Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tina Zorman si je pred leti v Jemnu ustvarila družino. Ob začetku napadov Zalivskega sveta za sodelovanje, pobudnica katerih je Savdska Arabija, je državo zaradi skrbi za svojo varnost in varnost otrok zapustila. Zdaj dogajanje v Jemnu, ki je tudi ena od najrevnejših držav na svetu, spremlja od daleč, prek informacij, ki jih dobi od moževe družine in od prijateljev.
Kot razlaga sogovornica, v Jemnu ne gre za državljansko vojno ali šiitsko-sunitski konflikt, temveč agresijo drugih držav: “Z izjemo Taiza v državi ni pocestnih bojev. Tudi to, da gre za šiitske borce je zelo pretirano. Hutiji, proti katerim se bori Savdska Arabija, so zaidske vere, ki je zelo blaga šiitska smer. Jemenci jih ne dojemajo za šiite, jim to niti ni pomembno. Če povem primer: ko sem v glavnem mestu Sani ljudi spraševala, kakšna je njihova vera, so rekli, da so zaidi, suniti.”
V Jemnu nemiri divjajo že od začetka arabske revolucije, vojna pa se je razplamtela marca 2015, ko je državo napadla koalicija pretežno sunitskih držav s Savdsko Arabijo na čelu. Pobudo za napad je dal predsednik države Abdrabuh Mansur Hadi, ki je ob prevzemu oblasti s strani skupine Hutijev pobegnil v severno sosedo.
Kot pravi Tina Zorman, je Hutijem vzpon na oblast sicer omogočil prav Hadi: “Hutiji so skupina oziroma družina s severa Jemna, ki je še v času pred arabsko pomladjo, ko je bil na oblasti dolgoletni predsednik Ali Abdullah Saleh, začela gibanje proti državi, saj je eden od njihovih ciljev boj proti korupciji. Kot rečeno prihajajo s severa države in tisočletje so tam imeli zaidsko kraljestvo, ki je razpadlo sredi 20. stoletja. Pozneje država v to območje ni veliko vlagala in pričeli so se upori.
Hadi je Hutije uporabil za odstranitev islamske stranke, kar so tudi naredili. Potem pa so dobili večje apetite in septembra 2014 zavzeli Sano. To za prebivalce ni bilo nič strašnega, saj so poskrbeli, da ni bilo več ugrabitev in da se je zmanjšala korupcija.
Zormanova je prepričana, da sta glavna vzroka za agresijo Savdske Arabije in drugih pretežno sunitskih držav, ki napadajo Jemen, naravna bogastva in geostrateška lega države: “Strateška lega je odlična. Jemen kontrolira Bab el Mandeb, preliv, skozi katerega gredo velike količine nafte iz Rdečega morja v Evropo in po svetu. Jemen ima tudi ogromno naravnih bogastev. Razne študije kažejo, da zaloge nafte zadostujejo za 50 let za cel svet. Zaradi vsega tega druge države na čelu Jemna potrebujejo predsednika-lutko, ki bo delal tako, kot oni želijo. Hutiji tega ne bi delali”
Tina Zorman je v Jemen prvič prišla leta 2003, po letu 2005 je z družino tam bivala stalno. Kljub temu, da gre za državo, ki je tako ena najrevnejših kot ena najbolj nemirnih na svetu, do marca 2015 ni želela oditi. “Jemen je vedno veljal za burno deželo. Znan je bil po velikih količinah orožja, ugrabitvah tujcev, napadih Al Kaide. Se pa to ni dogajalo množično, ne v velikih mestih, le na podeželju. V Sani smo se počutili varne. Vedeli smo, kam lahko gremo, kam ne, kateremu predelu se moramo izogibati. Znano je bilo, kdo se bori proti komu.
