Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Milan Kučan se je v zgodovino slovenskega naroda vpisal kot prvi predsednik samostojne Slovenije in doslej tudi edini, ki je na tem položaju ostal dva petletna mandata. Ena osrednjih osebnosti slovenskega političnega prostora je postal že v letih pred tem, zlasti kot predsednik predsedstva Republike Slovenije v času rojevanja države. Andrej Stopar se v pogovoru z Milanom Kučanom zanesljivo ne bo ustavil samo pri spominu na negotove mesece pred petindvajsetimi leti.
Milan Kučan se je v zgodovino slovenskega naroda vpisal kot prvi predsednik samostojne Slovenije in doslej tudi edini, ki je na tem položaju ostal dva petletna mandata. Ena osrednjih osebnosti slovenskega političnega prostora je postal že v letih pred tem, zlasti kot predsednik predsedstva Republike Slovenije v času rojevanja države. Andrej Stopar se v pogovoru z Milanom Kučanom zanesljivo ne bo ustavil samo pri spominu na negotove mesece pred petindvajsetimi leti.
»Ne s ključno, ampak z eno od ključnih osebnosti osamosvojitvenega obdobja,« je prvi predsednik Republike Slovenije Milan Kučan popravil napoved radijskega Intervjuja, v katerem se je v pogovoru z Andrejem Stoparjem ob 25-letnici plebiscita o samostojni Sloveniji dotaknil mnogih ključnih vprašanj slovenskega osamosvajanja, takratnih pričakovanj in četrtstoletnega razvoja države. »Sežiganje knjig me skrbi,« pravi.
»Težko je reči, da smo se borili za to, kar imamo danes,« že v uvodu pravi Milan Kučan. Takrat nihče ni mogel napovedati, kako se bo razvijalo naše življenje pozneje, saj sta okoli nas vladali kriza in brezperspektivnost. Toda po drugi strani nas je preveval optimizem, da se lahko rešimo s prelomom z obstoječim sistemom. Že takrat pa je bilo jasno, da imamo različna pričakovanja.
Sežiganje knjig in kultura kot srčika naroda
Na Stoparjevo vprašanje o tem, kako je doživel poskus sežiga biografije Boža Repeta o sebi, ki so ga nedavno uprizorili skrajneži pred njegovim domom, Kučan odgovarja: »To me skrbi, saj se podobno dogaja povsod po Evropi, ponovno se uveljavlja tip političnega delovanja in razmišljanja, ki je bil presežen po drugi svetovni vojni, na tem preseganju pa temelji tudi ideja Evropske unije. Evropa je očitno postala neobčutljiva za te pojave.« Na žalost je država bolj občutljiva na tiste, ki na težave opozarjajo, kot pa na nosilce teh pojavov: »Jasno mi je, da so posamezniki, ki so prišli pred našo hišo pred dnevi, naščuvani,« pravi. Milana Kučana skrbi, da bi pojav marginalizirali, pa ne zato, ker se je požig biografije zgodil pred njegovim domom, ampak ker je vzorec tovrstnega ravnanja star: začelo se je z zažigom knjig in s pregonom Judov, končalo pa s holokavstom, navaja. Molk tistih, ki mislijo, da se jih to ne tiče, je zaskrbljujoč.
Evropska unija danes
Solidarnost in toleranca sta temeljni vrednoti Evropske unije, ki ju je danes premalo, pravi Kučan. Pričakovanje, da se bodo te in druge vrednote Unije ob širitvi pred leti poglobile, se ni uresničilo. Širitev se je odvila predvsem v ekonomskem smislu širšega tržišča, medtem ko je ozadje ostalo nepoglobljeno.
Zveza komunistov nekoč
»V času pred osamosvojitvijo je bila vloga Zveze komunistov ključna. Vsaka politična odločitev, od reform do razmišljanja o federaciji, se je po logiki tedanjega delovanja začela z njo. Toda pretekel je čas ene same resnice,« dodaja Kučan. »V družbi ali državi, kjer razmišlja samo eden, ne razmišlja nihče.« Novih razmišljanj je bilo veliko tudi drugod, toda ključno je bilo dejstvo, da je nujnost za spremembe dozorela v sami Zvezi komunistov, njeno vodstvo pa je doživelo podporo tako znotraj kot zunaj sebe. Odgovor na vprašanje, kaj zdaj, je bil jasen: pluralizem. Zveza komunistov je takrat sestopila z oblasti, toda ni se odpovedala oblasti, poudarja Kučan, ampak se je odločila, da svoje koncepte preveri na volitvah. Kučan opominja, da je naslednica ZK, Stranka demokratične prenove, leta 1990 dosegla najboljši posamičen rezultat na volitvah, čeprav je bila premoč združenja novih strank Demos, ki je dobilo priložnost oblikovati vlado, očitna.
Na očitke o pomanjkanju iskrenosti pri prizadevanjih za osamosvojitev ob koncu osemdesetih let Kučan odgovarja: »Kdo pa je sploh iskal koncepte osamosvojitve takrat?« Razpad Jugoslavije se mu je zdel najbolj črn scenarij. Najprej je bilo treba preveriti, ali ne bi bilo mogoče jugoslovanske države spremeniti v temelju. Toda tudi, denimo, v Srbiji so hoteli državo temeljito spremeniti, pravi Kučan, pri čemer so osrednjo vlogo v državi pripisovali Srbiji.
