Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Slovenija je spomladi letos dobila strategijo obvladovanja demence do leta 2020. In to deset let po tako imenovani 'Pariški deklaraciji', v kateri so člani Alzheimer Europe pozvali EU, Svetovno zdravstveno organizacijo ter nacionalne vlade, da priznajo Alzheimerjevo bolezen kot pomemben izziv javnemu zdravstvu. Ob svetovnem dnevu te najpogostejše oblike demence, bo gost intervjuja na Prvem profesor doktor Zvezdan Pirtošek, predstojnik kliničnega oddelka za bolezni živčevja na ljubljanski nevrološki kliniki, ki se velik del svoje znanstvene poti posveča prav Alzheimerjevi bolezni. O njenih izzivih za medicinsko stroko, znanost in družbo - torej vsakega med nami, bo prof. dr. Zvezdana Pirtoška povprašala Mojca Delač.
Slovenija je spomladi letos dobila strategijo obvladovanja demence do leta 2020. In to deset let po tako imenovani 'Pariški deklaraciji', v kateri so člani Alzheimer Europe pozvali EU, Svetovno zdravstveno organizacijo ter nacionalne vlade, da priznajo Alzheimerjevo bolezen kot pomemben izziv javnemu zdravstvu. Ob svetovnem dnevu te najpogostejše oblike demence je bil gost intervjuja na Prvem profesor doktor Zvezdan Pirtošek, predstojnik kliničnega oddelka za bolezni živčevja na ljubljanski nevrološki kliniki, ki se velik del svoje znanstvene poti posveča prav Alzheimerjevi bolezni. O njenih izzivih za medicinsko stroko, znanost in družbo - torej vsakega med nami, ga je povprašala Mojca Delač.
Kot je v pogovoru za Prvi ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni, 21. septembru, ki je v prvi vrsti posvečen prav ozaveščanju, povedal prof. Pirtošek, je ozaveščanje o tej najpogostejši obliki demence prešlo zanimivo pot: »približno 2000 let smo verjeli, da je demenca obvezna značilnost starih ljudi, med drugim tudi zato, ker jih v zgodovini v družbah ni bilo zelo veliko. Šele v našem stoletju ljudje največkrat umirajo zaradi starosti. Demenca dolgo ni bila spoznana kot bolezen, ampak kot obvezni del staranja. Šele v začetku prejšnjega stoletja je medicina z začudenjem ugotovila, da razen znakov starosti pri teh zelo pozabljivih ljudeh obstajajo v možganih bolezenske spremembe. In vendarle je medicina večino prejšnjega stoletja kljub temu spoznanju zavestno izrivala te možganske bolezni, in to zaradi različnih razlogov«. Kot je poudaril, je do večje spremembe prišlo šele konec prejšnjega stoletja, ko je ameriški predsednik Ronald Reagan ob koncu svojega drugega mandata javno priznal, da ima Alzheimerjevo bolezen. »To je bil velik korak, ki ga v Sloveniji še nismo doživeli in ga po mojem mnenju še dolgo ne bomo«, je dejal prof. Pirtošek in dodal, da je s tem pomagal ozavestiti demenco kot del naše vsakdanjosti, ki je vedno bolj navzoč in trka na vrata vsake družine, tudi v Sloveniji.
Bolezni možganov, med njimi tudi demenca, postajajo velik izziv za gospodarstvo in so ekonomsko izčrpavajoče tako za posameznike kot za družbo. »V ozaveščanju delamo prve korake, tu smo za Evropo. Zanimivo je, da je v Sloveniji prav letos politika naredila prvi korak, stroka in laično osveščanje pa še zaostajata,« je poudaril prof. Zvezdan Pirtošek. Slovenija je namreč letos dobila Strategijo za obvladovanje demence do leta 2020. Po njegovih besedah je bilo v zadnjih letih v svetovni politiki vidnih še nekaj premikov naprej : »Leta 2012 je Barack Obama podpisal zelo ambiciozen načrt, ki je tudi finančno izjemno podprt, in ta je, da moramo najti zdravilo za demenco. Leta 2014 je bilo srečanje voditeljev držav G7, na katerem so se posvetili demenci kot izzivu 21. stoletja. Tudi zadnje tri predsedujoče EU- Nizozemska, Luksemburg in zdaj Slovaška, so prav demenco razglasile kot največji in prioritetni zdravstveni problem«.
