uperil svojo kritično ost? O letošnjem maturitetnem eseju od A do Ž.
Najpomembnejši poudarki Cankarjevih del
Matura je ena od najbolj vročih tem zadnjih tednov – tudi na našem programu in v naših oddajah smo spremljali vse dogajanje okoli nje – zdaj, kot vsi že dobro veste, torej bo – 30. maja se začenja tako splošna kot poklicna.
V današnjem Gymnasiumu bo rdeča nit oddaje letošnji maturitetni esej, ki ga bodo dijaki splošne mature pisali v ponedeljek, 1. junija. Ta k skupni oceni za slovenščino prispeva kar polovico končne ocene, saj se v njem pokažejo posameznikova zmožnost literarnega branja, interpretacije besedila, literarnega raziskovanja, obvladanja slovenskega knjižnega jezika in sposobnost pisanja eseja. Dijaki obvezni deli in temo eseja izvedo že v tretjem letniku, naslov letošnjega sklopa pa je V svetu Cankarjeve dramatike.
Z dijaki in s profesorji slovenščine smo izpostavili glavne ideje, dramske osebe in zaplete Cankarjevih del, ki so obvezno čtivo na letošnji maturi? Kje bi našli vzporednice med protagonisti dram Za narodov blagor, Kralj na Betajnovi, Pohujšanje v dolini šentflorjanski in Hlapci? Kako se v vseh dramskih besedilih kaže nasprotje med resnico in videzom? Kam je Ivan Cankar uperil svojo kritično ost? O letošnjem maturitetnem eseju od A do Ž.
Za maturitetni esej morajo letos maturanti predelati 4 Cankarjeva dramska dela: Za narodov blagor, Kralj na Betajnovi, Pohujšanje v dolini šentflorjanski in Hlapci. Vsa so kritična in aktualna še danes, saj naš največji pisatelj v njih naslavlja večna človekova vprašanja: kaj je moralno in kaj ni, kako pomembna je v boju za preživetje resnica, kako dojemamo oblast, kakšna sredstva ubiramo, da pridemo na vrh, kolikšna je cena upora, kakšen odnos ima družba do umetnika.
Mladi so sicer naslov tematskega sklopa letošnjega eseja na splošni maturi izvedeli že sredi 3. letnika. Čeprav sta ponavadi predpisani le 2 deli, jih letošnja štiri niso navdala s prevelikimi skrbmi, pravi Nives Žlof Androjna z Gimnazije Šentvid: »Po zaslugi Cankarjevega leta 2018 smo se že v 2. letniku precej ukvarjali s Cankarjem. Naša šola je organizirala tudi gledališki maraton, kjer je naša generacija igrala Za narodov blagor, tako da smo že takrat kar natančno predelali to dramo.« Njena vrstnica z gimnazije Nina Trdan dodaja: »To, da so obvezna dela 4, me ni motilo, imajo sicer veliko idej in oseb, a vseeno niso zelo dolga dela, tako da jih lahko večkrat preberemo in si bolje zapomnimo zgodbo. Mogoče mi je edino malo presedalo, da se moramo po Cankarjevemu letu ponovno ukvarjati s Cankarjem in je torej to za nas že drugič Cankarjevo leto.«
Cankarjev socialni čut
Ivan Cankar je bil predstavnik slovenske moderne. Več o tem obdobju nam je povedal izr. prof. na ljubljanski Filozofski fakulteti dr. Primož Vitez: »Kazali so se močni vplivi iz evropske književnosti, še posebej iz francoskega prostora, na primer pesnikov, kot so Mallarmé, še prej Baudelaire, Maeterlinck. To so pesniki, ki so jih naši besedni umetniki poznali in brali, nekateri, na primer Ivan Cankar, tudi v izvirnikih, torej v francoščini. Poleg tega moderna, se pravi konec 19. stoletja in v začetek 20. stoletja, pomeni nek prelom z literarno tradicijo realizma. Gre v veliki meri tudi za jezikovno invencijo, nove jezikovne pristope k prozi, h gledališču in še posebej k poeziji. Ivan Cankar, Oton Zupančič, Dragotin Kette in Josip Murn – Aleksandrov so vsi štirje začeli kot pesniki in Cankar je edini, ki se je preusmeril v gledališče in prozo.«
Cankarjeva proza je po besedah Viteza zaznamovana s Cankarjevim socialnim čutom, ki ga je razvil tudi zaradi lastnih bridkih življenjskih izkušenj revščine in družbene nepravičnosti. V dramatiki vselej izhaja iz domačih razmer, nadalje razloži Drago Meglič, profesor slovenščine na II. Gimnaziji Maribor: »Čeprav so se v komediji Za narodov blagor mnogi prepoznavali, je Cankar to odločno zavračal – da je namreč smešil konkretne osebe ali politične nazore. (…) Njegov cilj je namreč zmeraj ostra satira javnega življenja na Slovenskem. Cankarjev bič je pri tem oster, neizprosen do vseh, ki se na primer v imenu kapitalističnega pridobitništva okoriščajo na račun socialne nepravičnosti. Obračuna z vsem, ki na račun političnega oportunizma uklanjajo hrbet ali pa trgujejo z narodovim blagrom in njegovimi ideali. Enako oster pa je tudi do tistih, ki z blagoslovom bogaboječe dušebrižnosti umetnost in umetnike enačijo z razbojništvom in jih kot grožnja ustaljenemu družbenemu redu preganjajo. Cankar je torej v vseh štirih dramah udejanjil tisto, kar je občutil na lastnih plečih: denimo finančni zlom lastne družine, socialno depriviligiranost klanških siromakov, pa skoraj ojdipovsko navezanost na mater, neuspešno politično udejstvovanje in splošen položaj umetnika in umetnosti na Slovenskem. Cankar je resda izhajal iz domačih razmer, ampak njegove drame preraščajo čas, v katerem so nastale, in postajajo univerzalne za vse čase.«
Različne motive, like, ideje lahko zato med seboj primerjamo, prav tako jih lahko primerjamo z lastnim ravnanjem in ravnanjem sodobnih posameznikov v družbi. »Cankar je pač prepričljiv in vedno se lahko v zvezi z njim o nečem pogovarjamo. Tako da mi je s tega vidika malo škoda, da nismo bili ves čas v šoli,« je povedala Irena Velikonja Kolar, profesorica slovenščine na Gimnaziji Šentvid.