»Očitajo mi, da sem bil proti odcepitvi. Še zdaj sem,«
pravi Kučan in izjavo postavlja v kontekst: »Takšna rešitev nam je bila celo ponujena z zakonsko rešitvijo znotraj tedanjega sistema. Toda Slovenci bi v tem primeru odšli kot narod brez zgodovine, brez pravice do sodelovanju v sukcesiji, brez pravice do nasledstva meddržavnih pogodb, ki jih je podpisala Jugoslavija in so bile za nas pomembne: med drugim tudi pogodb, ki so določale in zagotavljale našo mejo.« Dlje kot smo od tistih časov, močnejše so tendence po prisvajanju pravice do interpretiranja zgodovine, dodaja, ampak »takrat sem se zavzemal za koncept razdružitve,« s čimer bi ohranili vse, kar bi nam koncept odcepitve vzel. Temelj tovrstnega konceptualnega razmišljanja je bil primer razdružitve Švedske in Norveške z začetka 20. stoletja. Na žalost resolucija o mirni razdružitvi, ki jo je naša skupščina predlagala skupščinam drugih republik, ni bila sprejeta, doživela je le tiho soglasje hrvaškega sabora. Toda takšno ravnanje nas odvezuje krivde za Srebrenico in ostale tragične dogodke, ki so se odvili pozneje, dodaja.
Dogovor o enotnosti
Kučan pravi, da je v težkem obdobju pred osamosvojitvijo kot dobrodošla sprejemal vsa opozorila zgodovinarjev, ki jih je bil deležen, toda sistem oblasti je imel svoje organe, ki so nosili temeljno odgovornost za vse, kar bodo predlagali ljudem. Projekt osamosvajanja je temeljil na dogovoru o enotnosti vseh parlamentarnih strank, ki so ga podpisale 9. decembra, in s katerim so se zavezale, da bodo nosile skupno odgovornost pred slovenskim narodom, katerega večinska podpora osamosvojitvi ni bila vprašljiva, poudarja Kučan in opominja, da je v dogovoru med drugim pisalo tudi, da si nobena od takratnih parlamentarnih strank ne bo prisvajala zaslug za uspeh plebiscita. Tekmovanje za zasluge se je začelo takoj potem in se odvija še danes, grenko dodaja.
»Sta nacionalist, gospod Kučan?«
Na vprašanje Andreja Stoparja prvi predsednik Slovenije odgovarja, da nacionalizem razume pozitivno, če pomeni služenje ideji naroda, toda nikoli na račun drugih. Pred četrt stoletja smo delovali legalno in legitimno, zatrjuje, na podlagi pravice do samoodločbe narodov in tudi na podlagi mednarodnih dokumentov – vendar pa nikoli nismo hoteli nobenega drugega naroda prikrajšati za enako pravico. To moramo osvestiti tudi pri vprašanju, ali bomo priznali Palestino ali ne. Na očitke, da naj bi se Slovenija v osamosvojitvenem obdobju dogovarjala s Srbijo na račun drugih narodov, odgovarja, da so se seveda pogovarjali z vsemi. Na sestanku med slovenskim in srbskim političnim vodstvom januarja leta 1991 v Beogradu je imel dogovor pomemben dostavek: pravico ima vsak narod, ampak ne na račun enakih pravic drugih. Med temu drugimi so seveda mišljeni tudi Hrvati. Očitke na račun slovensko srbskega dogovarjanja je takrat sprožil svetovalec hrvaškega predsednika Slaven Letica, ki je prepričeval Tuđmana v slovensko sebičnost. »Kakšen je bil slovenski egoizem se je pokazalo takrat, ko je bila Slovenija napadena in ni bil nihče pripravljen tvegati svojega egoizma na račun solidarnosti s Slovenci.«
Slovenija in zamujene priložnosti
»Najtesnejši dialog sem imel takrat s Heinzem Fischerjem, tedanjim predsednikom parlamenta na Dunaju. Imel sem tudi nekaj stikov z nemškimi politiki, zlasti z zunanjim ministrom Genscherjem, pa tudi z vodilnimi ljudmi nam bližnjih italijanskih dežel in z Madžari. Prvi stiki s takrat še češkoslovaškim predsednikom Havlom tudi segajo v to obdobje.« Nekaj stikov so slovenske oblasti imele tudi s širšim svetom, ampak le v omejenem obsegu, saj so centralne jugoslovanske oblasti preprečevale kontakte med Slovenci in diplomati v Beogradu. Na vprašanje, zakaj se v poznejših letih nismo tesneje povezali z drugimi državami Višegrajske skupine, Kučan odgovarja, da je treba razmišljati znotraj vodil takratnega časa: čim prej zapustiti vrt, v katerem smo dotlej gojili svojo zelenjavo. Nobenega opravka z Balkanom in drugimi republikami nismo hoteli več imeti. »Hrvaška je kamen za našim vratom, mi je po osamosvojitvi rekel pokojni dr. France Bučar, pri čemer je imel v mislih nerešeno srbsko vprašanje v sosednji republiki. Nič skupnega nismo hoteli imeti niti z nekdanjimi članicami vzhodnega bloka. Posledica takšnega ravnanja je bila, da smo izgubljali priložnost za priložnostjo in na koncu ostali svetlobna leta zadaj.«
Slovenija in Bruselj
Jugoslavija se je takrat upirala evropskim integracijam, poudarja Kučan, Slovenci pa smo v te integracije hoteli že takrat, toda drugo vprašanje je, ali smo vedeli, kaj hočemo s tem doseči. Višja stopnja integracije od tega, kar imamo danes, je nujna, meni. Okrepljena skupna zunanja in obrambna politika je tudi nujna, dodaja, kar pa ne pomeni, da bi se tako odpovedali svoji suverenosti. Zaradi interesov skupnega življenja skušamo del te suverenosti opravljati skupaj, na ravni Evropske unije. V resnici gre za vprašanje, ki je preprosto: Kaj je Bruselj? Je to neki fantom ali pa smo Bruselj tudi mi, skupaj z drugimi članicami Unije? Predpostavka plodovitega sodelovanja je seveda v tem, da poznamo svoje interese in se zavedamo, da je sodelovanje med državami potrebno ter da ima skupen glas večjega števila članic tudi večjo težo v Bruslju. Članice Višegrajske skupine se redno usklajujejo, pravi Kučan, in tudi stare članice se sestajajo med sabo. »Nič nam ne pomaga, če v Ljubljani vpijemo: Oni se sestajajo brez nas. Zakaj se pa mi z nikomer ne sestajamo? Celo s Hrvati nimamo več nobenih stikov.«
Kučan poudarja, da je dialog in iskanje načina za novo sporazumevanje nujno potrebno. S tem namiguje, da se mora Evropa nujno posloviti od prepričanja o svoji središčni vlogi v svetu. V mislih ima širši dialog z neevropskimi kulturami, katerih vloga v svetu raste.