Do danes je v stroki že zelo dobro poznan in razdelan mehanizem Alzheimerjeve bolezni. V možganih bolnikov se kopičita dve vrsti beljakovin, in sicer amiloidi (med možganske celice) ter tau (ki možganske celice uničujejo od znotraj). Kot je pojasnil prof. Zvezdan Pirtošek, je posledica tega, da se celice »na neki način zadušijo in začnejo propadati, posebno celice hipokampusa ter temenskega režnja, s središčem za orientacijo«. V približno desetih odstotkih je vzrok za nastanek bolezni genetski, v preostalih primerih pa vzrok še ni znan. Je pa že jasno, da se bolezen lahko začne že leta, desetletja prej, preden se pojavijo njeni simptomi.
Na vprašanje o razvoju zdravila proti Alzheimerjevi bolezni je prof. Pirtošek pojasnil, da že omenjeno kopičenje beljakovin v možganih povzroči znižanje nevrotransmiterja acetilholina. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja so razvili zdravila, ki zvišajo nivo le-tega, »niso pa se dotaknila osnovnega problema, in to je, kaj povzroči te beljakovine in kako jih odstraniti. Zadnjih deset let je bilo zelo depresivno obdobje, saj je farmacevtska industrija ugotovila, da je razvoj zdravil za demenco nekaj zelo dragega, kar se finančno absolutno ne splača. To, da najdeš minimalni učinek, potrebuješ pet, šest let. Rekli so, da so zdravila za demenco ‘ekonomsko farmacevtsko pokopališče’, denar pa so porabili za zdravila, ki hitreje pokažejo učinek«. Ko pa je v zadnjih letih postalo jasno, da na vrata trka epidemija, se je tudi ob pritisku politike odprl niz raziskav. In učinkovitost? »Z rezultati nismo tako zadovoljni, kot bi si želeli, vendar se nakazujejo neke nove poti. Zelo sem vesel, da smo se tudi v Ljubljani priključili in smo na poti iskanja teh novih zdravil,« je dejal sogovornik in poudaril pomen bazičnih raziskav, ki so prav tako zelo dobro razvite tudi v Sloveniji. Vse pa je v omrežjih: »slovenski laboratorij, pa naj bo še tako dober, če bo delal sam zase, ne bo mogel ničesar. Treba se je vključiti v evropske mreže in sodelovati. Tukaj pa Slovenija zaostaja«. Sodobno uspešno raziskovanje je po njegovih besedah lahko samo mednarodno in multidisciplinarno.
Med primeri dobrih praks pri nas je prof. dr. Zvezdan Pirtošek izpostavil združenje Spominčica ter prizadevanja skupine ljudi, ki bi rada Celje naredila demenci prijazno mesto«. Ozaveščanje je boljše kot denimo pred petimi leti, je poudaril in dodal, da ga predvsem navdušuje »silni entuziazem in pripravljenost prostovoljcev«. Veliko zanimanje opaža pri svojih študentih na medicinski fakulteti, kritičen pa je do svojih kolegov, saj po njegovih besedah najbolj pogreša, da bi ta proces osveščanja o pomenu motenj spomina in demence ter možganskih bolezni zavel tudi po hodnikih stroke. »Bom samokritičen. Velikokrat se mi zdi, da imam največ težav pri prepričevanju svojih kolegov, da so možgani tudi organ, da je to, da si pozabljiv, lahko tudi bolezen, tako kot na primer pljučnica«. Z novo strategijo pa načrtujejo tudi model, po katerem naj bi v Sloveniji vzpostavil mrežo centrov, organizirano svetovanje, raziskovanje ter med drugim tudi pravno zaščito pacientov z demenco.
Slovenija je spomladi letos dobila strategijo obvladovanja demence do leta 2020. In to deset let po tako imenovani 'Pariški deklaraciji', v kateri so člani Alzheimer Europe pozvali EU, Svetovno zdravstveno organizacijo ter nacionalne vlade, da priznajo Alzheimerjevo bolezen kot pomemben izziv javnemu zdravstvu. Ob svetovnem dnevu te najpogostejše oblike demence, bo gost intervjuja na Prvem profesor doktor Zvezdan Pirtošek, predstojnik kliničnega oddelka za bolezni živčevja na ljubljanski nevrološki kliniki, ki se velik del svoje znanstvene poti posveča prav Alzheimerjevi bolezni. O njenih izzivih za medicinsko stroko, znanost in družbo - torej vsakega med nami, bo prof. dr. Zvezdana Pirtoška povprašala Mojca Delač.
