Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Milan Kučan

23.12.2015

Milan Kučan se je v zgodovino slovenskega naroda vpisal kot prvi predsednik samostojne Slovenije in doslej tudi edini, ki je na tem položaju ostal dva petletna mandata. Ena osrednjih osebnosti slovenskega političnega prostora je postal že v letih pred tem, zlasti kot predsednik predsedstva Republike Slovenije v času rojevanja države. Andrej Stopar se v pogovoru z Milanom Kučanom zanesljivo ne bo ustavil samo pri spominu na negotove mesece pred petindvajsetimi leti.

Milan Kučan se je v zgodovino slovenskega naroda vpisal kot prvi predsednik samostojne Slovenije in doslej tudi edini, ki je na tem položaju ostal dva petletna mandata. Ena osrednjih osebnosti slovenskega političnega prostora je postal že v letih pred tem, zlasti kot predsednik predsedstva Republike Slovenije v času rojevanja države. Andrej Stopar se v pogovoru z Milanom Kučanom zanesljivo ne bo ustavil samo pri spominu na negotove mesece pred petindvajsetimi leti.

»Ne s ključno, ampak z eno od ključnih osebnosti osamosvojitvenega obdobja,« je prvi predsednik Republike Slovenije Milan Kučan popravil napoved radijskega Intervjuja, v katerem se je v pogovoru z Andrejem Stoparjem ob 25-letnici plebiscita o samostojni Sloveniji dotaknil mnogih ključnih vprašanj slovenskega osamosvajanja, takratnih pričakovanj in četrtstoletnega razvoja države. »Sežiganje knjig me skrbi,« pravi.

»Težko je reči, da smo se borili za to, kar imamo danes,« že v uvodu pravi Milan Kučan. Takrat nihče ni mogel napovedati, kako se bo razvijalo naše življenje pozneje, saj sta okoli nas vladali kriza in brezperspektivnost. Toda po drugi strani nas je preveval optimizem, da se lahko rešimo s prelomom z obstoječim sistemom. Že takrat pa je bilo jasno, da imamo različna pričakovanja.

Sežiganje knjig in kultura kot srčika naroda

Na Stoparjevo vprašanje o tem, kako je doživel poskus sežiga biografije Boža Repeta o sebi, ki so ga nedavno uprizorili skrajneži pred njegovim domom, Kučan odgovarja: »To me skrbi, saj se podobno dogaja povsod po Evropi, ponovno se uveljavlja tip političnega delovanja in razmišljanja, ki je bil presežen po drugi svetovni vojni, na tem preseganju pa temelji tudi ideja Evropske unije. Evropa je očitno postala neobčutljiva za te pojave.« Na žalost je država bolj občutljiva na tiste, ki na težave opozarjajo, kot pa na nosilce teh pojavov: »Jasno mi je, da so posamezniki, ki so prišli pred našo hišo pred dnevi, naščuvani,« pravi. Milana Kučana skrbi, da bi pojav marginalizirali, pa ne zato, ker se je požig biografije zgodil pred njegovim domom, ampak ker je vzorec tovrstnega ravnanja star: začelo se je z zažigom knjig in s pregonom Judov, končalo pa s holokavstom, navaja. Molk tistih, ki mislijo, da se jih to ne tiče, je zaskrbljujoč.

Evropska unija danes

Solidarnost in toleranca sta temeljni vrednoti Evropske unije, ki ju je danes premalo, pravi Kučan. Pričakovanje, da se bodo te in druge vrednote Unije ob širitvi pred leti poglobile, se ni uresničilo.  Širitev se je odvila predvsem v ekonomskem smislu širšega tržišča, medtem ko je ozadje ostalo nepoglobljeno.

 

 

Zveza komunistov nekoč

»V času pred osamosvojitvijo je bila vloga Zveze komunistov ključna. Vsaka politična odločitev, od reform do razmišljanja o federaciji, se je po logiki tedanjega delovanja začela z njo. Toda pretekel je čas ene same resnice,« dodaja Kučan. »V družbi ali državi, kjer razmišlja samo eden, ne razmišlja nihče.« Novih razmišljanj je bilo veliko tudi drugod, toda ključno je bilo dejstvo, da je nujnost za spremembe dozorela v sami Zvezi komunistov, njeno vodstvo pa je doživelo podporo tako znotraj kot zunaj sebe. Odgovor na vprašanje, kaj zdaj, je bil jasen: pluralizem. Zveza komunistov je takrat sestopila z oblasti, toda ni se odpovedala oblasti, poudarja Kučan, ampak se je odločila, da svoje koncepte preveri na volitvah. Kučan opominja, da je naslednica ZK, Stranka demokratične prenove, leta 1990 dosegla najboljši posamičen rezultat na volitvah, čeprav je bila premoč združenja novih strank Demos, ki je dobilo priložnost oblikovati vlado, očitna.

Na očitke o pomanjkanju iskrenosti pri prizadevanjih za osamosvojitev ob koncu osemdesetih let Kučan odgovarja: »Kdo pa je sploh iskal koncepte osamosvojitve takrat?« Razpad Jugoslavije se mu je zdel najbolj črn scenarij. Najprej je bilo treba preveriti, ali ne bi bilo mogoče jugoslovanske države spremeniti v temelju. Toda tudi, denimo, v Srbiji so hoteli državo temeljito spremeniti, pravi Kučan, pri čemer so osrednjo vlogo v državi pripisovali Srbiji.