Država brez vizije
Kučan meni, da smo s tem, ko smo obrnili hrbet prostoru, v katerem smo živeli, naredili veliko napako. Tudi mednarodna skupnost je takrat računala z našo izkušenostjo, »pa smo se takrat, oprostite izrazu, naredili Francoze.« Druga napaka, ki vpliva na naše notranje življenje, je po Kučanovem mnenju naš koncept privatizacije. Proces je zašel v smer tajkunizacije in likvidacije velikih slovenskih podjetij, ki so bila mednarodno uveljavljena, za napako pa Kučan šteje tudi ukinitev Službe družbenega knjigovodstva, ki je ni nadomestil drug kontrolni mehanizem za nadzor toka denarja. Toda ključna napaka, ki smo jo po doseženi samostojnosti in vključitvi v evro-atlantske integracije zagrešili, je odsotnost dogovora o tem, v kakšni družbi želimo živeti, oziroma odsotnost vizije; država brez vizije je obsojena na sprotno, pragmatično odločanje in lovljenje priložnostnih niš, pravi Kučan.
Ne enotnost zaradi enotnosti same
S svojo državo smo prevzeli odgovornost za svojo prihodnost, s čimer smo nase prevzeli tudi odgovornost za to, kar se dogaja s svetom. Obeh se premalo zavedamo, meni Kučan. Enotnost zaradi same enotnosti ni potrebna, dodaja. Treba je najti koncepte in projekte, ki bodo ta naš voz v celoti vlekli naprej, v dialogu in zavezništvu z državljani.
Milan Kučan se je v zgodovino slovenskega naroda vpisal kot prvi predsednik samostojne Slovenije in doslej tudi edini, ki je na tem položaju ostal dva petletna mandata. Ena osrednjih osebnosti slovenskega političnega prostora je postal že v letih pred tem, zlasti kot predsednik predsedstva Republike Slovenije v času rojevanja države. Andrej Stopar se v pogovoru z Milanom Kučanom zanesljivo ne bo ustavil samo pri spominu na negotove mesece pred petindvajsetimi leti.
Milan Kučan se je v zgodovino slovenskega naroda vpisal kot prvi predsednik samostojne Slovenije in doslej tudi edini, ki je na tem položaju ostal dva petletna mandata. Ena osrednjih osebnosti slovenskega političnega prostora je postal že v letih pred tem, zlasti kot predsednik predsedstva Republike Slovenije v času rojevanja države. Andrej Stopar se v pogovoru z Milanom Kučanom zanesljivo ne bo ustavil samo pri spominu na negotove mesece pred petindvajsetimi leti.
»Ne s ključno, ampak z eno od ključnih osebnosti osamosvojitvenega obdobja,« je prvi predsednik Republike Slovenije Milan Kučan popravil napoved radijskega Intervjuja, v katerem se je v pogovoru z Andrejem Stoparjem ob 25-letnici plebiscita o samostojni Sloveniji dotaknil mnogih ključnih vprašanj slovenskega osamosvajanja, takratnih pričakovanj in četrtstoletnega razvoja države. »Sežiganje knjig me skrbi,« pravi.
»Težko je reči, da smo se borili za to, kar imamo danes,« že v uvodu pravi Milan Kučan. Takrat nihče ni mogel napovedati, kako se bo razvijalo naše življenje pozneje, saj sta okoli nas vladali kriza in brezperspektivnost. Toda po drugi strani nas je preveval optimizem, da se lahko rešimo s prelomom z obstoječim sistemom. Že takrat pa je bilo jasno, da imamo različna pričakovanja.
Sežiganje knjig in kultura kot srčika naroda
Na Stoparjevo vprašanje o tem, kako je doživel poskus sežiga biografije Boža Repeta o sebi, ki so ga nedavno uprizorili skrajneži pred njegovim domom, Kučan odgovarja: »To me skrbi, saj se podobno dogaja povsod po Evropi, ponovno se uveljavlja tip političnega delovanja in razmišljanja, ki je bil presežen po drugi svetovni vojni, na tem preseganju pa temelji tudi ideja Evropske unije. Evropa je očitno postala neobčutljiva za te pojave.« Na žalost je država bolj občutljiva na tiste, ki na težave opozarjajo, kot pa na nosilce teh pojavov: »Jasno mi je, da so posamezniki, ki so prišli pred našo hišo pred dnevi, naščuvani,« pravi. Milana Kučana skrbi, da bi pojav marginalizirali, pa ne zato, ker se je požig biografije zgodil pred njegovim domom, ampak ker je vzorec tovrstnega ravnanja star: začelo se je z zažigom knjig in s pregonom Judov, končalo pa s holokavstom, navaja. Molk tistih, ki mislijo, da se jih to ne tiče, je zaskrbljujoč.
