Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Prva slovenska medicinska sestra, ki se je pridružila Zdravnikom brez meja.
Prva slovenska medicinska sestra pri Zdravnikih brez meja
Humanitarna organizacija Zdravniki brez meja je za dajanje brezplačne medicinske pomoči na kriznih območjih leta 1999 prejela Nobelovo nagrado za mir. Trenutno je navzoča v okoli 70 državah sveta, kjer izvaja 450 projektov. Za njihovo delovanje skrbi okoli 36 tisoč oseb, od tega 3 tisoč prostovoljcev in prostovoljk, med temi je tudi 11 Slovencev. Ena od njih je Mateja Stare – prva in za zdaj tudi edina slovenska medicinska sestra, ki se je udeležila misije Zdravnikov brez meja.
Od leta 2012 je kot prostovoljka delala v Gazi, Južnem Sudanu, Afganistanu in Libiji. S tem je močno presegla statistiko Zdravnikov brez meja, ki kaže, da se na misijo več kot enkrat odpravi manj kot polovica vseh prostovoljcev. Kot razlaga, se na krizna območja med lastnim dopustom podaja, ker je tam potreba za delo. Zdravnikom brez meja pa se je pridružila, ker je želela nekoliko spremeniti svoje delovno okolje in poiskati nove izzive, kar humanitarno delo zagotovo je.
Pri nas je zdravstvo razvito, delamo z visoko tehnologijo, z aparaturami, ki so lahko dobavljive. Tam pa gre za osnovno kirurgijo – škarje, nož, pinceta, šiv.
Zdravniki brez meja delajo po zahodnih standardih. V nasprotju s samim imenom organizacije, pa ne gre le za zdravnike – tu so tudi medicinske sestre, laboranti, logistiki, šoferji, kuharji, arhitekti, novinarji, fotografi. Pred odhodom na misijo morajo čez dolg prijavni postopek, dobijo pa tudi poročila o varnostnih razmerah v državi, kamor naj bi šli, na podlagi katerega se lahko odločijo, ali bodo tja res šli. Kot razlaga Mateja Stare, v tem poročilu ni olepševanja, a marsikoga realne razmere ob prihodu kljub temu šokirajo.
Nekateri hočejo zaradi tega domov že naslednji dan. Drugi težko zdržijo sam tempo dela, tretji bližino spopadov. Izjemno težko pa je tudi, ko je usoda otroka, ki je pred teboj, le smrt, saj tudi če je bolezen zelo enostavna, morda nimaš več zalog zdravil, ki bi mu pomagala.
Naloga zdravstvenega osebja je izobraziti domačine, ki včasih nimajo nikakršnega medicinskega znanja, do te mere, da so sposobni sami, brez njihove asistence, pomagati lokalnemu prebivalstvu: “Ko prejmeš novico, da zdaj bolnišnica, kjer si delal, deluje samostojno, brez naše pomoči, je to nekaj najlepšega, kar se lahko zgodi.
Mateja Stare je bila v Gazi med izraelskim obstreljevanjem leta 2012. Prioriteta te misije je bila plastična kirurgija rok in nog otrok in mlajših žensk.
Operirali smo poškodbe zaradi kurjenja s plinom. Tega shranjujejo v zelo stare jeklenke, ki velikokrat eksplodirajo. Pride do opeklin, ki jih zaradi pomanjkanja denarja zdravijo doma, nato pa izkoristijo priložnost, ko pridejo Zdravniki brez meja. Par rezov skalpela takšnemu otroku bistveno izboljša življenje.
“Potem pa so tu še razne prirojene napake. Ogromno jih je. Zraščeni prstki na rokah in nogah. Takšne otroke je potrebno operirati večkrat,” razlaga.
Kot je povedala, so v Gazi operirali v svojem šotoru in v lokalni bolnišnici: “To pa zato, ker so bile higienske razmere ob začetku projekta katastrofalne. Ker smo postavili šotor, pa smo lahko delali po svojih standardih – nobenega peska, nobene umazanije, nobenih živali kot so bile mačke in miši v klasični operacijski sobi.” Misija je bila zaradi izraelske blokade krajša, kot so mislili, kandidatov za operacijo pa tako kot po navadi preveč.