»Očitajo mi, da sem bil proti odcepitvi. Še zdaj sem,«

pravi Kučan in izjavo postavlja v kontekst: »Takšna rešitev nam je bila celo ponujena z zakonsko rešitvijo znotraj tedanjega sistema. Toda Slovenci bi v tem primeru odšli kot narod brez zgodovine, brez pravice do sodelovanju v sukcesiji, brez pravice do nasledstva meddržavnih pogodb, ki jih je podpisala Jugoslavija in so bile za nas pomembne: med drugim tudi pogodb, ki so določale in zagotavljale našo mejo.« Dlje kot smo od tistih časov, močnejše so tendence po prisvajanju pravice do interpretiranja zgodovine, dodaja, ampak »takrat sem se zavzemal za koncept razdružitve,« s čimer bi ohranili vse, kar bi nam koncept odcepitve vzel. Temelj tovrstnega konceptualnega razmišljanja je bil primer razdružitve Švedske in Norveške z začetka 20. stoletja. Na žalost resolucija o mirni razdružitvi, ki jo je naša skupščina predlagala skupščinam drugih republik, ni bila sprejeta, doživela je le tiho soglasje hrvaškega sabora. Toda takšno ravnanje nas odvezuje krivde za Srebrenico in ostale tragične dogodke, ki so se odvili pozneje, dodaja.

Dogovor o enotnosti

Kučan pravi, da je v težkem obdobju pred osamosvojitvijo kot dobrodošla sprejemal vsa opozorila zgodovinarjev, ki jih je bil deležen, toda sistem oblasti je imel svoje organe, ki so nosili temeljno odgovornost za vse, kar bodo predlagali ljudem. Projekt osamosvajanja je temeljil na dogovoru o enotnosti vseh parlamentarnih strank, ki so ga podpisale 9. decembra, in s katerim so se zavezale, da bodo nosile skupno odgovornost pred slovenskim narodom, katerega večinska podpora osamosvojitvi ni bila vprašljiva, poudarja Kučan in opominja, da je v dogovoru med drugim pisalo tudi, da si nobena od takratnih parlamentarnih strank ne bo prisvajala zaslug za uspeh plebiscita. Tekmovanje za zasluge se je začelo takoj potem in se odvija še danes, grenko dodaja.

»Sta nacionalist, gospod Kučan?«

Na vprašanje Andreja Stoparja prvi predsednik Slovenije odgovarja, da nacionalizem razume pozitivno, če pomeni služenje ideji naroda, toda nikoli na račun drugih. Pred četrt stoletja smo delovali legalno in legitimno, zatrjuje, na podlagi pravice do samoodločbe narodov in tudi na podlagi mednarodnih dokumentov – vendar pa nikoli nismo hoteli nobenega drugega naroda prikrajšati za enako pravico. To moramo osvestiti tudi pri vprašanju, ali bomo priznali Palestino ali ne. Na očitke, da naj bi se Slovenija v osamosvojitvenem obdobju dogovarjala s Srbijo na račun drugih narodov, odgovarja, da so se seveda pogovarjali z vsemi. Na sestanku med slovenskim in srbskim političnim vodstvom januarja leta 1991 v Beogradu je imel dogovor pomemben dostavek: pravico ima vsak narod, ampak ne na račun enakih pravic drugih. Med temu drugimi so seveda mišljeni tudi Hrvati. Očitke na račun slovensko srbskega dogovarjanja je takrat sprožil svetovalec hrvaškega predsednika Slaven Letica, ki je prepričeval Tuđmana v slovensko sebičnost. »Kakšen je bil slovenski egoizem se je pokazalo takrat, ko je bila Slovenija napadena in ni bil nihče pripravljen tvegati svojega egoizma na račun solidarnosti s Slovenci

 

 

 

Slovenija in zamujene priložnosti

»Najtesnejši dialog sem imel takrat s Heinzem Fischerjem, tedanjim predsednikom parlamenta na Dunaju. Imel sem tudi nekaj stikov z nemškimi politiki, zlasti z zunanjim ministrom Genscherjem, pa tudi z vodilnimi ljudmi nam bližnjih italijanskih dežel in z Madžari. Prvi stiki s takrat še češkoslovaškim predsednikom Havlom tudi segajo v to obdobje.« Nekaj stikov so slovenske oblasti imele tudi s širšim svetom, ampak le v omejenem obsegu, saj so centralne jugoslovanske oblasti preprečevale kontakte med Slovenci in diplomati v Beogradu. Na vprašanje, zakaj se v poznejših letih nismo tesneje povezali z drugimi državami Višegrajske skupine, Kučan odgovarja, da je treba razmišljati znotraj vodil takratnega časa: čim prej zapustiti vrt, v katerem smo dotlej gojili svojo zelenjavo. Nobenega opravka z Balkanom in drugimi republikami nismo hoteli več imeti. »Hrvaška je kamen za našim vratom, mi je po osamosvojitvi rekel pokojni dr. France Bučar, pri čemer je imel v mislih nerešeno srbsko vprašanje v sosednji republiki. Nič skupnega nismo hoteli imeti niti z nekdanjimi članicami vzhodnega bloka. Posledica takšnega ravnanja je bila, da smo izgubljali priložnost za priložnostjo in na koncu ostali svetlobna leta zadaj

Slovenija in Bruselj

Jugoslavija se je takrat upirala evropskim integracijam, poudarja Kučan, Slovenci pa smo v te integracije hoteli že takrat, toda drugo vprašanje je, ali smo vedeli, kaj hočemo s tem doseči. Višja stopnja integracije od tega, kar imamo danes, je nujna, meni. Okrepljena skupna zunanja in obrambna politika je tudi nujna, dodaja, kar pa ne pomeni, da bi se tako odpovedali svoji suverenosti. Zaradi interesov skupnega življenja skušamo del te suverenosti opravljati skupaj, na ravni Evropske unije. V resnici gre za vprašanje, ki je preprosto: Kaj je Bruselj? Je to neki fantom ali pa smo Bruselj tudi mi, skupaj z drugimi članicami Unije? Predpostavka plodovitega sodelovanja je seveda v tem, da poznamo svoje interese in se zavedamo, da je sodelovanje med državami potrebno ter da ima skupen glas večjega števila članic tudi večjo težo v Bruslju. Članice Višegrajske skupine se redno usklajujejo, pravi Kučan, in tudi stare članice se sestajajo med sabo. »Nič nam ne pomaga, če v Ljubljani vpijemo: Oni se sestajajo brez nas. Zakaj se pa mi z nikomer ne sestajamo? Celo s Hrvati nimamo več nobenih stikov

Kučan poudarja, da je dialog in iskanje načina za novo sporazumevanje nujno potrebno. S tem namiguje, da se mora Evropa nujno posloviti od prepričanja o svoji središčni vlogi v svetu. V mislih ima širši dialog z neevropskimi kulturami, katerih vloga v svetu raste.