Evropska unija danes
Solidarnost in toleranca sta temeljni vrednoti Evropske unije, ki ju je danes premalo, pravi Kučan. Pričakovanje, da se bodo te in druge vrednote Unije ob širitvi pred leti poglobile, se ni uresničilo. Širitev se je odvila predvsem v ekonomskem smislu širšega tržišča, medtem ko je ozadje ostalo nepoglobljeno.
Zveza komunistov nekoč
»V času pred osamosvojitvijo je bila vloga Zveze komunistov ključna. Vsaka politična odločitev, od reform do razmišljanja o federaciji, se je po logiki tedanjega delovanja začela z njo. Toda pretekel je čas ene same resnice,« dodaja Kučan. »V družbi ali državi, kjer razmišlja samo eden, ne razmišlja nihče.« Novih razmišljanj je bilo veliko tudi drugod, toda ključno je bilo dejstvo, da je nujnost za spremembe dozorela v sami Zvezi komunistov, njeno vodstvo pa je doživelo podporo tako znotraj kot zunaj sebe. Odgovor na vprašanje, kaj zdaj, je bil jasen: pluralizem. Zveza komunistov je takrat sestopila z oblasti, toda ni se odpovedala oblasti, poudarja Kučan, ampak se je odločila, da svoje koncepte preveri na volitvah. Kučan opominja, da je naslednica ZK, Stranka demokratične prenove, leta 1990 dosegla najboljši posamičen rezultat na volitvah, čeprav je bila premoč združenja novih strank Demos, ki je dobilo priložnost oblikovati vlado, očitna.
Na očitke o pomanjkanju iskrenosti pri prizadevanjih za osamosvojitev ob koncu osemdesetih let Kučan odgovarja: »Kdo pa je sploh iskal koncepte osamosvojitve takrat?« Razpad Jugoslavije se mu je zdel najbolj črn scenarij. Najprej je bilo treba preveriti, ali ne bi bilo mogoče jugoslovanske države spremeniti v temelju. Toda tudi, denimo, v Srbiji so hoteli državo temeljito spremeniti, pravi Kučan, pri čemer so osrednjo vlogo v državi pripisovali Srbiji.
»Očitajo mi, da sem bil proti odcepitvi. Še zdaj sem,«
pravi Kučan in izjavo postavlja v kontekst: »Takšna rešitev nam je bila celo ponujena z zakonsko rešitvijo znotraj tedanjega sistema. Toda Slovenci bi v tem primeru odšli kot narod brez zgodovine, brez pravice do sodelovanju v sukcesiji, brez pravice do nasledstva meddržavnih pogodb, ki jih je podpisala Jugoslavija in so bile za nas pomembne: med drugim tudi pogodb, ki so določale in zagotavljale našo mejo.« Dlje kot smo od tistih časov, močnejše so tendence po prisvajanju pravice do interpretiranja zgodovine, dodaja, ampak »takrat sem se zavzemal za koncept razdružitve,« s čimer bi ohranili vse, kar bi nam koncept odcepitve vzel. Temelj tovrstnega konceptualnega razmišljanja je bil primer razdružitve Švedske in Norveške z začetka 20. stoletja. Na žalost resolucija o mirni razdružitvi, ki jo je naša skupščina predlagala skupščinam drugih republik, ni bila sprejeta, doživela je le tiho soglasje hrvaškega sabora. Toda takšno ravnanje nas odvezuje krivde za Srebrenico in ostale tragične dogodke, ki so se odvili pozneje, dodaja.
Dogovor o enotnosti
Kučan pravi, da je v težkem obdobju pred osamosvojitvijo kot dobrodošla sprejemal vsa opozorila zgodovinarjev, ki jih je bil deležen, toda sistem oblasti je imel svoje organe, ki so nosili temeljno odgovornost za vse, kar bodo predlagali ljudem. Projekt osamosvajanja je temeljil na dogovoru o enotnosti vseh parlamentarnih strank, ki so ga podpisale 9. decembra, in s katerim so se zavezale, da bodo nosile skupno odgovornost pred slovenskim narodom, katerega večinska podpora osamosvojitvi ni bila vprašljiva, poudarja Kučan in opominja, da je v dogovoru med drugim pisalo tudi, da si nobena od takratnih parlamentarnih strank ne bo prisvajala zaslug za uspeh plebiscita. Tekmovanje za zasluge se je začelo takoj potem in se odvija še danes, grenko dodaja.