Tudi na drugi misiji v okviru Zdravnikov brez meja se je Mateja Stare ukvarjala z otroki, ker je šlo za ginekološko misijo pa tudi z nosečnicami, porodnicami in otročnicami. “Šlo je za bolnišnico na severu države, ki pokriva območje tisoč kvadratnih kilometrov.”
Če je prišlo pri porodu do zapleta, je ženske čakalo večurno, eno- ali dvodnevno pešačenje do prve bolnišnice. To pa se je lahko tako za njo kot za plod končalo zelo tragično.
Slovenska medicinska sestra se je v Južnem Sudanu srečala tudi s popravljanjem posledic zdravljenja plemenskih vračev: Animizem je tam zelo prisoten. Ko se nekaj zgodi, gredo najprej do plemenskega poglavarja, ki je nemalokrat tudi vrač. Uporabljajo zelo stare metode zdravljenj, ki so pri nas že nepojmljive.”
Tako smo velikokrat videli, da so imeli otroci roke gnile. Njihove opekline so namreč zdravili tako, da so jim na vrh položili zajčjo dlako. Ali pa da so imeli vse vijolično, ker so uporabili genciano violet, ki smo jo včasih sicer uporabljali tudi pri nas, a že dolgo ne več. Seveda pa ne eno ne drugo ne zdravi opeklin.
Varnost je izjemno pomemben vidik vseh misij Zdravnikov brez meja. “Kljub temu, da je bilo leta 2013, ko sem bila v Južnem Sudanu, mirno, smo tudi tu v daljavi slišali streljanje. Bilo pa je zanemarljivo v primerjavi s tem, da nas je hotel zažgati sodelavec, ki je bil ravnokar odpuščen. Zaposleni so ga ustavili, podrli na tla, mu odvzeli bencin in vžigalnik, a smo bili ves čas malo v strahu, ker je njegov stric visok funkcionar v vojski.”
“Gre za zelo zanimivo državo. Zelo mi je bilo všeč, tudi zelo lepo so se obnašali do mene,” strne svoje vtise iz Afganistana, kjer je delala na jugu države, v provinci Helmand.
Gre za sedež talibov, kar se zelo čuti. Kadar sem srečala te ljudi, jih nisem smela nikoli pogledati, jih pozdraviti, prva spregovoriti. Zelo sem morala paziti, ker je njihov pogled na ženske popolnoma drugačen od našega.
“Če je izkušnja pozitivna, dajo mir. Dokler se ne vtikamo v njihove zadeve. je vse v redu. Pravilo Zdravnikov brez meja je tudi, da sprejmemo vse, ne glede na raso, vero, prepričanje, dokler orožje pustijo pred vrati,” razlaga Mateja Stare. Prav tako morajo Zdravniki brez meja vedno spoštovati pravila kulture, v kateri so. Oblačijo se tako, kot od njih zahteva lokalno okolje, ob somraku po navadi niso zunaj, saj ni javne razsvetljave. ”
Tudi v Afganistanu je delala z ženskami: ” So v zelo nezavidljivem položaju, kar se odraža v njihovem govoru. Šepetajo, nikoli se niso naučile normalno govoriti, le po tiho. Ko pridejo roditi, pride zraven še celo pleme. Čakajo pred vrati porodnišnice, ki so sveta vrata za moške, tja ni vstopa. Tu imajo nato malce svobode.”
Frekvenca porodov je zelo velika. Ženske so v porodnišnici ostale največ dve, tri ure po porodu. Nemalokrat se je zgodilo, da so nas, če so imele doma že veliko deklic, prosile, če nam jih lahko pustijo.
Mateja Stare se bo na misijo v okviru Zdravnikov brez meja odpravila tudi v letu 2017. Kot pravi, pa takšnega dela ne bi opravljala celo leto, saj je zaradi bližine spopadov psihično prenaporno.
Prva slovenska medicinska sestra, ki se je pridružila Zdravnikom brez meja.
Prva slovenska medicinska sestra pri Zdravnikih brez meja
Humanitarna organizacija Zdravniki brez meja je za dajanje brezplačne medicinske pomoči na kriznih območjih leta 1999 prejela Nobelovo nagrado za mir. Trenutno je navzoča v okoli 70 državah sveta, kjer izvaja 450 projektov. Za njihovo delovanje skrbi okoli 36 tisoč oseb, od tega 3 tisoč prostovoljcev in prostovoljk, med temi je tudi 11 Slovencev. Ena od njih je Mateja Stare – prva in za zdaj tudi edina slovenska medicinska sestra, ki se je udeležila misije Zdravnikov brez meja.
Od leta 2012 je kot prostovoljka delala v Gazi, Južnem Sudanu, Afganistanu in Libiji. S tem je močno presegla statistiko Zdravnikov brez meja, ki kaže, da se na misijo več kot enkrat odpravi manj kot polovica vseh prostovoljcev. Kot razlaga, se na krizna območja med lastnim dopustom podaja, ker je tam potreba za delo. Zdravnikom brez meja pa se je pridružila, ker je želela nekoliko spremeniti svoje delovno okolje in poiskati nove izzive, kar humanitarno delo zagotovo je.
Pri nas je zdravstvo razvito, delamo z visoko tehnologijo, z aparaturami, ki so lahko dobavljive. Tam pa gre za osnovno kirurgijo – škarje, nož, pinceta, šiv.
Zdravniki brez meja delajo po zahodnih standardih. V nasprotju s samim imenom organizacije, pa ne gre le za zdravnike – tu so tudi medicinske sestre, laboranti, logistiki, šoferji, kuharji, arhitekti, novinarji, fotografi. Pred odhodom na misijo morajo čez dolg prijavni postopek, dobijo pa tudi poročila o varnostnih razmerah v državi, kamor naj bi šli, na podlagi katerega se lahko odločijo, ali bodo tja res šli. Kot razlaga Mateja Stare, v tem poročilu ni olepševanja, a marsikoga realne razmere ob prihodu kljub temu šokirajo.
Nekateri hočejo zaradi tega domov že naslednji dan. Drugi težko zdržijo sam tempo dela, tretji bližino spopadov. Izjemno težko pa je tudi, ko je usoda otroka, ki je pred teboj, le smrt, saj tudi če je bolezen zelo enostavna, morda nimaš več zalog zdravil, ki bi mu pomagala.
Naloga zdravstvenega osebja je izobraziti domačine, ki včasih nimajo nikakršnega medicinskega znanja, do te mere, da so sposobni sami, brez njihove asistence, pomagati lokalnemu prebivalstvu: “Ko prejmeš novico, da zdaj bolnišnica, kjer si delal, deluje samostojno, brez naše pomoči, je to nekaj najlepšega, kar se lahko zgodi.
Mateja Stare je bila v Gazi med izraelskim obstreljevanjem leta 2012. Prioriteta te misije je bila plastična kirurgija rok in nog otrok in mlajših žensk.
Operirali smo poškodbe zaradi kurjenja s plinom. Tega shranjujejo v zelo stare jeklenke, ki velikokrat eksplodirajo. Pride do opeklin, ki jih zaradi pomanjkanja denarja zdravijo doma, nato pa izkoristijo priložnost, ko pridejo Zdravniki brez meja. Par rezov skalpela takšnemu otroku bistveno izboljša življenje.
“Potem pa so tu še razne prirojene napake. Ogromno jih je. Zraščeni prstki na rokah in nogah. Takšne otroke je potrebno operirati večkrat,” razlaga.
Kot je povedala, so v Gazi operirali v svojem šotoru in v lokalni bolnišnici: “To pa zato, ker so bile higienske razmere ob začetku projekta katastrofalne. Ker smo postavili šotor, pa smo lahko delali po svojih standardih – nobenega peska, nobene umazanije, nobenih živali kot so bile mačke in miši v klasični operacijski sobi.” Misija je bila zaradi izraelske blokade krajša, kot so mislili, kandidatov za operacijo pa tako kot po navadi preveč.
Tudi na drugi misiji v okviru Zdravnikov brez meja se je Mateja Stare ukvarjala z otroki, ker je šlo za ginekološko misijo pa tudi z nosečnicami, porodnicami in otročnicami. “Šlo je za bolnišnico na severu države, ki pokriva območje tisoč kvadratnih kilometrov.”
Če je prišlo pri porodu do zapleta, je ženske čakalo večurno, eno- ali dvodnevno pešačenje do prve bolnišnice. To pa se je lahko tako za njo kot za plod končalo zelo tragično.
Slovenska medicinska sestra se je v Južnem Sudanu srečala tudi s popravljanjem posledic zdravljenja plemenskih vračev: Animizem je tam zelo prisoten. Ko se nekaj zgodi, gredo najprej do plemenskega poglavarja, ki je nemalokrat tudi vrač. Uporabljajo zelo stare metode zdravljenj, ki so pri nas že nepojmljive.”
Tako smo velikokrat videli, da so imeli otroci roke gnile. Njihove opekline so namreč zdravili tako, da so jim na vrh položili zajčjo dlako. Ali pa da so imeli vse vijolično, ker so uporabili genciano violet, ki smo jo včasih sicer uporabljali tudi pri nas, a že dolgo ne več. Seveda pa ne eno ne drugo ne zdravi opeklin.
Varnost je izjemno pomemben vidik vseh misij Zdravnikov brez meja. “Kljub temu, da je bilo leta 2013, ko sem bila v Južnem Sudanu, mirno, smo tudi tu v daljavi slišali streljanje. Bilo pa je zanemarljivo v primerjavi s tem, da nas je hotel zažgati sodelavec, ki je bil ravnokar odpuščen. Zaposleni so ga ustavili, podrli na tla, mu odvzeli bencin in vžigalnik, a smo bili ves čas malo v strahu, ker je njegov stric visok funkcionar v vojski.”
“Gre za zelo zanimivo državo. Zelo mi je bilo všeč, tudi zelo lepo so se obnašali do mene,” strne svoje vtise iz Afganistana, kjer je delala na jugu države, v provinci Helmand.
Gre za sedež talibov, kar se zelo čuti. Kadar sem srečala te ljudi, jih nisem smela nikoli pogledati, jih pozdraviti, prva spregovoriti. Zelo sem morala paziti, ker je njihov pogled na ženske popolnoma drugačen od našega.
“Če je izkušnja pozitivna, dajo mir. Dokler se ne vtikamo v njihove zadeve. je vse v redu. Pravilo Zdravnikov brez meja je tudi, da sprejmemo vse, ne glede na raso, vero, prepričanje, dokler orožje pustijo pred vrati,” razlaga Mateja Stare. Prav tako morajo Zdravniki brez meja vedno spoštovati pravila kulture, v kateri so. Oblačijo se tako, kot od njih zahteva lokalno okolje, ob somraku po navadi niso zunaj, saj ni javne razsvetljave. ”
Tudi v Afganistanu je delala z ženskami: ” So v zelo nezavidljivem položaju, kar se odraža v njihovem govoru. Šepetajo, nikoli se niso naučile normalno govoriti, le po tiho. Ko pridejo roditi, pride zraven še celo pleme. Čakajo pred vrati porodnišnice, ki so sveta vrata za moške, tja ni vstopa. Tu imajo nato malce svobode.”
Frekvenca porodov je zelo velika. Ženske so v porodnišnici ostale največ dve, tri ure po porodu. Nemalokrat se je zgodilo, da so nas, če so imele doma že veliko deklic, prosile, če nam jih lahko pustijo.
Mateja Stare se bo na misijo v okviru Zdravnikov brez meja odpravila tudi v letu 2017. Kot pravi, pa takšnega dela ne bi opravljala celo leto, saj je zaradi bližine spopadov psihično prenaporno.
Zadnje tedne smo priča nazornim prikazom nebrzdanega razmetavanja zdravstvenega denarja na eni in omalovaževanja pravic pacientov na drugi strani, pa tudi absurdnim zahtevam sindikata zdravnikov, ki bi iz javnega sektorja izvzel plače, katerih financiranje bi ostalo v varni javni blagajni. V sredinem intervjuju ob 10.15 se bomo o stanju v slovenskem zdravstvu pogovarjali z dr. Matejo Kožuh Novak, ki trdi, da imajo vse niti v rokah štirje lobiji – farmacevtski, zdravniški, zavarovalniški in dobaviteljski.
Kadar smo zadovoljni s seboj, Slovenci o sebi radi govorimo, da smo narod pesnikov. Toda, priznajmo, te poezije potem skorajda nihče ne bere. V polju knjig, književnosti in bralnih navad med idealno predstavo in resničnostjo vsakdanje prakse, drugače rečeno, zeva precejšen razkorak. V tednu, ko odpira vrata Slovenski knjižni sejem, že 32. po vrsti, se zato velja vprašati, kdaj in koliko sploh beremo, kakšne knjige pritegujejo našo pozornost, katera dela si izposojamo v knjižnicah, za katere naslove smo pripravljeni celo odpreti denarnico? Prav tako ni povsem jasno, ali še vedno beremo predvsem klasične knjige, tiste s platnicami, ali pa so nas dokončno osvojili e-bralniki in e-knjige? Zanimivo bi tudi bilo vedeti, ali nam pri odločitvi, kaj sploh brati, bolj pomagajo odmevne literarne nagrade ali pa so vendarle učinkovitejša priporočila prijateljev? - Ta in druga sorodna vprašanja smo v tokratnem Intervjuju na Prvem pretresali v pogovoru z dr. Samom Rugljem, književnim urednikom, založnikom, kolumnistom in avtorjem več znanstvenih monografij, v katerih analizira delovanje slovenskega literarnega obrata. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva.
Konec oktobra je Državni zbor za novega zagovornika načela enakosti imenoval Miho Lobnika. Na podlagi Zakona o varstvu pred diskriminacijo smo dobili nov samostojen organ za preprečevanje in odpravljanje diskriminacije v Sloveniji. Diskriminacija je lahko neposredna ali posredna, včasih se je niti ne zavedamo, velikokrat se ljudje bojijo povedati na glas, da so diskriminirani. Pred novim zagovornikom je vsekakor izjemno velik strokovni in človeški izziv. Smo dobili zgolj brezzobega tigra, ki bo izdajal pravno neobvezujoča mnenja o tem, ali ste v določeni situaciji diskriminirani? Kako bo zagovornik enakosti pripomogel, da bo v slovenski družbi neenako obravnavanih zaradi osebnih okoliščin v prihodnosti čim manj? V sredinem intervjuju se bo z novim zagovornikom načela enakosti Miho Lobnikom pogovarjal Bojan Leskovec.
Predsedniška volilna kampanja, ki se je na oni strani Atlantika odvijala zadnje leto in pol, je bila pogosto bolj podobna slabi burleski kakor pa resnemu soočenju političnih programov in konceptov. Toliko bolj, ker so se Američani – z njimi pa ves svet – večino časa ubadali s precejšnjimi značajskimi, osebnostnimi pomanjkljivostmi kandidatov obeh tradicionalnih ameriških strank. Toda tekme za Belo hišo še zdaleč ni mogoče reducirati na primitivni seksizem Donalda Trumpa ali brezvestno udinjanje interesom velekapitala Hillary Clinton. Med kampanjo se je namreč pokazalo, da je celo v Združenih državah, še vedno središču svetovnega gospodarskega sistema, globalizacija proizvedla množico ekonomskih poražencev, ki so v zadnjih treh, štirih desetletjih ostali brez služb in brez socialne varnostne mreže. Drugače rečeno: nabuhel predvolilni spektakel je tiste, ki hočejo videti, vendarle opozoril na nevzdržno povečevanje dohodkovnih razlik med najbogatejšimi in najrevnejšimi Američani, na proletarizacijo širokih segmentov nekdanjega srednjega razreda, na zaostrovanje kulturnih, svetovnonazorskih razlik med tistimi plastmi prebivalstva, ki niso okusile blagodati globalizacije, in onimi, ki so jih. Vtis je torej, da sta se v zadnjih letih oblikovali dve, nepomirljivo sprti Ameriki: ena nacionalistična, druga internacionalistična, ena tradicionalistična, druga kozmopolitska. Katera bo zmagala na volitvah, bo menda znano v sredo zjutraj. Rezultate bomo v luči širših političnih, ekonomskih, socialnih in kulturnih procesov, ki spreminjajo ameriško družbo, že nekaj ur po zaprtju ameriških volišč analizirali v tokratnem Intervjuju na Prvem. Pred mikrofonom bo v živo gostovala politologinja, predavateljica na Fakulteti za družbene vede in predstojnica Centra za politološke raziskave, dr. Danica Fink Hafner. Z njo se bo pogovarjal Goran Dekleva.
Kakovost letošnjega grozdja napoveduje dober vinski letnik. “Slovenija, ki si deli zemljepisno širino z Bordeauxem in Piemontom, je ena največjih vinskih skrivnosti v Evropi.”, tako ameriški vinski poznavalci predstavljajo slovenska vina. Po drugi strani so naši vinarji pri promociji v tujini prepuščeni sami sebi in svoji podjetnosti. Ali Slovenija lahko postane vinske destinacija? Bodo za slovenski vinski sloves še naprej zaslužni predvsem »prebojniki« in anarhisti, ali bomo naposled dobili enotno slovensko vinsko strategijo? Vinska klet Goriška Brda je imela lani največ prihodkov med slovenskimi vinarji, direktor kleti in dober poznavalec globalnih vinskih trendov Silvan Peršolja bo gost sredinega intervjuja po deseti na Prvem.
Cindy Gallop, ustanoviteljica in vodja podjetja makelovenotporn, ime bi v slovenščino lahko prevedli kot ustvarjajte ljubezen, ne pornografije, je 30 let delala v oglaševanju, nato pa je vstopila v podjetništvo in svet zagonskih podjetij. Je svetovalka, osebna trenerka in govorka. Pred sedmimi leti je postala internetna senzacija, ko je s svojim duhovitim govorom na konferenci TED razkrila, kako se v sodobnem digitaliziranem svetu s praksami, značilnimi za pornografske filme, vse bolj pogosto srečuje v svojih intimnih razmerjih z mladimi moškimi. Njena predstavitev na TED-u je bila po podatkih te neprofitne organizacije, ki se posveča širjenju prodornih idej, najbolj deljena in najboljše sprejeta predstavitev leta 2009. Cindy Gallop se je minuli teden mudila v Sloveniji in kot osrednja govorka navdušila na mednarodnem oglaševalskem festivalu Zlati boben. S to izjemno prodorno zagovornico enakopravnosti se je Urška Henigman pogovarjala o njenem podjetju, oglaševalski industriji, spolnosti v sodobni družbi, tehnologiji, podobah in imidžu.
Cindy Gallop, ustanoviteljica in vodja podjetja makelovenotporn, ime bi v slovenščino lahko prevedli kot ustvarjajte ljubezen, ne pornografije, je 30 let delala v oglaševanju, nato pa je vstopila v podjetništvo in svet zagonskih podjetij. Je svetovalka, osebna trenerka in govorka. Pred sedmimi leti je postala internetna senzacija, ko je s svojim duhovitim govorom na konferenci TED razkrila, kako se v sodobnem digitaliziranem svetu s praksami, značilnimi za pornografske filme, vse bolj pogosto srečuje v svojih intimnih razmerjih z mladimi moškimi. Njena predstavitev na TED-u je bila po podatkih te neprofitne organizacije, ki se posveča širjenju prodornih idej, najbolj deljena in najboljše sprejeta predstavitev leta 2009. V okviru predstavitve je tudi zagnala spletno stran makelovenotporn.com, ki je do danes že prerasla v spletno skupnost. Cindy Gallop se je minuli teden mudila v Sloveniji in kot osrednja govorka navdušila na mednarodnem oglaševalskem festivalu Zlati boben. S to izjemno prodorno zagovornico enakopravnosti smo se pogovarjali o njenem podjetju, oglaševalski industriji, spolnosti v sodobni družbi, tehnologiji, podobah in imidžu. Cindy Gallop ruši stroga pravila oblačenja v poslovnem svetu, okrog vratu nosi obeska s simboli družbenih omrežij, na poslovna srečanja ali javne govore pride oblečena tudi v hlače iz pitonove kože, saj to po njenih besedah pogosto prebije led in sprosti vzdušje. Na intervju za naš radio je prišla oblečena v belo usnjeno obleko.
Ne motimo se prav dosti, če rečemo, da je ime Pavle Jakopič takorekoč sinonim za najstarejšo govorno oddajo našega radia – oddajo Na današnji dan. 17. oktobra je namreč praznovala natanko 50 let in skoraj 19 let jo zdaj skrbno ureja Pavle Jakopič. Sicer pravnik po izobrazbi pa je že od malih nog tesno povezan z radijsko hišo in delom v njej. Nekaj svojih življenjskih modrosti bo podelil z nami v tokratni oddaji.
Dolgoletni član ljubljanske Drame Dare Valič je nedvomno velika igralska osebnost. Slovenskega gledališča ni obogatil samo s fascinantnim nizom prepoznavnih karakternih vlog, temveč s svojim značajem kot takim, z edinstvenim igralskim obrazom, ki se je že neizbrisno zapisal v naš spomin, je zapisala posebna žirija v obrazložitvi odločitve o podelitvi letošnjega Borštnikovega prstana. Dare Valič je odigral več kot 110 gledaliških vlog, največ v ljubljanski Drami, vrsto nepozabnih vlog pa je ustvaril tudi na filmskih platnih in televizijskih ekranih. Dare Valič bo gost Tadeje Krečič Scholten v oddaji Intervju v sredo na Prvem po 10. uri.
Slovenski lazarist Tomaž Mavrič je bil na julijskem občnem zboru v Chicagu izbran za vrhovnega predstojnika Misijonske družbe, kot se uradno imenujejo lazaristi. Tomaž Mavrič se je rodil v Argentini, kjer je obiskoval osnovno in srednjo šolo, študij teologije pa nadaljeval v Ljubljani. Za nekaj se je preselil v Kanado, nato pa je več kot dvajset let preživel v misijonih v Ukrajini in Rusiji. Na rimskem sedežu lazaristov se je z novim superiorjem Misijonske družbe pogovarjal naš dopisnik Janko Petrovec.
Slovenija je spomladi letos dobila strategijo obvladovanja demence do leta 2020. In to deset let po tako imenovani 'Pariški deklaraciji', v kateri so člani Alzheimer Europe pozvali EU, Svetovno zdravstveno organizacijo ter nacionalne vlade, da priznajo Alzheimerjevo bolezen kot pomemben izziv javnemu zdravstvu. Ob svetovnem dnevu te najpogostejše oblike demence, bo gost intervjuja na Prvem profesor doktor Zvezdan Pirtošek, predstojnik kliničnega oddelka za bolezni živčevja na ljubljanski nevrološki kliniki, ki se velik del svoje znanstvene poti posveča prav Alzheimerjevi bolezni. O njenih izzivih za medicinsko stroko, znanost in družbo - torej vsakega med nami, bo prof. dr. Zvezdana Pirtoška povprašala Mojca Delač.
Slovenija je že nekaj časa svetovna športnoplezalna velesila – naši plezalci in predvsem plezalke so nas razvadile in zato so pričakovanja vedno večja. Sploh zdaj, ko je športno plezanje postalo tudi olimpijska disciplina, ima Slovenija celo vrsto močnih adutov, ki bodo zagotovo krojili sam vrh. Med njimi je naše najmočnejše orožje pravi meteor letošnje plezalne sezone Janja Garnbret, ki je letos pri svojih 17 letih od šestih tekem zmagala na kar treh, le enkrat pa ni stala na zmagovalnem odru. V sredinem intervjuju na Prvem bo v pogovoru z voditeljem Juretom K. Čoklom predstavila svoja pričakovanja pred koncem letošnje sezone, ki se bo tradicionalno končala s spektaklom v Kranju.
Gost današnje oddaje Intervju bo Branko Mihorko, ki je že prek 30 let je vključen v delovanje športa invalidov. Je podpredsednik evropske zveze za odbojko sede in mednarodni sodnik v tem športu, od leta 2013 pa je tudi pomočnik trenerja in vodja slovenske ženske državne reprezentance v odbojki sede. Osem let je vodil strokovni svet za šport invalidov, letos pa je vodja slovenske odprave – paraolimpijske reprezentance, ki danes potuje v Rio. Slovensko paraolimpijsko reprezentanco je vodil že na igrah v Sydneyu, Atenah in Pekingu, kot član ekipe pa je bil tudi v Londonu. Kakšne so zadolžitve vodje slovenske paraolimpijske reprezentance v Riu, kakšna je vloga paraolimpijskega športa v svetu, so paraolimpijske igre enakovredne olimpijskim, kako se med seboj razlikujejo tekmovalne discipline glede na omejitve, ki jih imajo športniki invalidi ter zakaj se zavzema, da bi se čim več mladih invalidov začelo ukvarjati s športom – o tem se je z Brankom Mihorkom pred odhodom v Rio pogovarjala Petra Medved.
Gozdar, okoljevarstvenik, tabornik, politik, inštruktor kajaka in alpinizma – kaj od tega najbolj zaznamuje življenje Jerneja Stritiha, ki je začel poklicno pot z raziskovanjem gozdnih ekosistemov in sodelovanjem pri reformi okoljskih politik in institucij na državni in mednarodni ravni v devetdesetih. Ima široke izkušnje na področju oblikovanja politik, razvoja institucij, vodenja projektov, okoljskega financiranja in trajnostnega razvoja. Tabornik vse od otroških let je danes starešina Zveze tabornikov Slovenije – Nacionalne skavtske organizacije. O izzivih v prihodnosti v tokratnem pogovoru.
Oči svetovne športne javnosti so v teh dneh uprte v največje brazilsko mesto – Rio de Janeiro, kjer več kot 10 tisoč športnikov tekmuje za 305 kompletov kolajn. Afere z nedovoljenimi poživili, organizacijske težave in problemi brazilske družbe so se umaknile v ozadje, v ospredju so športni dosežki, uspehi in razočaranja. »Hitreje, višje, močneje« odmeva na tekmovališčih, tekma za kolajne je neizprosna, olimpijske igre že dolgo niso več prireditev, kjer bi bilo dovolj le sodelovati, športniki so za olimpijsko slavo pripravljeni storiti marsikaj. Športni uspehi ne prinašajo le slave, pač tudi denar in družbeni ugled, z vrhunskim športom so povezani ekonomski in politični interesi. O sodobnem olimpizmu, etiki in vrednotah v vrhunskem športu in pomenu športa za široke ljudske množice, bo govor v današnjem Intervjuju z dr. Milanom Hosto. Milan Hosta je profesor športne vzgoje in doktor filozofije športa, predavatelj etike športa in olimpizma na Univerzi na Primorskem. Je eden najbolj aktivnih delavcev na področju športa v Sloveniji, med drugim vodi Inštitut za razvoj športa – Spolint, zavzema se za spoštovanje fair-play-a in ohranjanje pozitivnih vrednot športa. Posveča pa se tudi razvoju in poučevanju metod pravilnega dihanja za premagovanje psihičnih in zdravstvenih težav ter spodbujanju inovativnega pristopa k spodbujanju gibalnega razvoja otrok.
Morje, začetek življenja in vsega, kar nas obdaja – tako nas prepričuje sodobna znanost in tudi mitološki viri – je imelo v zgodovini človeštva včasih bolj, včasih manj pomembno vlogo. Človeka pa so ves čas vodile želje, da bi morje zares spoznal, ga obvladal ter izkoriščal njegova bogastva. Naše vedenje o morju se je v stoletjih raziskovanj in znanstvenega razvoja večalo, a je kljub temu še danes nepopolno. Precej od blizu pa ga pozna tokratni gost Intervjuja. Arijan Rapuš je prvi apnea inštruktor v Sloveniji, je vodja šole potapljanja na vdih in podvodnega ribolova z najdaljšo tradicijo pri nas, ki deluje pod okriljem znamenite Apnea Academy, tudi njegovo izobraževalno delo na področju varnosti pri prostem potapljanje je pionirsko. Je tudi školjkar in asistent pilota v Luki Koper. Z njim se bo pogovarjala Liana Buršič.
V tednu pred obiskom Vladimirja Putina v Sloveniji Rusija pričakovano vstopa v ospredje zanimanja slovenske javnosti. Ruska kapelica pod Vršičem sicer velja za eno središčnih točk slovensko-ruskih odnosov, a ti še zdaleč niso le stvar pietete do zgodovinskih osebnosti, dogodkov in prizorišč, ki nas povezujejo. Odnosi med Slovenijo in Rusijo seveda ne segajo le v začetke slovenske državnosti, ampak dlje v zgodovino. Trenutno so še posebej kompleksni zaradi ostre geopolitične slike, ki jo izrisuje sedanjost. Tako v Ljubljani kot v Moskvi zatrjujejo, da so odnosi odlični. Če se omejimo na zadnjih 25 let, se v povezavi z Rusijo pri nas nenehno, tako ali drugače, pojavlja ime Saše Ivana Geržine. Prvi slovenski veleposlanik v Ruski federaciji, predsednik Društva Slovenija – Rusija, gospodarstvenik, politik. Človek, ki ima Rusijo rad, in ki jo – tako pravi – razume. Sašo Geržino je pred mikrofon povabil še en poznavalec Rusije, Andrej Stopar. Pogovoru lahko prisluhnite v sredinem Intervjuju, v živo, po 10. uri na Prvem programu Radia Slovenija.
Neveljaven email naslov