Država brez vizije

Kučan meni, da smo s tem, ko smo obrnili hrbet prostoru, v katerem smo živeli, naredili veliko napako. Tudi mednarodna skupnost je takrat računala z našo izkušenostjo, »pa smo se takrat, oprostite izrazu, naredili Francoze.« Druga napaka, ki vpliva na naše notranje življenje, je po Kučanovem mnenju naš koncept privatizacije. Proces je zašel v smer tajkunizacije in likvidacije velikih slovenskih podjetij, ki so bila mednarodno uveljavljena, za napako pa Kučan šteje tudi ukinitev Službe družbenega knjigovodstva, ki je ni nadomestil drug kontrolni mehanizem za nadzor toka denarja. Toda ključna napaka, ki smo jo po doseženi samostojnosti in vključitvi v evro-atlantske integracije zagrešili, je odsotnost dogovora o tem, v kakšni družbi želimo živeti, oziroma odsotnost vizije; država brez vizije je obsojena na sprotno, pragmatično odločanje in lovljenje priložnostnih niš, pravi Kučan.

Ne enotnost zaradi enotnosti same

S svojo državo smo prevzeli odgovornost za svojo prihodnost, s čimer smo nase prevzeli tudi odgovornost za to, kar se dogaja s svetom. Obeh se premalo zavedamo, meni Kučan. Enotnost zaradi same enotnosti ni potrebna, dodaja. Treba je najti koncepte in projekte, ki bodo ta naš voz v celoti vlekli naprej, v dialogu in zavezništvu z državljani.

 


Milan Kučan

23.12.2015

Milan Kučan se je v zgodovino slovenskega naroda vpisal kot prvi predsednik samostojne Slovenije in doslej tudi edini, ki je na tem položaju ostal dva petletna mandata. Ena osrednjih osebnosti slovenskega političnega prostora je postal že v letih pred tem, zlasti kot predsednik predsedstva Republike Slovenije v času rojevanja države. Andrej Stopar se v pogovoru z Milanom Kučanom zanesljivo ne bo ustavil samo pri spominu na negotove mesece pred petindvajsetimi leti.

Milan Kučan se je v zgodovino slovenskega naroda vpisal kot prvi predsednik samostojne Slovenije in doslej tudi edini, ki je na tem položaju ostal dva petletna mandata. Ena osrednjih osebnosti slovenskega političnega prostora je postal že v letih pred tem, zlasti kot predsednik predsedstva Republike Slovenije v času rojevanja države. Andrej Stopar se v pogovoru z Milanom Kučanom zanesljivo ne bo ustavil samo pri spominu na negotove mesece pred petindvajsetimi leti.

»Ne s ključno, ampak z eno od ključnih osebnosti osamosvojitvenega obdobja,« je prvi predsednik Republike Slovenije Milan Kučan popravil napoved radijskega Intervjuja, v katerem se je v pogovoru z Andrejem Stoparjem ob 25-letnici plebiscita o samostojni Sloveniji dotaknil mnogih ključnih vprašanj slovenskega osamosvajanja, takratnih pričakovanj in četrtstoletnega razvoja države. »Sežiganje knjig me skrbi,« pravi.

»Težko je reči, da smo se borili za to, kar imamo danes,« že v uvodu pravi Milan Kučan. Takrat nihče ni mogel napovedati, kako se bo razvijalo naše življenje pozneje, saj sta okoli nas vladali kriza in brezperspektivnost. Toda po drugi strani nas je preveval optimizem, da se lahko rešimo s prelomom z obstoječim sistemom. Že takrat pa je bilo jasno, da imamo različna pričakovanja.

Sežiganje knjig in kultura kot srčika naroda

Na Stoparjevo vprašanje o tem, kako je doživel poskus sežiga biografije Boža Repeta o sebi, ki so ga nedavno uprizorili skrajneži pred njegovim domom, Kučan odgovarja: »To me skrbi, saj se podobno dogaja povsod po Evropi, ponovno se uveljavlja tip političnega delovanja in razmišljanja, ki je bil presežen po drugi svetovni vojni, na tem preseganju pa temelji tudi ideja Evropske unije. Evropa je očitno postala neobčutljiva za te pojave.« Na žalost je država bolj občutljiva na tiste, ki na težave opozarjajo, kot pa na nosilce teh pojavov: »Jasno mi je, da so posamezniki, ki so prišli pred našo hišo pred dnevi, naščuvani,« pravi. Milana Kučana skrbi, da bi pojav marginalizirali, pa ne zato, ker se je požig biografije zgodil pred njegovim domom, ampak ker je vzorec tovrstnega ravnanja star: začelo se je z zažigom knjig in s pregonom Judov, končalo pa s holokavstom, navaja. Molk tistih, ki mislijo, da se jih to ne tiče, je zaskrbljujoč.

Evropska unija danes

Solidarnost in toleranca sta temeljni vrednoti Evropske unije, ki ju je danes premalo, pravi Kučan. Pričakovanje, da se bodo te in druge vrednote Unije ob širitvi pred leti poglobile, se ni uresničilo.  Širitev se je odvila predvsem v ekonomskem smislu širšega tržišča, medtem ko je ozadje ostalo nepoglobljeno.