»Sta nacionalist, gospod Kučan?«
Na vprašanje Andreja Stoparja prvi predsednik Slovenije odgovarja, da nacionalizem razume pozitivno, če pomeni služenje ideji naroda, toda nikoli na račun drugih. Pred četrt stoletja smo delovali legalno in legitimno, zatrjuje, na podlagi pravice do samoodločbe narodov in tudi na podlagi mednarodnih dokumentov – vendar pa nikoli nismo hoteli nobenega drugega naroda prikrajšati za enako pravico. To moramo osvestiti tudi pri vprašanju, ali bomo priznali Palestino ali ne. Na očitke, da naj bi se Slovenija v osamosvojitvenem obdobju dogovarjala s Srbijo na račun drugih narodov, odgovarja, da so se seveda pogovarjali z vsemi. Na sestanku med slovenskim in srbskim političnim vodstvom januarja leta 1991 v Beogradu je imel dogovor pomemben dostavek: pravico ima vsak narod, ampak ne na račun enakih pravic drugih. Med temu drugimi so seveda mišljeni tudi Hrvati. Očitke na račun slovensko srbskega dogovarjanja je takrat sprožil svetovalec hrvaškega predsednika Slaven Letica, ki je prepričeval Tuđmana v slovensko sebičnost. »Kakšen je bil slovenski egoizem se je pokazalo takrat, ko je bila Slovenija napadena in ni bil nihče pripravljen tvegati svojega egoizma na račun solidarnosti s Slovenci.«
Slovenija in zamujene priložnosti
»Najtesnejši dialog sem imel takrat s Heinzem Fischerjem, tedanjim predsednikom parlamenta na Dunaju. Imel sem tudi nekaj stikov z nemškimi politiki, zlasti z zunanjim ministrom Genscherjem, pa tudi z vodilnimi ljudmi nam bližnjih italijanskih dežel in z Madžari. Prvi stiki s takrat še češkoslovaškim predsednikom Havlom tudi segajo v to obdobje.« Nekaj stikov so slovenske oblasti imele tudi s širšim svetom, ampak le v omejenem obsegu, saj so centralne jugoslovanske oblasti preprečevale kontakte med Slovenci in diplomati v Beogradu. Na vprašanje, zakaj se v poznejših letih nismo tesneje povezali z drugimi državami Višegrajske skupine, Kučan odgovarja, da je treba razmišljati znotraj vodil takratnega časa: čim prej zapustiti vrt, v katerem smo dotlej gojili svojo zelenjavo. Nobenega opravka z Balkanom in drugimi republikami nismo hoteli več imeti. »Hrvaška je kamen za našim vratom, mi je po osamosvojitvi rekel pokojni dr. France Bučar, pri čemer je imel v mislih nerešeno srbsko vprašanje v sosednji republiki. Nič skupnega nismo hoteli imeti niti z nekdanjimi članicami vzhodnega bloka. Posledica takšnega ravnanja je bila, da smo izgubljali priložnost za priložnostjo in na koncu ostali svetlobna leta zadaj.«
Slovenija in Bruselj
Jugoslavija se je takrat upirala evropskim integracijam, poudarja Kučan, Slovenci pa smo v te integracije hoteli že takrat, toda drugo vprašanje je, ali smo vedeli, kaj hočemo s tem doseči. Višja stopnja integracije od tega, kar imamo danes, je nujna, meni. Okrepljena skupna zunanja in obrambna politika je tudi nujna, dodaja, kar pa ne pomeni, da bi se tako odpovedali svoji suverenosti. Zaradi interesov skupnega življenja skušamo del te suverenosti opravljati skupaj, na ravni Evropske unije. V resnici gre za vprašanje, ki je preprosto: Kaj je Bruselj? Je to neki fantom ali pa smo Bruselj tudi mi, skupaj z drugimi članicami Unije? Predpostavka plodovitega sodelovanja je seveda v tem, da poznamo svoje interese in se zavedamo, da je sodelovanje med državami potrebno ter da ima skupen glas večjega števila članic tudi večjo težo v Bruslju. Članice Višegrajske skupine se redno usklajujejo, pravi Kučan, in tudi stare članice se sestajajo med sabo. »Nič nam ne pomaga, če v Ljubljani vpijemo: Oni se sestajajo brez nas. Zakaj se pa mi z nikomer ne sestajamo? Celo s Hrvati nimamo več nobenih stikov.«
Kučan poudarja, da je dialog in iskanje načina za novo sporazumevanje nujno potrebno. S tem namiguje, da se mora Evropa nujno posloviti od prepričanja o svoji središčni vlogi v svetu. V mislih ima širši dialog z neevropskimi kulturami, katerih vloga v svetu raste.
Država brez vizije
Kučan meni, da smo s tem, ko smo obrnili hrbet prostoru, v katerem smo živeli, naredili veliko napako. Tudi mednarodna skupnost je takrat računala z našo izkušenostjo, »pa smo se takrat, oprostite izrazu, naredili Francoze.« Druga napaka, ki vpliva na naše notranje življenje, je po Kučanovem mnenju naš koncept privatizacije. Proces je zašel v smer tajkunizacije in likvidacije velikih slovenskih podjetij, ki so bila mednarodno uveljavljena, za napako pa Kučan šteje tudi ukinitev Službe družbenega knjigovodstva, ki je ni nadomestil drug kontrolni mehanizem za nadzor toka denarja. Toda ključna napaka, ki smo jo po doseženi samostojnosti in vključitvi v evro-atlantske integracije zagrešili, je odsotnost dogovora o tem, v kakšni družbi želimo živeti, oziroma odsotnost vizije; država brez vizije je obsojena na sprotno, pragmatično odločanje in lovljenje priložnostnih niš, pravi Kučan.
Ne enotnost zaradi enotnosti same
S svojo državo smo prevzeli odgovornost za svojo prihodnost, s čimer smo nase prevzeli tudi odgovornost za to, kar se dogaja s svetom. Obeh se premalo zavedamo, meni Kučan. Enotnost zaradi same enotnosti ni potrebna, dodaja. Treba je najti koncepte in projekte, ki bodo ta naš voz v celoti vlekli naprej, v dialogu in zavezništvu z državljani.