Ideje posameznih dramskih del
Z nekaterimi Cankarjevimi deli so se mladi spoznali že v nižjih letnikih gimnazij, med drugim na primer s komedijo Za narodov blagor, ki je sicer tretje Cankarjevo dramsko delo. Izdano je bilo leta 1901, ob tem pa je avtor sam napisal, da gre za komedijo v 4 dejanjih. A to ni klasična komedija, pove dijakinja Gimnazije Šentvid Nina Trdan: »Zagotovo je precej drugačna od komedij, ki smo jih vajeni. V njej ne nastopajo za komedijo tipični liki, temveč so zelo kompleksni, imajo večplastno osebnost. Na koncu tudi ni tipične komične sprave, ampak pride do upora protagonista, do sprave pa pride med likoma, ki sta na isti strani, med dvema politikoma.« Cankar je motiv spopada dveh političnih veljakov, ki se z vznesenimi, a v resnici praznimi frazami o narodovem blagru borita za naklonjenost bogatega in uglednega tujca in s tem za lastne interese in moč v družbi, našel v domačih političnih razmerah. Njegova kritična ost je usmerjena proti meščanski družbi, poudarek pa je na izpraznjenosti fraz, lažeh, videzu, na katerega večina ljudi pristaja. »Tako drži Cankar ogledalo tudi sodobnemu času in verjetno je ravno v tem čar Cankarjeve dramatike: da mu je uspelo ujeti splošne silnice človeške narave, ki se ne spreminjajo,« poudari profesorica slovenščine na Gimnaziji Šentvid.
To bi lahko rekli tudi za Hlapce, ki veljajo za temeljno delo slovenske dramatike in najbolj izvirno Cankarjevo dramsko delo. V njej obračuna z licemernostjo intelektualcev in hlapčevstvom slovenskega naroda kot celote, pravi Irena Velikonja Kolar in dodaja: »A se mi zdi, da je največja kritična ost uperjena proti intelektualcem zato, ker so oni tisti, ki so dejansko lahko znanilci nekih družbenih sprememb, pa zaradi lastnega udobja ne želijo biti.« To delo je bilo najbolj všeč Maruši Lučič Bolka z Gimnazije Kranj: »Odpirajo najbolj kompleksna vprašanja: kaj je hlapčevstvo, kdo je hlapec, koliko je vredna resnica in ali mora človek zavreči resnico, da dobro živi, ali je možno oboje.« Ob koncu četrtega dejanja Hlapcev, ko ima Jerman v gostilni govor, v njem pa izgovori vsem znane besede o hlapčevstvu, biču in skrivljenem hrbtu, je kurjo polt dobil tudi njen vrstnik Matija Barba: »To se mi pri drugih Cankarjevih dramah ni dogajalo.«
Spet druge je bolj prepričala realistična drama Kralj na Betajnovi, ki po besedah Barbare Logar, profesorice slovenščine na Gimnaziji Kranj, ki letos na splošno maturo pripravlja kar 60 dijakov, »kar kliče k aktualizaciji«. Velja za njegovo odrsko najbolj učinkovito dramo, zgrajeno v napetem zapletu in razpletu, z jasno zaokroženo zgodbo s primesmi kriminalke. Izpostavlja skoraj temeljno, brezčasno vprašanje, ali se navzgor res ne da priti drugače kot z brezbrižnostjo, neusmiljenostjo, amoralo. Z dramo izraža svoje razočaranje nad družbo, v kateri nad vestjo zmaguje groba sila. Pokaže, da obstajata dve morali – ena je morala sužnjev, druga pa morala gospodarjev. Profesorica slovenščine na Gimnaziji Nova Gorica Simona Stres: »Cankar se v bistvu z obstojem dveh moral ne strinja. Priznava eno samo moralo in to je imperativ vesti. Vsi akterji v tej zgodbi si zaradi prepričanja, da je uspeh nemogoč, na koncu prenehajo prizadevati za resnico.«
Razdor med resnico in videzom je značilno za vsa štiri Cankarjeva dela, tudi za Pohujšanje v dolini šentflorjanski, ki po besedah profesorice z novogoriške gimnazije Simone Stres izraža Cankarjevo svobodo, duhovitost: »Pero je pretežno nerealistično, pokorno drugim zakonom. Torej, potreba po objektivnosti odpade. Vpenja pa ves Cankarjev humor. Cankar se hudomušno poigra s poimenovanjem umetnika s strani jare, hkrati pa ji postavi ogledalo in ji za hip nakaže pravo pot.« Cankar je bil v času zapisa očitno razposajen, suveren nad okoljem, dolino šentflorjansko, slovenstvom. Težka dramatičnost (značilna za Kralja) se je utelesila v duhovito karikaturo. Cankar v dolino šentflorjansko vstopa tudi z antičnima motivoma – Dionizom (umetnikom) in Jacinto ter s krščanskim zlodejem – po mnenju dijakinje Vide Lestan z Gimnazije Nova Gorica je za zgodbo, kjer nastopa tudi umetnost, potreboval bolj umetniške motive, ki dajo atmosfero nadrealizma: »Zanimivo je, da je umetnik povezan z obema poloma; Jacinto, ki predstavlja nepojmljivo lepoto in nekaj dobrega, in hudičem v podobi človeka s potezami koze, torej zlobo. Tako si predstavljam, vsaj jaz, umetnika kot nekakšnega žonglerja, ki je žongler, le če meče obe žogi, dobro in slabo, in nosi v sebi dva pola. Mislim, da je s temi motivi Cankar to dvoličnost mojstrsko poudaril.«
Vzporednice in razlike med deli
Sogovorniki so kot vzporednice med Cankarjevimi deli poudarili njihovo aktualnost in kritičnost, v vseh Cankar uporablja številna estetska sredstva, v vseh smo priča konfliktu med upornim posameznikom in družbo, čeprav se v vsakem delu ta upor konča drugače. Liki, ki zastopajo oblast, se pogosto poslužujejo makiavelističnega načela cilj opravičuje sredstev. V vseh dramskih besedilih se kaže tudi razkol med resnico in videzom – lahko gre za prikrivanje lastnih prepričanj, interesov, zločinov ali dogodkov iz preteklosti. V vseh nastopa en protagonist, ki zastopa vrednote blizu Cankarjevim, a so med njimi tudi razlike.