 

 

Zveza komunistov nekoč

»V času pred osamosvojitvijo je bila vloga Zveze komunistov ključna. Vsaka politična odločitev, od reform do razmišljanja o federaciji, se je po logiki tedanjega delovanja začela z njo. Toda pretekel je čas ene same resnice,« dodaja Kučan. »V družbi ali državi, kjer razmišlja samo eden, ne razmišlja nihče.« Novih razmišljanj je bilo veliko tudi drugod, toda ključno je bilo dejstvo, da je nujnost za spremembe dozorela v sami Zvezi komunistov, njeno vodstvo pa je doživelo podporo tako znotraj kot zunaj sebe. Odgovor na vprašanje, kaj zdaj, je bil jasen: pluralizem. Zveza komunistov je takrat sestopila z oblasti, toda ni se odpovedala oblasti, poudarja Kučan, ampak se je odločila, da svoje koncepte preveri na volitvah. Kučan opominja, da je naslednica ZK, Stranka demokratične prenove, leta 1990 dosegla najboljši posamičen rezultat na volitvah, čeprav je bila premoč združenja novih strank Demos, ki je dobilo priložnost oblikovati vlado, očitna.

Na očitke o pomanjkanju iskrenosti pri prizadevanjih za osamosvojitev ob koncu osemdesetih let Kučan odgovarja: »Kdo pa je sploh iskal koncepte osamosvojitve takrat?« Razpad Jugoslavije se mu je zdel najbolj črn scenarij. Najprej je bilo treba preveriti, ali ne bi bilo mogoče jugoslovanske države spremeniti v temelju. Toda tudi, denimo, v Srbiji so hoteli državo temeljito spremeniti, pravi Kučan, pri čemer so osrednjo vlogo v državi pripisovali Srbiji.

»Očitajo mi, da sem bil proti odcepitvi. Še zdaj sem,«

pravi Kučan in izjavo postavlja v kontekst: »Takšna rešitev nam je bila celo ponujena z zakonsko rešitvijo znotraj tedanjega sistema. Toda Slovenci bi v tem primeru odšli kot narod brez zgodovine, brez pravice do sodelovanju v sukcesiji, brez pravice do nasledstva meddržavnih pogodb, ki jih je podpisala Jugoslavija in so bile za nas pomembne: med drugim tudi pogodb, ki so določale in zagotavljale našo mejo.« Dlje kot smo od tistih časov, močnejše so tendence po prisvajanju pravice do interpretiranja zgodovine, dodaja, ampak »takrat sem se zavzemal za koncept razdružitve,« s čimer bi ohranili vse, kar bi nam koncept odcepitve vzel. Temelj tovrstnega konceptualnega razmišljanja je bil primer razdružitve Švedske in Norveške z začetka 20. stoletja. Na žalost resolucija o mirni razdružitvi, ki jo je naša skupščina predlagala skupščinam drugih republik, ni bila sprejeta, doživela je le tiho soglasje hrvaškega sabora. Toda takšno ravnanje nas odvezuje krivde za Srebrenico in ostale tragične dogodke, ki so se odvili pozneje, dodaja.

Dogovor o enotnosti

Kučan pravi, da je v težkem obdobju pred osamosvojitvijo kot dobrodošla sprejemal vsa opozorila zgodovinarjev, ki jih je bil deležen, toda sistem oblasti je imel svoje organe, ki so nosili temeljno odgovornost za vse, kar bodo predlagali ljudem. Projekt osamosvajanja je temeljil na dogovoru o enotnosti vseh parlamentarnih strank, ki so ga podpisale 9. decembra, in s katerim so se zavezale, da bodo nosile skupno odgovornost pred slovenskim narodom, katerega večinska podpora osamosvojitvi ni bila vprašljiva, poudarja Kučan in opominja, da je v dogovoru med drugim pisalo tudi, da si nobena od takratnih parlamentarnih strank ne bo prisvajala zaslug za uspeh plebiscita. Tekmovanje za zasluge se je začelo takoj potem in se odvija še danes, grenko dodaja.

»Sta nacionalist, gospod Kučan?«

Na vprašanje Andreja Stoparja prvi predsednik Slovenije odgovarja, da nacionalizem razume pozitivno, če pomeni služenje ideji naroda, toda nikoli na račun drugih. Pred četrt stoletja smo delovali legalno in legitimno, zatrjuje, na podlagi pravice do samoodločbe narodov in tudi na podlagi mednarodnih dokumentov – vendar pa nikoli nismo hoteli nobenega drugega naroda prikrajšati za enako pravico. To moramo osvestiti tudi pri vprašanju, ali bomo priznali Palestino ali ne. Na očitke, da naj bi se Slovenija v osamosvojitvenem obdobju dogovarjala s Srbijo na račun drugih narodov, odgovarja, da so se seveda pogovarjali z vsemi. Na sestanku med slovenskim in srbskim političnim vodstvom januarja leta 1991 v Beogradu je imel dogovor pomemben dostavek: pravico ima vsak narod, ampak ne na račun enakih pravic drugih. Med temu drugimi so seveda mišljeni tudi Hrvati. Očitke na račun slovensko srbskega dogovarjanja je takrat sprožil svetovalec hrvaškega predsednika Slaven Letica, ki je prepričeval Tuđmana v slovensko sebičnost. »Kakšen je bil slovenski egoizem se je pokazalo takrat, ko je bila Slovenija napadena in ni bil nihče pripravljen tvegati svojega egoizma na račun solidarnosti s Slovenci

 

 

 