Kar se je zgodilo v noči s 25. na 26. marec 2015 pa je bilo nekaj drugega. Presenetili so nas letalski napadi in eksplozije bomb. Šele zjutraj smo izvedeli, da devet držav pod vodstvom Savdske Arabije napada Jemen. Že prvo noč je bilo veliko civilnih žrtev. Presenetili so tudi zaposlene v mednarodnih organizacijah, ki so potem takoj hoteli zapustiti državo. Mi pa smo prvi dan še živeli v zanikanju, mislili smo, da ne bo nadaljnjih napadov.
Takrat sem začela delati na tem, da z družino čim prej zapustimo Jemen.” Kot pravi, večina Jemencev te sreče ni imela, nekateri svojih domov niti ne želijo zapustiti. Največ jih je notranje razseljenih – okoli 3 milijone – ostali so ostali na svojih domovih, da jih ne bi zasedel kdo drug. V tujino so lahko odšli le tujci, tisti, ki so imeli mednarodne potne liste, potomci tujcev. “Tudi lega Jemna Jemencem ne omogoča, da bi odšli kam drugam. Na severu je Savdska Arabija, ki jih napada, na vzhodu Oman, do katerega je okoli dva tisoč kilometrov, na morju ladje bombardirajo.”
Tina Zorman informacije o stanju v Jemnu dobiva od prijateljev in moževe družine. Kot pojasnjuje, Sano še vedno kontrolirajo Hutiji in če ni bombardiranja, življenje tam teče skoraj normalno. “Ljudje so najprej ostajali doma, zdaj ne več. Rečejo si “kakor bo bog dal” in se odpravijo ven. Začeli so se manj bati, vsega hudega se navadiš. Postali so manj imuni na bombardiranje.
Jemenci so vajeni vsega hudega. Veliko vojn je že za njimi. Mi bi v času vojne veliko težje živeli kot oni.
Delajo, kar pač imajo dela. Veliko poslov stoji, še vedno pa delujejo storitve. Še vedno gojijo kat, drogo, ki jo žvečijo. Če vse drugo propade, to vedno je. Elektriko so v Jemnu že pozabili. Osnovne dobrine so zelo drage.”
Vsi ljudje so šli za en sloj nazaj – prej revni zdaj dobesedno stradajo, srednji sloj je reven …
“Savdska Arabija in zaveznice so cel sever Jemna razglasile za vojaško območje in ga zdaj nenormalno bombardirajo. Napadajo noč in dan, uporabljajo tudi kemično orožje. Bombardirajo vse od bolnišnic do šol. Zaradi tega so sever zapustili tudi Zdravniki brez meja, ki so jim večkrat bombardirali bolnišnice. Gre za genocid nad severom Jemna.”
Sogovornica pravi, da Hutijev to ne bo ustavilo, so rojeni bojevniki: “Če se pogovarjaš z ljudmi s severa, rečejo, da imajo otroke za vojno. Ne bojijo se umreti. So edini, ki lahko v Jemnu nekaj naredijo v vojaškem smislu. So edini, ki so lahko v preteklosti sčistili območja, kjer je bila Al Kaida.”
Kljub bombardiranju in embargu Hutiji nimajo težav z dostopom do orožja: “Druge sile so v Jemen poslale plačance iz Senegala, Mavretanije, Kolumbije, Gvatemale. Nenormalno od kod vse so ti vojaki. Jemenci se jih ne bojijo in jih premagujejo, pri tem pa zasežejo veliko orožja.
Prav orožje je tisto, pravi Tina Zorman, zaradi katerega tuje države ne naredijo ničesar, da bi se vojna v Jemnu končala. “Gre za velik orožarski posel. Številne, tudi evropske države prodajajo orožje Savdski Arabiji in njenim zaveznicam. Med njimi je na primer tudi Črna gora.”
Združeni narodi redno opozarjajo na humanitarno krizo v Jemnu. Na to, da vsakih 10 minut umre en otrok, da ima kar 14 milijonov Jemencev nezanesljiv dostop do hrane, več kot 19 milijonov pa jih nima varnega dostopa do pitne vode in zdravstvene oskrbe. Zormanova pravi, da je njihovo delovanje dvolično, da so ljudje jezni na organizacijo.
Jemen je bombardiran stokrat na dan, med žrtvami je veliko civilistov, zbrali so dokaze, da je veliko tudi otrok. Tudi na podlago tega so ZN Savdsko Arabijo uvrstili na seznam kršiteljic pravic otrok. Ta pa je zagrozila s prenehanjem financiranja služb OZN in nato so jo s seznama zbrisali.
Razmere na terenu so izjemno kaotične – v Jemnu se borijo Hutiji, države Zalivskega sveta za sodelovanje, tuji plačanci, del državne jemenske vojske je za Hadija, del za prejšnjega predsednika Hadija in so na strani Hutijev.
Jemen je izjemno kompleksen. Koalicije se zelo hitro spreminjajo. Nekdo, ki je danes zaveznik, jutri morda ne bo več.
Zormanova meni, da bo mir v Jemnu zavladal le, če bodo tuje sile odšle iz države. ” A razsut Jemen jim odgovarja, tak je najboljši za njih.”
Tina Zorman si je pred leti v Jemnu ustvarila družino. Ob začetku napadov Zalivskega sveta za sodelovanje, pobudnica katerih je Savdska Arabija, je državo zaradi skrbi za svojo varnost in varnost otrok zapustila. Zdaj dogajanje v Jemnu, ki je tudi ena od najrevnejših držav na svetu, spremlja od daleč, prek informacij, ki jih dobi od moževe družine in od prijateljev.
Kot razlaga sogovornica, v Jemnu ne gre za državljansko vojno ali šiitsko-sunitski konflikt, temveč agresijo drugih držav: “Z izjemo Taiza v državi ni pocestnih bojev. Tudi to, da gre za šiitske borce je zelo pretirano. Hutiji, proti katerim se bori Savdska Arabija, so zaidske vere, ki je zelo blaga šiitska smer. Jemenci jih ne dojemajo za šiite, jim to niti ni pomembno. Če povem primer: ko sem v glavnem mestu Sani ljudi spraševala, kakšna je njihova vera, so rekli, da so zaidi, suniti.”
V Jemnu nemiri divjajo že od začetka arabske revolucije, vojna pa se je razplamtela marca 2015, ko je državo napadla koalicija pretežno sunitskih držav s Savdsko Arabijo na čelu. Pobudo za napad je dal predsednik države Abdrabuh Mansur Hadi, ki je ob prevzemu oblasti s strani skupine Hutijev pobegnil v severno sosedo.
Kot pravi Tina Zorman, je Hutijem vzpon na oblast sicer omogočil prav Hadi: “Hutiji so skupina oziroma družina s severa Jemna, ki je še v času pred arabsko pomladjo, ko je bil na oblasti dolgoletni predsednik Ali Abdullah Saleh, začela gibanje proti državi, saj je eden od njihovih ciljev boj proti korupciji. Kot rečeno prihajajo s severa države in tisočletje so tam imeli zaidsko kraljestvo, ki je razpadlo sredi 20. stoletja. Pozneje država v to območje ni veliko vlagala in pričeli so se upori.
Hadi je Hutije uporabil za odstranitev islamske stranke, kar so tudi naredili. Potem pa so dobili večje apetite in septembra 2014 zavzeli Sano. To za prebivalce ni bilo nič strašnega, saj so poskrbeli, da ni bilo več ugrabitev in da se je zmanjšala korupcija.
