Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Specialistka otroške psihiatrije, premore neprecenljive izkušnje iz prakse, saj že dobri dve desetletji humanitarno deluje v kriznih območjih po vsem svetu. Dr. Mikuš Kosova, ki je kot otrok sama preživela vihro 2. svetovne vojne, pri svojih dobrih 80. letih na terenu še vedno vodi programe psihosocialne pomoči otrokom beguncem na kriznih območjih, med drugim (le v zadnjem času) v Kurdistanu, Afganistanu in Gazi. Njeno delo, pri katerem se usmerja v krepitev naravnih virov za obvladovanje težav, pa je bilo ključnega pomena tudi med vojno v Bosni in na Kosovu. Življenje je posvetila duševnemu zdravju otrok, med drugim je bila vodja oddelka za otroško psihiatrijo na ljubljanski Pediatrični kliniki in vodja Svetovalnega centra za otroke in mladino. Od upokojitve naprej pa velja za eno vodilnih strokovnjakinj za pomoč otrokom z vojnih območij. Je predsednica Slovenske filantropije.
Gostja Intervjuja bo filantropinja, ki pri 81. letih še vedno potuje na krizna žarišča, kjer vodi programe psihosocialne pomoči in tako z ostrim umom in velikim srcem pomaga tistim, ki so pomoči najbolj potrebni – otrokom. Dr. Anica Mikuš Kos, specialistka psihiatrije in pediatrije, se je začela s humanitarnim delovanjem intenzivneje ukvarjati v 90. letih, ko so v Slovenijo pred vojno pribežali hrvaški in bosanski begunci. Takrat je bila vodja Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani, pred tem je kot raziskovalka delala na Inštitutu filozofijo in sociologijo Univerze v Ljubljani, bila je tudi vodja oddelka za otroško psihiatrijo na ljubljanski Pediatrični kliniki.
Danes je predsednica Slovenske filantropije, saj že 25 let delujete na humanitarnem področju. Velikokrat poudari, da jo je na to pot pripeljala lastna izkušnja 2. svetovne vojne. Ve namreč, kako je, če si ločen od staršev, kako je, če je kdo preganjan zaradi vere (njena mati je bila judinja), ve, kako je, ko vam ljudje pomagajo zato, ker so ljudje, ne zaradi ideologije, vere ali nagrade.
V svojem humanitarnem delu se je osredotočila na delo z učitelji in drugimi odraslimi, ki delajo s travmatiziranimi otroki, in v zadnjih dveh desetletjih prepotovala Balkan, Kavkaz, šla v Afganistan, Gazo, Moldavijo, Turčijo, Kurdistan. Zakaj je pomembno delati prav z učitelji?
Z dr. Mikuševo smo kritično pogledali na stroko, iz katere izhaja, in se v pogovoru dotaknili tudi aktualnih razmer v Sloveniji in Evropi. Po njenem mnenju je pri otrocih (ali ljudeh na splošno), ki preživijo hudo izkušnjo, vojno ali nasilje, ključnega pomena novo okolje, v katerega pride ta oseba. Raziskava, ki se je osredotočila na preživele iz Auschwitza, je namreč dokazala, da ima tak človek v varnem, vključujočem in spodbudnem okolju veliko več možnosti, da zaživi normalno in uspešno.
“Raziskava je pokazala, da so imeli otroci, ki so po taborišču prišli v ugodna okolja – pa ne materialno, temveč emocionalno in socialno ugodna okolja, mnogo manj težav, so bolje funkcionirali, si ustvarili družine, imeli dobre odnose z ljudmi in bili uspešni pri svojem delu. Za razliko od otrok, ki so prišli v neugodna okolja, kjer pa je bila njihova usoda veliko bolj žalostna.”
In kakšno okolje je Slovenija?
“Najprej zavisi od tega, v katero mikrookolje prideš. Ali prideš v dijaški dom v Kranj ali pa prideš na šolo (in tudi takih imamo kar nekaj v Sloveniji), ki je bolj prijazna, gostoljubna, ki lepo sprejme tujce, ne glede na to, od kod so ti tujci – ali so otroci diplomatov, begunci, ali prihajajo s Kosova kot največji reveži. Tako da mislim, da je težko generalizirati. Problem pa je v tem, da so tisti, ki niso najbolj gostoljubni, silno glasni in na nek način dajejo nek ton, neko barvo, nek lak Sloveniji, ki je neugoden. Moram pa reči, da se je situacija po dogodkih v Kranju vseeno obrnila nekoliko na bolje. Čutiti je manj negativnega in več pozitivnega.”