Slovenija in zamujene priložnosti

»Najtesnejši dialog sem imel takrat s Heinzem Fischerjem, tedanjim predsednikom parlamenta na Dunaju. Imel sem tudi nekaj stikov z nemškimi politiki, zlasti z zunanjim ministrom Genscherjem, pa tudi z vodilnimi ljudmi nam bližnjih italijanskih dežel in z Madžari. Prvi stiki s takrat še češkoslovaškim predsednikom Havlom tudi segajo v to obdobje.« Nekaj stikov so slovenske oblasti imele tudi s širšim svetom, ampak le v omejenem obsegu, saj so centralne jugoslovanske oblasti preprečevale kontakte med Slovenci in diplomati v Beogradu. Na vprašanje, zakaj se v poznejših letih nismo tesneje povezali z drugimi državami Višegrajske skupine, Kučan odgovarja, da je treba razmišljati znotraj vodil takratnega časa: čim prej zapustiti vrt, v katerem smo dotlej gojili svojo zelenjavo. Nobenega opravka z Balkanom in drugimi republikami nismo hoteli več imeti. »Hrvaška je kamen za našim vratom, mi je po osamosvojitvi rekel pokojni dr. France Bučar, pri čemer je imel v mislih nerešeno srbsko vprašanje v sosednji republiki. Nič skupnega nismo hoteli imeti niti z nekdanjimi članicami vzhodnega bloka. Posledica takšnega ravnanja je bila, da smo izgubljali priložnost za priložnostjo in na koncu ostali svetlobna leta zadaj

Slovenija in Bruselj

Jugoslavija se je takrat upirala evropskim integracijam, poudarja Kučan, Slovenci pa smo v te integracije hoteli že takrat, toda drugo vprašanje je, ali smo vedeli, kaj hočemo s tem doseči. Višja stopnja integracije od tega, kar imamo danes, je nujna, meni. Okrepljena skupna zunanja in obrambna politika je tudi nujna, dodaja, kar pa ne pomeni, da bi se tako odpovedali svoji suverenosti. Zaradi interesov skupnega življenja skušamo del te suverenosti opravljati skupaj, na ravni Evropske unije. V resnici gre za vprašanje, ki je preprosto: Kaj je Bruselj? Je to neki fantom ali pa smo Bruselj tudi mi, skupaj z drugimi članicami Unije? Predpostavka plodovitega sodelovanja je seveda v tem, da poznamo svoje interese in se zavedamo, da je sodelovanje med državami potrebno ter da ima skupen glas večjega števila članic tudi večjo težo v Bruslju. Članice Višegrajske skupine se redno usklajujejo, pravi Kučan, in tudi stare članice se sestajajo med sabo. »Nič nam ne pomaga, če v Ljubljani vpijemo: Oni se sestajajo brez nas. Zakaj se pa mi z nikomer ne sestajamo? Celo s Hrvati nimamo več nobenih stikov

Kučan poudarja, da je dialog in iskanje načina za novo sporazumevanje nujno potrebno. S tem namiguje, da se mora Evropa nujno posloviti od prepričanja o svoji središčni vlogi v svetu. V mislih ima širši dialog z neevropskimi kulturami, katerih vloga v svetu raste.

Država brez vizije

Kučan meni, da smo s tem, ko smo obrnili hrbet prostoru, v katerem smo živeli, naredili veliko napako. Tudi mednarodna skupnost je takrat računala z našo izkušenostjo, »pa smo se takrat, oprostite izrazu, naredili Francoze.« Druga napaka, ki vpliva na naše notranje življenje, je po Kučanovem mnenju naš koncept privatizacije. Proces je zašel v smer tajkunizacije in likvidacije velikih slovenskih podjetij, ki so bila mednarodno uveljavljena, za napako pa Kučan šteje tudi ukinitev Službe družbenega knjigovodstva, ki je ni nadomestil drug kontrolni mehanizem za nadzor toka denarja. Toda ključna napaka, ki smo jo po doseženi samostojnosti in vključitvi v evro-atlantske integracije zagrešili, je odsotnost dogovora o tem, v kakšni družbi želimo živeti, oziroma odsotnost vizije; država brez vizije je obsojena na sprotno, pragmatično odločanje in lovljenje priložnostnih niš, pravi Kučan.

Ne enotnost zaradi enotnosti same

S svojo državo smo prevzeli odgovornost za svojo prihodnost, s čimer smo nase prevzeli tudi odgovornost za to, kar se dogaja s svetom. Obeh se premalo zavedamo, meni Kučan. Enotnost zaradi same enotnosti ni potrebna, dodaja. Treba je najti koncepte in projekte, ki bodo ta naš voz v celoti vlekli naprej, v dialogu in zavezništvu z državljani.

 


15.02.2017

Dr. Tomaž Grušovnik

Ljudje na leto samo v prehranske namene zakoljemo 53 milijard kopenskih živali. Če k temu dodamo še morske živali, se številka povzpne na osupljivih 150 milijard. Zdi se, da imajo živali za nas neko uporabno vrednost, včasih pa tudi te ne, v vsakem primeru pa si kot samoumevno jemljemo pravico, da razpolagamo z njihovimi življenji. S tega vidika ni presenetljivo, da tudi etika svoje področje večinoma strogo omejuje na odnose med ljudmi. Povsem neutemeljeno, je prepričan filozof dr. Tomaž Grušóvnik, docent na Pedagoški fakulteti in znanstveni sodelavec na Institutu za filozofske študije Znanstveno-raziskovalnega središča Univerze na Primorskem, ki se je tem vprašanjem posvetil v knjigi Etika živali. O etičnosti našega odnosa do živali in o etiki pri živalih je z dr. Tomažem Grušovnikom pogovarjala Nina Slaček.