Slovenija je spomladi letos dobila strategijo obvladovanja demence do leta 2020. In to deset let po tako imenovani 'Pariški deklaraciji', v kateri so člani Alzheimer Europe pozvali EU, Svetovno zdravstveno organizacijo ter nacionalne vlade, da priznajo Alzheimerjevo bolezen kot pomemben izziv javnemu zdravstvu. Ob svetovnem dnevu te najpogostejše oblike demence je bil gost intervjuja na Prvem profesor doktor Zvezdan Pirtošek, predstojnik kliničnega oddelka za bolezni živčevja na ljubljanski nevrološki kliniki, ki se velik del svoje znanstvene poti posveča prav Alzheimerjevi bolezni. O njenih izzivih za medicinsko stroko, znanost in družbo - torej vsakega med nami, ga je povprašala Mojca Delač.
Kot je v pogovoru za Prvi ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni, 21. septembru, ki je v prvi vrsti posvečen prav ozaveščanju, povedal prof. Pirtošek, je ozaveščanje o tej najpogostejši obliki demence prešlo zanimivo pot: »približno 2000 let smo verjeli, da je demenca obvezna značilnost starih ljudi, med drugim tudi zato, ker jih v zgodovini v družbah ni bilo zelo veliko. Šele v našem stoletju ljudje največkrat umirajo zaradi starosti. Demenca dolgo ni bila spoznana kot bolezen, ampak kot obvezni del staranja. Šele v začetku prejšnjega stoletja je medicina z začudenjem ugotovila, da razen znakov starosti pri teh zelo pozabljivih ljudeh obstajajo v možganih bolezenske spremembe. In vendarle je medicina večino prejšnjega stoletja kljub temu spoznanju zavestno izrivala te možganske bolezni, in to zaradi različnih razlogov«. Kot je poudaril, je do večje spremembe prišlo šele konec prejšnjega stoletja, ko je ameriški predsednik Ronald Reagan ob koncu svojega drugega mandata javno priznal, da ima Alzheimerjevo bolezen. »To je bil velik korak, ki ga v Sloveniji še nismo doživeli in ga po mojem mnenju še dolgo ne bomo«, je dejal prof. Pirtošek in dodal, da je s tem pomagal ozavestiti demenco kot del naše vsakdanjosti, ki je vedno bolj navzoč in trka na vrata vsake družine, tudi v Sloveniji.
Bolezni možganov, med njimi tudi demenca, postajajo velik izziv za gospodarstvo in so ekonomsko izčrpavajoče tako za posameznike kot za družbo. »V ozaveščanju delamo prve korake, tu smo za Evropo. Zanimivo je, da je v Sloveniji prav letos politika naredila prvi korak, stroka in laično osveščanje pa še zaostajata,« je poudaril prof. Zvezdan Pirtošek. Slovenija je namreč letos dobila Strategijo za obvladovanje demence do leta 2020. Po njegovih besedah je bilo v zadnjih letih v svetovni politiki vidnih še nekaj premikov naprej : »Leta 2012 je Barack Obama podpisal zelo ambiciozen načrt, ki je tudi finančno izjemno podprt, in ta je, da moramo najti zdravilo za demenco. Leta 2014 je bilo srečanje voditeljev držav G7, na katerem so se posvetili demenci kot izzivu 21. stoletja. Tudi zadnje tri predsedujoče EU- Nizozemska, Luksemburg in zdaj Slovaška, so prav demenco razglasile kot največji in prioritetni zdravstveni problem«.
Do danes je v stroki že zelo dobro poznan in razdelan mehanizem Alzheimerjeve bolezni. V možganih bolnikov se kopičita dve vrsti beljakovin, in sicer amiloidi (med možganske celice) ter tau (ki možganske celice uničujejo od znotraj). Kot je pojasnil prof. Zvezdan Pirtošek, je posledica tega, da se celice »na neki način zadušijo in začnejo propadati, posebno celice hipokampusa ter temenskega režnja, s središčem za orientacijo«. V približno desetih odstotkih je vzrok za nastanek bolezni genetski, v preostalih primerih pa vzrok še ni znan. Je pa že jasno, da se bolezen lahko začne že leta, desetletja prej, preden se pojavijo njeni simptomi.
Na vprašanje o razvoju zdravila proti Alzheimerjevi bolezni je prof. Pirtošek pojasnil, da že omenjeno kopičenje beljakovin v možganih povzroči znižanje nevrotransmiterja acetilholina. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja so razvili zdravila, ki zvišajo nivo le-tega, »niso pa se dotaknila osnovnega problema, in to je, kaj povzroči te beljakovine in kako jih odstraniti. Zadnjih deset let je bilo zelo depresivno obdobje, saj je farmacevtska industrija ugotovila, da je razvoj zdravil za demenco nekaj zelo dragega, kar se finančno absolutno ne splača. To, da najdeš minimalni učinek, potrebuješ pet, šest let. Rekli so, da so zdravila za demenco ‘ekonomsko farmacevtsko pokopališče’, denar pa so porabili za zdravila, ki hitreje pokažejo učinek«. Ko pa je v zadnjih letih postalo jasno, da na vrata trka epidemija, se je tudi ob pritisku politike odprl niz raziskav. In učinkovitost? »Z rezultati nismo tako zadovoljni, kot bi si želeli, vendar se nakazujejo neke nove poti. Zelo sem vesel, da smo se tudi v Ljubljani priključili in smo na poti iskanja teh novih zdravil,« je dejal sogovornik in poudaril pomen bazičnih raziskav, ki so prav tako zelo dobro razvite tudi v Sloveniji. Vse pa je v omrežjih: »slovenski laboratorij, pa naj bo še tako dober, če bo delal sam zase, ne bo mogel ničesar. Treba se je vključiti v evropske mreže in sodelovati. Tukaj pa Slovenija zaostaja«. Sodobno uspešno raziskovanje je po njegovih besedah lahko samo mednarodno in multidisciplinarno.
Med primeri dobrih praks pri nas je prof. dr. Zvezdan Pirtošek izpostavil združenje Spominčica ter prizadevanja skupine ljudi, ki bi rada Celje naredila demenci prijazno mesto«. Ozaveščanje je boljše kot denimo pred petimi leti, je poudaril in dodal, da ga predvsem navdušuje »silni entuziazem in pripravljenost prostovoljcev«. Veliko zanimanje opaža pri svojih študentih na medicinski fakulteti, kritičen pa je do svojih kolegov, saj po njegovih besedah najbolj pogreša, da bi ta proces osveščanja o pomenu motenj spomina in demence ter možganskih bolezni zavel tudi po hodnikih stroke. »Bom samokritičen. Velikokrat se mi zdi, da imam največ težav pri prepričevanju svojih kolegov, da so možgani tudi organ, da je to, da si pozabljiv, lahko tudi bolezen, tako kot na primer pljučnica«. Z novo strategijo pa načrtujejo tudi model, po katerem naj bi v Sloveniji vzpostavil mrežo centrov, organizirano svetovanje, raziskovanje ter med drugim tudi pravno zaščito pacientov z demenco.
Trije romani, trije kresniki. Goran Vojnović, ki je zahvaljujoč Figi, intimnemu družinskemu portretu, raztegnjenemu čez tri generacije, minuli petek še tretjič prejel prestižno nagrado za najboljši roman leta, je bržčas najbolj odmeven, vroč in intriganten slovenski pisatelj zadnjega desetletja. Kako Vojnović ustvarja, na kakšen način se kosa z odzivi javnosti, ki nihajo med vznesenim navdušenjem in ogorčenim zavračanjem, in kaj nam vsem skupaj s svojim pisanjem pravzaprav hoče sporočiti, preverjamo v sredinem Intervjuju na Prvem. Oddajo pripravlja Goran Dekleva.
Še nekaj dni nas loči od Dneva državnosti, od obletnice, ko je Slovenija, moja dežela postala Slovenija, moja država. V desetletju pred osamosvojitvijo, v 80-tih, so obstajale platforme na katerih so se srečevali in pogovarjali ljudje različnih nazorov in prepričanj. 80-ta leta prejšnjega stoletja so bila nasploh eno najbolj razgibanih obdobij v slovenski zgodovini: razpadanje Jugoslavije, pojav alternativnih političnih gibanj, vznik provokativne kulture, razvoj punka, prispevki v Tribuni in Mladini, delovanje ZSMS, 57. številka Nove revije …, od majniške deklaracije do plebiscita. Pri tem je imela močno vlogo tudi akcija »Slovenija, moja dežela«, po kateri so nas kmalu poznali v vsej Jugoslaviji. O vsem tem v pogovoru z zgodovinarko doktorico Darja Kerec.
V svetovni finančni in evropski dolžniški krizi se je razblinila površna teza, da je zahod dosegel optimalno liberalno demokratično ureditev, ki zahteva le dobro tehnokratsko upravljanje. Izkazalo se je nasprotno, živimo v času, v katerem se znova tepejo koncepti razvoja, politika in ekonomija pa sta vsak dan na preizkušnji. Pri nas to pomeni, da je uspeh vladnih projektov vse prej kot samoumeven. Magna in drugi tir, (ne)prodaja Nove ljubljanske banke, umanjkanje reform, kadrovanje v državnih podjetjih… to so tista težka vprašanja, ki jih lahko komentira izkušeni ekonomist, kot je profesor Mojmir Mrak, predavatelj doma in v tujini, večkrat pozvan, naj se vključi v politiko. Z njim se je o slovenskih razmerah in o poti razvoja Evropske unije pogovarjala Maja Derčar.
V tokratnm intervjuju glasbena urednica Alja Kramar gosti letošnjega Kozinovega nagrajenca, Jureta Robežnika. Jure Robežnik, sicer diplomirani anglist in germanist, je že zgodaj začel sodelovati tudi z našo hišo, najprej je igral v Plesnem orkestru, bil je producent, kasneje pa tudi vodja Založbe kaset in plošč. V srednji šoli je igral klavir in harmoniko, bil pa je tudi eden prvih, ki je pri nas igral vibrafon. Tako kot še nekateri jazzisti tistega časa, je tudi Jure Robežnik kmalu pričel pisati popevke. Kot avtor je sodeloval že na prvem festivalu Slovenske popevke s skladbo Glas stare ure. Leta 1965 je prvič prejel nagrado strokovne žirije za skladbo Šel si mimo. V naslednjih letih so sledile skladbe Presenečenja, Ptica vrh Triglava, Na vrhu Nebotičnika, Pegasto dekle, Lastovka, Maja z biseri, Orion, Ljubljančanke … seznam je dolg. V njegovem opusu pa niso samo popevke, temveč tudi kar nekaj šansonov in jazzovskih skladb. Vse pa je pustilo v slovenski glasbi pomemben pečat, kar je letos potrdil tudi Upravni odbor Društva slovenskih skladateljev in Juretu Robežniku podelil Kozinovo nagrado ter v obrazložitvi med drugim zapisal, da nagrado prejme: »za velik doprinos v zakladnico slovenske zabavne glasbe, ki jo je obogatil s humanizmom in resničnim glasbenim občutenjem.«
Najuspešnejša političarka slovenske manjšine v Italiji, nekdanja županja, svetnica v deželnem parlamentu, senatorka in zdaj še poslanka v italijanskem parlamentu Tamara Blažina napoveduje skorajšnje slovo od aktivne politike. Njena politična kariera je kot učbenik politične vztrajnosti. O osebni poti, odrekanju, italijanski politiki in medstrankarski kombinatoriki in položaju slovenske manjšine v sosednji državi, bo Tamara Blažina pripovedovala v pogovoru z Jankom Petrovcem. V sredinem Intervjuju po deseti na Prvem.
Doktor Reginald Vospernik, ki je 9. maja praznoval 80. rojstni dan, je bil kar 23 let ravnatelj Slovenske gimnazije v Celovcu, gimnazije, ki te dni slovesno obeležuje 60-letnico delovanja. Z znanim, politično dejavnim koroškim Slovencem, publicistom, ki je ob svojem jubileju izdal knjigo Varljiva bližina, izbor besedil iz sedmih desetletij, se bomo med drugim pogovarjali o trenutnih razmerah na avstrijskem Koroškem, Slovenski gimnaziji in mladih koroških Slovencih.
Četudi število prostovoljskih organizacij raste, je večina prostovoljcev pri nas upokojencev. Izobraževalni sistem prostovoljskih vrednost kot produkta vzgojnega procesa ne predvideva, zato ne čudi, da se odnos Slovencev do prostovoljstva spreminja počasneje kot bi se lahko. Pozitivnih učinkov prostovoljstva ne prepoznavajo niti mnogi predstavniki oblasti, četudi so ti večplastni, tudi ekonomski. O pomenu prostovoljstva in njegovih učinkih se bomo v luči Nacionalnega tedna prostovoljstva v sredini oddaji Intervju pogovarjali z direktorico Slovenske filantropije Terezo Novak.
Pramena gostih svilnatih las se mehko poležejo v zatilje in odstrejo visoko, razmišljujoče čelo, pa prijazen, topel, rahlo nasmejan pogled. Tu zasije duša, tista, ki išče resnico in jo izraža v lepoti urejene kombinacije tonov. Prvi vtis o skladatelju, dirigentu, pedagogu in organizatorju Ambrožu Čopiju. Ambrož Čopi je skladatelj večpomenskih humanističnih razsežnosti. Kot glasbeni umetnik - skladatelj - snuje kompozicije, se z njimi dotika posameznih duš in jim odpira nova obzorja, predvsem v zavedanju brezčasja, lepote in svetlih plati življenja. Kot zborovski dirigent združuje lastna spoznanja, širino srca in dar karizme ter tako ustvarja izjemno sinergijo z zborovskim korpusom, kar vodi v dovršenost zvoka in interpretativno odličnost. Kot pedagog se z vso svojo mehkobo in spoštovanjem približa mladim, jim odpira nove glasbene svetove in jih z neutrudno energijo vodi na pot samolastnih iskanj. Slednjič, kot organizator, vedno poln novih idej in voljan njihove izpeljave, odpira možnosti in priložnosti za muziciranje, spoznavanje, za skupna iskanja glasbenega izraza, za čutenja in osmišljanja tistih plati življenja, ki prinašajo jasne odgovore, zadovoljstvo in ozaveščanje pomena navzočnosti v brezčasju in v danem trenutku čustveno otopele atmosfere. Ambrož Čopi je na vseh teh področjih prejemnik številnih nagrad in priznanj, tako doma kot v tujini. Med drugim je prejemnik Gallusove plakete in nagrajenec Prešernovega sklada. Pred nekaj dnevi pa je s Komornim zborom Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana usvojil drugo nagrado na 14. mednarodnem zborovskem tekmovanju Gallus v Mariboru. Osebnost Ambroža Čopija bomo pobliže spoznali v oddaji Intervju. Z njim se bo pogovarjala Simona Moličnik.
Slovenska ljubiteljska kultura ima bogato in dolgo tradicijo. Njeni zametki sodijo v čase čitalniškega gibanja v drugi polovici 19. stoletja, ko so ustanavljali bralna društva, poleg kulturnega udejstvovanja narodno zavednega prebivalstva, ne gre pozabiti na nekdanjo pomembno politično in družabno vlogo čitalnic. Danes vlogo spodbujanja, ustvarjanja in organiziranja ljubiteljskih, neinstitucionalnih kulturnih projektov igra Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti. O kulturno izobraževalnem pomenu mreže, v katero sodijo vsa področja človekovega ustvarjalno – umetniškega izraza, pred bližajočim se Tednom ljubiteljske kulture, več v Intervjuju direktor sklada mag. Marko Repnik.
Zasavski okoljski aktivist Uroš Macerl je prejel najvišje svetovno priznanje, ki ga Goldmanova fundacija že skoraj tri desetletja podeljuje okoljskim aktivistom. Vsako leto v San Franciscu podelijo šest nagrad, po eno za vsako celino. Kako je Macerl postal okoljski aktivist, o boju in uporu zasavskih okoljevarstvenikov proti sežiganju petrolkoksa in industrijskih odpadkov v trboveljski cementarni, ki bi bistveno poslabšalo kakovost življenja in zdravje ljudi v regiji ter o odzivih na prizadevanja zasavskih okoljevarstvenikov v tokratnem Intervjuju, ki ga je z Urošem Macerlom pripravila Karmen Štrancar Rajevec.
Najprestižnejšo ameriško novinarsko nagrado, Pulitzerjevo, je za pojasnjevalno novinarstvo letos med drugimi dobil mednarodni konzorcij 100 medijev iz 80 držav, med njimi slovenskega Dela, za razkrivanje razvpitih Panamskih dokumentov. V tem globalnem projektu je sodelovalo skoraj 400 novinarjev, ki so razkrili, kako podjetja in posamezniki, tudi Slovenci, skrivajo premoženje v davčnih oazah. Na podlagi teh objav so odstopali premieri, ministri, številne države so sprožile preiskave. Kaj so še dosegli in kateri so novi izzivi? Dobrih zgodb v javnem interesu ni brez žvižgačev – kako jih zavarovati? Na ta in druga vprašanja bo v oddaji Intervju odgovarjala Anuška Delić, ki vodi skupino novinarjev Dela.
Pred nekaj dnevi smo obeležili mednarodni dan knjig za otroke, v Bologni še do četrtka poteka sejem otroških knjig, po slovenskih šolah pa gre h koncu letošnja sezona bralne značke. Zato je Andreja Čokl v oddajo Intervju povabila red. prof. dr. Dragico Haramija, strokovnjakinjo za mladinsko književnost, predavateljico na Pedagoški in Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru in predsednico Društva Bralna značka Slovenije. Koliko otroci in mladostniki v dobi novih tehnologij in sodobnih medijev še posegajo po knjigah, kakšne so kakovostne otroške in mladinske knjige, kakšen vpliv imajo na otrokovo bralno kulturo starši in kakšna je vloga vzgojno-izobraževalnih ustanov? Odgovori v sredinem Intervjuju po deseti na Prvem!
Vtis je, kakor da se je v zadnjem času svet postavil na glavo in da stare, udobne gotovosti nič več ne veljajo. Pa tu ne gre le za to, da so Britanci junija lani glasovali za izstop iz Evropske unije, ali da so potem Američani novembra za predsednika izvolili Donalda Trumpa. Poizkusi grobega omejevanja človekovih pravic in svoboščin se vrstijo od Poljske do Filipinov, ruska politika je postala še bolj avtoritarna navznoter in agresivna navzven, nekaj podobnega lahko rečemo za Turčijo, kitajska gradnja umetnih otokov v Južnokitajskem morju ter severnokorejski jedrski program pa kažeta, da pod gladino vzhodnoazijske gospodarske rasti vendarle močno brbota. K temu velja dodati, da planetarnega občutka tesnobe še zdaleč ne poglabljajo samo geopolitična prerivanja - podnebne spremembe se komajda še zdijo obvladljive; grozi nam množično izumrtje rastlinskih in živalskih vrst. Družabni mediji so medtem uspeli ustvariti mehurčke vzporednih realnosti in lažnih novic, spričo česar se zdi, da je v javnem življenju razlika med resnico in lažjo zabrisana do neprepoznavnosti. Zahvaljujoč bliskovitemu razvoju pametnih tehnologij pa se, ne nazadnje, na obzorju že zarisuje družba, v kateri bodo zaradi avtomatizacije in robotizacije milijoni ljudi ostali brez dela in sleherne eksitencialne perspektive. Vprašamo se torej lahko, ali bo vlak civilizacije vsak hip iztiril in kaj v tem kontekstu moremo oziroma celo moramo storiti, da bi odvrnili katastrofo? - Ta nelahka vprašanja bomo v tokratnem Intervjuju na Prvem zastavili enemu osrednjih javnih intelektualcev na Slovenskem, sociologu, začetniku strukturalizma pri nas in soutemeljitelju danes svetovno prepoznavne ljubljanske šole lacanovske psihoanalize, dr. Rastku Močniku. Oddajo pripravlja Goran Dekleva.
Vtis je, kakor da se je v zadnjem času svet postavil na glavo in da stare, udobne gotovosti nič več ne veljajo. Pa tu ne gre le za to, da so Britanci junija lani glasovali za izstop iz Evropske unije, ali da so potem Američani novembra za predsednika izvolili Donalda Trumpa. Poizkusi grobega omejevanja človekovih pravic in svoboščin se vrstijo od Poljske do Filipinov. Desni populizmi so začeli vsiljevati nestrpen javni diskurz in narekovati politični utrip po Evropi, ruska politika je postala še bolj avtoritarna navznoter in agresivna navzven, nekaj podobnega lahko rečemo za Turčijo, kitajska gradnja umetnih otokov v Južnokitajskem morju ter severnokorejski jedrski program pa kažeta, da pod gladino vzhodnoazijske gospodarske rasti vendarle močno brbota. K temu velja dodati, da planetarnega občutka tesnobe še zdaleč ne poglabljajo samo geopolitična prerivanja – leto 2016 je bilo najtoplejše, odkar meteorologi beležijo podatke, podnebne spremembe se komajda še zdijo obvladljive. Grozi nam množično izumrtje rastlinskih in živalskih vrst. Družabni mediji so medtem uspeli ustvariti mehurčke vzporednih realnosti in lažnih novic, spričo česar se zdi, da je v javnem življenju razlika med resnico in lažjo zabrisana do neprepoznavnosti. Zahvaljujoč bliskovitemu razvoju pametnih tehnologij pa se, ne nazadnje, na obzorju že zarisuje družba, v kateri bodo zaradi avtomatizacije in robotizacije milijoni ljudi ostali brez dela in sleherne eksitencialne perspektive. Vprašamo se torej lahko, ali bo vlak civilizacije vsak hip iztiril in kaj v tem kontekstu moremo oziroma celo moramo storiti, da bi odvrnili katastrofo? – Ta nelahka vprašanja smo v tokratnem Intervjuju na Prvem zastavili enemu osrednjih javnih intelektualcev na Slovenskem, sociologu, do nedavna predavatelju teorije diskurzov na ljubljanski Filozofski fakulteti, začetniku strukturalizma pri nas in soutemeljitelju danes svetovno prepoznavne ljubljanske šole lacanovske psihoanalize, dr. Rastku Močniku. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
V zadnjih letih je bil odrešen levo-desne politike. A do politike je kritičen! Če okolica pljuva na homoseksualni par, ima dober kristjan dolžnost, da ga pred pljunki zaščiti, je še zapisal duhovnik Branko Cestnik. In k temu dodal: VSAKA LJUBEZEN JE SVETA. Papež Frančišek pa mu prebuja upanje, da zmoremo verni in neverni skupaj veslati na isti barki življenja. Pater Branko Cestnik, župnik na Frankolovem, bo gost sredinega Intervjuja na Prvem po deseti uri.
Doktor Aleks Jakulin, profesor, raziskovalec in podjetnik, ki si je že pri desetih letih bolj kot kolo želel lastno podjetje. Doktoriral je iz računalništva, za doktorat o umetni inteligenci je pred dobrim desetletjem prejel nagrado evropskega združenja za umetno inteligenco za najboljše delo tisto leto. Kmalu zatem pa postal profesor statistike na univerzi Columbia v New Yorku. Zdaj vodi podjetje Ganxy in razvija orodja, ki omogočajo ustvarjalcem, da zaščitijo svoje pravice in živijo od lastnega dela. V poslovni svet se je vrnil, da bi ohranil stik s Slovenijo, ob tem ugotavlja, da pri nas veliko ljudi živi nad lastnimi zmožnostmi, da ne znamo z dialogom najti dobrih rešitev in da nas sedanji model socialne države pelje v pogubo. Izpostavlja tudi zanimivo recipročnost: »Če slovenska družba skrbi za akademike, morajo ti tudi skrbeti za prihodnost slovenske družbe.” Verjame v drugačno prihodnost svetovnega spleta, ki ga je treba iz rok velikih korporacij vrniti malim uporabnikom.
Tina Zorman si je pred leti v Jemnu ustvarila družino. Ob začetku napadov Zalivskega sveta za sodelovanje, pobudnica katerih je Savdska Arabija, je državo zaradi skrbi za svojo varnost in varnost otrok zapustila. Zdaj dogajanje v Jemnu, ki je tudi ena od najrevnejših držav na svetu, spremlja od daleč, prek informacij, ki jih dobi od moževe družine in od prijateljev.
Ani Roš uspehi v svetu sodobne gastronomije niso tuji. Njeno najnovejše priznanje, najboljša kuharska mojstrica na svetu po izboru akademije 50 najboljših restavracij, jo je dokončno zapisalo na gostronomski zemljevid sveta. Ana Roš, ki je v kuhinji Hiše Franko v Kobaridu pred 15-imi leti začela ustvarjati prve jedi in se pravzaprav učiti kuharskih veščin, je v kuhinjo pripeljala ljubezen do moškega, tam pa se je razvila tudi ljubezen do ustvarjanja kulinaričnih presežkov. Najboljša kuharska mojstrica Ana Roš bo gostja tokratnega intervjuja. Pripravlja Urška Henigman.
V teh dneh že 11. leto zapovrstjo v slovenskih izbranih kinodvoranah poteka mednarodni Festival gorniškega filma. Letos ta na ogled postavlja 44 filmov o gorskih športih, naravi, avanturi in o gorski kulturi, znova tudi s slovenskimi filmi in na več lokacijah, kot v minulih izvedbah, s čimer organizatorji želijo to zvrst filma še bolj približati splošnemu, ne le goram zapisanemu občinstvu. Del festivala so tudi zgodbe šestih predavateljev. Sredi 11. festivala gorniškega filma se nam bo v oddaji Intervju pridružil njegov direktor Silvo Karo, s katerim bomo spregovorili o letošnjem programu, o sami organizaciji tako velikega filmskega dogodka in vlogi tovrstnega filma pri nas ter o tem, kakšen ugled si je festival skozi leta pridobil tako med filmskimi ustvarjalci, kot tudi med občinstvom.
Neveljaven email naslov