Različne so zvrsti dramskih besedil: Za narodov blagor je komedija, Kralj na Betajnovi družbenokritična drama, Pohujšanje v dolini šentflorjanski farsa, Hlapci pa drama. Lev Jošt, kranjski dijak, opozori na to, da je vzdušje v Pohujšanju in Za narodov blagor bolj sproščeno: »V Hlapcih in Kralju na Betajnovi je veliko več tragičnega: v Kralju Maksov umor, Kantorjeva preteklost in njegov odnos do Nine, v Hlapcih pa Jermanovo razmišljanje o samomoru, to, ko njegov govor, s katerim želi izobraziti ljudi, propade in ga množica hoče pretepsti, nekdo celo vpije, naj ga ubijejo.« Po mnenju Maruše Lučič Bolka pa najbolj izstopa Pohujšanje v dolini šentflorjanski, saj tudi glavni protagonist, umetnik in razbojnik Peter nekoliko odstopa od ostali treh protagonistov: »Za razliko od Ščuke, Maksa in Jermana je umetnik in razbojnik Peter najmanj etično angažiran. Zaveda se vseh grehov, ki jih imajo šentflorjanci, ampak si jih ne želi razkrinkati, zato da bi bili razkrinkani, temveč si želi vzpostaviti oblast. A ker je kljub vsemu umetnik in si prizadeva za resnico, v tem položaju na oblasti ne najde sreče. Zato se tudi ta drama razlikuje od drugih, saj ne prinese pozitivnega zaključka. Šentflorjanci se ne spremenijo, saj jih ne razkrinka kot drugi.« Protagonisti ostalih treh dram so si na drugi strani podobni prav v tem, pravi dijak Andraž Rakovec, da so »nezadovoljni s trenutno situacijo in da so aktivni, saj jo želijo spremeniti na bolje. A vsak na svoj način.«
Glavni liki – tako protagonisti kot antagonisti – so v Cankarjevih delih večinoma večplastni, ostali pa dokaj enoplastni, zelo jasno in ironično jih označujejo že njihova imena (Mrmolja, Kremžar, Siratka, Dacar, Župan). Ta večplastnost glavnih likov je še posebej očitna pri Jermanu, ki se skozi vso dramo Hlapci bojuje ne le s kolegi, ki so na hitro zamenjali oblačila, besede in prepričanja, in novo »črno« oblastjo, temveč tudi s svojim odnosom do matere in svojo vestjo, ali ji ni s svojo neuklonljivostjo skrajšal življenja. V komediji Za narodov blagor pride do notranjega obrata pri žurnalistu Ščuki, ki mu sicer ves čas leporečje meščanov in njihova preračunljiva pozornost bogatemu tujcu ne ugajata, a šele proti koncu v njem dozori odločitev za aktiven upor proti veljakom, ki imajo polna usta narodovega blagra. Za razliko od teh dveh del je v ospredju Kralja na Betajnovi pravzaprav antagonist: fabrikant Jožef Kantor, ki se je na vrh povzpel s teptanjem drugih in celo z umorom. Za kratek trenutek se v njem prebudita priznanje za nasilno dejanje in slaba vest, a ju s pomočjo drugih, ki oblast sprejemajo brez dvoma in hrbtenice, kmalu utiša.
Z vsemi temi dramskimi osebami, njihovimi zgodbami in zapleti ter s svojo kritično ostjo Ivan Cankar po besedah profesorice Barbare Logar mlade bralce še danes »provocira in jih nagovarja.«
830 epizod
V oddaji Gymnasium predstavljamo srednješolce, ki poleg rednih šolskih obveznosti presenečajo z ustvarjalnostjo in izvirnostjo ter sodelujejo v različnih projektih. Ker je Gymnasium "obvezna smer za mlade", v oddaji komentiramo tudi aktualno problematiko, ki zadeva dijake.
Matura je ena od najbolj vročih tem zadnjih tednov – tudi na našem programu in v naših oddajah smo spremljali vse dogajanje okoli nje – zdaj, kot vsi že dobro veste, torej bo – 30. maja se začenja tako splošna kot poklicna.
V današnjem Gymnasiumu bo rdeča nit oddaje letošnji maturitetni esej, ki ga bodo dijaki splošne mature pisali v ponedeljek, 1. junija. Ta k skupni oceni za slovenščino prispeva kar polovico končne ocene, saj se v njem pokažejo posameznikova zmožnost literarnega branja, interpretacije besedila, literarnega raziskovanja, obvladanja slovenskega knjižnega jezika in sposobnost pisanja eseja. Dijaki obvezni deli in temo eseja izvedo že v tretjem letniku, naslov letošnjega sklopa pa je V svetu Cankarjeve dramatike.
Z dijaki in s profesorji slovenščine bomo izpostavili glavne ideje, dramske osebe in zaplete Cankarjevih del, ki so obvezno čtivo na letošnji maturi? Kje bi našli vzporednice med protagonisti dram Za narodov blagor, Kralj na Betajnovi, Pohujšanje v dolini šentflorjanski in Hlapci? Kako se v vseh dramskih besedilih kaže nasprotje med resnico in videzom? Kam je Ivan Cankar uperil svojo kritično ost? O letošnjem maturitetnem eseju od A do Ž.
