Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Milan Kučan

23.12.2015

Milan Kučan se je v zgodovino slovenskega naroda vpisal kot prvi predsednik samostojne Slovenije in doslej tudi edini, ki je na tem položaju ostal dva petletna mandata. Ena osrednjih osebnosti slovenskega političnega prostora je postal že v letih pred tem, zlasti kot predsednik predsedstva Republike Slovenije v času rojevanja države. Andrej Stopar se v pogovoru z Milanom Kučanom zanesljivo ne bo ustavil samo pri spominu na negotove mesece pred petindvajsetimi leti.

Milan Kučan se je v zgodovino slovenskega naroda vpisal kot prvi predsednik samostojne Slovenije in doslej tudi edini, ki je na tem položaju ostal dva petletna mandata. Ena osrednjih osebnosti slovenskega političnega prostora je postal že v letih pred tem, zlasti kot predsednik predsedstva Republike Slovenije v času rojevanja države. Andrej Stopar se v pogovoru z Milanom Kučanom zanesljivo ne bo ustavil samo pri spominu na negotove mesece pred petindvajsetimi leti.

»Ne s ključno, ampak z eno od ključnih osebnosti osamosvojitvenega obdobja,« je prvi predsednik Republike Slovenije Milan Kučan popravil napoved radijskega Intervjuja, v katerem se je v pogovoru z Andrejem Stoparjem ob 25-letnici plebiscita o samostojni Sloveniji dotaknil mnogih ključnih vprašanj slovenskega osamosvajanja, takratnih pričakovanj in četrtstoletnega razvoja države. »Sežiganje knjig me skrbi,« pravi.

»Težko je reči, da smo se borili za to, kar imamo danes,« že v uvodu pravi Milan Kučan. Takrat nihče ni mogel napovedati, kako se bo razvijalo naše življenje pozneje, saj sta okoli nas vladali kriza in brezperspektivnost. Toda po drugi strani nas je preveval optimizem, da se lahko rešimo s prelomom z obstoječim sistemom. Že takrat pa je bilo jasno, da imamo različna pričakovanja.

Sežiganje knjig in kultura kot srčika naroda

Na Stoparjevo vprašanje o tem, kako je doživel poskus sežiga biografije Boža Repeta o sebi, ki so ga nedavno uprizorili skrajneži pred njegovim domom, Kučan odgovarja: »To me skrbi, saj se podobno dogaja povsod po Evropi, ponovno se uveljavlja tip političnega delovanja in razmišljanja, ki je bil presežen po drugi svetovni vojni, na tem preseganju pa temelji tudi ideja Evropske unije. Evropa je očitno postala neobčutljiva za te pojave.« Na žalost je država bolj občutljiva na tiste, ki na težave opozarjajo, kot pa na nosilce teh pojavov: »Jasno mi je, da so posamezniki, ki so prišli pred našo hišo pred dnevi, naščuvani,« pravi. Milana Kučana skrbi, da bi pojav marginalizirali, pa ne zato, ker se je požig biografije zgodil pred njegovim domom, ampak ker je vzorec tovrstnega ravnanja star: začelo se je z zažigom knjig in s pregonom Judov, končalo pa s holokavstom, navaja. Molk tistih, ki mislijo, da se jih to ne tiče, je zaskrbljujoč.

Evropska unija danes

Solidarnost in toleranca sta temeljni vrednoti Evropske unije, ki ju je danes premalo, pravi Kučan. Pričakovanje, da se bodo te in druge vrednote Unije ob širitvi pred leti poglobile, se ni uresničilo.  Širitev se je odvila predvsem v ekonomskem smislu širšega tržišča, medtem ko je ozadje ostalo nepoglobljeno.

 

 

Zveza komunistov nekoč

»V času pred osamosvojitvijo je bila vloga Zveze komunistov ključna. Vsaka politična odločitev, od reform do razmišljanja o federaciji, se je po logiki tedanjega delovanja začela z njo. Toda pretekel je čas ene same resnice,« dodaja Kučan. »V družbi ali državi, kjer razmišlja samo eden, ne razmišlja nihče.« Novih razmišljanj je bilo veliko tudi drugod, toda ključno je bilo dejstvo, da je nujnost za spremembe dozorela v sami Zvezi komunistov, njeno vodstvo pa je doživelo podporo tako znotraj kot zunaj sebe. Odgovor na vprašanje, kaj zdaj, je bil jasen: pluralizem. Zveza komunistov je takrat sestopila z oblasti, toda ni se odpovedala oblasti, poudarja Kučan, ampak se je odločila, da svoje koncepte preveri na volitvah. Kučan opominja, da je naslednica ZK, Stranka demokratične prenove, leta 1990 dosegla najboljši posamičen rezultat na volitvah, čeprav je bila premoč združenja novih strank Demos, ki je dobilo priložnost oblikovati vlado, očitna.