Humanitarka, ki se, ko potuje po svetu na krizna žarišča, ne boji bomb ali pušk, temveč le hitrih voznikov, je današnjo situacijo primerjala tudi s tisto v 90. letih, ko je v Sloveniji bilo nekaj 10 tisoč beguncev iz Bosne. Z mnogimi je še vedno v stiku, čeprav so odšli na različne konce sveta. Njihove besede o Sloveniji so lepe, izkušnje pozitivne. A zakaj so potem odšli drugam? Anica Mikuš Kos je odgovorila s primerom izvrstnega dijaka matematika, ki mu v Sloveniji niso dovolili vpisati se na fakulteto, čeprav je bilo njegovo znanje boljše od marsikaterega študenta. Štirje njegovi kolegi so istočasno v drugih državah takoj dobili možnost študija, kasneje dela. Slovenija ni prepoznala priložnosti, kot je na žalost še danes.
Specialistka otroške psihiatrije, premore neprecenljive izkušnje iz prakse, saj že dobri dve desetletji humanitarno deluje v kriznih območjih po vsem svetu. Dr. Mikuš Kosova, ki je kot otrok sama preživela vihro 2. svetovne vojne, pri svojih dobrih 80. letih na terenu še vedno vodi programe psihosocialne pomoči otrokom beguncem na kriznih območjih, med drugim (le v zadnjem času) v Kurdistanu, Afganistanu in Gazi. Njeno delo, pri katerem se usmerja v krepitev naravnih virov za obvladovanje težav, pa je bilo ključnega pomena tudi med vojno v Bosni in na Kosovu. Življenje je posvetila duševnemu zdravju otrok, med drugim je bila vodja oddelka za otroško psihiatrijo na ljubljanski Pediatrični kliniki in vodja Svetovalnega centra za otroke in mladino. Od upokojitve naprej pa velja za eno vodilnih strokovnjakinj za pomoč otrokom z vojnih območij. Je predsednica Slovenske filantropije.
Gostja Intervjuja bo filantropinja, ki pri 81. letih še vedno potuje na krizna žarišča, kjer vodi programe psihosocialne pomoči in tako z ostrim umom in velikim srcem pomaga tistim, ki so pomoči najbolj potrebni – otrokom. Dr. Anica Mikuš Kos, specialistka psihiatrije in pediatrije, se je začela s humanitarnim delovanjem intenzivneje ukvarjati v 90. letih, ko so v Slovenijo pred vojno pribežali hrvaški in bosanski begunci. Takrat je bila vodja Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani, pred tem je kot raziskovalka delala na Inštitutu filozofijo in sociologijo Univerze v Ljubljani, bila je tudi vodja oddelka za otroško psihiatrijo na ljubljanski Pediatrični kliniki.
Danes je predsednica Slovenske filantropije, saj že 25 let delujete na humanitarnem področju. Velikokrat poudari, da jo je na to pot pripeljala lastna izkušnja 2. svetovne vojne. Ve namreč, kako je, če si ločen od staršev, kako je, če je kdo preganjan zaradi vere (njena mati je bila judinja), ve, kako je, ko vam ljudje pomagajo zato, ker so ljudje, ne zaradi ideologije, vere ali nagrade.
V svojem humanitarnem delu se je osredotočila na delo z učitelji in drugimi odraslimi, ki delajo s travmatiziranimi otroki, in v zadnjih dveh desetletjih prepotovala Balkan, Kavkaz, šla v Afganistan, Gazo, Moldavijo, Turčijo, Kurdistan. Zakaj je pomembno delati prav z učitelji?
Z dr. Mikuševo smo kritično pogledali na stroko, iz katere izhaja, in se v pogovoru dotaknili tudi aktualnih razmer v Sloveniji in Evropi. Po njenem mnenju je pri otrocih (ali ljudeh na splošno), ki preživijo hudo izkušnjo, vojno ali nasilje, ključnega pomena novo okolje, v katerega pride ta oseba. Raziskava, ki se je osredotočila na preživele iz Auschwitza, je namreč dokazala, da ima tak človek v varnem, vključujočem in spodbudnem okolju veliko več možnosti, da zaživi normalno in uspešno.
“Raziskava je pokazala, da so imeli otroci, ki so po taborišču prišli v ugodna okolja – pa ne materialno, temveč emocionalno in socialno ugodna okolja, mnogo manj težav, so bolje funkcionirali, si ustvarili družine, imeli dobre odnose z ljudmi in bili uspešni pri svojem delu. Za razliko od otrok, ki so prišli v neugodna okolja, kjer pa je bila njihova usoda veliko bolj žalostna.”
In kakšno okolje je Slovenija?
“Najprej zavisi od tega, v katero mikrookolje prideš. Ali prideš v dijaški dom v Kranj ali pa prideš na šolo (in tudi takih imamo kar nekaj v Sloveniji), ki je bolj prijazna, gostoljubna, ki lepo sprejme tujce, ne glede na to, od kod so ti tujci – ali so otroci diplomatov, begunci, ali prihajajo s Kosova kot največji reveži. Tako da mislim, da je težko generalizirati. Problem pa je v tem, da so tisti, ki niso najbolj gostoljubni, silno glasni in na nek način dajejo nek ton, neko barvo, nek lak Sloveniji, ki je neugoden. Moram pa reči, da se je situacija po dogodkih v Kranju vseeno obrnila nekoliko na bolje. Čutiti je manj negativnega in več pozitivnega.”
Humanitarka, ki se, ko potuje po svetu na krizna žarišča, ne boji bomb ali pušk, temveč le hitrih voznikov, je današnjo situacijo primerjala tudi s tisto v 90. letih, ko je v Sloveniji bilo nekaj 10 tisoč beguncev iz Bosne. Z mnogimi je še vedno v stiku, čeprav so odšli na različne konce sveta. Njihove besede o Sloveniji so lepe, izkušnje pozitivne. A zakaj so potem odšli drugam? Anica Mikuš Kos je odgovorila s primerom izvrstnega dijaka matematika, ki mu v Sloveniji niso dovolili vpisati se na fakulteto, čeprav je bilo njegovo znanje boljše od marsikaterega študenta. Štirje njegovi kolegi so istočasno v drugih državah takoj dobili možnost študija, kasneje dela. Slovenija ni prepoznala priložnosti, kot je na žalost še danes.
Mladi odhajajo iz kmetijstva, podeželje se prazni, vse pogosteje slišimo obupane klice iz kmetijskih vrst. Statistični podatki to potrjujejo. Kmetje komaj še zmorejo izpolnjevati vse okoljevarstvene, davčne, administrativne in cenovne zahteve, ki jih prednje postavlja družba. Anja Mager, predsednica Zveze Slovenske podeželske mladine, je ena tistih, ki jim ni vseeno, in je pripravljena bojevati bitko za boljšo prihodnost mladih na podeželju. V času njenega mandata je Zveza slovenske podeželske mladine postala eden najbolj zagnanih partnerjev pri oblikovanju kmetijske politike, se vključila v mednarodno sodelovanje in s projektnim delom odprla dodatne možnosti za opolnomočenje mladih kmetov. Česa se bojijo mladi kmetje in zakaj je vredno vztrajati pri delu, ki v družbi ni cenjeno?
Toni Smolej, dolgoletni gorski reševalec, tudi inštruktor reševalec letalec, je z gorskim reševanjem povezan več kot pet desetletij. Gorsko reševanje je poslanstvo, največ odtehta pravočasna pomoč, prostovoljstvo pa oblikuje njegovo življenje. Toni Smolej, prejemnik najvišjega priznanja Civilne zaščite, Zlatega kipca, in drugih visokih priznanj, je tudi miner snežnih plazov, dejaven v civilni zaščiti občine Radovljica, je prvi posredovalec.
Martin Marinč, ravnatelj osnovne šole Fara v bližnjem Kostelu, je pravi poznavalec teh krajev. Bil je med ustanovitelji občine Kostel, dobro pozna tegobe in lepote življenja tukaj ob Kolpi. Sloveniji pa je verjetno najbolj znan kot soustanovitelj in harmonikar pri Prifarskih muzikantih, ki letos praznujejo 35 letnico delovanja. V občinah Kostel in Osilnica v povprečju živi najstarejše prebivalstvo, nekaj čez 50 let so stari v povprečju. To v kraje ob Kolpi prinaša številne izzive, hkrati pa so zaradi lepote narave privlačni za obiskovalce in turiste.
Peter Grum od decembra lani vodi finančno upravo. Z davčno službo je tako rekoč povezan od začetka, saj se je kot vladni štipendist najprej zaposlil kot pripravnik na davčnem uradu v Ljubljani. Potem je v davčni oziroma zdaj finančni upravi opravljal več nalog, vodil različne oddelke, delo je bilo pretežno tesno povezano z informacijskimi tehnologijami in prenovo sistemov. Je tudi najmlajši generalni direktor Fursa oziroma njenih predhodnic. Ta položaj je zasedel z 41. leti. Po izobrazbi je diplomirani pravnik. Vodil je nekaj odmevnih projektov, uvedbo davčnih blagajn, izkoriščanje turističnih bonov, pa tudi vzpostavitev mobilne aplikacije e-davki. In kakšna bo finančna uprava čez pet let? Bo še bolj sodobna, se bo še bolj približala zavezancem in jim olajšala izpolnjevanje davčnih obveznosti ter spodbujala prostovoljno plačevanje ali pa bo šla v smer stroge ustanove z represivnimi prijemi? Tudi o tem z današnjim gostom Petrom Grumom, generalnim direktorjem finančne uprave.
Kako razmišlja o novinarstvu in o RTV-hiši, v kateri je bil zaposlen več kot 41 let in ki preživlja verjetno najbolj turbulentne čase doslej? Kot novinar, urednik, komentator, direktor radia, nekdanji dopisnik iz Moskve, tudi prevajalec in alpinist, sicer pa radijec po duši in srcu, je kritičen in analitičen opazovalec dogajanja doma in po svetu. O dogajanju na ozemlju nekdanje Sovjetske zveze veliko ve, zato ni čudno, da ni napovedoval hitrega konca vojne v Ukrajini, ko se je začela pred letom dni. Danes pravi, da gre "s slabega le še na slabše".
V najstarejšem prirodoslovnem avstrijskem muzeju Joanneum v Gradcu, ki velja tudi za največji univerzalni muzej srednje Evrope, imajo novo vodstvo. Na čelu muzeja, ki združuje pod svojim okrilje 19 enot, je od začetka tega leta slovenski arheolog dr. Marko Mele, ki je postal znanstveni vodja te pomembne kulturne ustanove. Gremij, posebna komisija Joanneuma je odločitev o izbiri Meleta sprejel soglasno in izpostavila strokovno podkovanost slovenskega znanstvenika. Ta je bil doslej zadolžen za urejanje prazgodovinske zbirke graškega arheološkega muzeja in je med drugim lani vodil izkopavanja pod graškim gradom. Dr. Marko Mele bo graški muzej vodil do leta 2027. Med njegovimi prednostnimi izzivi bodo predvsem inovacije, sodelovanje in premik iz muzejskih prostorov navzven.
Na terenu v Cerknem je bil naš gost 39-letni župan občine Cerkno Gašper Uršič, ki je decembra lani začel svoj drugi mandat. Pred vstopom v politiko je bil aktiven kulturnik, v.d. direktorja Lokalne turistične organizacije Laufar Cerkno in samostojni podjetnik. Med drugim ga bomo vprašali, zakaj se je leta 2018 odločil za župansko kandidaturo in kateri so največji razvojni izzivi občine s 4500 prebivalci in približno 6 milijonov evrov visokim letnim proračunom.
Šanson je uglasbena poezija, ki oživi pod odrskimi lučmi. S svojo unikatno interpretacijo, v kateri se spojijo glasba, pesniška beseda in gledališče, nam ga vse od konca 80. let prejšnjega stoletja prinaša Vita Mavrič. Svojo ustvarjalno pot si je tlakovala sama in dvajset let vodila Café teater ter pripravljala festival šansonov La vie en rose. Zadnjih pet let se posveča intimnejšim, vsebinsko zahtevnejšim projektom, kakršen je najnovejši album »Kontra-Alba« z njenimi interpretacijami pesmi Janija Kovačiča.
Preden je vstopila v politiko, je bila sodnica, javnosti pa je postala znana po tem, ko je bila deležna disciplinskega postopka zaradi svojih objav na družbenem omrežju Facebook, v katerih je bila kritična do nekdanjega premiera. Je podpredsednica stranke Gibanje Svoboda, maja lani pa je postala prva predsednica državnega zbora.
Goran Šoster vodi Prleško razvojno agencijo, ki so jo v Ljutomeru ustanovili leta 1998, hkrati pa je član upravnega odbora Društva za razvoj slovenskega podeželja. Z različnimi projekti, ki segajo tudi čez državno mejo, s sodelavci skrbi za napredek in povezovanje zlasti na območju Prlekije in Pomurja, svojo zavezanost ekologiji pa udejanja tudi na svoji vinogradniški kmetiji v osrčju Krajinskega parka Jeruzalem. Kot ljutomerski alternativec se je že pred desetletji vključeval v gibanje za zaščito reke Mure, znan pa je tudi kot soustanovitelj slovenskega in evropskega podeželskega parlamenta. Goran Šoster že od vsega začetka poje v komornem pevskem zboru Orfej, ki v Ljutomeru deluje od leta 1989.
Gost osrednjega Intervjuja na Prvem je zdravnik David Zupančič, specializant infektologije, spletni vplivnež in avtor slovenske knjige leta 2022, Življenje v sivi coni. V svojem knjižnem prvencu, ki je podrl prodajne rekorde, opisuje čas pandemije koronavirusa skozi prizmo mladega zdravnika na ljubljanski Kliniki za infekcijske bolezni in vročinska stanja, obenem pa humorno, iskreno in neposredno odpira še celo vrsto razmislekov o zdravstvenem sistemu, življenju in svetu. Vse troje ima v časih, ki jih živimo, še celo kopico preizkušenj in vprašanj. Davidu Zupančiču jih je zastavljala Mojca Delač.
V studio smo povabili družinskega zdravnika v Zdravstvenem domu Kamnik Roka Ravnikarja, ki je tudi predsednik odbora za osnovno zdravstvo na Zdravniški zbornici. Vprašali ga bomo, kje on vidi rešitev za akutno krizo v družinski medicini, ko 130 tisoč pacientov nima svojega izbranega zdravnika. So ambulante za neopredeljene res edina rešitev, bi lahko zvišali normativ, glavarinski količnik? Pa tudi, kaj misli o stavki, o plačah zdravnikov, kako mlade pritegniti v ta poklic.
Prvo sredo v letu 2023 smo namenili drugemu delu izbora najodmevnejših intervjujev preteklega leta. Kar 51 relevantnih sogovornikov se je zvrstilo lani in med njimi smo izbrali 13 najodmevnejših. Odlomke šestih ste slišali prejšnjo sredo, danes pa bomo predvajali odlomke preostalih sedmih. Slišali boste odlomke iz pogovorov z dr. Gregorjem Modrom, prof. Brunom Giordanijem, arhitektom Robertom Klunom, popotnikom Zvonetom Šerugo, upokojeno kriminalistko Katjo Bašič, s strokovnjakom za vodo prof. dr. Mihaelom Brenčičem in s strokovnjakinjo za prst, Ddr. Ano Vovk.
V terminu sredinega intervjuja smo izbrali 13 odlomkov iz najbolj odmevnih intervjujev leta 2022. V prvem delu bomo slišali razmišljanja dr. Simona Malmenvalla, sinologinje dr. Maje Veselič, arhitekta dr. Miloša Kosca, pedologa dr. Roka Miheliča, dr. Andreja Robide in inženirja Marjana Pipenbaherja.
Maša Ogrizek je po izobrazbi univerzitetna diplomirana sociologinja kulture in filozofinja, je od leta 2008 samozaposlena v kulturi; sprva kot kritičarka, sedaj kot književnica. Njeno pisanje za otroke in mladino odlikuje izpiljen jezik, ki je včasih intoniran humorno, spet drugič poetično. Njena zadnja knjiga Lisičja luna je prejela nagrado večernica za najboljše otroško ali mladinsko literarno delo preteklega leta. Zbirka kratkih zgodb Koko Dajsa v mestu, ki je bila nominirana za nagrado Desetnica, je bila izbrana za projekt Ljubljana bere in so jo prejeli vsi ljubljanski četrtošolci. Po njeni knjigi Gospa s klobukom, ki je bila nominirana za Levstikovo nagrado, pa nastajata celovečerni animirani film in radijska igra.
Slovenski alpinizem je konec novembra dobil novo potrditev, da njegovi predstavniki sodijo med največje legende tovrstnega osvajanja gora. V Brianconu v Franciji je Silvo Karo prejel prestižno nagrado zlati cepin za življenjsko delo v alpinizmu. V več kot 40 let dolgi karieri je alpinistična pot Silva Kara vodila s kmečkega podeželja in domačih Julijskih Alp do brutalnih patagonskih viharjev, prostranih višav Himalaje, ožarjenih granitnih dimnikov Karakoruma in yosemitskih navpičnih zidov. Kakšno veličino dosežkov je žirija, ki podeljuje nagrado zlati cepin, prepoznala v delu sicer tudi Bloudkovega nagrajenca, nosilca odlikovanja red za zasluge Republike Slovenije in častnega člana angleškega Alpine Cluba Silva Kara, boste slišali v Intervjuju.
Pred nekaj več kot tridesetimi leti je pustila delo v tovarni v Rušah in se prepustila petju. Kmalu se je s slovenskim prevodom standarda Is You Is or Is You Ain't My Baby – A si ti al' nisi ti moj ljubi – povzpela na vrh lestvic in osvojila domače občinstvo s svojim nežnim, žametnim glasom. Bila je prva jazzovska pevka pri nas, ki se je zavestno in z vsem srcem posvečala jazzovski glasbi in jo želela s prepevanjem tudi v slovenščini približati širšemu občinstvu. Ko je spoznala ameriškega pianista Steva Klinka, sta postala nerazdružljiv tandem tako v glasbenem kot zasebnem življenju in skupaj že skoraj trideset let pišeta čudovito zgodbo. Pred njo je izdaja petnajstega samostojnega albuma, ki ga je posnela z nacionalnim jazzovskim orkestrom, Big Bandom RTV Slovenija. Poglobljenost v besedilo in zvok skladb naredita njene interpretacije srčne, iskrene ter občutene. Mio Žnidarič gosti glasbena urednica Alja Kramar.
Nacionalni svet invalidskih organizacij Slovenije zastopa interese več kot 118.000 slovenskih invalidov. Je nevladna organizacija, ki prostovoljno združuje reprezentativne in druge invalidske organizacije, ki delujejo na državni ravni v Republiki Sloveniji. Gostja sredinega Intervjuja je magistrica Mateja Toman, ki je letos oktobra, pred tem je bila vršilka dolžnosti, postala predsednica Nacionalnega sveta invalidskih organizacij Slovenije. Ob prihajajočem 3. decembru, mednarodnem dnevu invalidov, smo z gostjo magistrico Matejo Toman osvetlili, kakšno je dejansko stanje na področju temeljnih pravic in enakih možnosti invalidov v naši družbi ter s kakšnimi izzivi se spopadajo invalidi v vsakdanjem življenju. Z njo se je pogovarjala Petra Medved.
Te dni je pozornost svetovne javnosti, predvsem športne, usmerjena v arabski svet. Gre za predel sveta, ki slovi tudi po megalomanskih arhitekturnih presežkih in z različnimi mednarodnimi projekti privablja vlagatelje, pa tudi ustvarjalce z vsega sveta. Mednje štejemo tudi Slovenca, ki že več let uspešno deluje v Zalivu. Oblikovalec in arhitekt Robert Klun je za različne projekte prejel številne mednarodne nagrade. Najbolje ga je javnost spoznala pri projektu slovenskega paviljona na EXPU 2020 v Dubaju. Je tudi eden tistih, ki so popeljali slovensko pohištveno industrijo, arhitekturo in dizajn v Savdsko Arabijo. Kako realno je zastavljen projekt Neom, pametno mesto, stolpnica, ki naj bi se v dolžini 170 kilometrov v ravni črti vila čez puščavo? Kaj se bo zgodilo s stadioni po koncu svetovnega prvenstva v Katarju?
Primeri spolnega nadlegovanja, izkoriščanja in zlorab praviloma vedno pretresejo javnost. Zaradi spolnega nasilja je policija v zadevi Fotopub že vložila prvo ovadbo, in sicer za štiri kazniva dejanja,od tega za dve zoper spolno nedotakljivost. Ob dogajanju v jahalnem klubu v Ljubljani policija opravlja preiskave. Nekatere žrtve so v obeh omenjenih primerih torej povedale svoje. 18. novembra zaznamujemo evropski dan boja za zaščito otrok pred spolnim izkoriščanjem in spolnimi zlorabami, 25. novembra pa mednarodni dan boja proti nasilju nad ženskami. Kje smo kot družba? Smo dovolj ozaveščeni? Da še vedno vlada taka družbena klima, da žrtve o tem ne govorijo, pravi Katja Bašič, upokojena kriminalistka z bogatimi izkušnjami na področju spolnega nasilja. Je spolnega nasilja zdaj več kot pred desetletji?
Neveljaven email naslov