Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Esma Redžepova Teodosievska, dama z mogočnim in čustvenim glasom, je pevka, ki je romsko tradicionalno glasbo postavila na svetovne odre. Borka za človekove pravice in humanitarka, je s pokojnim možem posvojila in glasbeno izobrazila 47 dečkov. Divo, za katero je več kot 60 let trajajoča glasbena pot, je Enisa Brizani obiskala v rodnem Skopju.
Esma Redžepova Teodosievska, dama z mogočnim in čustvenim glasom, je pevka, ki je romsko tradicionalno glasbo postavila na svetovne odre in jo popularizirala. Je tudi velika borka za človekove pravice in humanitarka. S pokojnim možem Stevom Teodosievskim, ki jo je odkril in ponesel med zvezde, sta posvojila in glasbeno izobrazila 47 dečkov, sama pa je pred leti posvojila dekle, ki v glasbenih krogih velja za njeno naslednico. Divo, za katero je več kot 60 let trajajoča glasbena pot in ki bo letos praznovala 73 let, je Enisa Brizani obiskala v rodnem Skopju.
V prvi polovici 50-ih se je prvič pojavila na odru in takoj zmagala. Ravnatelj osnovne šole, ki jo je obiskovala jo je poslal na radijsko tekmovanje “Mikrofon je vaš«. Z avtorsko skladbo Čhaje Šukarije je bila pri enajstih popularna že v celotni Jugoslaviji. Rojena je v Skopju, kot peta od šestih otrok, ime je dobila po babici. V času njenega odraščanja je bilo pomanjkanje vsepovsod prisotno.
“V tem času je manjkalo veliko stvari. Tudi če si imel denar nekaterih stvari nisi mogel kupiti. Ampak se ne pritožujem, kot otrok sem imela lepo otroštvo. Izhajam iz velike družine, oče je igral na bobne in pel. Bil je invalid, brez ene noge. Nisem ga poznala z dvema nogama in zaradi tega sem bila vedno žalostna. Delal je kot čistilec čevljev, na ulici. Ko sem postala popularna sem mu kupila čistilni salon v centru mesta. Čeprav je bil kot invalid zaznamovan, je bil zelo delaven. Tudi moja mama je delala; v sindikatu kot higieničarka. Vsi otroci smo izšolani in dobro vzgojeni. Kot otrok sem vedno rada imela svojo žepnino. Pri 8-ih sem prenašala mleko, 4 litre na dan. V neki zgradbi sem čistila še stopnišče. Tako sem vedno imela svoj denar. Rada sem hodila v gledališče in v kino. To je bila moja strast, to sem imela zelo rada.”
Malo romsko dekletce, ki si je upalo peti v romščini je v trenutku postalo uspešnica. K temu je pripomogel mogočen glas in z emocijami prežete interpretacije barvite in bogate romske glasbe. Poleg nje in očeta, je bila glasbeno nadarjena tudi njena starejša sestra Sajka, ki je kot pravi Esma, pela lepše, imela boljši glas in večji razpon. Pa vendar je uspela le Esma, in to pravi je bila velika sreča.
“Mislim da je to največja loterija na kateri sem zadela – da sem spoznala Steva Teodosievskega. Resnično sem zadela glavni dobitek. Bila sem še otrok, pri 10, 11 letih me je nekdo moral voditi po tej poti in zaščititi. In on me je v tem pogledu zelo ščitil. V tem času je bilo slišati: »poglejte jo, ciganka je prišla peti«. To me ni več prizadelo. To se je dogajalo s strani umetnikov, ki so bili ljubosumni name. Mislim, saj to je bilo normalno. Stevo me je vabil na koncerte, kjer so mu makedonski pevci in pevke govorili: »Joj, zakaj voziš to ciganko s seboj, sramoti nas«. Odvrnil jim je: » Ljudje imajo Esmo radi, če je ne povabim, ne bo niti koncerta.« Prvič se je zgodilo da se na odru pojavlja dekletce, ki povrh vsega ni Makedonka in ljudem je bilo to zanimivo. Na odru sem bila živahna, sproščena, za razliko od ostalih pevk sem vedno pela in hkrati plesala.”
Po končani osnovni šoli se je s Stevom Teodosievskim, ki jo je vzel pod okrilje, preselila v Beograd. Učitelj je kasneje postal njen mož, skupaj sta posvojila in glasbeno izobrazila 47 dečkov.
“Sama sem imela pri njemu privilegije, ni me želel prizadeti, rad je skrbel za mene. Rad me je imel – kaj naj rečem. Vzljubil me je še kot dekletce in čakal da odrastem, da se poroči z mano. 5 let je vztrajal, od mojega 18 do 23 leta, na koncu sem pristala. Seveda sem ga spoštovala, cenila kot osebo, kot prijatelja, nisem se pa želela poročiti z njim. Nisem niti pomislila na to, saj sem v njem videla učitelja. Poleg tega je bil precej starejši od mene, med nama je bilo 22 let razlike, in to me je zelo motilo.”