Najpomembnejši poudarki Cankarjevih del
Matura je ena od najbolj vročih tem zadnjih tednov – tudi na našem programu in v naših oddajah smo spremljali vse dogajanje okoli nje – zdaj, kot vsi že dobro veste, torej bo – 30. maja se začenja tako splošna kot poklicna.
V današnjem Gymnasiumu bo rdeča nit oddaje letošnji maturitetni esej, ki ga bodo dijaki splošne mature pisali v ponedeljek, 1. junija. Ta k skupni oceni za slovenščino prispeva kar polovico končne ocene, saj se v njem pokažejo posameznikova zmožnost literarnega branja, interpretacije besedila, literarnega raziskovanja, obvladanja slovenskega knjižnega jezika in sposobnost pisanja eseja. Dijaki obvezni deli in temo eseja izvedo že v tretjem letniku, naslov letošnjega sklopa pa je V svetu Cankarjeve dramatike.
Z dijaki in s profesorji slovenščine smo izpostavili glavne ideje, dramske osebe in zaplete Cankarjevih del, ki so obvezno čtivo na letošnji maturi? Kje bi našli vzporednice med protagonisti dram Za narodov blagor, Kralj na Betajnovi, Pohujšanje v dolini šentflorjanski in Hlapci? Kako se v vseh dramskih besedilih kaže nasprotje med resnico in videzom? Kam je Ivan Cankar uperil svojo kritično ost? O letošnjem maturitetnem eseju od A do Ž.
Za maturitetni esej morajo letos maturanti predelati 4 Cankarjeva dramska dela: Za narodov blagor, Kralj na Betajnovi, Pohujšanje v dolini šentflorjanski in Hlapci. Vsa so kritična in aktualna še danes, saj naš največji pisatelj v njih naslavlja večna človekova vprašanja: kaj je moralno in kaj ni, kako pomembna je v boju za preživetje resnica, kako dojemamo oblast, kakšna sredstva ubiramo, da pridemo na vrh, kolikšna je cena upora, kakšen odnos ima družba do umetnika.
Mladi so sicer naslov tematskega sklopa letošnjega eseja na splošni maturi izvedeli že sredi 3. letnika. Čeprav sta ponavadi predpisani le 2 deli, jih letošnja štiri niso navdala s prevelikimi skrbmi, pravi Nives Žlof Androjna z Gimnazije Šentvid: »Po zaslugi Cankarjevega leta 2018 smo se že v 2. letniku precej ukvarjali s Cankarjem. Naša šola je organizirala tudi gledališki maraton, kjer je naša generacija igrala Za narodov blagor, tako da smo že takrat kar natančno predelali to dramo.« Njena vrstnica z gimnazije Nina Trdan dodaja: »To, da so obvezna dela 4, me ni motilo, imajo sicer veliko idej in oseb, a vseeno niso zelo dolga dela, tako da jih lahko večkrat preberemo in si bolje zapomnimo zgodbo. Mogoče mi je edino malo presedalo, da se moramo po Cankarjevemu letu ponovno ukvarjati s Cankarjem in je torej to za nas že drugič Cankarjevo leto.«
Cankarjev socialni čut
Ivan Cankar je bil predstavnik slovenske moderne. Več o tem obdobju nam je povedal izr. prof. na ljubljanski Filozofski fakulteti dr. Primož Vitez: »Kazali so se močni vplivi iz evropske književnosti, še posebej iz francoskega prostora, na primer pesnikov, kot so Mallarmé, še prej Baudelaire, Maeterlinck. To so pesniki, ki so jih naši besedni umetniki poznali in brali, nekateri, na primer Ivan Cankar, tudi v izvirnikih, torej v francoščini. Poleg tega moderna, se pravi konec 19. stoletja in v začetek 20. stoletja, pomeni nek prelom z literarno tradicijo realizma. Gre v veliki meri tudi za jezikovno invencijo, nove jezikovne pristope k prozi, h gledališču in še posebej k poeziji. Ivan Cankar, Oton Zupančič, Dragotin Kette in Josip Murn – Aleksandrov so vsi štirje začeli kot pesniki in Cankar je edini, ki se je preusmeril v gledališče in prozo.«
Cankarjeva proza je po besedah Viteza zaznamovana s Cankarjevim socialnim čutom, ki ga je razvil tudi zaradi lastnih bridkih življenjskih izkušenj revščine in družbene nepravičnosti. V dramatiki vselej izhaja iz domačih razmer, nadalje razloži Drago Meglič, profesor slovenščine na II. Gimnaziji Maribor: »Čeprav so se v komediji Za narodov blagor mnogi prepoznavali, je Cankar to odločno zavračal – da je namreč smešil konkretne osebe ali politične nazore. (…) Njegov cilj je namreč zmeraj ostra satira javnega življenja na Slovenskem. Cankarjev bič je pri tem oster, neizprosen do vseh, ki se na primer v imenu kapitalističnega pridobitništva okoriščajo na račun socialne nepravičnosti. Obračuna z vsem, ki na račun političnega oportunizma uklanjajo hrbet ali pa trgujejo z narodovim blagrom in njegovimi ideali. Enako oster pa je tudi do tistih, ki z blagoslovom bogaboječe dušebrižnosti umetnost in umetnike enačijo z razbojništvom in jih kot grožnja ustaljenemu družbenemu redu preganjajo. Cankar je torej v vseh štirih dramah udejanjil tisto, kar je občutil na lastnih plečih: denimo finančni zlom lastne družine, socialno depriviligiranost klanških siromakov, pa skoraj ojdipovsko navezanost na mater, neuspešno politično udejstvovanje in splošen položaj umetnika in umetnosti na Slovenskem. Cankar je resda izhajal iz domačih razmer, ampak njegove drame preraščajo čas, v katerem so nastale, in postajajo univerzalne za vse čase.«
Različne motive, like, ideje lahko zato med seboj primerjamo, prav tako jih lahko primerjamo z lastnim ravnanjem in ravnanjem sodobnih posameznikov v družbi. »Cankar je pač prepričljiv in vedno se lahko v zvezi z njim o nečem pogovarjamo. Tako da mi je s tega vidika malo škoda, da nismo bili ves čas v šoli,« je povedala Irena Velikonja Kolar, profesorica slovenščine na Gimnaziji Šentvid.