Na očitke o pomanjkanju iskrenosti pri prizadevanjih za osamosvojitev ob koncu osemdesetih let Kučan odgovarja: »Kdo pa je sploh iskal koncepte osamosvojitve takrat?« Razpad Jugoslavije se mu je zdel najbolj črn scenarij. Najprej je bilo treba preveriti, ali ne bi bilo mogoče jugoslovanske države spremeniti v temelju. Toda tudi, denimo, v Srbiji so hoteli državo temeljito spremeniti, pravi Kučan, pri čemer so osrednjo vlogo v državi pripisovali Srbiji.

»Očitajo mi, da sem bil proti odcepitvi. Še zdaj sem,«

pravi Kučan in izjavo postavlja v kontekst: »Takšna rešitev nam je bila celo ponujena z zakonsko rešitvijo znotraj tedanjega sistema. Toda Slovenci bi v tem primeru odšli kot narod brez zgodovine, brez pravice do sodelovanju v sukcesiji, brez pravice do nasledstva meddržavnih pogodb, ki jih je podpisala Jugoslavija in so bile za nas pomembne: med drugim tudi pogodb, ki so določale in zagotavljale našo mejo.« Dlje kot smo od tistih časov, močnejše so tendence po prisvajanju pravice do interpretiranja zgodovine, dodaja, ampak »takrat sem se zavzemal za koncept razdružitve,« s čimer bi ohranili vse, kar bi nam koncept odcepitve vzel. Temelj tovrstnega konceptualnega razmišljanja je bil primer razdružitve Švedske in Norveške z začetka 20. stoletja. Na žalost resolucija o mirni razdružitvi, ki jo je naša skupščina predlagala skupščinam drugih republik, ni bila sprejeta, doživela je le tiho soglasje hrvaškega sabora. Toda takšno ravnanje nas odvezuje krivde za Srebrenico in ostale tragične dogodke, ki so se odvili pozneje, dodaja.

Dogovor o enotnosti

Kučan pravi, da je v težkem obdobju pred osamosvojitvijo kot dobrodošla sprejemal vsa opozorila zgodovinarjev, ki jih je bil deležen, toda sistem oblasti je imel svoje organe, ki so nosili temeljno odgovornost za vse, kar bodo predlagali ljudem. Projekt osamosvajanja je temeljil na dogovoru o enotnosti vseh parlamentarnih strank, ki so ga podpisale 9. decembra, in s katerim so se zavezale, da bodo nosile skupno odgovornost pred slovenskim narodom, katerega večinska podpora osamosvojitvi ni bila vprašljiva, poudarja Kučan in opominja, da je v dogovoru med drugim pisalo tudi, da si nobena od takratnih parlamentarnih strank ne bo prisvajala zaslug za uspeh plebiscita. Tekmovanje za zasluge se je začelo takoj potem in se odvija še danes, grenko dodaja.

»Sta nacionalist, gospod Kučan?«

Na vprašanje Andreja Stoparja prvi predsednik Slovenije odgovarja, da nacionalizem razume pozitivno, če pomeni služenje ideji naroda, toda nikoli na račun drugih. Pred četrt stoletja smo delovali legalno in legitimno, zatrjuje, na podlagi pravice do samoodločbe narodov in tudi na podlagi mednarodnih dokumentov – vendar pa nikoli nismo hoteli nobenega drugega naroda prikrajšati za enako pravico. To moramo osvestiti tudi pri vprašanju, ali bomo priznali Palestino ali ne. Na očitke, da naj bi se Slovenija v osamosvojitvenem obdobju dogovarjala s Srbijo na račun drugih narodov, odgovarja, da so se seveda pogovarjali z vsemi. Na sestanku med slovenskim in srbskim političnim vodstvom januarja leta 1991 v Beogradu je imel dogovor pomemben dostavek: pravico ima vsak narod, ampak ne na račun enakih pravic drugih. Med temu drugimi so seveda mišljeni tudi Hrvati. Očitke na račun slovensko srbskega dogovarjanja je takrat sprožil svetovalec hrvaškega predsednika Slaven Letica, ki je prepričeval Tuđmana v slovensko sebičnost. »Kakšen je bil slovenski egoizem se je pokazalo takrat, ko je bila Slovenija napadena in ni bil nihče pripravljen tvegati svojega egoizma na račun solidarnosti s Slovenci