Kraljica romske glasbe je postala leta 1976 na prvem festivalu romske glasbe v indijskem Chandigarju. Indija pravi, je tega leta nekako priznala, da Romi izhajajo iz Indije. Leta 1983 je priznala še jezik, slovar in izvor, zdaj pojavljajo težnje po priznanju Indije kot države, ki bi Rome po svetu priznala za svojo manjšino.
“To je resnica. To je resnica. Če pogledate romski narod – to so iste tradicije, ki so indijske. Uporabljamo enake rituale in obrede pri poroki, zaroki, umiranju, rojstvu … veliko tega je ohranjenega, še posebej v Makedoniji. Indija je matična država. Zanimivo je, da želijo Romi živeti po vsem svetu. Ne priznavajo – to je moja država. Pravijo: mi smo na tem svetu, na tej zemeljski krogli, ki ni od nikogar. Je od vseh.”
Esma je znana tudi po svoji dobrodelnosti. S pokojnim možem, sta posvojila in glasbeno izobrazila 47 dečkov, po smrti soproga, učitelja in prijatelja, je posvojila dekle, ki velja v glasbenem smislu za njeno naslednico. V pokoj, se bo pravi, odpravila ko bo videla, da ne poje več tako dobro.
“Takrat se bom sama umaknila. Žalostno bi bilo, da me ljudje gledajo in da ne pojem dobro. Še vedno sem dovolj pri močeh, še vedno sem na 80%, ko pridem do 70% bom odnehala. Spočijem se, dokaj zdravo živim, ni težav. Prehranjujem se zdravo, pazim na veliko stvari, počutim se dobro.”
Esma Redžepova ni cenjena samo v Makedoniji, temveč po vsem svetu. Na vrhuncu kariere je odpela več kot 600 koncertov na leto. Ob dogovarjanju za ta intervju, so nam povedali, da Esmin dom najdemo, če taksistu samo povemo naj nas pelje do tja. Vsi v Skopju vedo kje živi dama, ki jo je predsednik države imenoval za nacionalno umetnico za širjenje kulture. Dvakrat je bila nominirana za Nobelovo nagrado za mir.
“Imam tudi druga odlikovanja, tudi od Tita in veliko priznanj iz sveta. Sem recimo druga pevka v svetu po glasu – petju. To je bilo v Ameriki. Prva je Ela Fitzgerald, druga sem jaz. Sem pacifistka. Ko se pojavijo težave, sem tam da bi pomirila strasti. Zdaj mi je zelo težko ko se dogajajo selitve migrantov, boli me duša. Tam sem bila 2x, 3x in delila pakete humanitarne pomoči. To je zelo težko. Če samo pomislite, da ljudje bežijo, da bi si rešili življenje. Če mene vprašate bi ustavila vse ure sveta in nikjer ne bi bilo vojn. Zakaj vojne? Zakaj ne bi raje čas namenili temu, da se podaljša obstoj človeške rase. Projektirajo bombe, da bi porušili kar so zgradili. Zakaj? To se pogosto sprašujem. V 21. stoletju so vojne, okupirana območja, kjer vam govorijo kaj lahko in česar ne. V današnjem času računalnikov, ko v minuti dobimo informacije, od vsepovsod…to mi ne gre v glavo in s tem se nikakor ne morem sprijazniti.”
Zadnja leta je svetnica v skopskem mestnem svetu. Makedonija je kot, pravi naredila najboljše kar je lahko za romski narod s priznanjem v ustavi.
“V Makedoniji smo v ustavi priznani kot narod – kot romski narod. Imamo namestnike, ministre, zdravnike, vse profile, ki obstajajo. Veliko se dela na izobraževanju. Poglejte, jaz sem prva Rominja, ki je pela v romskem jeziku na radiu Skopje in po svetu. Pazite to je velika stvar; po tem se meri demokracija do romskega naroda. Makedonija ima romski narod rada, zanimivo je da ni predsodkov, da živijo skupaj in da ni nobenih težav. Seveda je še vedno prisotna revščina, ne samo med Romi.”
Bogastva diva z več kot 60 letno kariero, ne meri z materialnimi dobrinami, temveč z dobrodelnostjo. Želje so povezane z zdravjem in nastopanjem pa tudi…
“želim dokončati še muzej in odpreti ljudsko kuhinjo. Da bi se lahko pri meni brezplačno najedlo 150 ljudi. To želim narediti. Hiša je velika, ima 860 m2, prostora je dovolj tudi za to dvoje. Mislim, da bom to naredila, to so moje sanje. Pomagati z obrokom tistim, ki nimajo.”
Borka za človekove pravice in humanitarka, ki se je stereotipni podobi Romov upirala na svetovnih glasbenih odrih, pravi:
“Celemu svetu želim povedati in tudi Sloveniji – Romi so kozmopoliti. Moto Romov je »gola prihajaš na svet, in gola odhajaš. Ničesar ne nosiš s seboj.« To imejte v mislih vse življenje. Romi tako živijo. Ne moremo jim reči to je moja zemlja … celo najbolj strupena kača lahko prečka ozemlje brez vsega. In tako želijo živeti Romi. To so ljudje, ki niso nikoli s silo zasedali ozemlja, sprožili nobene vojne. To je miroljuben narod, ki podaja roko vsakemu če jo le kdo ponudi njemu. In to je redko. Mnogo ljudi na Rome gleda s predsodki. Ste kdaj slišali da bi Rom ukradel velike vsote denarja? Tega ni. Če so kradli so kradli malenkosti, kot sta kruh in mleko, da nahranijo otroke.”
8. aprila bo 72 letna Esma Redžepova po 5 letih zopet nastopila v Ljubljani. Njeni koncerti pravi, združujejo. Radi jo imajo od Triglava do Vardarja.
“Radi me imajo kot da sem njihova, kot da sem Jugoslavija, ženska, ki je vse spajala. In ki ni opredeljena, ki je prava jugoslovanka. Na koncertu bo veselo, bodo stari in novi hiti. Vse skupaj vas vabim na koncert 8. aprila, ki je sicer dan romskega naroda celega sveta. Mislim, da bo veselo in da boste za dve uri pozabili na vse težave. Toliko od Esme Redžepove Teodosievske.”
Esma Redžepova, Kraljica romske glasbe, bo na Svetovni dan Romov, v petek, 8. aprila, nastopila v Ljubljani! Na velikem koncertu, ki bo potekal na dvorišču dvorca Selo (Etno klub Zlati zob), se ji bo pridružila skupina Šukar! Prvi program Radia Slovenija bo koncertni dogodek posnel, posnetku koncerta boste lahko prisluhnili v oddaji Naše poti, v ponedeljek 18.4.2016 ob 21.00.
Esma Redžepova Teodosievska, dama z mogočnim in čustvenim glasom, je pevka, ki je romsko tradicionalno glasbo postavila na svetovne odre. Borka za človekove pravice in humanitarka, je s pokojnim možem posvojila in glasbeno izobrazila 47 dečkov. Divo, za katero je več kot 60 let trajajoča glasbena pot, je Enisa Brizani obiskala v rodnem Skopju.
Esma Redžepova Teodosievska, dama z mogočnim in čustvenim glasom, je pevka, ki je romsko tradicionalno glasbo postavila na svetovne odre in jo popularizirala. Je tudi velika borka za človekove pravice in humanitarka. S pokojnim možem Stevom Teodosievskim, ki jo je odkril in ponesel med zvezde, sta posvojila in glasbeno izobrazila 47 dečkov, sama pa je pred leti posvojila dekle, ki v glasbenih krogih velja za njeno naslednico. Divo, za katero je več kot 60 let trajajoča glasbena pot in ki bo letos praznovala 73 let, je Enisa Brizani obiskala v rodnem Skopju.
V prvi polovici 50-ih se je prvič pojavila na odru in takoj zmagala. Ravnatelj osnovne šole, ki jo je obiskovala jo je poslal na radijsko tekmovanje “Mikrofon je vaš«. Z avtorsko skladbo Čhaje Šukarije je bila pri enajstih popularna že v celotni Jugoslaviji. Rojena je v Skopju, kot peta od šestih otrok, ime je dobila po babici. V času njenega odraščanja je bilo pomanjkanje vsepovsod prisotno.
“V tem času je manjkalo veliko stvari. Tudi če si imel denar nekaterih stvari nisi mogel kupiti. Ampak se ne pritožujem, kot otrok sem imela lepo otroštvo. Izhajam iz velike družine, oče je igral na bobne in pel. Bil je invalid, brez ene noge. Nisem ga poznala z dvema nogama in zaradi tega sem bila vedno žalostna. Delal je kot čistilec čevljev, na ulici. Ko sem postala popularna sem mu kupila čistilni salon v centru mesta. Čeprav je bil kot invalid zaznamovan, je bil zelo delaven. Tudi moja mama je delala; v sindikatu kot higieničarka. Vsi otroci smo izšolani in dobro vzgojeni. Kot otrok sem vedno rada imela svojo žepnino. Pri 8-ih sem prenašala mleko, 4 litre na dan. V neki zgradbi sem čistila še stopnišče. Tako sem vedno imela svoj denar. Rada sem hodila v gledališče in v kino. To je bila moja strast, to sem imela zelo rada.”
Malo romsko dekletce, ki si je upalo peti v romščini je v trenutku postalo uspešnica. K temu je pripomogel mogočen glas in z emocijami prežete interpretacije barvite in bogate romske glasbe. Poleg nje in očeta, je bila glasbeno nadarjena tudi njena starejša sestra Sajka, ki je kot pravi Esma, pela lepše, imela boljši glas in večji razpon. Pa vendar je uspela le Esma, in to pravi je bila velika sreča.