Dr. Marinka Žitnik na Univerzi Harvard razvija modele generativne umetne inteligence, specifično namenjene uporabi v medicini. Pri tem sodeluje z vrsto vodilnih inštitucij in podjetij. Delovanje vsem dobro znanega ChatGPT-ja je lahko preverila že mesece prej, preden je zanj prvič slišala širša javnost. Tudi njo so presenetili njegovi odgovori. A razvoj novih, še mnogo zmogljivejših modelov je v polnem pogonu in z njimi se v temelju spreminjajo tako znanost in raziskovanje kot tudi vsakovrstne človeške dejavnosti. Kako danes poteka razvoj modelov generativne umetne inteligence, kje se že uvajajo, kako je z varnostjo podatkov in raznovrstnimi tveganji ter kako bodo v prihodnje načrtovali nova zdravila in najboljše možnosti zdravljenja, je le nekaj vidikov, ki jih prinaša Intervju. Strokovnjakinja za umetno inteligenco dr. Marinka Žitnik je docentka na Harvard Medical School, kjer na oddelku za biomedicinsko informatiko vodi svoj laboratorij za umetno inteligenco v medicini in znanosti.
Dr. Mojca Zvezdana Dernovšek je psihiatrinja, redna profesorica na Medicinski fakulteti v Ljubljani, zdaj pa zaposlena na Ministrstvu za zdravje, kjer koordinira mobilne ekipe, ki priskrbijo psihosocialno pomoč ljudem na poplavnih območjih. V oddaji boste slišali tudi o duševnih stiskah prizadetih v poplavah, o tem, kje naj poiščejo pomoč, o stiskah otrok in tudi o sistemski stigmi na področju psihosocialnega varstva v Sloveniji. Dr. Mojco Zvezdano Dernovšek je pred mikrofon sredinega intervjuja povabila voditeljica oddaje Tita Mayer. Foto: Žiga Živulović jr./Bobo
Tokrat se bomo z gostjo Intervjuja pogovarjali na terenu, in sicer v Zdravilišču Rdečega križa Slovenije Debeli rtič. To je bil njen drugi dom kar nekaj let, saj je letovišče vodila 11 let, pred tem je delala v zasebnem sektorju, kjer si je leta 2007 pridobila tudi naziv menedžerka leta 2007 v turizmu. Magistrica Ana Žerjal se je v začetku tega leta upokojila, nato pa konec junija postala nova predsednica Rdečega križa Slovenije. Čeprav to častno funkcijo opravlja šele dva meseca, je morala našo največjo humanitarno organizacijo voditi v kriznih časih. Vodna ujma, ki je razdejala cela območja in številnim vzela vse, kar so si ustvarili, je namreč pokazala, kako pomembne so v kriznih razmerah humanitarne organizacije.
Dogajanje v Sloveniji v zadnjem tednu je znova pokazalo, da imamo enega najboljših sistemov zaščite in reševanja v Evropi. Hkrati pa drži tudi to, da ta temelji na prostovoljnem delu in množičnosti, ki pa ni samoumevna – v večjih mestih je za prostovoljno delo med gasilci manj zanimanja, kot ga je bilo nekoč. Gost intervjuja na Prvem je poveljnik Gasilske zveze Slovenije Franci Petek, ki bo osvetlil tudi razsežnosti gasilskega dela med letošnjimi katastrofalnimi poplavami in vizijo dela prostovoljnih gasilk in gasilcev v prihodnosti. Z njim se bo pogovarjal Jure K. Čokl.
Že kot otrok je bil navdušen nad vlaki in avtomobili, predvsem nad njihovo obliko. Čeprav se ni šolal za oblikovalca, ampak je po izobrazbi gradbenik, so ga kot avtomobilskega oblikovalca že pri njegovih 25-ih zaposlili v podjetju Audi, sledila je sanjska služba v BMW-ju, nato pa je za slovenska podjetja IMV, TAM in Adria Mobil oblikoval vsem dobro znane počitniške prikolice, avtodome in turistične avtobuse … Georg Gedl, legenda slovenskega oblikovanja, pa tudi predavatelj, mentor, novinar in zbiratelj, je kljub svojim skoraj osmim križem še vedno zelo dejaven. O njegovi karierni poti, konjičkih in oblikovanju vozil nasploh se je z Georgom Gedlom pogovarjala Andreja Čokl.
Za Sandija Curka, regijskega poveljnika Civilne zaščite za Notranjsko, je skrb za skupnost življenjsko poslanstvo. Je človek, ki je že kot najstnik pomagal vrstnikom, človek, ki je s svojo predanostjo in človekoljubnostjo številnim, tudi otrokom iz Ukrajine, tlakoval pot v lepšo prihodnost. Požrtvovalnost do ljudi, do sočloveka, je pokazal tudi med vojno Bosni in Hercegovini, žledolomom na Postojnskem, pa tudi ob neurjih, ki to poletje divjajo tudi pri nas. V studio Prvega programa Radia Slovenija je prispel iz Ilirske Bistrice, kjer je po pustošenju tornada preživel vso noč.
V tokratnem intervjuju bo z nami Franjo Bobinac, gospodarstvenik, mendžer, navdušen športnik in že pol leta tudi predsednik slovenske športne krovne organizacije. Ta hip je najbolj vpet v največji večpanožni športni dogodek v zgodovini naše države, ki poteka v Mariboru. O olimpijskem festivalu evropske mladine pravi, da je dobro pripravljen, hkrati pa s svojo ekipo že načrtuje sodelovanja naše države na olimpijskih igrah v Parizu, ki bodo prihodnje leto. Kako se bo naša država predstavila na največjem svetovnem športnem dogodku? Kakšni so prvi vtisi o predsedovanju slovenski športni krovni organizaciji in kakšen je odnos države do slovenskega športa? Kakšno je njegovo stališče do prodaje Športne loterije najboljšim ponudnikom? S predsednikom Olimpijskega komiteja Slovenije se bo pogovarjal Marko Rozman.
