Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Esma Redžepova Teodosievska, dama z mogočnim in čustvenim glasom, je pevka, ki je romsko tradicionalno glasbo postavila na svetovne odre. Borka za človekove pravice in humanitarka, je s pokojnim možem posvojila in glasbeno izobrazila 47 dečkov. Divo, za katero je več kot 60 let trajajoča glasbena pot, je Enisa Brizani obiskala v rodnem Skopju.
Esma Redžepova Teodosievska, dama z mogočnim in čustvenim glasom, je pevka, ki je romsko tradicionalno glasbo postavila na svetovne odre in jo popularizirala. Je tudi velika borka za človekove pravice in humanitarka. S pokojnim možem Stevom Teodosievskim, ki jo je odkril in ponesel med zvezde, sta posvojila in glasbeno izobrazila 47 dečkov, sama pa je pred leti posvojila dekle, ki v glasbenih krogih velja za njeno naslednico. Divo, za katero je več kot 60 let trajajoča glasbena pot in ki bo letos praznovala 73 let, je Enisa Brizani obiskala v rodnem Skopju.
V prvi polovici 50-ih se je prvič pojavila na odru in takoj zmagala. Ravnatelj osnovne šole, ki jo je obiskovala jo je poslal na radijsko tekmovanje “Mikrofon je vaš«. Z avtorsko skladbo Čhaje Šukarije je bila pri enajstih popularna že v celotni Jugoslaviji. Rojena je v Skopju, kot peta od šestih otrok, ime je dobila po babici. V času njenega odraščanja je bilo pomanjkanje vsepovsod prisotno.
“V tem času je manjkalo veliko stvari. Tudi če si imel denar nekaterih stvari nisi mogel kupiti. Ampak se ne pritožujem, kot otrok sem imela lepo otroštvo. Izhajam iz velike družine, oče je igral na bobne in pel. Bil je invalid, brez ene noge. Nisem ga poznala z dvema nogama in zaradi tega sem bila vedno žalostna. Delal je kot čistilec čevljev, na ulici. Ko sem postala popularna sem mu kupila čistilni salon v centru mesta. Čeprav je bil kot invalid zaznamovan, je bil zelo delaven. Tudi moja mama je delala; v sindikatu kot higieničarka. Vsi otroci smo izšolani in dobro vzgojeni. Kot otrok sem vedno rada imela svojo žepnino. Pri 8-ih sem prenašala mleko, 4 litre na dan. V neki zgradbi sem čistila še stopnišče. Tako sem vedno imela svoj denar. Rada sem hodila v gledališče in v kino. To je bila moja strast, to sem imela zelo rada.”
Malo romsko dekletce, ki si je upalo peti v romščini je v trenutku postalo uspešnica. K temu je pripomogel mogočen glas in z emocijami prežete interpretacije barvite in bogate romske glasbe. Poleg nje in očeta, je bila glasbeno nadarjena tudi njena starejša sestra Sajka, ki je kot pravi Esma, pela lepše, imela boljši glas in večji razpon. Pa vendar je uspela le Esma, in to pravi je bila velika sreča.
“Mislim da je to največja loterija na kateri sem zadela – da sem spoznala Steva Teodosievskega. Resnično sem zadela glavni dobitek. Bila sem še otrok, pri 10, 11 letih me je nekdo moral voditi po tej poti in zaščititi. In on me je v tem pogledu zelo ščitil. V tem času je bilo slišati: »poglejte jo, ciganka je prišla peti«. To me ni več prizadelo. To se je dogajalo s strani umetnikov, ki so bili ljubosumni name. Mislim, saj to je bilo normalno. Stevo me je vabil na koncerte, kjer so mu makedonski pevci in pevke govorili: »Joj, zakaj voziš to ciganko s seboj, sramoti nas«. Odvrnil jim je: » Ljudje imajo Esmo radi, če je ne povabim, ne bo niti koncerta.« Prvič se je zgodilo da se na odru pojavlja dekletce, ki povrh vsega ni Makedonka in ljudem je bilo to zanimivo. Na odru sem bila živahna, sproščena, za razliko od ostalih pevk sem vedno pela in hkrati plesala.”
Po končani osnovni šoli se je s Stevom Teodosievskim, ki jo je vzel pod okrilje, preselila v Beograd. Učitelj je kasneje postal njen mož, skupaj sta posvojila in glasbeno izobrazila 47 dečkov.
“Sama sem imela pri njemu privilegije, ni me želel prizadeti, rad je skrbel za mene. Rad me je imel – kaj naj rečem. Vzljubil me je še kot dekletce in čakal da odrastem, da se poroči z mano. 5 let je vztrajal, od mojega 18 do 23 leta, na koncu sem pristala. Seveda sem ga spoštovala, cenila kot osebo, kot prijatelja, nisem se pa želela poročiti z njim. Nisem niti pomislila na to, saj sem v njem videla učitelja. Poleg tega je bil precej starejši od mene, med nama je bilo 22 let razlike, in to me je zelo motilo.”
Kraljica romske glasbe je postala leta 1976 na prvem festivalu romske glasbe v indijskem Chandigarju. Indija pravi, je tega leta nekako priznala, da Romi izhajajo iz Indije. Leta 1983 je priznala še jezik, slovar in izvor, zdaj pojavljajo težnje po priznanju Indije kot države, ki bi Rome po svetu priznala za svojo manjšino.