08.02.2017

Barbara Hieng Samobor

Za diplomsko režijo Cankarjevega Pohujšanja v dolini Šentflorjanski je prejela študentsko Prešernovo nagrado. Bila je svobodna umetnica, režirala je v SNG Drama v Ljubljani, Mestnem gledališču ljubljanskem in v kranjskem Prešernovem gledališču. Kasneje jo je pritegnil svet lutk, zdaj pa že 10 let želi gledalcem ponuditi najbolje kot direktorica Mestnega gledališča ljubljanskega. Barbara Hieng Samobor živi gledališče že vse življenje, nekaj drobcev iz mozaika svojega gledališkega življenja pa nam bo zaupala v tokratni oddaji Intervju.


01.02.2017

Intervju - Radio

V Sloveniji po podatkih iz Registra raka RS vsako leto na novo zboli za rakom več kot 13.200 ljudi, umre pa jih več kot 5.800. Velika večina rakov - približno 80 odstotkov - se pojavlja po naključju, jasnega vzroka za njihov nastanek ne poznamo, preostalih 20 odstotkov rakov pa je dednih. Rak je najpogostejši pri ljudeh, starejših od 50 let. Ob svetovnem dnevu boja proti raku, 4. februarju, smo v oddajo Intervju povabili predsednico Društva bolnikov s krvnimi boleznimi Slovenije in podpredsednico Združenja za redke bolezni Slovenije Majdo Slapar. Nekdanja bolnica aktivno sodeluje v vseh programih Društva, ki v podporo bolnikov deluje že 22 let. Iz njene osebne zgodbe bomo izvedeli, kako dragocena je pomoč bolnikom, ki zbolijo za rakom, in njihovim svojcem, kakšne programe izvajajo in kako se v društvu zavzemajo za povečanje števila prostovoljnih darovalcev krvotvornih matičnih celic, saj je presaditev danes eden od učinkovitejših, pri nekaterih boleznih pa sploh edini možni način zdravljenja. Z gostjo Majdo Slapar se bo pogovarjala Petra Medved.


25.01.2017

Vinko Moederndorfer

Lani jeseni je z delom začela nova sestava Upravnega odbora Prešernovega sklada. Prejšnji teden, ko so bila javnosti sporočena imena letošnjih lavreatov, smo lahko videli prve sadove njenega dela. Pozornost javnosti je bila seveda upravičeno usmerjena predvsem k ustvarjalnemu opusu prejemnikov »velike« in »male« Prešernove nagrade, toda pozornim ni ušlo, da še noben Upravni odbor doslej imen nagrajencev ni razkril več tednov vnaprej. Je to pravzaprav tiho priznanje, da je pri nagradah dandanes najpomembneje to, da imajo mediji dovolj časa, da javnosti ustrezno predstavijo delo nagrajenih ustvarjalcev? Ob tem se menda lahko tudi vprašamo, ali večino slovenskih medijev in njihovih odjemalcev umetnost sploh še zanima? – No, obenem pa prav ta čas poteka tudi javna razprava o spremembah zakona o Prešernovih nagradah, ki naj bi med drugim omogočile, da bodo v prihodnje to visoko priznanje prejemali ne le umetniki, ampak tudi direktorji, programski vodje in menedžerji kulturnih institucij ... Gre tu za mešanje hrušk in jabolk, za devalvacijo same umetnosti ali, nasprotno, za priznanje, da umetniki pravzaprav precej težko ustvarjajo, če nekdo drug ne bdi nad delovanjem ključne kulturne infrastrukture? – Vprašanj, povezanih s Prešernovimi nagradami, je torej veliko. Na njih je odgovarjal predsednik Upravnega odbora Prešernovega sklada, režiser, dramatik in pisatelj, Vinko Möderndorfer. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. Foto: RTV SLO


18.01.2017

Prof. dr. Bojan Pretnar

Prof. dr. Bojan Pretnar velja za prominentnega strokovnjaka na področju intelektualne lastnine ne le pri nas, temveč tudi v tujini. Bil je prvi direktor Republiškega urada za intelektualno lastnino in pogajalec s tega področja v pridružitvenem procesu Slovenije k Evropski uniji. Z glasnim zagovarjanjem zaščite lipicancev z geografsko označbo je postal trn v peti Avstrijcem, se zaradi tega umaknil iz svojih položajev v Sloveniji in za nekaj let odšel delat na Svetovno organizacijo za intelektualno lastnino v Ženevo. O medsosedskih sporih glede geografskih označb, tudi o zadnjem glede terana in globalnih patentnih bojih ter vse večjem pomenu intelektualne lastnine, se bomo s Bojanom Pretnarjem pogovarjali v sredinem Intervjuju.


11.01.2017

Prof. dr. Peter Krečič

Znanstveno je preučeval slovensko umetnost in posebej arhitekturo 19. in 20. stoletja ter umetnostno kritiko v času med vojnama. V sedemdesetih letih se je posvečal pretežno vprašanjem slovenske zgodovinske avantgarde v njenih evropskih okvirih, v osemdesetih in devetdesetih pa se je ukvarjal s preučevanjem življenja in dela arhitekta Jožeta Plečnika. Prof. dr. Peter Krečič, ki velja za največjega poznavalca velikana slovenske in evropske arhitekture pri nas, bo ob 60. obletnici njegove smrti in ob pričetku letošnjega Plečnikovega leta gost v oddaji Intervju.