Ideje posameznih dramskih del
Z nekaterimi Cankarjevimi deli so se mladi spoznali že v nižjih letnikih gimnazij, med drugim na primer s komedijo Za narodov blagor, ki je sicer tretje Cankarjevo dramsko delo. Izdano je bilo leta 1901, ob tem pa je avtor sam napisal, da gre za komedijo v 4 dejanjih. A to ni klasična komedija, pove dijakinja Gimnazije Šentvid Nina Trdan: »Zagotovo je precej drugačna od komedij, ki smo jih vajeni. V njej ne nastopajo za komedijo tipični liki, temveč so zelo kompleksni, imajo večplastno osebnost. Na koncu tudi ni tipične komične sprave, ampak pride do upora protagonista, do sprave pa pride med likoma, ki sta na isti strani, med dvema politikoma.« Cankar je motiv spopada dveh političnih veljakov, ki se z vznesenimi, a v resnici praznimi frazami o narodovem blagru borita za naklonjenost bogatega in uglednega tujca in s tem za lastne interese in moč v družbi, našel v domačih političnih razmerah. Njegova kritična ost je usmerjena proti meščanski družbi, poudarek pa je na izpraznjenosti fraz, lažeh, videzu, na katerega večina ljudi pristaja. »Tako drži Cankar ogledalo tudi sodobnemu času in verjetno je ravno v tem čar Cankarjeve dramatike: da mu je uspelo ujeti splošne silnice človeške narave, ki se ne spreminjajo,« poudari profesorica slovenščine na Gimnaziji Šentvid.
To bi lahko rekli tudi za Hlapce, ki veljajo za temeljno delo slovenske dramatike in najbolj izvirno Cankarjevo dramsko delo. V njej obračuna z licemernostjo intelektualcev in hlapčevstvom slovenskega naroda kot celote, pravi Irena Velikonja Kolar in dodaja: »A se mi zdi, da je največja kritična ost uperjena proti intelektualcem zato, ker so oni tisti, ki so dejansko lahko znanilci nekih družbenih sprememb, pa zaradi lastnega udobja ne želijo biti.« To delo je bilo najbolj všeč Maruši Lučič Bolka z Gimnazije Kranj: »Odpirajo najbolj kompleksna vprašanja: kaj je hlapčevstvo, kdo je hlapec, koliko je vredna resnica in ali mora človek zavreči resnico, da dobro živi, ali je možno oboje.« Ob koncu četrtega dejanja Hlapcev, ko ima Jerman v gostilni govor, v njem pa izgovori vsem znane besede o hlapčevstvu, biču in skrivljenem hrbtu, je kurjo polt dobil tudi njen vrstnik Matija Barba: »To se mi pri drugih Cankarjevih dramah ni dogajalo.«
Spet druge je bolj prepričala realistična drama Kralj na Betajnovi, ki po besedah Barbare Logar, profesorice slovenščine na Gimnaziji Kranj, ki letos na splošno maturo pripravlja kar 60 dijakov, »kar kliče k aktualizaciji«. Velja za njegovo odrsko najbolj učinkovito dramo, zgrajeno v napetem zapletu in razpletu, z jasno zaokroženo zgodbo s primesmi kriminalke. Izpostavlja skoraj temeljno, brezčasno vprašanje, ali se navzgor res ne da priti drugače kot z brezbrižnostjo, neusmiljenostjo, amoralo. Z dramo izraža svoje razočaranje nad družbo, v kateri nad vestjo zmaguje groba sila. Pokaže, da obstajata dve morali – ena je morala sužnjev, druga pa morala gospodarjev. Profesorica slovenščine na Gimnaziji Nova Gorica Simona Stres: »Cankar se v bistvu z obstojem dveh moral ne strinja. Priznava eno samo moralo in to je imperativ vesti. Vsi akterji v tej zgodbi si zaradi prepričanja, da je uspeh nemogoč, na koncu prenehajo prizadevati za resnico.«
Razdor med resnico in videzom je značilno za vsa štiri Cankarjeva dela, tudi za Pohujšanje v dolini šentflorjanski, ki po besedah profesorice z novogoriške gimnazije Simone Stres izraža Cankarjevo svobodo, duhovitost: »Pero je pretežno nerealistično, pokorno drugim zakonom. Torej, potreba po objektivnosti odpade. Vpenja pa ves Cankarjev humor. Cankar se hudomušno poigra s poimenovanjem umetnika s strani jare, hkrati pa ji postavi ogledalo in ji za hip nakaže pravo pot.« Cankar je bil v času zapisa očitno razposajen, suveren nad okoljem, dolino šentflorjansko, slovenstvom. Težka dramatičnost (značilna za Kralja) se je utelesila v duhovito karikaturo. Cankar v dolino šentflorjansko vstopa tudi z antičnima motivoma – Dionizom (umetnikom) in Jacinto ter s krščanskim zlodejem – po mnenju dijakinje Vide Lestan z Gimnazije Nova Gorica je za zgodbo, kjer nastopa tudi umetnost, potreboval bolj umetniške motive, ki dajo atmosfero nadrealizma: »Zanimivo je, da je umetnik povezan z obema poloma; Jacinto, ki predstavlja nepojmljivo lepoto in nekaj dobrega, in hudičem v podobi človeka s potezami koze, torej zlobo. Tako si predstavljam, vsaj jaz, umetnika kot nekakšnega žonglerja, ki je žongler, le če meče obe žogi, dobro in slabo, in nosi v sebi dva pola. Mislim, da je s temi motivi Cankar to dvoličnost mojstrsko poudaril.«
Vzporednice in razlike med deli
Sogovorniki so kot vzporednice med Cankarjevimi deli poudarili njihovo aktualnost in kritičnost, v vseh Cankar uporablja številna estetska sredstva, v vseh smo priča konfliktu med upornim posameznikom in družbo, čeprav se v vsakem delu ta upor konča drugače. Liki, ki zastopajo oblast, se pogosto poslužujejo makiavelističnega načela cilj opravičuje sredstev. V vseh dramskih besedilih se kaže tudi razkol med resnico in videzom – lahko gre za prikrivanje lastnih prepričanj, interesov, zločinov ali dogodkov iz preteklosti. V vseh nastopa en protagonist, ki zastopa vrednote blizu Cankarjevim, a so med njimi tudi razlike.