“To je resnica. To je resnica. Če pogledate romski narod – to so iste tradicije, ki so indijske. Uporabljamo enake rituale in obrede pri poroki, zaroki, umiranju, rojstvu … veliko tega je ohranjenega, še posebej v Makedoniji. Indija je matična država. Zanimivo je, da želijo Romi živeti po vsem svetu. Ne priznavajo – to je moja država. Pravijo: mi smo na tem svetu, na tej zemeljski krogli, ki ni od nikogar. Je od vseh.”
Esma je znana tudi po svoji dobrodelnosti. S pokojnim možem, sta posvojila in glasbeno izobrazila 47 dečkov, po smrti soproga, učitelja in prijatelja, je posvojila dekle, ki velja v glasbenem smislu za njeno naslednico. V pokoj, se bo pravi, odpravila ko bo videla, da ne poje več tako dobro.
“Takrat se bom sama umaknila. Žalostno bi bilo, da me ljudje gledajo in da ne pojem dobro. Še vedno sem dovolj pri močeh, še vedno sem na 80%, ko pridem do 70% bom odnehala. Spočijem se, dokaj zdravo živim, ni težav. Prehranjujem se zdravo, pazim na veliko stvari, počutim se dobro.”
Esma Redžepova ni cenjena samo v Makedoniji, temveč po vsem svetu. Na vrhuncu kariere je odpela več kot 600 koncertov na leto. Ob dogovarjanju za ta intervju, so nam povedali, da Esmin dom najdemo, če taksistu samo povemo naj nas pelje do tja. Vsi v Skopju vedo kje živi dama, ki jo je predsednik države imenoval za nacionalno umetnico za širjenje kulture. Dvakrat je bila nominirana za Nobelovo nagrado za mir.
“Imam tudi druga odlikovanja, tudi od Tita in veliko priznanj iz sveta. Sem recimo druga pevka v svetu po glasu – petju. To je bilo v Ameriki. Prva je Ela Fitzgerald, druga sem jaz. Sem pacifistka. Ko se pojavijo težave, sem tam da bi pomirila strasti. Zdaj mi je zelo težko ko se dogajajo selitve migrantov, boli me duša. Tam sem bila 2x, 3x in delila pakete humanitarne pomoči. To je zelo težko. Če samo pomislite, da ljudje bežijo, da bi si rešili življenje. Če mene vprašate bi ustavila vse ure sveta in nikjer ne bi bilo vojn. Zakaj vojne? Zakaj ne bi raje čas namenili temu, da se podaljša obstoj človeške rase. Projektirajo bombe, da bi porušili kar so zgradili. Zakaj? To se pogosto sprašujem. V 21. stoletju so vojne, okupirana območja, kjer vam govorijo kaj lahko in česar ne. V današnjem času računalnikov, ko v minuti dobimo informacije, od vsepovsod…to mi ne gre v glavo in s tem se nikakor ne morem sprijazniti.”
Zadnja leta je svetnica v skopskem mestnem svetu. Makedonija je kot, pravi naredila najboljše kar je lahko za romski narod s priznanjem v ustavi.
“V Makedoniji smo v ustavi priznani kot narod – kot romski narod. Imamo namestnike, ministre, zdravnike, vse profile, ki obstajajo. Veliko se dela na izobraževanju. Poglejte, jaz sem prva Rominja, ki je pela v romskem jeziku na radiu Skopje in po svetu. Pazite to je velika stvar; po tem se meri demokracija do romskega naroda. Makedonija ima romski narod rada, zanimivo je da ni predsodkov, da živijo skupaj in da ni nobenih težav. Seveda je še vedno prisotna revščina, ne samo med Romi.”
Bogastva diva z več kot 60 letno kariero, ne meri z materialnimi dobrinami, temveč z dobrodelnostjo. Želje so povezane z zdravjem in nastopanjem pa tudi…
“želim dokončati še muzej in odpreti ljudsko kuhinjo. Da bi se lahko pri meni brezplačno najedlo 150 ljudi. To želim narediti. Hiša je velika, ima 860 m2, prostora je dovolj tudi za to dvoje. Mislim, da bom to naredila, to so moje sanje. Pomagati z obrokom tistim, ki nimajo.”
Borka za človekove pravice in humanitarka, ki se je stereotipni podobi Romov upirala na svetovnih glasbenih odrih, pravi:
“Celemu svetu želim povedati in tudi Sloveniji – Romi so kozmopoliti. Moto Romov je »gola prihajaš na svet, in gola odhajaš. Ničesar ne nosiš s seboj.« To imejte v mislih vse življenje. Romi tako živijo. Ne moremo jim reči to je moja zemlja … celo najbolj strupena kača lahko prečka ozemlje brez vsega. In tako želijo živeti Romi. To so ljudje, ki niso nikoli s silo zasedali ozemlja, sprožili nobene vojne. To je miroljuben narod, ki podaja roko vsakemu če jo le kdo ponudi njemu. In to je redko. Mnogo ljudi na Rome gleda s predsodki. Ste kdaj slišali da bi Rom ukradel velike vsote denarja? Tega ni. Če so kradli so kradli malenkosti, kot sta kruh in mleko, da nahranijo otroke.”
8. aprila bo 72 letna Esma Redžepova po 5 letih zopet nastopila v Ljubljani. Njeni koncerti pravi, združujejo. Radi jo imajo od Triglava do Vardarja.