“Mislim da je to največja loterija na kateri sem zadela – da sem spoznala Steva Teodosievskega. Resnično sem zadela glavni dobitek. Bila sem še otrok, pri 10, 11 letih me je nekdo moral voditi po tej poti in zaščititi. In on me je v tem pogledu zelo ščitil. V tem času je bilo slišati: »poglejte jo, ciganka je prišla peti«. To me ni več prizadelo. To se je dogajalo s strani umetnikov, ki so bili ljubosumni name. Mislim, saj to je bilo normalno. Stevo me je vabil na koncerte, kjer so mu makedonski pevci in pevke govorili: »Joj, zakaj voziš to ciganko s seboj, sramoti nas«. Odvrnil jim je: » Ljudje imajo Esmo radi, če je ne povabim, ne bo niti koncerta.« Prvič se je zgodilo da se na odru pojavlja dekletce, ki povrh vsega ni Makedonka in ljudem je bilo to zanimivo. Na odru sem bila živahna, sproščena, za razliko od ostalih pevk sem vedno pela in hkrati plesala.”
Po končani osnovni šoli se je s Stevom Teodosievskim, ki jo je vzel pod okrilje, preselila v Beograd. Učitelj je kasneje postal njen mož, skupaj sta posvojila in glasbeno izobrazila 47 dečkov.
“Sama sem imela pri njemu privilegije, ni me želel prizadeti, rad je skrbel za mene. Rad me je imel – kaj naj rečem. Vzljubil me je še kot dekletce in čakal da odrastem, da se poroči z mano. 5 let je vztrajal, od mojega 18 do 23 leta, na koncu sem pristala. Seveda sem ga spoštovala, cenila kot osebo, kot prijatelja, nisem se pa želela poročiti z njim. Nisem niti pomislila na to, saj sem v njem videla učitelja. Poleg tega je bil precej starejši od mene, med nama je bilo 22 let razlike, in to me je zelo motilo.”
Kraljica romske glasbe je postala leta 1976 na prvem festivalu romske glasbe v indijskem Chandigarju. Indija pravi, je tega leta nekako priznala, da Romi izhajajo iz Indije. Leta 1983 je priznala še jezik, slovar in izvor, zdaj pojavljajo težnje po priznanju Indije kot države, ki bi Rome po svetu priznala za svojo manjšino.
“To je resnica. To je resnica. Če pogledate romski narod – to so iste tradicije, ki so indijske. Uporabljamo enake rituale in obrede pri poroki, zaroki, umiranju, rojstvu … veliko tega je ohranjenega, še posebej v Makedoniji. Indija je matična država. Zanimivo je, da želijo Romi živeti po vsem svetu. Ne priznavajo – to je moja država. Pravijo: mi smo na tem svetu, na tej zemeljski krogli, ki ni od nikogar. Je od vseh.”
Esma je znana tudi po svoji dobrodelnosti. S pokojnim možem, sta posvojila in glasbeno izobrazila 47 dečkov, po smrti soproga, učitelja in prijatelja, je posvojila dekle, ki velja v glasbenem smislu za njeno naslednico. V pokoj, se bo pravi, odpravila ko bo videla, da ne poje več tako dobro.
“Takrat se bom sama umaknila. Žalostno bi bilo, da me ljudje gledajo in da ne pojem dobro. Še vedno sem dovolj pri močeh, še vedno sem na 80%, ko pridem do 70% bom odnehala. Spočijem se, dokaj zdravo živim, ni težav. Prehranjujem se zdravo, pazim na veliko stvari, počutim se dobro.”
Esma Redžepova ni cenjena samo v Makedoniji, temveč po vsem svetu. Na vrhuncu kariere je odpela več kot 600 koncertov na leto. Ob dogovarjanju za ta intervju, so nam povedali, da Esmin dom najdemo, če taksistu samo povemo naj nas pelje do tja. Vsi v Skopju vedo kje živi dama, ki jo je predsednik države imenoval za nacionalno umetnico za širjenje kulture. Dvakrat je bila nominirana za Nobelovo nagrado za mir.
“Imam tudi druga odlikovanja, tudi od Tita in veliko priznanj iz sveta. Sem recimo druga pevka v svetu po glasu – petju. To je bilo v Ameriki. Prva je Ela Fitzgerald, druga sem jaz. Sem pacifistka. Ko se pojavijo težave, sem tam da bi pomirila strasti. Zdaj mi je zelo težko ko se dogajajo selitve migrantov, boli me duša. Tam sem bila 2x, 3x in delila pakete humanitarne pomoči. To je zelo težko. Če samo pomislite, da ljudje bežijo, da bi si rešili življenje. Če mene vprašate bi ustavila vse ure sveta in nikjer ne bi bilo vojn. Zakaj vojne? Zakaj ne bi raje čas namenili temu, da se podaljša obstoj človeške rase. Projektirajo bombe, da bi porušili kar so zgradili. Zakaj? To se pogosto sprašujem. V 21. stoletju so vojne, okupirana območja, kjer vam govorijo kaj lahko in česar ne. V današnjem času računalnikov, ko v minuti dobimo informacije, od vsepovsod…to mi ne gre v glavo in s tem se nikakor ne morem sprijazniti.”
Zadnja leta je svetnica v skopskem mestnem svetu. Makedonija je kot, pravi naredila najboljše kar je lahko za romski narod s priznanjem v ustavi.
“V Makedoniji smo v ustavi priznani kot narod – kot romski narod. Imamo namestnike, ministre, zdravnike, vse profile, ki obstajajo. Veliko se dela na izobraževanju. Poglejte, jaz sem prva Rominja, ki je pela v romskem jeziku na radiu Skopje in po svetu. Pazite to je velika stvar; po tem se meri demokracija do romskega naroda. Makedonija ima romski narod rada, zanimivo je da ni predsodkov, da živijo skupaj in da ni nobenih težav. Seveda je še vedno prisotna revščina, ne samo med Romi.”
Bogastva diva z več kot 60 letno kariero, ne meri z materialnimi dobrinami, temveč z dobrodelnostjo. Želje so povezane z zdravjem in nastopanjem pa tudi…
“želim dokončati še muzej in odpreti ljudsko kuhinjo. Da bi se lahko pri meni brezplačno najedlo 150 ljudi. To želim narediti. Hiša je velika, ima 860 m2, prostora je dovolj tudi za to dvoje. Mislim, da bom to naredila, to so moje sanje. Pomagati z obrokom tistim, ki nimajo.”
Borka za človekove pravice in humanitarka, ki se je stereotipni podobi Romov upirala na svetovnih glasbenih odrih, pravi:
“Celemu svetu želim povedati in tudi Sloveniji – Romi so kozmopoliti. Moto Romov je »gola prihajaš na svet, in gola odhajaš. Ničesar ne nosiš s seboj.« To imejte v mislih vse življenje. Romi tako živijo. Ne moremo jim reči to je moja zemlja … celo najbolj strupena kača lahko prečka ozemlje brez vsega. In tako želijo živeti Romi. To so ljudje, ki niso nikoli s silo zasedali ozemlja, sprožili nobene vojne. To je miroljuben narod, ki podaja roko vsakemu če jo le kdo ponudi njemu. In to je redko. Mnogo ljudi na Rome gleda s predsodki. Ste kdaj slišali da bi Rom ukradel velike vsote denarja? Tega ni. Če so kradli so kradli malenkosti, kot sta kruh in mleko, da nahranijo otroke.”
8. aprila bo 72 letna Esma Redžepova po 5 letih zopet nastopila v Ljubljani. Njeni koncerti pravi, združujejo. Radi jo imajo od Triglava do Vardarja.
“Radi me imajo kot da sem njihova, kot da sem Jugoslavija, ženska, ki je vse spajala. In ki ni opredeljena, ki je prava jugoslovanka. Na koncertu bo veselo, bodo stari in novi hiti. Vse skupaj vas vabim na koncert 8. aprila, ki je sicer dan romskega naroda celega sveta. Mislim, da bo veselo in da boste za dve uri pozabili na vse težave. Toliko od Esme Redžepove Teodosievske.”
Esma Redžepova, Kraljica romske glasbe, bo na Svetovni dan Romov, v petek, 8. aprila, nastopila v Ljubljani! Na velikem koncertu, ki bo potekal na dvorišču dvorca Selo (Etno klub Zlati zob), se ji bo pridružila skupina Šukar! Prvi program Radia Slovenija bo koncertni dogodek posnel, posnetku koncerta boste lahko prisluhnili v oddaji Naše poti, v ponedeljek 18.4.2016 ob 21.00.
Metka Klevišar je dobro poznano ime, osebnost v slovenskem javnem prostoru. Najširši javnosti najbolj znana kot Dobrotnica leta, pa tudi kot publicistka, prevajalka, zdravnica, ki je desetletja svoje poklicne kariere posvetila bolnikom s pljučnim rakom na ljubljanskem Onkološkem inštitutu. Je ustanoviteljica Slovenskega društva Hospic, njeno življenje pa je zaznamovala tudi multipla skleroza. Njene misli - skozi objave v knjigah, ki se jih je nabralo že 13, pa tudi v kolumnah, spletnih zapisih in v pogovorih ter predavanjih - odmevajo med vse bolj številnim občinstvom, ki hrepeni po globljih spoznanjih o življenju in smrti ter medčloveških odnosih pa tudi povsem vsakdanjih stvareh, kjer se skriva največ navdiha za vero v življenje. Tonski mojster Vjekoslav Mikez in avtorica Intervjuja Liana Buršič sta dr. Metko Klevišar, sicer rojeno Ljubljančanko, obiskala na njenem domu v Celju. Prisluhnite pogovoru o starosti, medicini, veri v življenje in sočutne odnose pa tudi o umiranju, paliativni oskrbi in bolezni, s to modro Slovenko leta 1995, ki pravi, da je ena najbolj pomembnih stvari v življenju - poslušanje.
Država je stanje človekovega duha, je že pred časom zapisal doktor Janez Markeš, novinar in publicist, ki že od osamosvojitve analitično spremlja razvoj Slovenije. Ali obstaja »slovenska doktrina šoka«? Ali ekonomija postaja temeljna pravica demokracije? Mar res izginja javni prostor umne države? Se pod težo populizmov izgublja razsvetljenski karakter slovenske družbe? V sredinem intervjuju se bo z doktorjem Janezom Markešem pogovarjal Bojan Leskovec.
Zanimiv gost in aktualne teme so stalnica osrednjega Intervjuja na Prvem. Vsako sredo ob 10.10.
Po dveh in več mesecih izobraževanja na daljavo je čas za refleksijo o tem, kaj je prinesel »korona čas« in z njim povezan nov način izobraževanja. Učitelji so čez noč učni proces prestavili v virtualno okolje, nekateri starši in učenci so obupovali nad domačim delom za šolo, pristojni so ugotavljali, da izobraževanje na daljavo poteka dobro, maturanti so se neuslišano zavzemali vsaj za prilagojeno izpeljavo mature, psihologi so opozarjali na socialno dimenzijo šolskega procesa, strokovnjaki pa na pomanjkljivosti priporočil šolskih oblasti. Kakšno šolsko oceno bi torej dobilo slovensko izobraževanje na daljavo? Odgovor bomo iskali v pogovoru s strokovnjakom s področja pedagogike in didaktike dr. Damijanom Štefancem, izrednim profesorjem na Oddelku za pedagogiko in andragogiko ljubljanske Filozofske fakultete, glavnim urednikom revije Sodobna pedagogika in podpredsednikom Zveze društev pedagoških delavcev Slovenije.
Igor Kadunc, generalni direktor RTV Slovenija, o tem, kako se je javna radiotelevizija izkazala v času pandemije, o varčevanju, pritiskih, napadih, iskanju rešitev, delu nadzornikov in programskega sveta, odnosih z vlado, ministrstvom za kulturo … ''Sem tukaj in se trudim,'' pravi Igor Kadunc, ki poudarja, da lahko RTV za vsak evro, ki ga dobi, naročnikom pogleda v oči. Ko ga vprašamo o razlogih za številne napade na RTV, pa pravi: »Vse to se počne z nekim namenom.«
Septembra je vodenje Holdinga Kobilarna Lipica prevzel diplomirani inženir živilske tehnologije Matej Oset. Nadzorni svet je prepričal z izkušnjami s področja investicij, turizma, dela s kadri, vodenja in povezovanja večjih organizacijskih enot ter z jasno vizijo razvoja kobilarne. V devetih mesecih, odkar je vstopil v kobilarno, se je pričela obnova hotela Maestoso in bazenskega kompleksa, uspelo mu je pomiriti razgrete strasti med nekdanjim vodstvom in lokalno skupnostjo, čas, v katerem je prevzel vodenje, pa je dodobra zaznamovala tudi korona kriza. Med drugim je odnesla slavje ob 440-ti obletnici lipiške kobilarne, ki ga bodo nadoknadili v septembru.
Zaposlena na Kliniki za infekcijske bolezni in vročinska stanja, izredna profesorica na Medicinski fakulteti v Ljubljani, izvajalka predmeta tudi na Fakulteti za zdravstvo Angele Boškin. Drobec iz kariere specialistke infektologinje, ki jo je marsikdo spoznal pred enajstimi tedni ob nastopu epidemije novega koronavirusa. Prof. dr. Bojana Beović, dr. med., nam je kot vodja svetovalne skupine pri Ministrstvu za zdravje iz dneva v dan sporočala novice o aktualnem stanju, nam svetovala, priporočala, spodbujala z navodili o samozaščitnem vedenju. V naslednji uri nam bo v pogovoru z Lucijo Fatur odstrla nekatere tančice obdobja, v katerem smo se znašli pred dobrima dvema mesecema.
Ob svetovnem dnevu čebel je gost Intervjuja na Prvem eden najbolj iskanih predavateljev na področju vzreje čebel, dr. Peter Kozmus, podpredsednik svetovne strokovne organizacije Apimondije – Mednarodne zveze čebelarskih organizacij, predsednik sveta za čebelarstvo na Ministrstvu za kmetijstvo, raziskovalec in predan čebelar. Nekatere države po svetu še nimajo posluha za čebelarstvo. Tudi divji opraševalci izginjajo. Organizacija združenih narodov letos poziva državne institucije in posameznike k večjemu angažiranju in k dejanjem za ohranitev čebel in divjih opraševalcev. Ti za preživetje, tako kot človeštvo, potrebujejo čist zrak, čisto vodo in čisto okolje. V pogovoru z Jernejko Drolec razkriva, v čem so slovenski čebelarji drugačni od večine drugih po svetu in kakšna je prepoznavnost Slovenije v svetovni industriji čebelarstva ter o potrebnih nadaljnjih korakih za razvoj čebelarstva pri nas.