 

 

 

Slovenija in zamujene priložnosti

»Najtesnejši dialog sem imel takrat s Heinzem Fischerjem, tedanjim predsednikom parlamenta na Dunaju. Imel sem tudi nekaj stikov z nemškimi politiki, zlasti z zunanjim ministrom Genscherjem, pa tudi z vodilnimi ljudmi nam bližnjih italijanskih dežel in z Madžari. Prvi stiki s takrat še češkoslovaškim predsednikom Havlom tudi segajo v to obdobje.« Nekaj stikov so slovenske oblasti imele tudi s širšim svetom, ampak le v omejenem obsegu, saj so centralne jugoslovanske oblasti preprečevale kontakte med Slovenci in diplomati v Beogradu. Na vprašanje, zakaj se v poznejših letih nismo tesneje povezali z drugimi državami Višegrajske skupine, Kučan odgovarja, da je treba razmišljati znotraj vodil takratnega časa: čim prej zapustiti vrt, v katerem smo dotlej gojili svojo zelenjavo. Nobenega opravka z Balkanom in drugimi republikami nismo hoteli več imeti. »Hrvaška je kamen za našim vratom, mi je po osamosvojitvi rekel pokojni dr. France Bučar, pri čemer je imel v mislih nerešeno srbsko vprašanje v sosednji republiki. Nič skupnega nismo hoteli imeti niti z nekdanjimi članicami vzhodnega bloka. Posledica takšnega ravnanja je bila, da smo izgubljali priložnost za priložnostjo in na koncu ostali svetlobna leta zadaj

Slovenija in Bruselj

Jugoslavija se je takrat upirala evropskim integracijam, poudarja Kučan, Slovenci pa smo v te integracije hoteli že takrat, toda drugo vprašanje je, ali smo vedeli, kaj hočemo s tem doseči. Višja stopnja integracije od tega, kar imamo danes, je nujna, meni. Okrepljena skupna zunanja in obrambna politika je tudi nujna, dodaja, kar pa ne pomeni, da bi se tako odpovedali svoji suverenosti. Zaradi interesov skupnega življenja skušamo del te suverenosti opravljati skupaj, na ravni Evropske unije. V resnici gre za vprašanje, ki je preprosto: Kaj je Bruselj? Je to neki fantom ali pa smo Bruselj tudi mi, skupaj z drugimi članicami Unije? Predpostavka plodovitega sodelovanja je seveda v tem, da poznamo svoje interese in se zavedamo, da je sodelovanje med državami potrebno ter da ima skupen glas večjega števila članic tudi večjo težo v Bruslju. Članice Višegrajske skupine se redno usklajujejo, pravi Kučan, in tudi stare članice se sestajajo med sabo. »Nič nam ne pomaga, če v Ljubljani vpijemo: Oni se sestajajo brez nas. Zakaj se pa mi z nikomer ne sestajamo? Celo s Hrvati nimamo več nobenih stikov

Kučan poudarja, da je dialog in iskanje načina za novo sporazumevanje nujno potrebno. S tem namiguje, da se mora Evropa nujno posloviti od prepričanja o svoji središčni vlogi v svetu. V mislih ima širši dialog z neevropskimi kulturami, katerih vloga v svetu raste.

Država brez vizije

Kučan meni, da smo s tem, ko smo obrnili hrbet prostoru, v katerem smo živeli, naredili veliko napako. Tudi mednarodna skupnost je takrat računala z našo izkušenostjo, »pa smo se takrat, oprostite izrazu, naredili Francoze.« Druga napaka, ki vpliva na naše notranje življenje, je po Kučanovem mnenju naš koncept privatizacije. Proces je zašel v smer tajkunizacije in likvidacije velikih slovenskih podjetij, ki so bila mednarodno uveljavljena, za napako pa Kučan šteje tudi ukinitev Službe družbenega knjigovodstva, ki je ni nadomestil drug kontrolni mehanizem za nadzor toka denarja. Toda ključna napaka, ki smo jo po doseženi samostojnosti in vključitvi v evro-atlantske integracije zagrešili, je odsotnost dogovora o tem, v kakšni družbi želimo živeti, oziroma odsotnost vizije; država brez vizije je obsojena na sprotno, pragmatično odločanje in lovljenje priložnostnih niš, pravi Kučan.