“Radi me imajo kot da sem njihova, kot da sem Jugoslavija, ženska, ki je vse spajala. In ki ni opredeljena, ki je prava jugoslovanka. Na koncertu bo veselo, bodo stari in novi hiti. Vse skupaj vas vabim na koncert 8. aprila, ki je sicer dan romskega naroda celega sveta. Mislim, da bo veselo in da boste za dve uri pozabili na vse težave. Toliko od Esme Redžepove Teodosievske.”
Esma Redžepova, Kraljica romske glasbe, bo na Svetovni dan Romov, v petek, 8. aprila, nastopila v Ljubljani! Na velikem koncertu, ki bo potekal na dvorišču dvorca Selo (Etno klub Zlati zob), se ji bo pridružila skupina Šukar! Prvi program Radia Slovenija bo koncertni dogodek posnel, posnetku koncerta boste lahko prisluhnili v oddaji Naše poti, v ponedeljek 18.4.2016 ob 21.00.
Esma Redžepova Teodosievska, dama z mogočnim in čustvenim glasom, je pevka, ki je romsko tradicionalno glasbo postavila na svetovne odre. Borka za človekove pravice in humanitarka, je s pokojnim možem posvojila in glasbeno izobrazila 47 dečkov. Divo, za katero je več kot 60 let trajajoča glasbena pot, je Enisa Brizani obiskala v rodnem Skopju.
Esma Redžepova Teodosievska, dama z mogočnim in čustvenim glasom, je pevka, ki je romsko tradicionalno glasbo postavila na svetovne odre in jo popularizirala. Je tudi velika borka za človekove pravice in humanitarka. S pokojnim možem Stevom Teodosievskim, ki jo je odkril in ponesel med zvezde, sta posvojila in glasbeno izobrazila 47 dečkov, sama pa je pred leti posvojila dekle, ki v glasbenih krogih velja za njeno naslednico. Divo, za katero je več kot 60 let trajajoča glasbena pot in ki bo letos praznovala 73 let, je Enisa Brizani obiskala v rodnem Skopju.
V prvi polovici 50-ih se je prvič pojavila na odru in takoj zmagala. Ravnatelj osnovne šole, ki jo je obiskovala jo je poslal na radijsko tekmovanje “Mikrofon je vaš«. Z avtorsko skladbo Čhaje Šukarije je bila pri enajstih popularna že v celotni Jugoslaviji. Rojena je v Skopju, kot peta od šestih otrok, ime je dobila po babici. V času njenega odraščanja je bilo pomanjkanje vsepovsod prisotno.
“V tem času je manjkalo veliko stvari. Tudi če si imel denar nekaterih stvari nisi mogel kupiti. Ampak se ne pritožujem, kot otrok sem imela lepo otroštvo. Izhajam iz velike družine, oče je igral na bobne in pel. Bil je invalid, brez ene noge. Nisem ga poznala z dvema nogama in zaradi tega sem bila vedno žalostna. Delal je kot čistilec čevljev, na ulici. Ko sem postala popularna sem mu kupila čistilni salon v centru mesta. Čeprav je bil kot invalid zaznamovan, je bil zelo delaven. Tudi moja mama je delala; v sindikatu kot higieničarka. Vsi otroci smo izšolani in dobro vzgojeni. Kot otrok sem vedno rada imela svojo žepnino. Pri 8-ih sem prenašala mleko, 4 litre na dan. V neki zgradbi sem čistila še stopnišče. Tako sem vedno imela svoj denar. Rada sem hodila v gledališče in v kino. To je bila moja strast, to sem imela zelo rada.”
Malo romsko dekletce, ki si je upalo peti v romščini je v trenutku postalo uspešnica. K temu je pripomogel mogočen glas in z emocijami prežete interpretacije barvite in bogate romske glasbe. Poleg nje in očeta, je bila glasbeno nadarjena tudi njena starejša sestra Sajka, ki je kot pravi Esma, pela lepše, imela boljši glas in večji razpon. Pa vendar je uspela le Esma, in to pravi je bila velika sreča.
“Mislim da je to največja loterija na kateri sem zadela – da sem spoznala Steva Teodosievskega. Resnično sem zadela glavni dobitek. Bila sem še otrok, pri 10, 11 letih me je nekdo moral voditi po tej poti in zaščititi. In on me je v tem pogledu zelo ščitil. V tem času je bilo slišati: »poglejte jo, ciganka je prišla peti«. To me ni več prizadelo. To se je dogajalo s strani umetnikov, ki so bili ljubosumni name. Mislim, saj to je bilo normalno. Stevo me je vabil na koncerte, kjer so mu makedonski pevci in pevke govorili: »Joj, zakaj voziš to ciganko s seboj, sramoti nas«. Odvrnil jim je: » Ljudje imajo Esmo radi, če je ne povabim, ne bo niti koncerta.« Prvič se je zgodilo da se na odru pojavlja dekletce, ki povrh vsega ni Makedonka in ljudem je bilo to zanimivo. Na odru sem bila živahna, sproščena, za razliko od ostalih pevk sem vedno pela in hkrati plesala.”
Po končani osnovni šoli se je s Stevom Teodosievskim, ki jo je vzel pod okrilje, preselila v Beograd. Učitelj je kasneje postal njen mož, skupaj sta posvojila in glasbeno izobrazila 47 dečkov.
“Sama sem imela pri njemu privilegije, ni me želel prizadeti, rad je skrbel za mene. Rad me je imel – kaj naj rečem. Vzljubil me je še kot dekletce in čakal da odrastem, da se poroči z mano. 5 let je vztrajal, od mojega 18 do 23 leta, na koncu sem pristala. Seveda sem ga spoštovala, cenila kot osebo, kot prijatelja, nisem se pa želela poročiti z njim. Nisem niti pomislila na to, saj sem v njem videla učitelja. Poleg tega je bil precej starejši od mene, med nama je bilo 22 let razlike, in to me je zelo motilo.”
Kraljica romske glasbe je postala leta 1976 na prvem festivalu romske glasbe v indijskem Chandigarju. Indija pravi, je tega leta nekako priznala, da Romi izhajajo iz Indije. Leta 1983 je priznala še jezik, slovar in izvor, zdaj pojavljajo težnje po priznanju Indije kot države, ki bi Rome po svetu priznala za svojo manjšino.
“To je resnica. To je resnica. Če pogledate romski narod – to so iste tradicije, ki so indijske. Uporabljamo enake rituale in obrede pri poroki, zaroki, umiranju, rojstvu … veliko tega je ohranjenega, še posebej v Makedoniji. Indija je matična država. Zanimivo je, da želijo Romi živeti po vsem svetu. Ne priznavajo – to je moja država. Pravijo: mi smo na tem svetu, na tej zemeljski krogli, ki ni od nikogar. Je od vseh.”
Esma je znana tudi po svoji dobrodelnosti. S pokojnim možem, sta posvojila in glasbeno izobrazila 47 dečkov, po smrti soproga, učitelja in prijatelja, je posvojila dekle, ki velja v glasbenem smislu za njeno naslednico. V pokoj, se bo pravi, odpravila ko bo videla, da ne poje več tako dobro.
“Takrat se bom sama umaknila. Žalostno bi bilo, da me ljudje gledajo in da ne pojem dobro. Še vedno sem dovolj pri močeh, še vedno sem na 80%, ko pridem do 70% bom odnehala. Spočijem se, dokaj zdravo živim, ni težav. Prehranjujem se zdravo, pazim na veliko stvari, počutim se dobro.”
Esma Redžepova ni cenjena samo v Makedoniji, temveč po vsem svetu. Na vrhuncu kariere je odpela več kot 600 koncertov na leto. Ob dogovarjanju za ta intervju, so nam povedali, da Esmin dom najdemo, če taksistu samo povemo naj nas pelje do tja. Vsi v Skopju vedo kje živi dama, ki jo je predsednik države imenoval za nacionalno umetnico za širjenje kulture. Dvakrat je bila nominirana za Nobelovo nagrado za mir.
“Imam tudi druga odlikovanja, tudi od Tita in veliko priznanj iz sveta. Sem recimo druga pevka v svetu po glasu – petju. To je bilo v Ameriki. Prva je Ela Fitzgerald, druga sem jaz. Sem pacifistka. Ko se pojavijo težave, sem tam da bi pomirila strasti. Zdaj mi je zelo težko ko se dogajajo selitve migrantov, boli me duša. Tam sem bila 2x, 3x in delila pakete humanitarne pomoči. To je zelo težko. Če samo pomislite, da ljudje bežijo, da bi si rešili življenje. Če mene vprašate bi ustavila vse ure sveta in nikjer ne bi bilo vojn. Zakaj vojne? Zakaj ne bi raje čas namenili temu, da se podaljša obstoj človeške rase. Projektirajo bombe, da bi porušili kar so zgradili. Zakaj? To se pogosto sprašujem. V 21. stoletju so vojne, okupirana območja, kjer vam govorijo kaj lahko in česar ne. V današnjem času računalnikov, ko v minuti dobimo informacije, od vsepovsod…to mi ne gre v glavo in s tem se nikakor ne morem sprijazniti.”
Zadnja leta je svetnica v skopskem mestnem svetu. Makedonija je kot, pravi naredila najboljše kar je lahko za romski narod s priznanjem v ustavi.
“V Makedoniji smo v ustavi priznani kot narod – kot romski narod. Imamo namestnike, ministre, zdravnike, vse profile, ki obstajajo. Veliko se dela na izobraževanju. Poglejte, jaz sem prva Rominja, ki je pela v romskem jeziku na radiu Skopje in po svetu. Pazite to je velika stvar; po tem se meri demokracija do romskega naroda. Makedonija ima romski narod rada, zanimivo je da ni predsodkov, da živijo skupaj in da ni nobenih težav. Seveda je še vedno prisotna revščina, ne samo med Romi.”
Bogastva diva z več kot 60 letno kariero, ne meri z materialnimi dobrinami, temveč z dobrodelnostjo. Želje so povezane z zdravjem in nastopanjem pa tudi…
“želim dokončati še muzej in odpreti ljudsko kuhinjo. Da bi se lahko pri meni brezplačno najedlo 150 ljudi. To želim narediti. Hiša je velika, ima 860 m2, prostora je dovolj tudi za to dvoje. Mislim, da bom to naredila, to so moje sanje. Pomagati z obrokom tistim, ki nimajo.”