Različne so zvrsti dramskih besedil: Za narodov blagor je komedija, Kralj na Betajnovi družbenokritična drama, Pohujšanje v dolini šentflorjanski farsa, Hlapci pa drama. Lev Jošt, kranjski dijak, opozori na to, da je vzdušje v Pohujšanju in Za narodov blagor bolj sproščeno: »V Hlapcih in Kralju na Betajnovi je veliko več tragičnega: v Kralju Maksov umor, Kantorjeva preteklost in njegov odnos do Nine, v Hlapcih pa Jermanovo razmišljanje o samomoru, to, ko njegov govor, s katerim želi izobraziti ljudi, propade in ga množica hoče pretepsti, nekdo celo vpije, naj ga ubijejo.« Po mnenju Maruše Lučič Bolka pa najbolj izstopa Pohujšanje v dolini šentflorjanski, saj tudi glavni protagonist, umetnik in razbojnik Peter nekoliko odstopa od ostali treh protagonistov: »Za razliko od Ščuke, Maksa in Jermana je umetnik in razbojnik Peter najmanj etično angažiran. Zaveda se vseh grehov, ki jih imajo šentflorjanci, ampak si jih ne želi razkrinkati, zato da bi bili razkrinkani, temveč si želi vzpostaviti oblast. A ker je kljub vsemu umetnik in si prizadeva za resnico, v tem položaju na oblasti ne najde sreče. Zato se tudi ta drama razlikuje od drugih, saj ne prinese pozitivnega zaključka. Šentflorjanci se ne spremenijo, saj jih ne razkrinka kot drugi.« Protagonisti ostalih treh dram so si na drugi strani podobni prav v tem, pravi dijak Andraž Rakovec, da so »nezadovoljni s trenutno situacijo in da so aktivni, saj jo želijo spremeniti na bolje. A vsak na svoj način.«
Glavni liki – tako protagonisti kot antagonisti – so v Cankarjevih delih večinoma večplastni, ostali pa dokaj enoplastni, zelo jasno in ironično jih označujejo že njihova imena (Mrmolja, Kremžar, Siratka, Dacar, Župan). Ta večplastnost glavnih likov je še posebej očitna pri Jermanu, ki se skozi vso dramo Hlapci bojuje ne le s kolegi, ki so na hitro zamenjali oblačila, besede in prepričanja, in novo »črno« oblastjo, temveč tudi s svojim odnosom do matere in svojo vestjo, ali ji ni s svojo neuklonljivostjo skrajšal življenja. V komediji Za narodov blagor pride do notranjega obrata pri žurnalistu Ščuki, ki mu sicer ves čas leporečje meščanov in njihova preračunljiva pozornost bogatemu tujcu ne ugajata, a šele proti koncu v njem dozori odločitev za aktiven upor proti veljakom, ki imajo polna usta narodovega blagra. Za razliko od teh dveh del je v ospredju Kralja na Betajnovi pravzaprav antagonist: fabrikant Jožef Kantor, ki se je na vrh povzpel s teptanjem drugih in celo z umorom. Za kratek trenutek se v njem prebudita priznanje za nasilno dejanje in slaba vest, a ju s pomočjo drugih, ki oblast sprejemajo brez dvoma in hrbtenice, kmalu utiša.
Z vsemi temi dramskimi osebami, njihovimi zgodbami in zapleti ter s svojo kritično ostjo Ivan Cankar po besedah profesorice Barbare Logar mlade bralce še danes »provocira in jih nagovarja.«
Več kot 50 oddaj in 200 gostov, 50 zanimivih zgodb, tem in projektov, ki zadevajo življenja mladih ter 5 voditeljev Programa za mlade – to je seštevek minulega leta v oddajah Gymnasium. V začetku leta 2023 se bomo ozrli na nekatere pogovore, ki so popestrili sredine večere, katere smo izbrali, boste slišali v prvi letošnji oddaji Gymnsium. :)
Letošnja dobitnika nagrade Sklada Staneta Severja za igralsko stvaritev študentov dramske igre sta Mina Švajger in Matevž Sluga. Študenta Akademije za gledališče, radio, film in televizijo sta bila nagrajena za vloge v dramah Steklena menažerija, Mačka na vroči pločevinasti strehi in Bambina. Kako je potekalo ustvarjanje predstav in kakšne kakovosti je v igri Mine in Matevža prepoznala žirija, ki podeljuje nagrade, boste izvedli v oddaji Gymnasium.
Dora Tomori in Veronika Nikolovska sta sveža glasova mlajše generacije slovenskih glasbenih ustvarjalk, ki iskreno raziskujeta teme zakopane v slehernem človeškem jedru – od osamljenosti, ljubezni, svobode. Melanholično, a tudi igrivo, predano in predvsem poživljajoče. Nocoj sta bili gostji oddaje Gymnasium, v družbi voditeljice in avtorice oddaje Liane Buršič
V tokratni oddaji gostimo mlade dramske igralce Niko, Zalo, Davida z mariborske tretje gimnazije ter njihovega mentorja Ivico Kneza, sicer igralca, plesalca in koreografa. O ustvarjanju gledališke predstave, improvizaciji in soočanju s tremo pa v oddaji Gymnasium z Laro Gril.