Ne enotnost zaradi enotnosti same

S svojo državo smo prevzeli odgovornost za svojo prihodnost, s čimer smo nase prevzeli tudi odgovornost za to, kar se dogaja s svetom. Obeh se premalo zavedamo, meni Kučan. Enotnost zaradi same enotnosti ni potrebna, dodaja. Treba je najti koncepte in projekte, ki bodo ta naš voz v celoti vlekli naprej, v dialogu in zavezništvu z državljani.

 


Milan Kučan

23.12.2015

Milan Kučan se je v zgodovino slovenskega naroda vpisal kot prvi predsednik samostojne Slovenije in doslej tudi edini, ki je na tem položaju ostal dva petletna mandata. Ena osrednjih osebnosti slovenskega političnega prostora je postal že v letih pred tem, zlasti kot predsednik predsedstva Republike Slovenije v času rojevanja države. Andrej Stopar se v pogovoru z Milanom Kučanom zanesljivo ne bo ustavil samo pri spominu na negotove mesece pred petindvajsetimi leti.

Milan Kučan se je v zgodovino slovenskega naroda vpisal kot prvi predsednik samostojne Slovenije in doslej tudi edini, ki je na tem položaju ostal dva petletna mandata. Ena osrednjih osebnosti slovenskega političnega prostora je postal že v letih pred tem, zlasti kot predsednik predsedstva Republike Slovenije v času rojevanja države. Andrej Stopar se v pogovoru z Milanom Kučanom zanesljivo ne bo ustavil samo pri spominu na negotove mesece pred petindvajsetimi leti.

»Ne s ključno, ampak z eno od ključnih osebnosti osamosvojitvenega obdobja,« je prvi predsednik Republike Slovenije Milan Kučan popravil napoved radijskega Intervjuja, v katerem se je v pogovoru z Andrejem Stoparjem ob 25-letnici plebiscita o samostojni Sloveniji dotaknil mnogih ključnih vprašanj slovenskega osamosvajanja, takratnih pričakovanj in četrtstoletnega razvoja države. »Sežiganje knjig me skrbi,« pravi.

»Težko je reči, da smo se borili za to, kar imamo danes,« že v uvodu pravi Milan Kučan. Takrat nihče ni mogel napovedati, kako se bo razvijalo naše življenje pozneje, saj sta okoli nas vladali kriza in brezperspektivnost. Toda po drugi strani nas je preveval optimizem, da se lahko rešimo s prelomom z obstoječim sistemom. Že takrat pa je bilo jasno, da imamo različna pričakovanja.

Sežiganje knjig in kultura kot srčika naroda

Na Stoparjevo vprašanje o tem, kako je doživel poskus sežiga biografije Boža Repeta o sebi, ki so ga nedavno uprizorili skrajneži pred njegovim domom, Kučan odgovarja: »To me skrbi, saj se podobno dogaja povsod po Evropi, ponovno se uveljavlja tip političnega delovanja in razmišljanja, ki je bil presežen po drugi svetovni vojni, na tem preseganju pa temelji tudi ideja Evropske unije. Evropa je očitno postala neobčutljiva za te pojave.« Na žalost je država bolj občutljiva na tiste, ki na težave opozarjajo, kot pa na nosilce teh pojavov: »Jasno mi je, da so posamezniki, ki so prišli pred našo hišo pred dnevi, naščuvani,« pravi. Milana Kučana skrbi, da bi pojav marginalizirali, pa ne zato, ker se je požig biografije zgodil pred njegovim domom, ampak ker je vzorec tovrstnega ravnanja star: začelo se je z zažigom knjig in s pregonom Judov, končalo pa s holokavstom, navaja. Molk tistih, ki mislijo, da se jih to ne tiče, je zaskrbljujoč.

Evropska unija danes

Solidarnost in toleranca sta temeljni vrednoti Evropske unije, ki ju je danes premalo, pravi Kučan. Pričakovanje, da se bodo te in druge vrednote Unije ob širitvi pred leti poglobile, se ni uresničilo.  Širitev se je odvila predvsem v ekonomskem smislu širšega tržišča, medtem ko je ozadje ostalo nepoglobljeno.

 

 

Zveza komunistov nekoč

»V času pred osamosvojitvijo je bila vloga Zveze komunistov ključna. Vsaka politična odločitev, od reform do razmišljanja o federaciji, se je po logiki tedanjega delovanja začela z njo. Toda pretekel je čas ene same resnice,« dodaja Kučan. »V družbi ali državi, kjer razmišlja samo eden, ne razmišlja nihče.« Novih razmišljanj je bilo veliko tudi drugod, toda ključno je bilo dejstvo, da je nujnost za spremembe dozorela v sami Zvezi komunistov, njeno vodstvo pa je doživelo podporo tako znotraj kot zunaj sebe. Odgovor na vprašanje, kaj zdaj, je bil jasen: pluralizem. Zveza komunistov je takrat sestopila z oblasti, toda ni se odpovedala oblasti, poudarja Kučan, ampak se je odločila, da svoje koncepte preveri na volitvah. Kučan opominja, da je naslednica ZK, Stranka demokratične prenove, leta 1990 dosegla najboljši posamičen rezultat na volitvah, čeprav je bila premoč združenja novih strank Demos, ki je dobilo priložnost oblikovati vlado, očitna.