Borka za človekove pravice in humanitarka, ki se je stereotipni podobi Romov upirala na svetovnih glasbenih odrih, pravi:
“Celemu svetu želim povedati in tudi Sloveniji – Romi so kozmopoliti. Moto Romov je »gola prihajaš na svet, in gola odhajaš. Ničesar ne nosiš s seboj.« To imejte v mislih vse življenje. Romi tako živijo. Ne moremo jim reči to je moja zemlja … celo najbolj strupena kača lahko prečka ozemlje brez vsega. In tako želijo živeti Romi. To so ljudje, ki niso nikoli s silo zasedali ozemlja, sprožili nobene vojne. To je miroljuben narod, ki podaja roko vsakemu če jo le kdo ponudi njemu. In to je redko. Mnogo ljudi na Rome gleda s predsodki. Ste kdaj slišali da bi Rom ukradel velike vsote denarja? Tega ni. Če so kradli so kradli malenkosti, kot sta kruh in mleko, da nahranijo otroke.”
8. aprila bo 72 letna Esma Redžepova po 5 letih zopet nastopila v Ljubljani. Njeni koncerti pravi, združujejo. Radi jo imajo od Triglava do Vardarja.
“Radi me imajo kot da sem njihova, kot da sem Jugoslavija, ženska, ki je vse spajala. In ki ni opredeljena, ki je prava jugoslovanka. Na koncertu bo veselo, bodo stari in novi hiti. Vse skupaj vas vabim na koncert 8. aprila, ki je sicer dan romskega naroda celega sveta. Mislim, da bo veselo in da boste za dve uri pozabili na vse težave. Toliko od Esme Redžepove Teodosievske.”
Esma Redžepova, Kraljica romske glasbe, bo na Svetovni dan Romov, v petek, 8. aprila, nastopila v Ljubljani! Na velikem koncertu, ki bo potekal na dvorišču dvorca Selo (Etno klub Zlati zob), se ji bo pridružila skupina Šukar! Prvi program Radia Slovenija bo koncertni dogodek posnel, posnetku koncerta boste lahko prisluhnili v oddaji Naše poti, v ponedeljek 18.4.2016 ob 21.00.
Trije romani, trije kresniki. Goran Vojnović, ki je zahvaljujoč Figi, intimnemu družinskemu portretu, raztegnjenemu čez tri generacije, minuli petek še tretjič prejel prestižno nagrado za najboljši roman leta, je bržčas najbolj odmeven, vroč in intriganten slovenski pisatelj zadnjega desetletja. Kako Vojnović ustvarja, na kakšen način se kosa z odzivi javnosti, ki nihajo med vznesenim navdušenjem in ogorčenim zavračanjem, in kaj nam vsem skupaj s svojim pisanjem pravzaprav hoče sporočiti, preverjamo v sredinem Intervjuju na Prvem. Oddajo pripravlja Goran Dekleva.
Še nekaj dni nas loči od Dneva državnosti, od obletnice, ko je Slovenija, moja dežela postala Slovenija, moja država. V desetletju pred osamosvojitvijo, v 80-tih, so obstajale platforme na katerih so se srečevali in pogovarjali ljudje različnih nazorov in prepričanj. 80-ta leta prejšnjega stoletja so bila nasploh eno najbolj razgibanih obdobij v slovenski zgodovini: razpadanje Jugoslavije, pojav alternativnih političnih gibanj, vznik provokativne kulture, razvoj punka, prispevki v Tribuni in Mladini, delovanje ZSMS, 57. številka Nove revije …, od majniške deklaracije do plebiscita. Pri tem je imela močno vlogo tudi akcija »Slovenija, moja dežela«, po kateri so nas kmalu poznali v vsej Jugoslaviji. O vsem tem v pogovoru z zgodovinarko doktorico Darja Kerec.
V svetovni finančni in evropski dolžniški krizi se je razblinila površna teza, da je zahod dosegel optimalno liberalno demokratično ureditev, ki zahteva le dobro tehnokratsko upravljanje. Izkazalo se je nasprotno, živimo v času, v katerem se znova tepejo koncepti razvoja, politika in ekonomija pa sta vsak dan na preizkušnji. Pri nas to pomeni, da je uspeh vladnih projektov vse prej kot samoumeven. Magna in drugi tir, (ne)prodaja Nove ljubljanske banke, umanjkanje reform, kadrovanje v državnih podjetjih… to so tista težka vprašanja, ki jih lahko komentira izkušeni ekonomist, kot je profesor Mojmir Mrak, predavatelj doma in v tujini, večkrat pozvan, naj se vključi v politiko. Z njim se je o slovenskih razmerah in o poti razvoja Evropske unije pogovarjala Maja Derčar.