Na Gimnaziji Celje - Center brez glasbe ne gre. Na tej šoli že več desetletij delujejo številne vokalne zasedbe, letos na primer kar 9. Odlikuje jih kakovost, raznovrstnost, kontinuiteta, sodelovanje, angažiranost in prostovoljnost – ne le da veliko nastopajo, nastopajo tudi na dobrodelnih koncertih, ki jih prirejajo sami. December je za mlade pevce in glasbenike s te šole zelo pester čas, saj veliko nastopajo: poleg prazničnih koncertov letos s številnimi nastopi obeležujejo tudi 110. letnico šole. Glasbeno vzduššnje na šoli in svoje glasbeno udejstvovanje so z nami delili: Zala Golavšek (Nonet GCC), Ajla Tiganj (Dekliški pevski zbor GCC), Nika Kačičnik (DPZ, The Šlagers in GCC Gipsy sekstet), Erazem Hren (FaVoZa, fantovska vokalna zasedba GCC) in David Polanc (The Šlagers, GCC Gipsy kvintet in FaVoZa).
Oddajo Gymnasium smo namenili kuhanju na vrhunskem nivoju. V Trondheimu na Norveškem je med 10. in 13. novembrom potekalo tekmovanje mladih kuharic in kuharjev European young chef award, na katerem je odlično drugo mesto zasedla Špela Kuhel, študentka gostinstva in turizma na Biotehniškem izobraževalnem centra Ljubljana. Do uspeha sta jo z nasveti vodila tudi mentorja Neli Selan in Andrej Molk. Vsi trije so se nam pridružili v studiu in v pogovoru predstavili, kako okuse domačega okolja, kar je v primeru Špele Kuhel Dolenjska, na krožniku predstaviti tako, da prepričajo tudi strokovno komisijo vrhunskega kuharskega tekmovanja.
V oddaji se nam bodo pridružile zmagovalke enajstega natečaja za najboljše ljubezensko pismo ter zmagovalke prvega natečaja za najboljšo ljubezensko pesem. Govorili bomo o tem, kako pisati pisma in pesmi, kako poiskati notranje občutke ter kako v besedilih poudariti pomembne teme. Z nami bodo: Anastazija Gračner, Ana Kumperger, Zala Ratej, Julija Valentar Zdovc in Ana Avsec. Več pa v oddaji Gymnasium.
Če bi vaši hiši ob hudih nalivih grozila poplava zaradi bližnje reke, kaj bi naredili? Kako bi zavarovali hišo? Ta izziv so na spletnem klimatonu reševali dijaki in našli kar nekaj domiselnih in vizionarskih rešitev, usmerjenih v leto 2100: od hiše, ki bi jo poslali v vesolje, do kupole, ki bi jo varovala pred poplavami. Spletni klimaton je sicer del večjega projekta Akademije podnebnih ukrepov, njegov namen pa je bil okrepiti spretnosti vodenja sprememb med mladimi v lokalnih skupnostih. O rešitvah mladih, o drugačnih metodah dela z mladimi in poučevanja ter o podnebnih spremembah smo se pogovarjali v studiu Prvega z dijaki in mentorjema z Gimnazije Lava in Gimnazije Škofja Loka, slišali pa smo tudi mlade iz Šolskega centra velenje in Gimnazije Jožeta Plečnika Ljubljana.
V oddaji Gymnasium se nam je v studiu pridružil mladi nadarjeni glasbenik, ki je tik pred izidom prvega albuma z naslovom Intro. Gre za prav poseben projekt, saj je vsaka skladba napisana v drugem žanru. V oddaji smo tako poslušali nekatere skladbe s prihajajočega labuma in s Karlom spregovorili o tem, kako je projekt sploh nastal.
V oddaji Gymnasium smo z mladimi lutkarji odkrivali proces ustvarjanja lutkovne predstave. Govorili smo o izdelavi lutk ter uspehih mladih lutkarjev na različnih, tudi mednarodnih tekmovanjih. Več v oddaji.
Kinotrip je Kinodvorov filmski program, ki ga ustvarjajo mladi za mlade, mednarodni filmski festival Kinotrip pa njegov največji dogodek. Tokratna sedma edicija prinaša šest celovečernih filmov za različne filmske okuse vseh starosti, nocoj pa smo v Gymnasiumu gostili mlade, ki so ga soustvarjali. Z nami so bile Julija Pavlin Vodušek, Zarja Žagar, Zala Humar, Stela Artes Štern in njihova mentorica Živa Jurančič, tista, ki v Kinodvoru skrbi za filmsko vzgojo in mlado občinstvo. z njimi se je pogovarjala voditeljica in avtorica oddaje Liana Buršič.
Kinotrip je Kinodvorov filmski program, ki ga ustvarjajo mladi za mlade, mednarodni filmski festival Kinotrip pa njegov največji dogodek. Tokratna sedma edicija prinaša šest celovečernih filmov za različne filmske okuse vseh starosti, nocoj pa smo v Gymnasiumu gostili mlade, ki so ga soustvarjali. Z nami so bile Julija Pavlin Vodušek, Zarja Žagar, Zala Humar, Stela Artes Štern in njihova mentorica Živa Jurančič, tista, ki v Kinodvoru skrbi za filmsko vzgojo in mlado občinstvo. z njimi se je pogovarjala voditeljica in avtorica oddaje Liana Buršič.
Gymnasium smo namenili pogovoru o planinski orientaciji, saj je na Pokljuki med 30. septembrom in 2. oktobrom potekalo Balkansko planinsko orientacijsko tekmovanje. Med 31 ekipami iz Slovenije, Srbije, Črne Gore, Severne Makedonije, Hrvaške in Bosne in Hercegovine je naše barve zastopalo 12 ekip, v drugi najvišji starostni kategoriji, kategoriji Seniorji, v kateri nastopajo starejši od 18 let, je zmagala slovenska ekipa. Njeni člani Julija Trobina, Bor Kunstelj, Lev Podbregar in Martin Gulin iz Planinskega društva Polzela so bili z nami v studiu. V pogovoru so predstavili, kaj vse je treba znati in poznati za tovrsten uspeh na trasah, kjer bi se vsi ostali zagotovo izgubili. S svojim uspehom so člani ekipe tudi nadaljevali tradicijo odličnih uvrstitev slovenskih ekip na tekmovanjih iz planinske orientacije.