Na očitke o pomanjkanju iskrenosti pri prizadevanjih za osamosvojitev ob koncu osemdesetih let Kučan odgovarja: »Kdo pa je sploh iskal koncepte osamosvojitve takrat?« Razpad Jugoslavije se mu je zdel najbolj črn scenarij. Najprej je bilo treba preveriti, ali ne bi bilo mogoče jugoslovanske države spremeniti v temelju. Toda tudi, denimo, v Srbiji so hoteli državo temeljito spremeniti, pravi Kučan, pri čemer so osrednjo vlogo v državi pripisovali Srbiji.

»Očitajo mi, da sem bil proti odcepitvi. Še zdaj sem,«

pravi Kučan in izjavo postavlja v kontekst: »Takšna rešitev nam je bila celo ponujena z zakonsko rešitvijo znotraj tedanjega sistema. Toda Slovenci bi v tem primeru odšli kot narod brez zgodovine, brez pravice do sodelovanju v sukcesiji, brez pravice do nasledstva meddržavnih pogodb, ki jih je podpisala Jugoslavija in so bile za nas pomembne: med drugim tudi pogodb, ki so določale in zagotavljale našo mejo.« Dlje kot smo od tistih časov, močnejše so tendence po prisvajanju pravice do interpretiranja zgodovine, dodaja, ampak »takrat sem se zavzemal za koncept razdružitve,« s čimer bi ohranili vse, kar bi nam koncept odcepitve vzel. Temelj tovrstnega konceptualnega razmišljanja je bil primer razdružitve Švedske in Norveške z začetka 20. stoletja. Na žalost resolucija o mirni razdružitvi, ki jo je naša skupščina predlagala skupščinam drugih republik, ni bila sprejeta, doživela je le tiho soglasje hrvaškega sabora. Toda takšno ravnanje nas odvezuje krivde za Srebrenico in ostale tragične dogodke, ki so se odvili pozneje, dodaja.

Dogovor o enotnosti

Kučan pravi, da je v težkem obdobju pred osamosvojitvijo kot dobrodošla sprejemal vsa opozorila zgodovinarjev, ki jih je bil deležen, toda sistem oblasti je imel svoje organe, ki so nosili temeljno odgovornost za vse, kar bodo predlagali ljudem. Projekt osamosvajanja je temeljil na dogovoru o enotnosti vseh parlamentarnih strank, ki so ga podpisale 9. decembra, in s katerim so se zavezale, da bodo nosile skupno odgovornost pred slovenskim narodom, katerega večinska podpora osamosvojitvi ni bila vprašljiva, poudarja Kučan in opominja, da je v dogovoru med drugim pisalo tudi, da si nobena od takratnih parlamentarnih strank ne bo prisvajala zaslug za uspeh plebiscita. Tekmovanje za zasluge se je začelo takoj potem in se odvija še danes, grenko dodaja.

»Sta nacionalist, gospod Kučan?«

Na vprašanje Andreja Stoparja prvi predsednik Slovenije odgovarja, da nacionalizem razume pozitivno, če pomeni služenje ideji naroda, toda nikoli na račun drugih. Pred četrt stoletja smo delovali legalno in legitimno, zatrjuje, na podlagi pravice do samoodločbe narodov in tudi na podlagi mednarodnih dokumentov – vendar pa nikoli nismo hoteli nobenega drugega naroda prikrajšati za enako pravico. To moramo osvestiti tudi pri vprašanju, ali bomo priznali Palestino ali ne. Na očitke, da naj bi se Slovenija v osamosvojitvenem obdobju dogovarjala s Srbijo na račun drugih narodov, odgovarja, da so se seveda pogovarjali z vsemi. Na sestanku med slovenskim in srbskim političnim vodstvom januarja leta 1991 v Beogradu je imel dogovor pomemben dostavek: pravico ima vsak narod, ampak ne na račun enakih pravic drugih. Med temu drugimi so seveda mišljeni tudi Hrvati. Očitke na račun slovensko srbskega dogovarjanja je takrat sprožil svetovalec hrvaškega predsednika Slaven Letica, ki je prepričeval Tuđmana v slovensko sebičnost. »Kakšen je bil slovenski egoizem se je pokazalo takrat, ko je bila Slovenija napadena in ni bil nihče pripravljen tvegati svojega egoizma na račun solidarnosti s Slovenci