V tokratnm intervjuju glasbena urednica Alja Kramar gosti letošnjega Kozinovega nagrajenca, Jureta Robežnika. Jure Robežnik, sicer diplomirani anglist in germanist, je že zgodaj začel sodelovati tudi z našo hišo, najprej je igral v Plesnem orkestru, bil je producent, kasneje pa tudi vodja Založbe kaset in plošč. V srednji šoli je igral klavir in harmoniko, bil pa je tudi eden prvih, ki je pri nas igral vibrafon. Tako kot še nekateri jazzisti tistega časa, je tudi Jure Robežnik kmalu pričel pisati popevke. Kot avtor je sodeloval že na prvem festivalu Slovenske popevke s skladbo Glas stare ure. Leta 1965 je prvič prejel nagrado strokovne žirije za skladbo Šel si mimo. V naslednjih letih so sledile skladbe Presenečenja, Ptica vrh Triglava, Na vrhu Nebotičnika, Pegasto dekle, Lastovka, Maja z biseri, Orion, Ljubljančanke … seznam je dolg. V njegovem opusu pa niso samo popevke, temveč tudi kar nekaj šansonov in jazzovskih skladb. Vse pa je pustilo v slovenski glasbi pomemben pečat, kar je letos potrdil tudi Upravni odbor Društva slovenskih skladateljev in Juretu Robežniku podelil Kozinovo nagrado ter v obrazložitvi med drugim zapisal, da nagrado prejme: »za velik doprinos v zakladnico slovenske zabavne glasbe, ki jo je obogatil s humanizmom in resničnim glasbenim občutenjem.«
Najuspešnejša političarka slovenske manjšine v Italiji, nekdanja županja, svetnica v deželnem parlamentu, senatorka in zdaj še poslanka v italijanskem parlamentu Tamara Blažina napoveduje skorajšnje slovo od aktivne politike. Njena politična kariera je kot učbenik politične vztrajnosti. O osebni poti, odrekanju, italijanski politiki in medstrankarski kombinatoriki in položaju slovenske manjšine v sosednji državi, bo Tamara Blažina pripovedovala v pogovoru z Jankom Petrovcem. V sredinem Intervjuju po deseti na Prvem.
Doktor Reginald Vospernik, ki je 9. maja praznoval 80. rojstni dan, je bil kar 23 let ravnatelj Slovenske gimnazije v Celovcu, gimnazije, ki te dni slovesno obeležuje 60-letnico delovanja. Z znanim, politično dejavnim koroškim Slovencem, publicistom, ki je ob svojem jubileju izdal knjigo Varljiva bližina, izbor besedil iz sedmih desetletij, se bomo med drugim pogovarjali o trenutnih razmerah na avstrijskem Koroškem, Slovenski gimnaziji in mladih koroških Slovencih.
Četudi število prostovoljskih organizacij raste, je večina prostovoljcev pri nas upokojencev. Izobraževalni sistem prostovoljskih vrednost kot produkta vzgojnega procesa ne predvideva, zato ne čudi, da se odnos Slovencev do prostovoljstva spreminja počasneje kot bi se lahko. Pozitivnih učinkov prostovoljstva ne prepoznavajo niti mnogi predstavniki oblasti, četudi so ti večplastni, tudi ekonomski. O pomenu prostovoljstva in njegovih učinkih se bomo v luči Nacionalnega tedna prostovoljstva v sredini oddaji Intervju pogovarjali z direktorico Slovenske filantropije Terezo Novak.
Pramena gostih svilnatih las se mehko poležejo v zatilje in odstrejo visoko, razmišljujoče čelo, pa prijazen, topel, rahlo nasmejan pogled. Tu zasije duša, tista, ki išče resnico in jo izraža v lepoti urejene kombinacije tonov. Prvi vtis o skladatelju, dirigentu, pedagogu in organizatorju Ambrožu Čopiju. Ambrož Čopi je skladatelj večpomenskih humanističnih razsežnosti. Kot glasbeni umetnik - skladatelj - snuje kompozicije, se z njimi dotika posameznih duš in jim odpira nova obzorja, predvsem v zavedanju brezčasja, lepote in svetlih plati življenja. Kot zborovski dirigent združuje lastna spoznanja, širino srca in dar karizme ter tako ustvarja izjemno sinergijo z zborovskim korpusom, kar vodi v dovršenost zvoka in interpretativno odličnost. Kot pedagog se z vso svojo mehkobo in spoštovanjem približa mladim, jim odpira nove glasbene svetove in jih z neutrudno energijo vodi na pot samolastnih iskanj. Slednjič, kot organizator, vedno poln novih idej in voljan njihove izpeljave, odpira možnosti in priložnosti za muziciranje, spoznavanje, za skupna iskanja glasbenega izraza, za čutenja in osmišljanja tistih plati življenja, ki prinašajo jasne odgovore, zadovoljstvo in ozaveščanje pomena navzočnosti v brezčasju in v danem trenutku čustveno otopele atmosfere. Ambrož Čopi je na vseh teh področjih prejemnik številnih nagrad in priznanj, tako doma kot v tujini. Med drugim je prejemnik Gallusove plakete in nagrajenec Prešernovega sklada. Pred nekaj dnevi pa je s Komornim zborom Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana usvojil drugo nagrado na 14. mednarodnem zborovskem tekmovanju Gallus v Mariboru. Osebnost Ambroža Čopija bomo pobliže spoznali v oddaji Intervju. Z njim se bo pogovarjala Simona Moličnik.
Slovenska ljubiteljska kultura ima bogato in dolgo tradicijo. Njeni zametki sodijo v čase čitalniškega gibanja v drugi polovici 19. stoletja, ko so ustanavljali bralna društva, poleg kulturnega udejstvovanja narodno zavednega prebivalstva, ne gre pozabiti na nekdanjo pomembno politično in družabno vlogo čitalnic. Danes vlogo spodbujanja, ustvarjanja in organiziranja ljubiteljskih, neinstitucionalnih kulturnih projektov igra Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti. O kulturno izobraževalnem pomenu mreže, v katero sodijo vsa področja človekovega ustvarjalno – umetniškega izraza, pred bližajočim se Tednom ljubiteljske kulture, več v Intervjuju direktor sklada mag. Marko Repnik.