Kar četrtina mladih se sooča s težavami na področju duševnega zdravja. Ker je ta tema še vedno močno tabuizirana, iskanje strokovne pomoči oteženo zaradi dolgih čakalnih dob, mladi pa so generacija, ki odgovore najprej poišče na spletu, sta zavod Vozim in Mladinski center Dravinjske doline skupaj z drugimi partnerji razvila novo digitalno orodje za podporo pri reševanju duševnih izzivov mladih Najdi.se. Projekt, ki ga sofinancira ministrstvo za javno upravo, vključuje samo iskalnik, motivacijske "plonklistke" in profil na Instagramu @dusozlom. Na tem spletišču lahko najdete odgovore na vprašanja: kaj se mi dogaja, kako si lahko pomagam, kje lahko dobim pomoč? Več pa z gosti: Barbaro Kos, vodjo projekta Najdi.se pri Zavodu Vozim, in Karmen Kukovič iz Mladinskega centra Dravinjske doline ter študentoma Laro in Smiljanom, ki sta z nami delila svoja razmišljanja in izkušnje.
Kako pomembno je negovanje subkultur pri nas, kakšno polje kreativnega izraza, upora in svobode predstavljajo? O tem in še čem v tokratnem Gymnasumu, ko gostimo člane in oboževalce kranjske hardcore skupine Sakrabolt. Z voditeljico Liano Buršič so se pogovarjali Val Slana, Urban Kolbl in Lovro Šenk.
V oddaji Gymnasium so bili z nami mladi cirkusanti, ki obiskujejo cirkus Fuskabo. V njem mladim od 5. do 29. leta starosti ponujajo usposabljanje in bogate možnosti za umetniško, osebno in družbeno rast v netekmovalnem razpoloženju. Program sledi letnemu učnemu načrtu, poleg zagotavljanja alternativne, netekmovalne oblike telesne vzgoje pa mladinski cirkuški program uči potrpežljivosti, vztrajnosti, postopnosti in timskega dela. V oddaji smo torej z mladimi govorili o tem, kaj cirkus pravzaprav je, kakšno telesno pripravljenost zahteva, ter predstavili njihovo predstavo.
S svojimi nastopi nas namreč navdušujejo tudi mlajši športnice in športniki, ki se udeležujejo mednarodnih tekmovanj. Eno takih – Olimpijski festival evropske mladine – se je poleti odvijalo na Slovaškem, od tam pa so se mladi vrnili s kar nekaj odličji. Slovenska reprezentanca je štela skoraj 100 mladih, starih od 15 do 18 let, ki so Slovenijo zastopali v vseh desetih športnih panogah, ki so bile na tekmovalnem sporedu. Na Prvem so bili naši gosti: odbojkarica Ajda Gorenjec Hodnik, plavalka Nija Gerdej, tenisač Paolo Angeli, atlet Žan Ogrinc in judoist Tobias Fürst Črtanec.
S svojimi nastopi nas namreč navdušujejo tudi mlajši športnice in športniki, ki se udeležujejo mednarodnih tekmovanj. Eno takih – Olimpijski festival evropske mladine – se je poleti odvijalo na Slovaškem, od tam pa so se mladi vrnili s kar nekaj odličji. Slovenska reprezentanca je štela skoraj 100 mladih, starih od 15 do 18 let, ki so Slovenijo zastopali v vseh desetih športnih panogah, ki so bile na tekmovalnem sporedu. Na Prvem so bili naši gosti: odbojkarica Ajda Gorenjec Hodnik, plavalka Nija Gerdej, tenisač Paolo Angeli, atlet Žan Ogrinc in judoist Tobias Fürst Črtanec.
Filmski tabor Kolpa je projekt s 15-letno tradicijo, ki spodbuja filmsko ustvarjalnost in mladim ponuja možnost ustvarjalnega druženja s slovenskimi filmskimi strokovnjaki. Z letošnjimi udeleženci tabora, po filmsko, tokrat v Gymnasiumu, z voditeljico in avtorico oddaje Liano Buršič so (tudi) o razsežnostih filmske umetnosti v naših življenjih debatirali: August Adrian Braatz, režiser in mentor delavnice Filmski scenarij in režija; Larisa Sinovčić, 17 let, Ljubljana, udeleženka delavnice Filmska igra; Emilija Mežan, 18 let, Trebnje, udeleženka delavnice Filmski scenarij in režija; Vili Šoper Rijavec, 13 let, Koper, udeleženec delavnice Animirani film; Leon Pavlinič, 17 let, Dragatuš, udeleženec delavnice Dokumentarni film.
Pod okriljem Zveze za tehnično kulturo Slovenije so v konkurenci 52 ekip, sestavljenih iz več kot 200 tekmovalcev iz 38 držav, Slovenijo zastopali dijaki in gostje tokratne oddaje Gymnasium: Vita Korošin in Katja Andolšek z Gimnazije Bežigrad, Alja Šlenc z Gimnazije Kranj in dijak Rok Tadej Brunšek z Gimnazije ŠC Velenje. S svojim izjemnim znanjem so si priborili bronasta odličja. Tekmovanje je bilo najprej individualno, kjer so tekmovalci šest ur reševali lingvistične naloge. En dan pa je bil rezerviran tudi za ekipno tekmo, kjer so ekipe lingvistične naloge reševale štiri ure. Z mladimi in mentorico dr. Simono Klemenčič smo v oddaji govorili o jezikih, besedah in črkah, predvsem pa smo se poglobili v potek olimpijade in načine, kako svoje znanje izboljšati.
Neveljaven email naslov