 

 

 

Slovenija in zamujene priložnosti

»Najtesnejši dialog sem imel takrat s Heinzem Fischerjem, tedanjim predsednikom parlamenta na Dunaju. Imel sem tudi nekaj stikov z nemškimi politiki, zlasti z zunanjim ministrom Genscherjem, pa tudi z vodilnimi ljudmi nam bližnjih italijanskih dežel in z Madžari. Prvi stiki s takrat še češkoslovaškim predsednikom Havlom tudi segajo v to obdobje.« Nekaj stikov so slovenske oblasti imele tudi s širšim svetom, ampak le v omejenem obsegu, saj so centralne jugoslovanske oblasti preprečevale kontakte med Slovenci in diplomati v Beogradu. Na vprašanje, zakaj se v poznejših letih nismo tesneje povezali z drugimi državami Višegrajske skupine, Kučan odgovarja, da je treba razmišljati znotraj vodil takratnega časa: čim prej zapustiti vrt, v katerem smo dotlej gojili svojo zelenjavo. Nobenega opravka z Balkanom in drugimi republikami nismo hoteli več imeti. »Hrvaška je kamen za našim vratom, mi je po osamosvojitvi rekel pokojni dr. France Bučar, pri čemer je imel v mislih nerešeno srbsko vprašanje v sosednji republiki. Nič skupnega nismo hoteli imeti niti z nekdanjimi članicami vzhodnega bloka. Posledica takšnega ravnanja je bila, da smo izgubljali priložnost za priložnostjo in na koncu ostali svetlobna leta zadaj

Slovenija in Bruselj

Jugoslavija se je takrat upirala evropskim integracijam, poudarja Kučan, Slovenci pa smo v te integracije hoteli že takrat, toda drugo vprašanje je, ali smo vedeli, kaj hočemo s tem doseči. Višja stopnja integracije od tega, kar imamo danes, je nujna, meni. Okrepljena skupna zunanja in obrambna politika je tudi nujna, dodaja, kar pa ne pomeni, da bi se tako odpovedali svoji suverenosti. Zaradi interesov skupnega življenja skušamo del te suverenosti opravljati skupaj, na ravni Evropske unije. V resnici gre za vprašanje, ki je preprosto: Kaj je Bruselj? Je to neki fantom ali pa smo Bruselj tudi mi, skupaj z drugimi članicami Unije? Predpostavka plodovitega sodelovanja je seveda v tem, da poznamo svoje interese in se zavedamo, da je sodelovanje med državami potrebno ter da ima skupen glas večjega števila članic tudi večjo težo v Bruslju. Članice Višegrajske skupine se redno usklajujejo, pravi Kučan, in tudi stare članice se sestajajo med sabo. »Nič nam ne pomaga, če v Ljubljani vpijemo: Oni se sestajajo brez nas. Zakaj se pa mi z nikomer ne sestajamo? Celo s Hrvati nimamo več nobenih stikov

Kučan poudarja, da je dialog in iskanje načina za novo sporazumevanje nujno potrebno. S tem namiguje, da se mora Evropa nujno posloviti od prepričanja o svoji središčni vlogi v svetu. V mislih ima širši dialog z neevropskimi kulturami, katerih vloga v svetu raste.

Država brez vizije

Kučan meni, da smo s tem, ko smo obrnili hrbet prostoru, v katerem smo živeli, naredili veliko napako. Tudi mednarodna skupnost je takrat računala z našo izkušenostjo, »pa smo se takrat, oprostite izrazu, naredili Francoze.« Druga napaka, ki vpliva na naše notranje življenje, je po Kučanovem mnenju naš koncept privatizacije. Proces je zašel v smer tajkunizacije in likvidacije velikih slovenskih podjetij, ki so bila mednarodno uveljavljena, za napako pa Kučan šteje tudi ukinitev Službe družbenega knjigovodstva, ki je ni nadomestil drug kontrolni mehanizem za nadzor toka denarja. Toda ključna napaka, ki smo jo po doseženi samostojnosti in vključitvi v evro-atlantske integracije zagrešili, je odsotnost dogovora o tem, v kakšni družbi želimo živeti, oziroma odsotnost vizije; država brez vizije je obsojena na sprotno, pragmatično odločanje in lovljenje priložnostnih niš, pravi Kučan.