04.01.2017

Dr. Jure Leskovec

Doktor Jure Leskovec je profesor računalništva na prestižni Univerzi Stanford v Združenih državah Amerike. Ukvarja se z analizo podatkov, ki jih v svetu povezanih naprav beležijo številni senzorji, hkrati pa jih s svojim vedenjem na spletu množimo tudi uporabniki. O podobi sveta, ki jo izrisujejo podatki, delu na Stanfordu, življenju v Silicijevi dolini, raziskovanju družbenih omrežjih, grdem vedenju na spletu in sobivanju z umetno inteligenco v tokratnem intervjuju. Doktorja Jureta Leskovca je pred mikrofon med njegovim obiskom v Sloveniji povabila Urška Henigman. foto: wikimedia


04.01.2017

Intervju - Radio

Doktor Jure Leskovec je profesor računalništva na prestižni Univerzi Stanford v Združenih državah Amerike. Ukvarja se z analizo podatkov, vse od jezikoslovja pa do tehnike, zelo dobro pozna tudi delovanje družbenih omrežjih. O delu na Stanfordu, življenju v Silicijevi dolini, raziskovanju družbenih omrežjih, grdem vedenju na spletu in sobivanju z umetno inteligenco v tokratnem intervjuju. Doktorja Jureta Leskovca je pred mikrofon povabila Urška Henigman.


28.12.2016

Mateja Stare, prva slovenska medicinska sestra, ki se je pridružila Zdravnikom brez meja

Prva slovenska medicinska sestra, ki se je pridružila Zdravnikom brez meja.


21.12.2016

Intervju - Radio

Aktualni pogovori z gosti.


14.12.2016

Intervju - Radio

˝V življenju ne iščem več varnih zavetij, ampak tista manj varna, kjer ljudje potrebujejo pomoč.˝ To so besede mikrobiologinje, športne trenerke in predvsem humanitarke Savine Goličnik. Je idejna vodja projekta Božiček za en dan, prek katerega je leta 2012 s pomočjo dobrodelnih posameznikov obdarila 225 revnih otrok, letos - predvsem zaradi dobre promocije prek socialnih omrežij - pa že skoraj 10.000. S projektom in za projekt zadnji mesec živi dobesedno 24 ur na dan. Savina Goličnik bo gostja sredinega Intervjuja na Prvem po deseti.


07.12.2016

mag. Janko Boštjančič

Aktualni pogovori z gosti.


30.11.2016

Dr. Mateja Kožuh Novak

Zadnje tedne smo priča nazornim prikazom nebrzdanega razmetavanja zdravstvenega denarja na eni in omalovaževanja pravic pacientov na drugi strani, pa tudi absurdnim zahtevam sindikata zdravnikov, ki bi iz javnega sektorja izvzel plače, katerih financiranje bi ostalo v varni javni blagajni. V sredinem intervjuju ob 10.15 se bomo o stanju v slovenskem zdravstvu pogovarjali z dr. Matejo Kožuh Novak, ki trdi, da imajo vse niti v rokah štirje lobiji – farmacevtski, zdravniški, zavarovalniški in dobaviteljski.


23.11.2016

Dr. Samo Rugelj

Kadar smo zadovoljni s seboj, Slovenci o sebi radi govorimo, da smo narod pesnikov. Toda, priznajmo, te poezije potem skorajda nihče ne bere. V polju knjig, književnosti in bralnih navad med idealno predstavo in resničnostjo vsakdanje prakse, drugače rečeno, zeva precejšen razkorak. V tednu, ko odpira vrata Slovenski knjižni sejem, že 32. po vrsti, se zato velja vprašati, kdaj in koliko sploh beremo, kakšne knjige pritegujejo našo pozornost, katera dela si izposojamo v knjižnicah, za katere naslove smo pripravljeni celo odpreti denarnico? Prav tako ni povsem jasno, ali še vedno beremo predvsem klasične knjige, tiste s platnicami, ali pa so nas dokončno osvojili e-bralniki in e-knjige? Zanimivo bi tudi bilo vedeti, ali nam pri odločitvi, kaj sploh brati, bolj pomagajo odmevne literarne nagrade ali pa so vendarle učinkovitejša priporočila prijateljev? - Ta in druga sorodna vprašanja smo v tokratnem Intervjuju na Prvem pretresali v pogovoru z dr. Samom Rugljem, književnim urednikom, založnikom, kolumnistom in avtorjem več znanstvenih monografij, v katerih analizira delovanje slovenskega literarnega obrata. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva.


16.11.2016

Miha Lobnik

Konec oktobra je Državni zbor za novega zagovornika načela enakosti imenoval Miho Lobnika. Na podlagi Zakona o varstvu pred diskriminacijo smo dobili nov samostojen organ za preprečevanje in odpravljanje diskriminacije v Sloveniji. Diskriminacija je lahko neposredna ali posredna, včasih se je niti ne zavedamo, velikokrat se ljudje bojijo povedati na glas, da so diskriminirani. Pred novim zagovornikom je vsekakor izjemno velik strokovni in človeški izziv. Smo dobili zgolj brezzobega tigra, ki bo izdajal pravno neobvezujoča mnenja o tem, ali ste v določeni situaciji diskriminirani? Kako bo zagovornik enakosti pripomogel, da bo v slovenski družbi neenako obravnavanih zaradi osebnih okoliščin v prihodnosti čim manj? V sredinem intervjuju se bo z novim zagovornikom načela enakosti Miho Lobnikom pogovarjal Bojan Leskovec.