Mateja Korošec, profesorica defektologije, Center Korak v Kranju vodi že dvajset let. V teh letih je bilo v program dolgotrajne rehabilitacije vključenih 94 ljudi s pridobljeno možgansko poškodbo. Dolgotrajna rehabilitacija in vračanje posameznikov v samostojnost sta dolgoročen projekt, ki bi moral zanimati državo. Žal pa so v Sloveniji le trije samostojni centri in trije oddelki. Dobršen del Slovenije je tako še vedno siva lisa. V Centru Korak s trajnostnim modelom rehabilitacije zaposleni sledijo novostim in sodobnim smernicam na področju rehabilitacije. Njihovo strokovno delo dopolnjujejo številni prostovoljci ter klub En korak več. Ta tudi s podporo svojcev utrjuje prepoznavnost Centra Korak ter njihova prizadevanja za uspešno rehabilitacijo uporabnikov na Gorenjskem.
Andrej Gradišnik je s skoraj šestdesetimi leti letos maja postal najstarejši Slovenec, ki je stal na samem vrhu sveta. Sicer izkušen alpinist, ki je že prej stal na osemtisočaku, je v gorah doživel marsikaj. Prihranjene mu niso bile niti tragedije, ki jim je bil priča, a ga to od gora ni nikoli odvrnilo. Ob vseh preplezanih stenah pa je imela prednost zmeraj družina, za njim pa je tudi spoštovanja vredna poslovna pot. Kako so ga zaznamovali vsi njegovi življenjski vrhovi in kolikokrat je moral odnehati, da je lahko nekoč dosegel vrh, bo Andrej Gradišnik povedal v oddaji Intervju na Prvem.
Akademik prof. dr. Ivan Bratko je začetnik umetne inteligence pri nas in prvi v svetovnem merilu, ki je metode strojnega učenja preveril na realnih medicinskih podatkih. Že takrat – to je bilo v osemdesetih letih – z izrednim uspehom. Kljub temu se strojnega učenja zelo dolgo ni jemalo pretirano resno. V zadnjem desetletjem pa se je zaradi izrednega povečanja procesorskih zmogljivosti ter z razvojem tako imenovanih globokih nevronskih mrež to povsem spremenilo in danes se strojno učenje uporablja vsepovsod. A nič nam ni nazorneje predočilo izrednih zmogljivosti umetne inteligence, kot veliki jezikovni modeli, kakršen je ChatGPT. Njihova zmožnost, da pišejo prepričljiva in kompleksna besedila in da smiselno odgovarjajo na najrazličnejša vprašanja, zbujajo osuplost, a tudi zastavljajo pomembna vprašanja, kaj tovrstno strojno obvladovanje jezika pomeni za nas, ljudi. Slišati je številna opozorila strokovnjakov, da nova orodja predstavljajo resno nevarnost za človeka in družbo. Koliko je ta strah upravičen in s kako globoko spremembo se pravzaprav soočamo, smo v sredinem Intervjuju preverili pri akademiku prof. Ivanu Bratku.
V pogovoru z umetnico, ki je za zbirko kratke proze Gluha soba nedavno prejela Cankarjevo nagrado, smo preverjali, kako se izmišljijski elementi v njenem pisanju prepletajo in dopolnjujejo z družbeno-kritičnimi poudarki
Če pomislimo na poplave, požare, žled, epidemije, ekološke katastrofe, množične migracije, najprej pomislimo na civilno zaščito. In če pomislimo na civilno zaščito, pomislimo tudi na njenega poveljnika Srečka Šestana. To funkcijo opravlja že 11 let in v vseh teh letih ni nikoli pustil na cedilu nikogar, ki je potreboval njegovo pomoč. Sabrina Mulec se bo z njim pogovarjala v terenskem studiu Prvega v Ilirski Bistrici, saj je Srečko Šestan tam domačin.
Damir Globočnik je doktor umetnostne zgodovine in doktor zgodovine, muzejski svetovalec za umetnostno zgodovino in vodja galerijske dejavnosti Gorenjskega muzeja v Kranju. Lani je izdal knjigo z naslovom Spomeniki, v kateri je zbral 30 poglavij o primerih, nastajanja in o usodi spomenikov in obeležij; od Prešernovega nagrobnega spomenika v Kranju, spomenika kralju Petru I. v Ljubljani, do spomenika zmage v Murski Soboti.
Jože Dakskobler je »grapar« v najboljšem pomenu te besede. Doma je iz Podbrda in je zelo ponosen na vso bogato in pestro naravno, kulturno in tehniško dediščino Baške grape. Zapisan je gasilstvu in pomoči ljudem v stiski. Bil je dolgoletni poveljnik tolminske gasilske zveze in poveljnik tolminskega občinskega štaba civilne zaščite. Zasnoval je gorski maraton štirih občin v Podbrdu, nato mu je uspel še veliki met, saj je v Grapo pripeljal svetovno prvenstvo v gorskem maratonu. Ob tem velja omeniti še njegovo ljubiteljsko pevsko kariero, ki traja že več kot 35 let, prepeval je v skoraj vseh zborih v Podbrdu in ustanovil tudi oktet Bača. Obiskovalci Baške grape ga lahko spoznajo tudi kot vodnika po sledeh nekdanje Rapalske meje. Svetovljan, ki ima najraje svojo Baško grapo, je bil gost sredinega intervjuja na Prvem.