Zormanova je prepričana, da sta glavna vzroka za agresijo Savdske Arabije in drugih pretežno sunitskih držav, ki napadajo Jemen, naravna bogastva in geostrateška lega države: “Strateška lega je odlična. Jemen kontrolira Bab el Mandeb, preliv, skozi katerega gredo velike količine nafte iz Rdečega morja v Evropo in po svetu. Jemen ima tudi ogromno naravnih bogastev. Razne študije kažejo, da zaloge nafte zadostujejo za 50 let za cel svet. Zaradi vsega tega druge države na čelu Jemna potrebujejo predsednika-lutko, ki bo delal tako, kot oni želijo. Hutiji tega ne bi delali”
Tina Zorman je v Jemen prvič prišla leta 2003, po letu 2005 je z družino tam bivala stalno. Kljub temu, da gre za državo, ki je tako ena najrevnejših kot ena najbolj nemirnih na svetu, do marca 2015 ni želela oditi. “Jemen je vedno veljal za burno deželo. Znan je bil po velikih količinah orožja, ugrabitvah tujcev, napadih Al Kaide. Se pa to ni dogajalo množično, ne v velikih mestih, le na podeželju. V Sani smo se počutili varne. Vedeli smo, kam lahko gremo, kam ne, kateremu predelu se moramo izogibati. Znano je bilo, kdo se bori proti komu.
Kar se je zgodilo v noči s 25. na 26. marec 2015 pa je bilo nekaj drugega. Presenetili so nas letalski napadi in eksplozije bomb. Šele zjutraj smo izvedeli, da devet držav pod vodstvom Savdske Arabije napada Jemen. Že prvo noč je bilo veliko civilnih žrtev. Presenetili so tudi zaposlene v mednarodnih organizacijah, ki so potem takoj hoteli zapustiti državo. Mi pa smo prvi dan še živeli v zanikanju, mislili smo, da ne bo nadaljnjih napadov.
Takrat sem začela delati na tem, da z družino čim prej zapustimo Jemen.” Kot pravi, večina Jemencev te sreče ni imela, nekateri svojih domov niti ne želijo zapustiti. Največ jih je notranje razseljenih – okoli 3 milijone – ostali so ostali na svojih domovih, da jih ne bi zasedel kdo drug. V tujino so lahko odšli le tujci, tisti, ki so imeli mednarodne potne liste, potomci tujcev. “Tudi lega Jemna Jemencem ne omogoča, da bi odšli kam drugam. Na severu je Savdska Arabija, ki jih napada, na vzhodu Oman, do katerega je okoli dva tisoč kilometrov, na morju ladje bombardirajo.”
Tina Zorman informacije o stanju v Jemnu dobiva od prijateljev in moževe družine. Kot pojasnjuje, Sano še vedno kontrolirajo Hutiji in če ni bombardiranja, življenje tam teče skoraj normalno. “Ljudje so najprej ostajali doma, zdaj ne več. Rečejo si “kakor bo bog dal” in se odpravijo ven. Začeli so se manj bati, vsega hudega se navadiš. Postali so manj imuni na bombardiranje.
Jemenci so vajeni vsega hudega. Veliko vojn je že za njimi. Mi bi v času vojne veliko težje živeli kot oni.
Delajo, kar pač imajo dela. Veliko poslov stoji, še vedno pa delujejo storitve. Še vedno gojijo kat, drogo, ki jo žvečijo. Če vse drugo propade, to vedno je. Elektriko so v Jemnu že pozabili. Osnovne dobrine so zelo drage.”
Vsi ljudje so šli za en sloj nazaj – prej revni zdaj dobesedno stradajo, srednji sloj je reven …
“Savdska Arabija in zaveznice so cel sever Jemna razglasile za vojaško območje in ga zdaj nenormalno bombardirajo. Napadajo noč in dan, uporabljajo tudi kemično orožje. Bombardirajo vse od bolnišnic do šol. Zaradi tega so sever zapustili tudi Zdravniki brez meja, ki so jim večkrat bombardirali bolnišnice. Gre za genocid nad severom Jemna.”
Sogovornica pravi, da Hutijev to ne bo ustavilo, so rojeni bojevniki: “Če se pogovarjaš z ljudmi s severa, rečejo, da imajo otroke za vojno. Ne bojijo se umreti. So edini, ki lahko v Jemnu nekaj naredijo v vojaškem smislu. So edini, ki so lahko v preteklosti sčistili območja, kjer je bila Al Kaida.”
Kljub bombardiranju in embargu Hutiji nimajo težav z dostopom do orožja: “Druge sile so v Jemen poslale plačance iz Senegala, Mavretanije, Kolumbije, Gvatemale. Nenormalno od kod vse so ti vojaki. Jemenci se jih ne bojijo in jih premagujejo, pri tem pa zasežejo veliko orožja.
Prav orožje je tisto, pravi Tina Zorman, zaradi katerega tuje države ne naredijo ničesar, da bi se vojna v Jemnu končala. “Gre za velik orožarski posel. Številne, tudi evropske države prodajajo orožje Savdski Arabiji in njenim zaveznicam. Med njimi je na primer tudi Črna gora.”
Združeni narodi redno opozarjajo na humanitarno krizo v Jemnu. Na to, da vsakih 10 minut umre en otrok, da ima kar 14 milijonov Jemencev nezanesljiv dostop do hrane, več kot 19 milijonov pa jih nima varnega dostopa do pitne vode in zdravstvene oskrbe. Zormanova pravi, da je njihovo delovanje dvolično, da so ljudje jezni na organizacijo.
Jemen je bombardiran stokrat na dan, med žrtvami je veliko civilistov, zbrali so dokaze, da je veliko tudi otrok. Tudi na podlago tega so ZN Savdsko Arabijo uvrstili na seznam kršiteljic pravic otrok. Ta pa je zagrozila s prenehanjem financiranja služb OZN in nato so jo s seznama zbrisali.
Razmere na terenu so izjemno kaotične – v Jemnu se borijo Hutiji, države Zalivskega sveta za sodelovanje, tuji plačanci, del državne jemenske vojske je za Hadija, del za prejšnjega predsednika Hadija in so na strani Hutijev.
Jemen je izjemno kompleksen. Koalicije se zelo hitro spreminjajo. Nekdo, ki je danes zaveznik, jutri morda ne bo več.
Zormanova meni, da bo mir v Jemnu zavladal le, če bodo tuje sile odšle iz države. ” A razsut Jemen jim odgovarja, tak je najboljši za njih.”
Slovenski matematik je prejel prestižno nagrado Kanadskega kraljevega združenja.
Društvo slovenskih pisateljev, vodenje katerega je po nepreklicnem odstopu Iva Svetine prevzela dr. Aksinja Kermauner, s tem imenom pisatelje povezuje že 50 let, čeprav so se pišoči ljudje pri nas v društveno delovanje organizirali že veliko prej, njihov vpliv pa je v preteklosti podpiral in izzival tudi družbene in kulturne spremembe. Za nekaj sprememb znotraj tega informativnega, literarnega središča si bo v prihodnje prizadevala tudi nova predsednica dr. Aksinja Kermauner, pisateljica, pesnica, učiteljica in tiflopedagoginja, ki se je do sedaj ukvarjala predvsem s področjem mladinske književnosti.
Znanje nas lahko reši iz težav in nam prinese lepšo prihodnost. Nekoč smo napovedovali, da bo Slovenija dežela znanja, ki ga bomo prodajali na tuje, žal pa danes izvažamo predvsem »živo znanje«- mlade diplomante, pravi doktor Miha Kos. Poudarja, da nas ne sme biti strah poskusiti novih stvari in da se ne smemo bati porazov. Pogum in želja po raziskovanju sta podstat Hiše eksperimentov, kjer se znanost, učenje, umetnost in humor prepletajo v celoto. Z doktorjem Miho Kosom se bomo pogovarjali o promociji znanosti in trajnostnega učenja, o vzpodbujanju pozitivnega načina mišljenja ter iskali odgovor na vprašanje, koliko korakov nas še loči od družbe radovednih in odprtih ljudi?
15. septembra 2018 bo potekala največja družbena akcija na svetu – Svetovni dan čiščenja. Na ta dan se bodo združili milijoni ljudi vsega sveta v boju proti enemu najbolj perečih ekoloških problemov – odpadkom. Tudi v Sloveniji bomo v enem dnevu ponovno očistili našo deželo. Čistilno akcijo Očistimo Slovenijo 2018 že tretjič zapored organizirajo v društvu Ekologi brez meja – kot pravijo tokrat še zadnjič. Pred naš mikrofon smo povabili predsednico društva Uršo Zgojznik.
V tokratnem intervjuju bomo gostili akademskega kiparja in magistra s področja videa in novih medijev Zorana Pozniča, sicer že desetletje direktorja osrednje trboveljske kulturne ustanove Delavski dom Trbovlje. Prav pod njegovim vodstvom so se Trbovlje zapisale novomedijski umetnosti. Celoletna dejavnost Trbovelj kot novomedijskega mesta vrhunec doživlja od vsakoletnem, letos že desetem, festivalu novomedijske kulture Speculum Artium, ki ima v slovenskem prostoru trdno zasidrano mesto vodilnega novomedijskega festivala pri nas.
Ko se je z apneo (potapljanje na vdih), kot prvi na svetu na 50 metrov globine potopil legendarni Enzo Maiorca, pred skoraj 60. leti je medicinska znanost trdila, da je to skrajna meja človeške zmogljivosti. Da so pogoji na takšni globini za človeka smrtonosni. A skozi leta so se tekmovalci na površje vračali živi, globine pa so se večale in danes so potopi preko 100 m nekaj vsakdanjega. Konec julija je bilo na Bahamih najprestižnejše tekmovanje globinskih apneistov na svetu. V znameniti Deanovi luknji, ki je naravno poplavljeno 203 metre globoko brezno. Od tam se je z dvema novima državnima rekordoma oplemeniten vrnil Samo Jeranko. Naš najgloblji Slovenec, ki je do sedaj v apnei postavil 17 državnih rekordov, trenutno ima v lasti tudi vse globinske. Jeranko, ki je tudi magister inženir strojništva, nekdanji plavalski prvak in tudi inštruktor potapljanja na vdih, bo tokrat z nami za pogovor o svojih izkušnjah na tem imenitnem tekmovanju pa tudi o potapljanju na vdih nasploh, vendarle je to šport, ki ves čas kljubuje znanosti in premike meje človeške zmogljivosti. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
Latok I v višino meri 7145m, a se zdi, da pravzaprav višje gore do zdaj ni preplezal še nihče. Kar 40 let so se številni izjemni alpinisti z vsega sveta trudili, da bi jim uspelo preplezati severni raz, nekakšen sveti gral sodobnega alpinizma. Zdaj je končana tudi ta saga. Pod njo so se podpisali vodja odprave Choktoi 2018 Aleš Česen, Luka Stražar in Britanec Tom Livingstone. Na Prvem sta oba slovenska akterja tega podviga z voditeljem Juretom K. Čoklom v intervjuju razkrila podrobnosti še enega zgodovinskega uspeha slovenskega alpinizma.
Že več desetletij je boj za ohranjanje etnografske dediščine spodnjega Podravja del življenja Branka Brumna. Dolgoletni vodja ptujskega Kurentovanja je prek kratkim postal tudi generalni sekretar evropskega združenja karnevalskih mest, že pred leti je njegovo delo z medaljo za zasluge nagradil predsednik republike. Ne samo o teh nagradah, tudi o izzivih ohranjanja etnografske dediščine v času sodobne tehnologije ter o prihodnji viziji ohranjanja tradicije bomo med drugim govorili v oddaji Intervjuju.
Pod Gosposvetsko cesto v Ljubljani se je stoletja skrival obsežen pokopališki kompleks iz poznorimskih časov, ki je arheologe pošteno presenetil. Poleg 350 skeletnih pokopov in številnih sarkofagov, so naleteli tudi na ostanke zgradbe z mozaikom in freskami, ki nima veliko znanih vzporednic v svetu. Pokopališka cerkev je nastajala v več fazah sočasno s širjenjem pokopališča zgodnjekrščanske skupnosti v Emoni v drugi polovici 4. in na začetku 5. stoletja. Kakšen nov vpogled v življenje v Emoni nam nove najdbe prinašajo, bo v sredinem Intervjuju pojasnil strokovni koordinator izkopavanj, arheolog doc. dr. Andrej Gaspari.
Medtem ko se po Evropi, tudi pod vplivom dela politike, krepita nasprotovanje in strah pred priseljenci, pa skoraj vse evropske države glede na demografske trende in nataliteto nujno potrebujejo imigrante, če se želijo še naprej razvijati in vzdrževati sedanji standard družbenega razvoja. Konec koncev so migracije temeljna značilnost zgodovine človeškega razvoja in vsi smo migranti, ki smo v nekem zgodovinskem obdobju prišli iz Afrike, pravi dr. Mitja Žagar z Inštituta za narodnostna vprašanja, s katerim smo se pogovarjali o aktualnih vprašanjih v zvezi z migracijami.
Andrej Štremfelj, mojster plezanja in življenja, ki je postal deseti v vsej zgodovini podeljevanja zlatega cepina za življenjske dosežke
Štefan Bogdan Barenboim Šalej živi v Sao Paulu. Iz Brazilije se je nekoč oglašal kot dopisnik, bil pa je tudi slovenski častni konzul in uspešen podjetnik. Še vedno povezuje slovensko gospodarstvo in diplomacijo z Brazilijo in je odličen poznavalec aktualnih razmer. Oktobra bodo Brazilci izbirali novega predsednika. Skoraj zagotovo to ne bo Luis Inácio Lula da Silva, ki prestaja kazen zaradi pasivne korupcije in pranja denarja. Njegova morebitna kandidatura pa je le ena izmed tem, ki pred volitvami razdvajajo Brazilce.
Ob začetku desetletja je Katja Perat z nagrajenima in zdaj že dolgo razprodanima pesniškima zbirkama, Najboljši so padli in Davek na dodano vrednost, zbudila pozornost najširše javnosti, celo tistih bralk in bralcev, ki praviloma nikoli ne posežejo po poeziji. Ampak že takrat je avtorica večkrat poudarila, da je še zdaleč ne zanima samo pesništvo in da bi se enkrat v prihodnje rada preizkusila v pisanju romana. No, ta prihodnost je zdaj nastopila; pred nekaj tedni je pri založbi Beletrina izšel njen romaneskni prvenec, Mazohistka, ki pripoveduje zgodbo, umeščeno na Dunaj ob prelomu 19. v 20. stoletje. Kolikor Katjo Perat poznamo tudi kot angažirano javno intelektualko, ki redno posega v slovenske javne debate o najbolj občutljivih družbenih temah, se zdi ta preskok v stoletje in četrt oddaljeno preteklost vsaj nekoliko presenetljiv … Ali pa tudi ne, če pomislimo na Cankarjevo prepričanje, da se probleme od daleč pravzaprav vidi bolje. O čem torej govori Mazohistka in na kakšen način se ta roman vpisuje v sodobnost, smo v pogovoru s pisateljico preverjali v tokratnem Intervjuju na Prvem. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Tihomir Pinter (iz osebnega arhiva Katje Perat)
Dr. Jože Rovan je pred dobrim mesecem postal novi predsednik Planinske zveze Slovenije, najbolj množične prostovoljne organizacije pri nas. Vodenje je prevzel v času vse večjega obiska slovenskih gora in v času, ko bi organizacija zaradi zahtevnega urejanja in markiranja planinskih poti ter ekološke in okoljske prenove planinskih koč potrebovala finančno pomoč države. Je diplomirani ekonomist, predavatelj statistike na ljubljanski Ekonomski fakulteti, več kot štiri desetletja je markacist, hribovec, turni smučar, v zadnjem času pa predvsem predan turni kolesar.
Neveljaven email naslov