09.11.2016

Dr. Danica Fink Hafner

Predsedniška volilna kampanja, ki se je na oni strani Atlantika odvijala zadnje leto in pol, je bila pogosto bolj podobna slabi burleski kakor pa resnemu soočenju političnih programov in konceptov. Toliko bolj, ker so se Američani – z njimi pa ves svet – večino časa ubadali s precejšnjimi značajskimi, osebnostnimi pomanjkljivostmi kandidatov obeh tradicionalnih ameriških strank. Toda tekme za Belo hišo še zdaleč ni mogoče reducirati na primitivni seksizem Donalda Trumpa ali brezvestno udinjanje interesom velekapitala Hillary Clinton. Med kampanjo se je namreč pokazalo, da je celo v Združenih državah, še vedno središču svetovnega gospodarskega sistema, globalizacija proizvedla množico ekonomskih poražencev, ki so v zadnjih treh, štirih desetletjih ostali brez služb in brez socialne varnostne mreže. Drugače rečeno: nabuhel predvolilni spektakel je tiste, ki hočejo videti, vendarle opozoril na nevzdržno povečevanje dohodkovnih razlik med najbogatejšimi in najrevnejšimi Američani, na proletarizacijo širokih segmentov nekdanjega srednjega razreda, na zaostrovanje kulturnih, svetovnonazorskih razlik med tistimi plastmi prebivalstva, ki niso okusile blagodati globalizacije, in onimi, ki so jih. Vtis je torej, da sta se v zadnjih letih oblikovali dve, nepomirljivo sprti Ameriki: ena nacionalistična, druga internacionalistična, ena tradicionalistična, druga kozmopolitska. Katera bo zmagala na volitvah, bo menda znano v sredo zjutraj. Rezultate bomo v luči širših političnih, ekonomskih, socialnih in kulturnih procesov, ki spreminjajo ameriško družbo, že nekaj ur po zaprtju ameriških volišč analizirali v tokratnem Intervjuju na Prvem. Pred mikrofonom bo v živo gostovala politologinja, predavateljica na Fakulteti za družbene vede in predstojnica Centra za politološke raziskave, dr. Danica Fink Hafner. Z njo se bo pogovarjal Goran Dekleva.


02.11.2016

Silvan Peršolja

Kakovost letošnjega grozdja napoveduje dober vinski letnik. “Slovenija, ki si deli zemljepisno širino z Bordeauxem in Piemontom, je ena največjih vinskih skrivnosti v Evropi.”, tako ameriški vinski poznavalci predstavljajo slovenska vina. Po drugi strani so naši vinarji pri promociji v tujini prepuščeni sami sebi in svoji podjetnosti. Ali Slovenija lahko postane vinske destinacija? Bodo za slovenski vinski sloves še naprej zaslužni predvsem »prebojniki« in anarhisti, ali bomo naposled dobili enotno slovensko vinsko strategijo? Vinska klet Goriška Brda je imela lani največ prihodkov med slovenskimi vinarji, direktor kleti in dober poznavalec globalnih vinskih trendov Silvan Peršolja bo gost sredinega intervjuja po deseti na Prvem.


26.10.2016

Cindy Gallop

Cindy Gallop, ustanoviteljica in vodja podjetja makelovenotporn, ime bi v slovenščino lahko prevedli kot ustvarjajte ljubezen, ne pornografije, je 30 let delala v oglaševanju, nato pa je vstopila v podjetništvo in svet zagonskih podjetij. Je svetovalka, osebna trenerka in govorka. Pred sedmimi leti je postala internetna senzacija, ko je s svojim duhovitim govorom na konferenci TED razkrila, kako se v sodobnem digitaliziranem svetu s praksami, značilnimi za pornografske filme, vse bolj pogosto srečuje v svojih intimnih razmerjih z mladimi moškimi. Njena predstavitev na TED-u je bila po podatkih te neprofitne organizacije, ki se posveča širjenju prodornih idej, najbolj deljena in najboljše sprejeta predstavitev leta 2009. Cindy Gallop se je minuli teden mudila v Sloveniji in kot osrednja govorka navdušila na mednarodnem oglaševalskem festivalu Zlati boben. S to izjemno prodorno zagovornico enakopravnosti se je Urška Henigman pogovarjala o njenem podjetju, oglaševalski industriji, spolnosti v sodobni družbi, tehnologiji, podobah in imidžu.


26.10.2016

Cindy Gallop

Cindy Gallop, ustanoviteljica in vodja podjetja makelovenotporn, ime bi v slovenščino lahko prevedli kot ustvarjajte ljubezen, ne pornografije, je 30 let delala v oglaševanju, nato pa je vstopila v podjetništvo in svet zagonskih podjetij. Je svetovalka, osebna trenerka in govorka. Pred sedmimi leti je postala internetna senzacija, ko je s svojim duhovitim govorom na konferenci TED razkrila, kako se v sodobnem digitaliziranem svetu s praksami, značilnimi za pornografske filme, vse bolj pogosto srečuje v svojih intimnih razmerjih z mladimi moškimi. Njena predstavitev na TED-u je bila po podatkih te neprofitne organizacije, ki se posveča širjenju prodornih idej, najbolj deljena in najboljše sprejeta predstavitev leta 2009. V okviru predstavitve je tudi zagnala spletno stran makelovenotporn.com, ki je do danes že prerasla v spletno skupnost. Cindy Gallop se je minuli teden mudila v Sloveniji in kot osrednja govorka navdušila na mednarodnem oglaševalskem festivalu Zlati boben. S to izjemno prodorno zagovornico enakopravnosti smo se pogovarjali o njenem podjetju, oglaševalski industriji, spolnosti v sodobni družbi, tehnologiji, podobah in imidžu. Cindy Gallop ruši stroga pravila oblačenja v poslovnem svetu, okrog vratu nosi obeska s simboli družbenih omrežij, na poslovna srečanja ali javne govore pride oblečena tudi v hlače iz pitonove kože, saj to po njenih besedah pogosto prebije led in sprosti vzdušje. Na intervju za naš radio je prišla oblečena v belo usnjeno obleko.


19.10.2016

Pavle Jakopič

Ne motimo se prav dosti, če rečemo, da je ime Pavle Jakopič takorekoč sinonim za najstarejšo govorno oddajo našega radia – oddajo Na današnji dan. 17. oktobra je namreč praznovala natanko 50 let in skoraj 19 let jo zdaj skrbno ureja Pavle Jakopič. Sicer pravnik po izobrazbi pa je že od malih nog tesno povezan z radijsko hišo in delom v njej. Nekaj svojih življenjskih modrosti bo podelil z nami v tokratni oddaji.


Stran 21 od 46
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov