Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Slovenija je spomladi letos dobila strategijo obvladovanja demence do leta 2020. In to deset let po tako imenovani 'Pariški deklaraciji', v kateri so člani Alzheimer Europe pozvali EU, Svetovno zdravstveno organizacijo ter nacionalne vlade, da priznajo Alzheimerjevo bolezen kot pomemben izziv javnemu zdravstvu. Ob svetovnem dnevu te najpogostejše oblike demence, bo gost intervjuja na Prvem profesor doktor Zvezdan Pirtošek, predstojnik kliničnega oddelka za bolezni živčevja na ljubljanski nevrološki kliniki, ki se velik del svoje znanstvene poti posveča prav Alzheimerjevi bolezni. O njenih izzivih za medicinsko stroko, znanost in družbo - torej vsakega med nami, bo prof. dr. Zvezdana Pirtoška povprašala Mojca Delač.
Slovenija je spomladi letos dobila strategijo obvladovanja demence do leta 2020. In to deset let po tako imenovani 'Pariški deklaraciji', v kateri so člani Alzheimer Europe pozvali EU, Svetovno zdravstveno organizacijo ter nacionalne vlade, da priznajo Alzheimerjevo bolezen kot pomemben izziv javnemu zdravstvu. Ob svetovnem dnevu te najpogostejše oblike demence je bil gost intervjuja na Prvem profesor doktor Zvezdan Pirtošek, predstojnik kliničnega oddelka za bolezni živčevja na ljubljanski nevrološki kliniki, ki se velik del svoje znanstvene poti posveča prav Alzheimerjevi bolezni. O njenih izzivih za medicinsko stroko, znanost in družbo - torej vsakega med nami, ga je povprašala Mojca Delač.
Kot je v pogovoru za Prvi ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni, 21. septembru, ki je v prvi vrsti posvečen prav ozaveščanju, povedal prof. Pirtošek, je ozaveščanje o tej najpogostejši obliki demence prešlo zanimivo pot: »približno 2000 let smo verjeli, da je demenca obvezna značilnost starih ljudi, med drugim tudi zato, ker jih v zgodovini v družbah ni bilo zelo veliko. Šele v našem stoletju ljudje največkrat umirajo zaradi starosti. Demenca dolgo ni bila spoznana kot bolezen, ampak kot obvezni del staranja. Šele v začetku prejšnjega stoletja je medicina z začudenjem ugotovila, da razen znakov starosti pri teh zelo pozabljivih ljudeh obstajajo v možganih bolezenske spremembe. In vendarle je medicina večino prejšnjega stoletja kljub temu spoznanju zavestno izrivala te možganske bolezni, in to zaradi različnih razlogov«. Kot je poudaril, je do večje spremembe prišlo šele konec prejšnjega stoletja, ko je ameriški predsednik Ronald Reagan ob koncu svojega drugega mandata javno priznal, da ima Alzheimerjevo bolezen. »To je bil velik korak, ki ga v Sloveniji še nismo doživeli in ga po mojem mnenju še dolgo ne bomo«, je dejal prof. Pirtošek in dodal, da je s tem pomagal ozavestiti demenco kot del naše vsakdanjosti, ki je vedno bolj navzoč in trka na vrata vsake družine, tudi v Sloveniji.
Bolezni možganov, med njimi tudi demenca, postajajo velik izziv za gospodarstvo in so ekonomsko izčrpavajoče tako za posameznike kot za družbo. »V ozaveščanju delamo prve korake, tu smo za Evropo. Zanimivo je, da je v Sloveniji prav letos politika naredila prvi korak, stroka in laično osveščanje pa še zaostajata,« je poudaril prof. Zvezdan Pirtošek. Slovenija je namreč letos dobila Strategijo za obvladovanje demence do leta 2020. Po njegovih besedah je bilo v zadnjih letih v svetovni politiki vidnih še nekaj premikov naprej : »Leta 2012 je Barack Obama podpisal zelo ambiciozen načrt, ki je tudi finančno izjemno podprt, in ta je, da moramo najti zdravilo za demenco. Leta 2014 je bilo srečanje voditeljev držav G7, na katerem so se posvetili demenci kot izzivu 21. stoletja. Tudi zadnje tri predsedujoče EU- Nizozemska, Luksemburg in zdaj Slovaška, so prav demenco razglasile kot največji in prioritetni zdravstveni problem«.
Do danes je v stroki že zelo dobro poznan in razdelan mehanizem Alzheimerjeve bolezni. V možganih bolnikov se kopičita dve vrsti beljakovin, in sicer amiloidi (med možganske celice) ter tau (ki možganske celice uničujejo od znotraj). Kot je pojasnil prof. Zvezdan Pirtošek, je posledica tega, da se celice »na neki način zadušijo in začnejo propadati, posebno celice hipokampusa ter temenskega režnja, s središčem za orientacijo«. V približno desetih odstotkih je vzrok za nastanek bolezni genetski, v preostalih primerih pa vzrok še ni znan. Je pa že jasno, da se bolezen lahko začne že leta, desetletja prej, preden se pojavijo njeni simptomi.
Na vprašanje o razvoju zdravila proti Alzheimerjevi bolezni je prof. Pirtošek pojasnil, da že omenjeno kopičenje beljakovin v možganih povzroči znižanje nevrotransmiterja acetilholina. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja so razvili zdravila, ki zvišajo nivo le-tega, »niso pa se dotaknila osnovnega problema, in to je, kaj povzroči te beljakovine in kako jih odstraniti. Zadnjih deset let je bilo zelo depresivno obdobje, saj je farmacevtska industrija ugotovila, da je razvoj zdravil za demenco nekaj zelo dragega, kar se finančno absolutno ne splača. To, da najdeš minimalni učinek, potrebuješ pet, šest let. Rekli so, da so zdravila za demenco ‘ekonomsko farmacevtsko pokopališče’, denar pa so porabili za zdravila, ki hitreje pokažejo učinek«. Ko pa je v zadnjih letih postalo jasno, da na vrata trka epidemija, se je tudi ob pritisku politike odprl niz raziskav. In učinkovitost? »Z rezultati nismo tako zadovoljni, kot bi si želeli, vendar se nakazujejo neke nove poti. Zelo sem vesel, da smo se tudi v Ljubljani priključili in smo na poti iskanja teh novih zdravil,« je dejal sogovornik in poudaril pomen bazičnih raziskav, ki so prav tako zelo dobro razvite tudi v Sloveniji. Vse pa je v omrežjih: »slovenski laboratorij, pa naj bo še tako dober, če bo delal sam zase, ne bo mogel ničesar. Treba se je vključiti v evropske mreže in sodelovati. Tukaj pa Slovenija zaostaja«. Sodobno uspešno raziskovanje je po njegovih besedah lahko samo mednarodno in multidisciplinarno.
Med primeri dobrih praks pri nas je prof. dr. Zvezdan Pirtošek izpostavil združenje Spominčica ter prizadevanja skupine ljudi, ki bi rada Celje naredila demenci prijazno mesto«. Ozaveščanje je boljše kot denimo pred petimi leti, je poudaril in dodal, da ga predvsem navdušuje »silni entuziazem in pripravljenost prostovoljcev«. Veliko zanimanje opaža pri svojih študentih na medicinski fakulteti, kritičen pa je do svojih kolegov, saj po njegovih besedah najbolj pogreša, da bi ta proces osveščanja o pomenu motenj spomina in demence ter možganskih bolezni zavel tudi po hodnikih stroke. »Bom samokritičen. Velikokrat se mi zdi, da imam največ težav pri prepričevanju svojih kolegov, da so možgani tudi organ, da je to, da si pozabljiv, lahko tudi bolezen, tako kot na primer pljučnica«. Z novo strategijo pa načrtujejo tudi model, po katerem naj bi v Sloveniji vzpostavil mrežo centrov, organizirano svetovanje, raziskovanje ter med drugim tudi pravno zaščito pacientov z demenco.
Slovenija je spomladi letos dobila strategijo obvladovanja demence do leta 2020. In to deset let po tako imenovani 'Pariški deklaraciji', v kateri so člani Alzheimer Europe pozvali EU, Svetovno zdravstveno organizacijo ter nacionalne vlade, da priznajo Alzheimerjevo bolezen kot pomemben izziv javnemu zdravstvu. Ob svetovnem dnevu te najpogostejše oblike demence, bo gost intervjuja na Prvem profesor doktor Zvezdan Pirtošek, predstojnik kliničnega oddelka za bolezni živčevja na ljubljanski nevrološki kliniki, ki se velik del svoje znanstvene poti posveča prav Alzheimerjevi bolezni. O njenih izzivih za medicinsko stroko, znanost in družbo - torej vsakega med nami, bo prof. dr. Zvezdana Pirtoška povprašala Mojca Delač.
Slovenija je spomladi letos dobila strategijo obvladovanja demence do leta 2020. In to deset let po tako imenovani 'Pariški deklaraciji', v kateri so člani Alzheimer Europe pozvali EU, Svetovno zdravstveno organizacijo ter nacionalne vlade, da priznajo Alzheimerjevo bolezen kot pomemben izziv javnemu zdravstvu. Ob svetovnem dnevu te najpogostejše oblike demence je bil gost intervjuja na Prvem profesor doktor Zvezdan Pirtošek, predstojnik kliničnega oddelka za bolezni živčevja na ljubljanski nevrološki kliniki, ki se velik del svoje znanstvene poti posveča prav Alzheimerjevi bolezni. O njenih izzivih za medicinsko stroko, znanost in družbo - torej vsakega med nami, ga je povprašala Mojca Delač.
Kot je v pogovoru za Prvi ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni, 21. septembru, ki je v prvi vrsti posvečen prav ozaveščanju, povedal prof. Pirtošek, je ozaveščanje o tej najpogostejši obliki demence prešlo zanimivo pot: »približno 2000 let smo verjeli, da je demenca obvezna značilnost starih ljudi, med drugim tudi zato, ker jih v zgodovini v družbah ni bilo zelo veliko. Šele v našem stoletju ljudje največkrat umirajo zaradi starosti. Demenca dolgo ni bila spoznana kot bolezen, ampak kot obvezni del staranja. Šele v začetku prejšnjega stoletja je medicina z začudenjem ugotovila, da razen znakov starosti pri teh zelo pozabljivih ljudeh obstajajo v možganih bolezenske spremembe. In vendarle je medicina večino prejšnjega stoletja kljub temu spoznanju zavestno izrivala te možganske bolezni, in to zaradi različnih razlogov«. Kot je poudaril, je do večje spremembe prišlo šele konec prejšnjega stoletja, ko je ameriški predsednik Ronald Reagan ob koncu svojega drugega mandata javno priznal, da ima Alzheimerjevo bolezen. »To je bil velik korak, ki ga v Sloveniji še nismo doživeli in ga po mojem mnenju še dolgo ne bomo«, je dejal prof. Pirtošek in dodal, da je s tem pomagal ozavestiti demenco kot del naše vsakdanjosti, ki je vedno bolj navzoč in trka na vrata vsake družine, tudi v Sloveniji.
Bolezni možganov, med njimi tudi demenca, postajajo velik izziv za gospodarstvo in so ekonomsko izčrpavajoče tako za posameznike kot za družbo. »V ozaveščanju delamo prve korake, tu smo za Evropo. Zanimivo je, da je v Sloveniji prav letos politika naredila prvi korak, stroka in laično osveščanje pa še zaostajata,« je poudaril prof. Zvezdan Pirtošek. Slovenija je namreč letos dobila Strategijo za obvladovanje demence do leta 2020. Po njegovih besedah je bilo v zadnjih letih v svetovni politiki vidnih še nekaj premikov naprej : »Leta 2012 je Barack Obama podpisal zelo ambiciozen načrt, ki je tudi finančno izjemno podprt, in ta je, da moramo najti zdravilo za demenco. Leta 2014 je bilo srečanje voditeljev držav G7, na katerem so se posvetili demenci kot izzivu 21. stoletja. Tudi zadnje tri predsedujoče EU- Nizozemska, Luksemburg in zdaj Slovaška, so prav demenco razglasile kot največji in prioritetni zdravstveni problem«.
Do danes je v stroki že zelo dobro poznan in razdelan mehanizem Alzheimerjeve bolezni. V možganih bolnikov se kopičita dve vrsti beljakovin, in sicer amiloidi (med možganske celice) ter tau (ki možganske celice uničujejo od znotraj). Kot je pojasnil prof. Zvezdan Pirtošek, je posledica tega, da se celice »na neki način zadušijo in začnejo propadati, posebno celice hipokampusa ter temenskega režnja, s središčem za orientacijo«. V približno desetih odstotkih je vzrok za nastanek bolezni genetski, v preostalih primerih pa vzrok še ni znan. Je pa že jasno, da se bolezen lahko začne že leta, desetletja prej, preden se pojavijo njeni simptomi.
Na vprašanje o razvoju zdravila proti Alzheimerjevi bolezni je prof. Pirtošek pojasnil, da že omenjeno kopičenje beljakovin v možganih povzroči znižanje nevrotransmiterja acetilholina. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja so razvili zdravila, ki zvišajo nivo le-tega, »niso pa se dotaknila osnovnega problema, in to je, kaj povzroči te beljakovine in kako jih odstraniti. Zadnjih deset let je bilo zelo depresivno obdobje, saj je farmacevtska industrija ugotovila, da je razvoj zdravil za demenco nekaj zelo dragega, kar se finančno absolutno ne splača. To, da najdeš minimalni učinek, potrebuješ pet, šest let. Rekli so, da so zdravila za demenco ‘ekonomsko farmacevtsko pokopališče’, denar pa so porabili za zdravila, ki hitreje pokažejo učinek«. Ko pa je v zadnjih letih postalo jasno, da na vrata trka epidemija, se je tudi ob pritisku politike odprl niz raziskav. In učinkovitost? »Z rezultati nismo tako zadovoljni, kot bi si želeli, vendar se nakazujejo neke nove poti. Zelo sem vesel, da smo se tudi v Ljubljani priključili in smo na poti iskanja teh novih zdravil,« je dejal sogovornik in poudaril pomen bazičnih raziskav, ki so prav tako zelo dobro razvite tudi v Sloveniji. Vse pa je v omrežjih: »slovenski laboratorij, pa naj bo še tako dober, če bo delal sam zase, ne bo mogel ničesar. Treba se je vključiti v evropske mreže in sodelovati. Tukaj pa Slovenija zaostaja«. Sodobno uspešno raziskovanje je po njegovih besedah lahko samo mednarodno in multidisciplinarno.
Med primeri dobrih praks pri nas je prof. dr. Zvezdan Pirtošek izpostavil združenje Spominčica ter prizadevanja skupine ljudi, ki bi rada Celje naredila demenci prijazno mesto«. Ozaveščanje je boljše kot denimo pred petimi leti, je poudaril in dodal, da ga predvsem navdušuje »silni entuziazem in pripravljenost prostovoljcev«. Veliko zanimanje opaža pri svojih študentih na medicinski fakulteti, kritičen pa je do svojih kolegov, saj po njegovih besedah najbolj pogreša, da bi ta proces osveščanja o pomenu motenj spomina in demence ter možganskih bolezni zavel tudi po hodnikih stroke. »Bom samokritičen. Velikokrat se mi zdi, da imam največ težav pri prepričevanju svojih kolegov, da so možgani tudi organ, da je to, da si pozabljiv, lahko tudi bolezen, tako kot na primer pljučnica«. Z novo strategijo pa načrtujejo tudi model, po katerem naj bi v Sloveniji vzpostavil mrežo centrov, organizirano svetovanje, raziskovanje ter med drugim tudi pravno zaščito pacientov z demenco.
Za lisice velja, da so zelo prilagodljive živali, v nekaterih družbah verjamejo, da se lahko preobrazijo v katero koli drugo živo bitje, lahko so demonične in božanske, ščitijo pred uroki. Tako drugod kot pri nas v bajkah, pravljicah, basnih, v vsebinah visoke umetnosti ali v ljudski upodabljajoči umetnosti predstavljajo značajske lastnosti, kot so hudomušnost, prebrisanost in bistroumnost … Take lisice očitno živijo tudi v Bohinju in okolici, saj jim je slikar in grafik Črtomir Frelih, gost oddaje Intervju, dodelil glavno vlogo v svojih domislicah, risarskih sprehodih, neškodljivih šalah, ki, kot pravi, nimajo nobene ideološke uporabnosti, vseeno pa sproti na humoren način opazujejo dejanskost in se odzivajo na sliko podalpske realnosti, duh časa in sodobno ljudsko pamet, ki jo je mogoče nemudoma interpretirati in komentirati. Lisičje zgodbe Črtomirja Freliha so največ občinstva pridobile ob pomoči spletnega komuniciranja. Poleg takšne vizualne galerije so izbrane risarske modrosti po bohinjsko obiskovalcem v premislek in na ogled razstavljene tudi v Galeriji Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov, še svež pa je izid malega knjižnega zaklada z naslovom Črtomir Frelih: Lisice, knjiga umetnika.
Drugi val epidemije je vnovična preizkušnja tudi za številne varstveno-delovne centre in centre za usposabljanje, delo in varstvo. Ti povezujejo 3 tisoč 300 uporabnikov. Varstveno-delovni centri opravljajo zgolj nujno varstvo, uporabniki so doma, pogrešajo delo in vsakodnevno druženje. Večina bivalnih enot zdaj nima stikov z zunanjim okoljem. Koronavirus je spremenil življenje posameznikov s telesnimi in duševnimi motnjami, nekateri ne zmorejo razumeti novih pravil, pomembnih za zajezitev širjenja virusa. O premagovanju stisk, skrbi za uporabnike, strahu pred novimi vdori virusa, nenehnem prilagajanju in srčnosti zaposlenih v Intervjuju s predsednico Skupnosti varstveno-delovnih centrov Slovenije, Mirjano Česen.
Tokratni gost oddaje Intervju je filozof prof. dr. Igor Pribac s filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ki je širši javnosti znan kot analitik družbenega in političnega dogajanja v Sloveniji ter tujini. V času izrednih razmer zaradi pandemije in velikih sprememb tako na globalnem političnem parketu kot v družbi v obče, ga je pred mikrofon povabila voditeljica Martina Černe.
Monika Ažman je nastopila drugi mandat predsednice Zbornice zdravstvene in babiške nege Slovenije in zelo dobro pozna izjemne razmere, v katerih so se zaradi koronavirusa znašle medicinske sestre in drugo osebje v zdravstvenem sistemu. Sporočila so zelo jasna. Soočamo se s kadrovskim pomanjkanjem, zaradi katerega k pomoči pozivajo študente in celo prostovoljce in veliki izpostavljenosti okužbam, ki so dodobra zdesetkale vrste medicinskih sester. Potrpežljivosti in predanosti medicinskega osebja se gotovo pridružuje tudi strah in človečnost, ki kdaj tudi bremeni. Bomo iz te izkušnje odšli močnejši, z večjim zavedanjem, da plačna podcenjenost hromi zdravstveni sistem?
Svoboda medijev in zaščita novinarjev sta za delovanje demokracije osrednjega pomena. V razgibani in ponekodzelo koncentrirani radijski krajini imajo izjemen pomen javni radijski servisi. Radio Slovenija pridobiva nove poslušalce, med pandemijo se je zaupanje v njegove programe in vsebine še okrepilo. Kakšen je sicer položaj Radia Slovenija v primerjavi z drugimi javnimi radijskimi postajami po Evropi? Ali so digitalne platforme adut, s katerim nacionalni radio nagovarja nove generacije poslušalcev? Zakaj Slovenija potrebuje razvojno naravnano medijsko zakonodajo, usmerjeno k javnosti? Sredi nove resničnosti med izzivi in težavami bo na 92-i rojstni dan Radia Slovenija gost sredinega intervjuja njegov direktor Mirko Štular.
Izvirno slovensko ime za oktober je vinotok in tudi zato bomo v oddaji Intervju gostili uglednega slovenskega enologa, vinskega in šampanjskega viteza Alojza Filipiča, ki je pred dobrimi štirimi desetletji v našem jeziku ponovno uveljavil besedo penina. Danes upokojeni strokovnjak, ki ga poleg žlahtne kapljice navdušuje šport in še veliko vsega, je od predlani nosilec najvišjega priznanja – zlatega grba občine Gornja Radgona, svojo poklicno pot pa je preživel po večini v Radgonskih goricah, kjer je med drugim uvedel tudi tehnologijo hitrega bistrenja mladega vina. Z zanimivim in iskrivim Alojzom Filipičem se pogovarja Lidija Kosi.
Ko je pred 40 leti prišel na Inštitut Jožef Stefan kot mlad elektrotehnik, je bil – pravi - nekoliko razočaran, ko so ga postavili pred dejstvo, da se bo ukvarjal s – takrat povsem novim – področjem robotike. A verjetno je bilo to kar srečno naključje, kajti danes prof. dr. Jadran Lenarčič velja za enega pionirjev robotske kinematike oziroma gibanja robotov. Predvsem pa ga danes v slovenski javnosti poznamo kot direktorja Inštituta Jožef Stefan, ki ga vodi zadnjih 15 let. V času zategovanja pasu in ostrih rezov v znanost je vztrajno opozarjal na hude posledice, ki ga bo takšno »hujšanje v možgane« imelo za razvoj Slovenije ter obenem uspešno obranil naš največji raziskovalni inštitut, da bi zaradi močno zmanjšanega financiranja izgubljal na kvaliteti. Zgradbe so resda iz povojnega časa in prostori premajhni, a mladi talenti, ki tam raziskujejo, so še vedno vrhunski. Kaj se torej lahko naučimo iz izkušenj preteklosti? Kaj Sloveniji in svetu prinaša današnji hitri tehnološki razvoj? Pa tudi o sorodnosti med znanostjo in umetnostjo ter o svojih slikarskih načrtih za čas, ko bo direktorske skrbi predal nasledniku. To so nekatera vprašanja iz tokratnega Radijskega intervjuja. Foto: Nina Slaček
Zvone Černelič iz Dečnega sela pri Brežicah ni običajen kmet, na 40 ha, od tega je večina najetih kmetijskih zemljišč, ekološko kmetuje od leta 2003, leta 2014 pa so pridobili certifikat Demeter, ki zagotavlja najodličnejšo hrano, pridelano po načelih biodinamike. Junija letos je njegova kmetija v konkurenci 77-ih prijavljenih prejela nagrado evropske javnosti, Rural Inspiration Awards, ki jo podeljuje Evropska komisija in Mreža za razvoj podeželja za projekte s temo biogospodarstva in blaženja podnebnih sprememb. Evropska komisija in širša javnost je v njegovem načinu kmetovanja, ki temelji na kolobarjenju, gnojenju z biodinamičnim kompostom domačega goveda in setvijo mešanih posevkov prepoznala prispevek k izboljševanju rodovitnosti tal in zmanjševanju izpustov CO2 v ozračje. Prispevajo tudi k čistejšemu zraku in bolj zdravemu okolju. Svoje znanje in izkušnje delijo z drugimi in tako pripomorejo k boljšemu svetu.
Doktor Erik Kerševan je vrhovni sodnik, eden najmlajših, in dobro leto tudi predsednik Sodnega sveta. Na vrhovno sodišče je prišel naravnost iz akademske sfere – pred tem ni bil sodnik. Je specialist za upravni postopek in upravni spor, več kot 15 let je predaval na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. A samo akademska kariera mu ni bila dovolj. Med drugim je bil generalni sekretar Ustavnega sodišča, krajši čas pa tudi svetovalec tedanjega predsednika države Danila Türka. Kot vrhovni sodnik je sodeloval v senatu, ki je v postopku kot pričo zaslišal takratnega predsednika vlade Mira Cerarja in razsodil, da je treba ponoviti glasovanje na referendumu o drugem tiru.
Nekdanji poklicni košarkar Matjaž Smodiš je dolgoletni slovenski reprezentant, trikratni evropski klubski prvak z Virtusom iz Bologne in moskovskim CSKA. Bogato kariero je začel v Novem mestu, kjer je leta 2000 s KK Krka osvojil prvi naslov državnega prvaka in tudi po vrnitvi iz tujine je leta 2012 kariero v dolenjski prestolnici končal z naslovom državnega prvaka. Zdaj je podjetnik, dejaven je v upravnem odboru KK Krka in športni direktor kluba Žoltasti troti.
V Intervjuju gostimo predsednika krovne evropske nogometne organizacije Uefa Aleksandra Čeferina. Če je bil pred desetletjem dejaven predvsem na področju prava in je bil z zastopanjem razvpitih primerov pogosto na očeh javnosti, pa so danes njegovi izzivi povsem drugačni. Tako kot ves svet tudi on bije boj z nevidnim sovražnikom in se trudi, da bi nogomet ostal živ. Med epidemijo je z donacijo zaščitne opreme pritegnil veliko pozornosti. Prav tako pa veliko pozornosti pritegnejo njegova stališča glede sedanjega dogajanja v družbi, ki temeljijo tudi na optimizmu in pozitivnosti. S predsednikom ta hip najvplivnejše športne organizacije na svetu se bo pogovarjal Marko Rozman.
»Če mi decembra ne bi v Pariz pisal ljubljanski nepremičninski agent in rekel, da ima za primorsko stanovanje resnega kupca, kmalu zatem ne bi našla tiste fotografije in se mi ne bi razkrila zgodba, ki jo je skrivala slika in jo je skrival čas.« Takole, s stavkom, ki je po eni strani sicer trdno zasajen v vsakdanjo, skoraj banalno stvarnost, a po drugi strani vendarle draži z obljubo skorajšnjega razkritja dolgo in globoko zakopanih skrivnosti, se začenja roman Veronike Simoniti Ivana pred morjem. To posrečeno dvojnost oziroma razpetost med zdaj in nekoč, med tistim, kar je vsakomur vidno, in onim, kar naj bi na vekomaj ostalo potlačeno, pisateljica nato spretno vzdržuje slabih dvesto strani, dokler pred našimi očmi navsezadnje ne zraste resnično umetelno izpisana knjiga. Knjiga, ki je junija na ljubljanskem Rožniku prejela letošnjega kresnika za najboljši slovenski roman. Kako je torej Veronika Simoniti napisala svoje nagrajeno delo? Se ji je bilo – dolgo predvsem mojstrici kratke proze – težko privaditi na pisanje dosti daljše literarne forme? Kaj nam je z Ivano pred morjem pravzaprav hotela povedati o sedanjosti, preteklosti in o moči družinskih spominov? – Ta in druga sorodna vprašanja nas bodo, spoštovane poslušalke in cenjeni poslušalci, zaposlovala v današnjem Intervjuju na Prvem, ko pred mikrofonom gostimo prav Veroniko Simoniti. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva.
Konec avgusta je iz Slovenije odšla veleposlanica Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske, gospa Sophie Honey. V našo državo je prišla spomladi leta 2015. Začetek njenega delovanja pri nas je bil poseben, saj je bila prvič imenovana za veleposlanico, še bolj pa zato, ker je na ta položaj prišla nekaj mesecev po sinovem rojstvu.
Izredni profesor na fakulteti za družbene vede dr. Marko Milosavljević je poznavalec medijev in novinarstva, ki kot pedagog, strokovnjak, publicist, predavatelj in raziskovalec deluje v Sloveniji in po svetu. Slovi po hitrih in ostrih odzivih na dogajanja v družbi. Zelo kritičen je tudi do zadnjih posegov v medijske zakone, ki so se zgodili brez posvetovanja, prehitro in skoraj skrivaj. Ne le postopek, sporna je predvsem vsebina predlogov, pravi dr. Marko Milosavljević, gost Tatjane Pirc v oddaji Intervju na Prvem.
Aljoša Harlamov je urednik, publicist, pisatelj in nagrajeni literarni kritik; človek številnih zanimanj, jasnih stališč in široke razgledanosti, oziroma na kratko: javni intelektualec. Pronicljivo spremlja dogajanje na kulturnem področju, kjer deluje poklicno kot glavni urednik Cankarjeve založbe, in se nanj odziva z razmišljanji in komentarji v osrednjih slovenskih medijih. Ob tem je dejaven na družabnih omrežjih, čeprav slednja redko, kot opaža, in redkeje kot si želi, omogočajo prostor za dialog in argumentirano razpravo med drugače mislečimi. Preden je Aljoša Harlamov osvojil redno službo v založništvu, je bil dolga leta samozaposlen v kulturi; med tem je tudi izgorel in o tem javno brez dlake na jeziku spregovoril. V sredinem Intervjuju na Prvem se z njim pogovarja Urban Tarman.
Tokratna gostja oddaje Intervju je Livija Pandur, mednarodno priznana dramaturginja, producentka in režiserka, ki je dramaturško je oblikovala vse predstave v režiji Tomaža Pandurja, v preteklih štirih letih pa režirala in na tako domače kot mednarodne odre postavila vrsto gledaliških predstav. Uredila in izdala je trijezično monografijo Pandurjevo gledališče sanj in leta 2018 prejela Veliki bršljanov venec, priznanje Združenja dramskih umetnikov Slovenije za življensko delo. V sklopu Festivala Ljubljana si bomo lahko ogledali njeno predstavo z naslovom Alkestida, ki je nastala pod okriljem Gledališča Marina Držića v Dubrovniku in bila premierno uprizorjena septembra leta 2019 ter požela izvrstne kritike. Livijo Pandur je pred mikrofon povabila Martina Černe.
Valerija Žalig je Beltinčanka, ki je že od malega zapisana negovanju ljudskega, zlasti plesnega in pevskega izročila. Kot hči dolgoletnega vodje članske folklorne skupine je seveda zaprisežena folklornica, ki je tudi sama naučila plesati prekmurske plese nič koliko plesalcev, tako v Prekmurju kot v Porabju. Danes vodi veteransko folklorno skupino, že več let pa je tudi programski vodja mednarodnega folklornega festivala, ki bi moral biti letos v Beltincih že 50-tič, a so ga zaradi epidemioloških razmer prestavili na prihodnje leto. Valerija Žalig poleg starih plesov pozna tudi veliko ljudskih pesmi in jih ob različnih priložnostih z veseljem zapoje, s svojo vedro naravo pa je zelo uspešna pri profesionalnem delu v turizmu. Svoje izkušnje in znanje marljivo prenaša na mlajše. Pred mikrofon oddaje Intervju jo je povabila Lidija Kosi.
Janko Petrovec, dopisnik RTV Slovenija, ni le opazovalec in prenašalec informacij iz sosednje države. Italijo so v zadnjih letih pretresali nesreče, potresi, migrantska kriza in v tem letu koronavirus, ki je – kar zadeva Evropo – ravno v Italiji pokazal svoj najkrutejši obraz. Njegove novinarske zgodbe so polne empatije, zato ne preseneča, da so ga tudi omejitev gibanja in drugi varnostni ukrepi zaradi koronavirusa spodbudili k pisanju dnevnika. Nastala je knjiga Karantena.Rim, v kateri opisuje svoje novinarske in človeške izkušnje pred epidemijo, ko je nismo še niti slutili, in med njo.
Tokratni gost oddaje Intervju je Matevž Čelik, arhitekt, kritik, publicist, dolgoletni urednik spletnega portala Trajekt.org, zadnjih deset let pa direktor Muzeja za arhitekturo in oblikovanje. Pred kratkim je prejel prestižno Plečnikovo medaljo za prispevek k bogatitvi arhitekturne kulture, za vodenje muzeja ter za njegovo uveljavitev v mednarodni arhitekturni skupnosti. Je tudi programski vodja prve vseevropske platforme Future Architecture, ki povezuje še neuveljavljeno generacijo talentov različnih disciplin s področja arhitekture, urbanizma, krajinske arhitekture, oblikovanja in znotraj katere sodeluje šestindvajset arhitekturnih institucij iz dvaindvajsetih držav. Matevž Čelik verjame v sodoben, odprt muzej, ki ne le hrani in posreduje kulturno dediščino temveč ponuja prostor demokratične izmenjave novih konceptov in znanj. Matevža Čelika je pred mikrofon sredinega intervjuja povabila voditeljica Martina Černe.
Koroška Slovenka in vodja Zelenih na avstrijskem Koroškem je lani jeseni postala poslanka v avstrijskem državnem zboru. Eden od njenih poglavitnih ciljev je izboljšati položaj avtohtonih narodnih skupnosti v Avstriji. Kako uspešna je pri tem, ko kot poslanka stranke vladajoče koalicije sodeluje pri pripravi zakonodaje? Kako je avstrijska vlada, sestavljena iz dveh zelo različnih strank, naklonjena manjšinam? Kaj so največji izzivi koroških Slovencev in kako svetlo prihodnost si lahko 100 let po plebiscitu obetajo? O tem v pogovoru z Olgo Voglauer, poslanko in ekološko kmetovalko iz Bilčovsa, ki si želi, da bi dvojezičnost na avstrijskem Koroškem postala nekaj samoumevnega.
Neveljaven email naslov