Ob 60-letnici Zveze Sožitje, organizacije, ki si prizadeva za dostojno življenje ljudi z motnjami v duševnem razvoju in njihovih družin in katere cilj je, da bi vsaka oseba z motnjami v duševnem razvoju lahko živela tako samostojno in kakovostno, kolikor je le mogoče glede na njene sposobnosti, smo v oddajo Intervju povabili predsednico Zveze Sožitje Branko Perne. O šestih desetletjih delovanja Zveze Sožitje pri nas, ki ga bodo zaznamovali prihodnji torek s prireditvijo v Cankarjevem domu v Ljubljani, o njenem poslanstvu in načrtih, se bo z Branko Perne pogovarjala Petra Medved.
Zadnji žalostni dogodki v Srbiji, ki so zahtevali življenja otrok, odraščajočih, nas vse silijo v razmislek o tem, v kakšni družbi odraščajo otroci in kakšne vrednote pridobivajo mladi, ki bodo krojili prihodnost. Ali osnovni okolji, kot sta družina in šola, delujeta spodbudno in varno? O vsem tem v intervjuju z doktorico Mirjano Ule, socialno psihologinjo, ki se že desetletja ukvarja z mladino kot družbeno skupino. Od leta 2018 je zaslužna profesorica ljubljanske univerze, od leta 2021 tudi izredna članica SAZU.
Doc. Rok Žnidaršič je letošnjega januarja prevzel novo funkcijo – postal je podžupan Ljubljane in prvi mestni urbanist. Priznani 46-letni arhitekt je za svoje delo prejel že več nagrad in priznanj, med njimi je Plečnikova nagrada in medalja, Evropska nagrada za urbani javni prostor, priznanje Maks Fabiani, Zlati svinčnik, German design Award, nagrada Brumen. Prve nagrade je s soavtorji osvojil tudi na javnih natečajih, od katerih je večina realiziranih. S soavtorji je realiziral ureditve javnih odprtih prostorov v Ljubljani – denimo mestni park Rakova Jelša, območje Koseškega bajerja, Špice, Gosposvetske, Čopove, Mesarski most, tudi v Mariboru, Podgorici in Beogradu. Je avtor mnogih razstav o arhitekturi. Njegovi prispevki so bili objavljeni v slovenskih in tujih publikacijah. Leta 2010 je ustanovil arhitekturni atelje Medprostor in s sodelavci letos prejel Nagrado Prešernovega sklada za dosežke v preteklih treh letih. In kot je zapisala komisija v obrazložitvi nagrade – »V svojih delih atelje izraža odličnost na različnih arhitekturnih nivojih: načrtujejo enodružinske hiše, izobraževalne ustanove, javne stavbe, javni prostor itd. Tako ne preseneča, da so tudi trije izstopajoči projekti zadnjih treh let – Športna dvorana Vižmarje Brod, lesena hiša Hribljane ter nadkritje ostalin cerkve sv. Janeza Krstnika v Žički kartuziji – kljub raznolikim kontekstualnim pogojem, tipu naročnika kot tudi višini sredstev, vsi izvedeni z najvišjo mero odličnosti. Z Rokom Žnidaršičem se je v tokratnem Intervjuju pogovarjala avtorica oddaje in voditeljica Liana Buršič
Pred dvema letoma je bil na seznamu 2 % najpogosteje citiranih znanstvenikov na svetu, je vodja raziskovalne skupine SLOfit, vključen tudi v številne mednarodne projekte, sicer pa redni profesor na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani. Predvsem pa je dr. Gregor Jurak profesor športne vzgoje in strokovnjak, ki ves čas opozarja na pomen gibanja in telesne zmogljivosti – tako za starejše, odrasle na delovnem mestu, predvsem pa za otroke in mlade, ki jih že leta spremlja ob s pomoči rezultatov športnovzgojnega kartona. S svojimi kolegi je poudarjal negativne posledice zaprtja šol, saj je bilo mladim odvzeto gibanje, s čimer je zelo upadla njihova telesna učinkovitost, debelost pa se je povečala. Obljubljena šolska reforma bo nagovarjala vprašanje gibanja v šoli, ali gre v pravo smer – tudi o tem z gostom sredinega Intervjuja na Prvem. S prof. dr. Gregorjem Jurakom se bo pogovarjala Špela Šebenik.
Na slovenskih sodiščih zaostanki niso več problem, vsaj ne sistemski. Enoviti prvostopenjski sodnik bi prinesel enakomernejšo obremenjenost sodnikov na različnih sodiščih, kazenski postopki še vedno tečejo nekoliko prepočasi, tudi izkušenih kazenskih sodnikov je premalo. Si pa sodniki že dolgo prizadevajo za izenačenje svojih plač s plačami drugih funkcionarjev. Ljubljanska sodišča so raztresena po vsem mestu, projekt sodne palače pa je vnovič zamrznjen. Kako bo obravnaval vse te teme, bomo v oddaji Intervju vprašali novega predsednika vrhovnega sodišča Miodraga Đorđevića. Funkcijo je prevzel pred dobrima dvema mesecema in takrat je ocenil, da je sodstvo v dobri kondiciji.
V Cankarjevem domu bodo jutri in v petek potekali 34. dnevi rehabilitacijske medicine. Gre za osrednji strokovni dogodek na področju fizikalne in rehabilitacijske medicine ter celostne rehabilitacije v Sloveniji, ki ga organizirata URI Soča in Katedra za fizikalno in rehabilitacijsko medicino Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani. Kaj prinašajo dnevi rehabilitacijske medicine, kateri so klinični problemi, s katerimi se strokovnjaki srečujejo pri svojem delu, in kakšna je obravnava pacientov? Kakšne so novosti na različnih področjih rehabilitacije ter kakšno mesto ima Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Soča pri nas, v Evropi in svetu? O tem z gostjo Intervjuja docentko doktorico Metko Moharić, strokovno direktorico URI Soča.
Neveljaven email naslov