Ne enotnost zaradi enotnosti same

S svojo državo smo prevzeli odgovornost za svojo prihodnost, s čimer smo nase prevzeli tudi odgovornost za to, kar se dogaja s svetom. Obeh se premalo zavedamo, meni Kučan. Enotnost zaradi same enotnosti ni potrebna, dodaja. Treba je najti koncepte in projekte, ki bodo ta naš voz v celoti vlekli naprej, v dialogu in zavezništvu z državljani.

 


27.08.2014

Matej Venier

Aktualni pogovori z gosti.


13.08.2014

Kritik, voditelj, publicist MARCEL ŠTEFANČIČ

Aktualni pogovori z gosti.


06.08.2014

Iztok Kavčič

Letošnji julij ni postregel samo z nenavadno hladnim in mokrim vremenom, ampak si ga bomo žal zapomnili tudi po številnih letalskih nesrečah. Sestreljeno malezijsko letalo, nesreča tajvanskega in alžirskega letala ? Kljub temu pa letalski promet velja za najbolj varnega, piloti so visoko usposobljeni in vsak dan varno v zrak in nazaj na tla spravijo na tisoče letal. Odgovorno in zahtevno dela zahteva posebne ljudi, enega takih boste slišali v sredinem Intervjuju po deseti. Iztoka Kavčiča, kapitana inštruktorja, vodjo letalskega sektorja pri Adrii Airways in dolgoletnega pilota letala AIRBUS 320, je k pogovoru povabila Andreja Čokl.


30.07.2014

Vlasta Nussdorfer

Varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer je nedavno izdala prvo letno poročilo o svojem delu. V njem je zapisala, da je kršitev človekovih pravic vse več. Te se najpogosteje dogajajo najbolj ranljivim skupinam, med drugim otrokom, revnim, bolnim, nezaposlenim in drugačnim. Glede domnevnih kršitev pravic v sodnih postopkih pravnomočno obsojenemu Janezu Janši pa pravi, da ni dobila nobene prijave oziroma pobude za obravnavo tega primera. Varuhinjo človekovih pravic Vlasto Nussdorfer je na Intervju povabil Boštjan Močnik.


23.07.2014

Franci Rozman

Aktualni pogovori z gosti.


16.07.2014

Intervju - Radio

Aktualni pogovori z gosti.


09.07.2014

Intervju - Radio

Slavko Ivančič ni samo odličen pevec, ki je v svoji dolgi in uspešni glasbeni karieri prepeval s v skupinah Bazar, Casino Band in Faraoni, je tudi glasbeni pedagog, pianist, zadnji dve leti umetniški direktor festivala Melodije morja in sonca, pa umetniški vodja klape Solinar in velik ljubitelj nogometa. Letos praznuje dve pomembni obletnici - 40 let glasbenega delovanja in 60. rojstni dan. O vsem tem , se bo z njim pogovarjala Anja Rupel.


02.07.2014

Dr. Marko Likon

Aktualni pogovori z gosti.


25.06.2014

Dr. Joachim Gross, dr.med.

Dr. Joachim Gross je eden izmed okoli 100 zdravnikov s slovensko zdravniško licenco, ki imajo dodatno izobrazbo iz homeopatije. Ko se je pred petimi leti preselil v Koper in poleg nemške pridobil še slovensko licenco specialista medicine dela, svoje homeopatske prakse ni opustil, čeprav je vedel, da lahko licenco zaradi tega izgubi. Svojo kršitev pravil je letos marca kar sam prijavil na Etično komisijo slovenske Zdravniške zbornice. Z Dr. Joachimom Grossom se bo o življenju Bavarca v na Obali in o izzivih združevanja klasične medicine in homeopatije v Sloveniji in v Evropi pogovarjala Cirila Štuber.


18.06.2014

Andra Pollak, višja sodnica v Ontariu

Andra Pollak je bila stara dve leti, ko se je z družino iz rodne Slovenije preselila v kanadski Montreal. Po študiju prava na mednarodno priznani pravni univerzi McGill je postala odvetnica v Ontariu in bila leta 2008 imenovana za sodnico na višjem kanadskem sodišču v Torontu. Njena prednost je dvojezičnost, saj opravlja delo tako v angleščini kot francoščini. V Slovenijo jo je minuli teden pripeljala 2. Konferenca slovenskih pravnikov iz sveta in Slovenije, na kateri je govorila o jurisdikciji svojega sodišča in mednarodnih izzivih. Tokrat je prišla sama, pravi pa, da bi zelo rada kmalu znova pripeljala svoji hčerki in soproga. O pravu, delu, sodniški službi in Sloveniji, ki jo vedno nosi s seboj, se bo z Andro Pollak pogovarjala Mojca Delač.