Tokratna gostja oddaje Intervju Dr. Mojca Zvezdana Dernovšek, psihiatrinja in redna profesorica na Medicinski fakulteti v Ljubljani pravi, da se bomo na našo spremenjeno vsakdanjo realnost, na stalno negotovost in tudi na povečane občutke nelagodja, ki jih je prinesla epidemija koronavirusa, slej kot prej navadili. Kar nas v Sloveniji še čaka pa je epidemija izgorelosti, opozarja in dodaja, da so pozitivne spremembe za boljšo kakovost naših življenj možne in da pomoč za ljudi v stiski obstaja.
Zahodna afriška celinska država Burkina Faso, ki človeka prevzame zaradi mikavne magičnosti glasbe, ritualnih plesov in mask, zadnja leta pa zaradi terorja čeznacionalnih terorističnih skupin sodi med nevarne države, se je socialni antropologinji, dr. Lizi Debevec usedla v srce in postala njena domovina. Podobno je njen dom postala severovzhodna država Etiopija, v kateri je več let raziskovala, poučevala in živela. Vsakdanje življenjske prakse je skozi osebne zgodbe z antropološkimi metodami preučevala torej v Deželi pokončnih ljudi, kar odkriva pomen imena Burkina Faso, in v najstarejši afriški državi, razgibani, pestri in slikoviti in »zibelki človeške civilizacije in križišču ljudstev«, saj so v Etiopiji našli več milijonov let staro okostje ženskega človečnjaka, ki ga poznamo po imenu Lucy. Z gostjo Lizo Debevec, ki je pred tedni prispela nazaj v Slovenijo, kjer čaka na odhod na Švedsko, se bo Magda Tušar pogovarjala o različnih obrazih obeh držav, ki ju je, tako kot skoraj ves svet, zajela pandemija koronavirusa, dotaknili se bosta tudi njenega poklicnega ukvarjanja z vodo, saj je v Etiopiji Liza Debevec delovala v okviru Mednarodnega inštituta za upravljanje z vodo.
Zahodna afriška celinska država Burkina Faso, ki človeka prevzame zaradi mikavne magičnosti glasbe, ritualnih plesov in mask, zadnja leta pa zaradi terorja čeznacionalnih terorističnih skupin sodi med nevarne države, se je socialni antropologinji, dr. Lizi Debevec usedla v srce in postala njena domovina. Podobno je njen dom postala severovzhodna država Etiopija, v kateri je več let raziskovala, poučevala in živela. Vsakdanje življenjske prakse je skozi osebne zgodbe z antropološkimi metodami preučevala torej v Deželi pokončnih ljudi, kar odkriva pomen imena Burkina Faso, in v najstarejši afriški državi, razgibani, pestri in slikoviti in »zibelki človeške civilizacije in križišču ljudstev«, saj so v Etiopiji našli več milijonov let staro okostje ženskega človečnjaka, ki ga poznamo po imenu Lucy. Z gostjo Lizo Debevec, ki je pred tedni prispela nazaj v Slovenijo, kjer čaka na odhod na Švedsko, se bo Magda Tušar pogovarjala o različnih obrazih obeh držav, ki ju je, tako kot skoraj ves svet, zajela pandemija koronavirusa, dotaknili se bosta tudi njenega poklicnega ukvarjanja z vodo, saj je v Etiopiji Liza Debevec delovala v okviru Mednarodnega inštituta za upravljanje z vodo.
Direktor Klinike Golnik dr. Aleš Rozman zadnje tedne znanje, čas in energijo skupaj s sodelavci namenja obvladovanju novega koronavirusa. V bolnišnici so za sprejem okuženih bolnikov - med njimi so oskrbovanci domov za starejše občane - negovalni oddelek preuredili v oddelek za covid 19. Zaradi zdravstvene krize so v ozadju ostali tudi načrti, povezani z nadaljnjimi prostorskimi naložbami bolnišnice, ki bo prihodnje leto praznovala 100 let. Interventni pulmolog Aleš Rozman je član svetovalne vladne skupine za področje zdravstva med epidemijo, strokovno pa spremlja tudi razmere v domovih za starejše občane na Spodnjem Gorenjskem.
Na svetovni dan Zemlje Jernejka Drolec gosti doktorico agrometeorologije Andrejo Sušnik z Agencije Republike Slovenije za okolje. Naša sogovornica, po izobrazbi agronomka, se profesionalno posveča predvsem agrometeorološkim vprašanjem na področju suše. Blizu so ji teme o trajnostni rabi tal, trajnostni rabi vode, ohranjanju naravnih virov, skratka, za razliko od političnih odločevalcev, ki podcenjujejo akutno nujnost po prilagajanju na podnebne spremembe, se vključuje v mednarodne projekte, s katerimi aktivno iščejo rešitve za povečanje odpornosti na podnebne spremembe. Prava oseba za pogovor ob svetovnem dnevu Zemlje, saj so podnebne spremembe največji izziv prihodnosti človeštva na našem planetu.
Ravnatelj Narodne in univerzitetne knjižnice Viljem Leban je že vse svoje poklicno življenje povezan s knjižnicami. Bil je direktor treh knjižnic, Univerzitetne knjižnice Univerze na Primorskem, direktor kranjske knjižnice ter direktor Knjižnice Cirila Kosmača v Tolminu. Od lanskega leta, ko je prevzel vodenje Narodne in univerzitetne knjižnice, za katero pravi, da predstavlja srce univerze in hrani spomin našega naroda, pa je pred njim nov izziv in sicer gradnja nove, sodobne stavbe NUK 2, ki bo končno zadostila potrebam sodobne družbe. Z njim se pogovaja Martina Černe.
Gost sredinega Intervjuja na Prvem ima v zadnjem mesecu zaradi pandemije koronavirusa in posledično vračanja Slovencev z žariščnih območij po vsem svetu eno najbolj klicanih telefonskih številk v državi. Vodja konzularne službe ministrstva za zunanje zadeve Andrej Šter je tako postal obraz kriznega upravljanja. S svojo ekipo 24 ur na dan deluje kot dobro podmazan stroj. S svojo neposrednostjo in občasnim slikovitim izborom besed pove tako, kot je, in zadev nikakor ne olepšuje, tudi zato ga mnogi vidijo kot popolno nasprotje stereotipne podobe suhoparnega birokrata. Z njim se bo pogovarjala Tina Lamovšek.
Naše družbeno in družabno življenje se je v neverjetno kratkem času obrnilo na glavo. Ves svet se po odgovore obrača k znanosti v najširšem pomenu besede. Dr. Sašo Dolenc, fizik in filozof, že dve desetletji ureja in ustvarja spletni časopis Kvarkadabra, kjer na enostaven, zanimiv in zabaven način razlaga znanost in njene dosežke. Znanost ima osrednje mesto tudi v njegovih knjigah, piše za časopise, snema podcast in še bi lahko naštevali. Slovenska znanstvena fundacija mu je podelila naziv komunikator znanosti za leto 2019. V oddaji Intervju se bomo z njim pogovarjali o vlogi znanstvenic in znanstvenikov v trenutni situaciji, kako utegne pandemija spremeniti odnos družbe do znanosti pa tudi, kakšne razmisleke bo spodbudila v sami znanstveni skupnosti.
Nataša Posel je dolgoletna direktorica Amnesty International Slovenija, ene izmed sekcij največje svetovne nevladne organizacije, mednarodnega gibanja milijonov ljudi, ki si prizadeva za vizijo sveta, v katerem so človekove pravice spoštovane povsod in upoštevane vsakomur, ne glede na spol, raso, vero, spolno usmerjenost, socialni položaj ali izobrazbo. Z gostjo tokratnega Intervjuja, Natašo Posel, se bomo pogovarjali o aktualni lokalni in globalni družbeni problematiki.
Marjan Divjak je na čelu državne zakladnice sedem let. Zakladnica skrbi za likvidnost države, da je vedno na voljo dovolj sredstev za izpolnitev obveznosti. Z upravljanjem, zadolževanjem, tudi zamenjavo dražjega dolga s cenejšim. O delu državne zakladnice, kako na njeno delo vpliva pogosta menjava vlade, ki postavlja ekonomske usmeritve, o finančnih trgih in vlagateljih, bonitetnih ocenah, stanju na enotnem zakladniškem računu se z gostom sredinega Intervjuja na Prvem, generalnim direktorjem direktorata za zakladništvo Marjanom Dívjakom, pogovarja Zdenka Bakalar.
Prof. dr. Metoda Dodič Fikfak je predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa, ki deluje v okviru Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani. Poznamo jo kot strokovnjakinjo, ki se je dolga leta ukvarjala z raziskovanjem posledic izpostavljenosti azbestu in se trudila ozaveščati strokovno in laično javnost o rakotvornosti te snovi. Je med tistimi pripadniki stroke, ki na glas povedo, ko je zaradi industrijskih in drugih polutantov ogroženo zdravje zaposlenih ali prebivalcev na splošno. Pridružila se je tudi apelu zdravnikov in raziskovalcev, ki so zahtevali ureditev zakonodaje, ki ureja sežig in sosežig odpadkov v Anhovem. Pred mikrofon jo je povabila Cirila Štuber.
V oddaji Intervju bomo gostili dr. Evito Leskovšek, ki jo slovenska javnost najbolje pozna kot obraz in glas promocije varne spolnosti ter boja proti aidsu in virusu HIV. Svojo profesionalno pot posveča preventivnemu delu in javno zdravstveni obravnavi tudi drugih ranljivih skupin, kot so injicirajoči uživalci drog, zaporniki, migranti, prostitutke, žrtve nasilja in brezdomci. V pogovoru z dr. Leskovšek bomo razmišljali, kako danes razumemo spolnost, kako nanjo vplivata globalizacija in pornografija, zakaj sistematičnega izobraževanja o spolnosti v šolah še ni in zakaj je največji izziv prihodnosti destigmatizacija okuženih z virusom HIV. V sredo, takoj po 10. uri na Prvem.
Neveljaven email naslov