Zasavski okoljski aktivist Uroš Macerl je prejel najvišje svetovno priznanje, ki ga Goldmanova fundacija že skoraj tri desetletja podeljuje okoljskim aktivistom. Vsako leto v San Franciscu podelijo šest nagrad, po eno za vsako celino. Kako je Macerl postal okoljski aktivist, o boju in uporu zasavskih okoljevarstvenikov proti sežiganju petrolkoksa in industrijskih odpadkov v trboveljski cementarni, ki bi bistveno poslabšalo kakovost življenja in zdravje ljudi v regiji ter o odzivih na prizadevanja zasavskih okoljevarstvenikov v tokratnem Intervjuju, ki ga je z Urošem Macerlom pripravila Karmen Štrancar Rajevec.
Najprestižnejšo ameriško novinarsko nagrado, Pulitzerjevo, je za pojasnjevalno novinarstvo letos med drugimi dobil mednarodni konzorcij 100 medijev iz 80 držav, med njimi slovenskega Dela, za razkrivanje razvpitih Panamskih dokumentov. V tem globalnem projektu je sodelovalo skoraj 400 novinarjev, ki so razkrili, kako podjetja in posamezniki, tudi Slovenci, skrivajo premoženje v davčnih oazah. Na podlagi teh objav so odstopali premieri, ministri, številne države so sprožile preiskave. Kaj so še dosegli in kateri so novi izzivi? Dobrih zgodb v javnem interesu ni brez žvižgačev – kako jih zavarovati? Na ta in druga vprašanja bo v oddaji Intervju odgovarjala Anuška Delić, ki vodi skupino novinarjev Dela.
Pred nekaj dnevi smo obeležili mednarodni dan knjig za otroke, v Bologni še do četrtka poteka sejem otroških knjig, po slovenskih šolah pa gre h koncu letošnja sezona bralne značke. Zato je Andreja Čokl v oddajo Intervju povabila red. prof. dr. Dragico Haramija, strokovnjakinjo za mladinsko književnost, predavateljico na Pedagoški in Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru in predsednico Društva Bralna značka Slovenije. Koliko otroci in mladostniki v dobi novih tehnologij in sodobnih medijev še posegajo po knjigah, kakšne so kakovostne otroške in mladinske knjige, kakšen vpliv imajo na otrokovo bralno kulturo starši in kakšna je vloga vzgojno-izobraževalnih ustanov? Odgovori v sredinem Intervjuju po deseti na Prvem!
Vtis je, kakor da se je v zadnjem času svet postavil na glavo in da stare, udobne gotovosti nič več ne veljajo. Pa tu ne gre le za to, da so Britanci junija lani glasovali za izstop iz Evropske unije, ali da so potem Američani novembra za predsednika izvolili Donalda Trumpa. Poizkusi grobega omejevanja človekovih pravic in svoboščin se vrstijo od Poljske do Filipinov, ruska politika je postala še bolj avtoritarna navznoter in agresivna navzven, nekaj podobnega lahko rečemo za Turčijo, kitajska gradnja umetnih otokov v Južnokitajskem morju ter severnokorejski jedrski program pa kažeta, da pod gladino vzhodnoazijske gospodarske rasti vendarle močno brbota. K temu velja dodati, da planetarnega občutka tesnobe še zdaleč ne poglabljajo samo geopolitična prerivanja - podnebne spremembe se komajda še zdijo obvladljive; grozi nam množično izumrtje rastlinskih in živalskih vrst. Družabni mediji so medtem uspeli ustvariti mehurčke vzporednih realnosti in lažnih novic, spričo česar se zdi, da je v javnem življenju razlika med resnico in lažjo zabrisana do neprepoznavnosti. Zahvaljujoč bliskovitemu razvoju pametnih tehnologij pa se, ne nazadnje, na obzorju že zarisuje družba, v kateri bodo zaradi avtomatizacije in robotizacije milijoni ljudi ostali brez dela in sleherne eksitencialne perspektive. Vprašamo se torej lahko, ali bo vlak civilizacije vsak hip iztiril in kaj v tem kontekstu moremo oziroma celo moramo storiti, da bi odvrnili katastrofo? - Ta nelahka vprašanja bomo v tokratnem Intervjuju na Prvem zastavili enemu osrednjih javnih intelektualcev na Slovenskem, sociologu, začetniku strukturalizma pri nas in soutemeljitelju danes svetovno prepoznavne ljubljanske šole lacanovske psihoanalize, dr. Rastku Močniku. Oddajo pripravlja Goran Dekleva.
Vtis je, kakor da se je v zadnjem času svet postavil na glavo in da stare, udobne gotovosti nič več ne veljajo. Pa tu ne gre le za to, da so Britanci junija lani glasovali za izstop iz Evropske unije, ali da so potem Američani novembra za predsednika izvolili Donalda Trumpa. Poizkusi grobega omejevanja človekovih pravic in svoboščin se vrstijo od Poljske do Filipinov. Desni populizmi so začeli vsiljevati nestrpen javni diskurz in narekovati politični utrip po Evropi, ruska politika je postala še bolj avtoritarna navznoter in agresivna navzven, nekaj podobnega lahko rečemo za Turčijo, kitajska gradnja umetnih otokov v Južnokitajskem morju ter severnokorejski jedrski program pa kažeta, da pod gladino vzhodnoazijske gospodarske rasti vendarle močno brbota. K temu velja dodati, da planetarnega občutka tesnobe še zdaleč ne poglabljajo samo geopolitična prerivanja – leto 2016 je bilo najtoplejše, odkar meteorologi beležijo podatke, podnebne spremembe se komajda še zdijo obvladljive. Grozi nam množično izumrtje rastlinskih in živalskih vrst. Družabni mediji so medtem uspeli ustvariti mehurčke vzporednih realnosti in lažnih novic, spričo česar se zdi, da je v javnem življenju razlika med resnico in lažjo zabrisana do neprepoznavnosti. Zahvaljujoč bliskovitemu razvoju pametnih tehnologij pa se, ne nazadnje, na obzorju že zarisuje družba, v kateri bodo zaradi avtomatizacije in robotizacije milijoni ljudi ostali brez dela in sleherne eksitencialne perspektive. Vprašamo se torej lahko, ali bo vlak civilizacije vsak hip iztiril in kaj v tem kontekstu moremo oziroma celo moramo storiti, da bi odvrnili katastrofo? – Ta nelahka vprašanja smo v tokratnem Intervjuju na Prvem zastavili enemu osrednjih javnih intelektualcev na Slovenskem, sociologu, do nedavna predavatelju teorije diskurzov na ljubljanski Filozofski fakulteti, začetniku strukturalizma pri nas in soutemeljitelju danes svetovno prepoznavne ljubljanske šole lacanovske psihoanalize, dr. Rastku Močniku. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
V zadnjih letih je bil odrešen levo-desne politike. A do politike je kritičen! Če okolica pljuva na homoseksualni par, ima dober kristjan dolžnost, da ga pred pljunki zaščiti, je še zapisal duhovnik Branko Cestnik. In k temu dodal: VSAKA LJUBEZEN JE SVETA. Papež Frančišek pa mu prebuja upanje, da zmoremo verni in neverni skupaj veslati na isti barki življenja. Pater Branko Cestnik, župnik na Frankolovem, bo gost sredinega Intervjuja na Prvem po deseti uri.
Doktor Aleks Jakulin, profesor, raziskovalec in podjetnik, ki si je že pri desetih letih bolj kot kolo želel lastno podjetje. Doktoriral je iz računalništva, za doktorat o umetni inteligenci je pred dobrim desetletjem prejel nagrado evropskega združenja za umetno inteligenco za najboljše delo tisto leto. Kmalu zatem pa postal profesor statistike na univerzi Columbia v New Yorku. Zdaj vodi podjetje Ganxy in razvija orodja, ki omogočajo ustvarjalcem, da zaščitijo svoje pravice in živijo od lastnega dela. V poslovni svet se je vrnil, da bi ohranil stik s Slovenijo, ob tem ugotavlja, da pri nas veliko ljudi živi nad lastnimi zmožnostmi, da ne znamo z dialogom najti dobrih rešitev in da nas sedanji model socialne države pelje v pogubo. Izpostavlja tudi zanimivo recipročnost: »Če slovenska družba skrbi za akademike, morajo ti tudi skrbeti za prihodnost slovenske družbe.” Verjame v drugačno prihodnost svetovnega spleta, ki ga je treba iz rok velikih korporacij vrniti malim uporabnikom.
Tina Zorman si je pred leti v Jemnu ustvarila družino. Ob začetku napadov Zalivskega sveta za sodelovanje, pobudnica katerih je Savdska Arabija, je državo zaradi skrbi za svojo varnost in varnost otrok zapustila. Zdaj dogajanje v Jemnu, ki je tudi ena od najrevnejših držav na svetu, spremlja od daleč, prek informacij, ki jih dobi od moževe družine in od prijateljev.
Ani Roš uspehi v svetu sodobne gastronomije niso tuji. Njeno najnovejše priznanje, najboljša kuharska mojstrica na svetu po izboru akademije 50 najboljših restavracij, jo je dokončno zapisalo na gostronomski zemljevid sveta. Ana Roš, ki je v kuhinji Hiše Franko v Kobaridu pred 15-imi leti začela ustvarjati prve jedi in se pravzaprav učiti kuharskih veščin, je v kuhinjo pripeljala ljubezen do moškega, tam pa se je razvila tudi ljubezen do ustvarjanja kulinaričnih presežkov. Najboljša kuharska mojstrica Ana Roš bo gostja tokratnega intervjuja. Pripravlja Urška Henigman.
V teh dneh že 11. leto zapovrstjo v slovenskih izbranih kinodvoranah poteka mednarodni Festival gorniškega filma. Letos ta na ogled postavlja 44 filmov o gorskih športih, naravi, avanturi in o gorski kulturi, znova tudi s slovenskimi filmi in na več lokacijah, kot v minulih izvedbah, s čimer organizatorji želijo to zvrst filma še bolj približati splošnemu, ne le goram zapisanemu občinstvu. Del festivala so tudi zgodbe šestih predavateljev. Sredi 11. festivala gorniškega filma se nam bo v oddaji Intervju pridružil njegov direktor Silvo Karo, s katerim bomo spregovorili o letošnjem programu, o sami organizaciji tako velikega filmskega dogodka in vlogi tovrstnega filma pri nas ter o tem, kakšen ugled si je festival skozi leta pridobil tako med filmskimi ustvarjalci, kot tudi med občinstvom.
Neveljaven email naslov