11.06.2014

Uršula Cetinski

Uršula Cetinski si bo pretekle štiri mesece, kolikor je trajal razpisno-izbirni postopek izbora za novega generalnega direktorja Cankarjevega doma, verjetno zapomnila za vse življenje. Čeprav je veljala za najverjetnejšo kandidatko, o končni odločitvi odgovornih ni bila prepričana. Pred njo je zahtevna naloga, saj bo morala največji slovenski kulturni hram po tridesetletnem direktorskem stažu Mitje Rotovnika popeljati v svoje obdobje. Bo nekdanji kulturni urednici Radia Študent, dramaturginji ljubljanske Koreodrame, ustanoviteljici festivala Mesto žensk, vodji gledališkega programa Cankarjevega doma in aktualni direktorici Slovenskega mladinskega gledališča uspelo? Izkušnje in vizije prave umetniške impresarijke bodo tema tokratnega Intervjuja z Uršulo Cetinski - v sredo, 11. junija, po 10. uri na Prvem!


04.06.2014

Luka Mezgec

Ko si je kupil prvo kolo si prav gotovo ni mislil, da bo čez nekaj let visoko dvignil roke na znameniti dirki po Italiji - Giru. Še posebej zato ne, ker je prve kolesarke kilometre nabiral na gorskem kolesu in že na prvi "dirki" osvojil 3. mesto. A gorsko kolo je pred štirimi leti zamenjal za cestno, lani na Kitajskem okusil prvo etapno zmago, v 21. etapi letošnjega Gira s ciljem v Trstu, pa premagal vse tekmece in postal prvi Slovenec, ki je dosegel etapno zmago na Giru. Rojeni sprinter profesionalne kolesarske ekipe Giant - Shimano, Luka Mezgec bo gost sredinega Intervjuja na Prvem programu radia Slovenija. Z njim se bo pogovarjal Robert Bogataj.


28.05.2014

Intervju - Radio

Aktualni pogovori z gosti.


21.05.2014

Nogometni selektor MATJAŽ KEK

Aktualni pogovori z gosti.


14.05.2014

Intervju - Radio

Aktualni pogovori z gosti.


07.05.2014

Anita Ogulin

Aktualni pogovori z gosti.


30.04.2014

Prof. Umberto Galimberti

»Vedno sem bil komunist ... seveda bolj salonskega tipa,« se je dr. Umberto Galimberti, univerzitetni profesor antropologije in zgodovine filozofije, namuznil, preden ga je Janko Petrovec povabil pred mikrofon Intervjuja. Eden najpomembnejših sodobnih italijanskih filozofov, uveljavljen tudi v svetu, je avtor desetin knjig in zavidljivega števila strokovnih člankov. Javnost osuplja s širino svojih zanimanj, pronicljivostjo uvida v probleme sodobnosti in poljudnostjo svojega izrazja – morda najizraziteje v Mitih našega časa, filozofski uspešnici, s katero se je uveljavil tudi pri nas. Prof. Umberto Galimberti bo gost Intervjuja v sredo, 30. aprila, po 10. uri na 1. programu Radia Slovenija.


23.04.2014

László Kontler

Aktualni pogovori z gosti.


16.04.2014

Nataša Pirc Musar

Nataša Pirc Musar je kot prva ženska v zgodovini radiotelevizije Slovenija zasedla položaj generalne direktorice. Vodenje javnega servisa je ena od najbolj izpostavljenih funkcij v Sloveniji, o kateri se zdi, da vsi vedo, kakšen človek bi jo moral zasesti, hkrati pa javnomnenjski voditelji vsakič znova vijejo roke in poudarjajo, kako neprimerni posamezniki in posameznice se prijavljajo na razpise zanjo. Tudi v primeru Nataše Pirc Musar ni nič drugače. Odzivi tako znotraj javne radiotelevizije, v medijih in strokovni javnosti so raznovrstni - od navdušenja do pristnega ogorčenja. O razlogih za naskok na mesto generalne direktorice, nabiranju podpore, kadrovskih in programskih potezah na radiu, televiziji in v multimedijskem centru ter prihodnosti javne RTV smo se z Natašo Pirc Musar pogovarjali v Intervjuju na 1. programu Radia Slovenija. 23. maja 2014 je programski svet ponovno odločal o imenovanju in Nataše Pirc Musar ni potrdil za generalno direktorico Radiotelevizije.


Stran 28 od 46
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov