Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tina Zorman si je pred leti v Jemnu ustvarila družino. Ob začetku napadov Zalivskega sveta za sodelovanje, pobudnica katerih je Savdska Arabija, je državo zaradi skrbi za svojo varnost in varnost otrok zapustila. Zdaj dogajanje v Jemnu, ki je tudi ena od najrevnejših držav na svetu, spremlja od daleč, prek informacij, ki jih dobi od moževe družine in od prijateljev.
Kot razlaga sogovornica, v Jemnu ne gre za državljansko vojno ali šiitsko-sunitski konflikt, temveč agresijo drugih držav: “Z izjemo Taiza v državi ni pocestnih bojev. Tudi to, da gre za šiitske borce je zelo pretirano. Hutiji, proti katerim se bori Savdska Arabija, so zaidske vere, ki je zelo blaga šiitska smer. Jemenci jih ne dojemajo za šiite, jim to niti ni pomembno. Če povem primer: ko sem v glavnem mestu Sani ljudi spraševala, kakšna je njihova vera, so rekli, da so zaidi, suniti.”
V Jemnu nemiri divjajo že od začetka arabske revolucije, vojna pa se je razplamtela marca 2015, ko je državo napadla koalicija pretežno sunitskih držav s Savdsko Arabijo na čelu. Pobudo za napad je dal predsednik države Abdrabuh Mansur Hadi, ki je ob prevzemu oblasti s strani skupine Hutijev pobegnil v severno sosedo.
Kot pravi Tina Zorman, je Hutijem vzpon na oblast sicer omogočil prav Hadi: “Hutiji so skupina oziroma družina s severa Jemna, ki je še v času pred arabsko pomladjo, ko je bil na oblasti dolgoletni predsednik Ali Abdullah Saleh, začela gibanje proti državi, saj je eden od njihovih ciljev boj proti korupciji. Kot rečeno prihajajo s severa države in tisočletje so tam imeli zaidsko kraljestvo, ki je razpadlo sredi 20. stoletja. Pozneje država v to območje ni veliko vlagala in pričeli so se upori.
Hadi je Hutije uporabil za odstranitev islamske stranke, kar so tudi naredili. Potem pa so dobili večje apetite in septembra 2014 zavzeli Sano. To za prebivalce ni bilo nič strašnega, saj so poskrbeli, da ni bilo več ugrabitev in da se je zmanjšala korupcija.
Zormanova je prepričana, da sta glavna vzroka za agresijo Savdske Arabije in drugih pretežno sunitskih držav, ki napadajo Jemen, naravna bogastva in geostrateška lega države: “Strateška lega je odlična. Jemen kontrolira Bab el Mandeb, preliv, skozi katerega gredo velike količine nafte iz Rdečega morja v Evropo in po svetu. Jemen ima tudi ogromno naravnih bogastev. Razne študije kažejo, da zaloge nafte zadostujejo za 50 let za cel svet. Zaradi vsega tega druge države na čelu Jemna potrebujejo predsednika-lutko, ki bo delal tako, kot oni želijo. Hutiji tega ne bi delali”
Tina Zorman je v Jemen prvič prišla leta 2003, po letu 2005 je z družino tam bivala stalno. Kljub temu, da gre za državo, ki je tako ena najrevnejših kot ena najbolj nemirnih na svetu, do marca 2015 ni želela oditi. “Jemen je vedno veljal za burno deželo. Znan je bil po velikih količinah orožja, ugrabitvah tujcev, napadih Al Kaide. Se pa to ni dogajalo množično, ne v velikih mestih, le na podeželju. V Sani smo se počutili varne. Vedeli smo, kam lahko gremo, kam ne, kateremu predelu se moramo izogibati. Znano je bilo, kdo se bori proti komu.
Kar se je zgodilo v noči s 25. na 26. marec 2015 pa je bilo nekaj drugega. Presenetili so nas letalski napadi in eksplozije bomb. Šele zjutraj smo izvedeli, da devet držav pod vodstvom Savdske Arabije napada Jemen. Že prvo noč je bilo veliko civilnih žrtev. Presenetili so tudi zaposlene v mednarodnih organizacijah, ki so potem takoj hoteli zapustiti državo. Mi pa smo prvi dan še živeli v zanikanju, mislili smo, da ne bo nadaljnjih napadov.
Takrat sem začela delati na tem, da z družino čim prej zapustimo Jemen.” Kot pravi, večina Jemencev te sreče ni imela, nekateri svojih domov niti ne želijo zapustiti. Največ jih je notranje razseljenih – okoli 3 milijone – ostali so ostali na svojih domovih, da jih ne bi zasedel kdo drug. V tujino so lahko odšli le tujci, tisti, ki so imeli mednarodne potne liste, potomci tujcev. “Tudi lega Jemna Jemencem ne omogoča, da bi odšli kam drugam. Na severu je Savdska Arabija, ki jih napada, na vzhodu Oman, do katerega je okoli dva tisoč kilometrov, na morju ladje bombardirajo.”
Tina Zorman informacije o stanju v Jemnu dobiva od prijateljev in moževe družine. Kot pojasnjuje, Sano še vedno kontrolirajo Hutiji in če ni bombardiranja, življenje tam teče skoraj normalno. “Ljudje so najprej ostajali doma, zdaj ne več. Rečejo si “kakor bo bog dal” in se odpravijo ven. Začeli so se manj bati, vsega hudega se navadiš. Postali so manj imuni na bombardiranje.
Jemenci so vajeni vsega hudega. Veliko vojn je že za njimi. Mi bi v času vojne veliko težje živeli kot oni.
Delajo, kar pač imajo dela. Veliko poslov stoji, še vedno pa delujejo storitve. Še vedno gojijo kat, drogo, ki jo žvečijo. Če vse drugo propade, to vedno je. Elektriko so v Jemnu že pozabili. Osnovne dobrine so zelo drage.”
Vsi ljudje so šli za en sloj nazaj – prej revni zdaj dobesedno stradajo, srednji sloj je reven …
“Savdska Arabija in zaveznice so cel sever Jemna razglasile za vojaško območje in ga zdaj nenormalno bombardirajo. Napadajo noč in dan, uporabljajo tudi kemično orožje. Bombardirajo vse od bolnišnic do šol. Zaradi tega so sever zapustili tudi Zdravniki brez meja, ki so jim večkrat bombardirali bolnišnice. Gre za genocid nad severom Jemna.”
Sogovornica pravi, da Hutijev to ne bo ustavilo, so rojeni bojevniki: “Če se pogovarjaš z ljudmi s severa, rečejo, da imajo otroke za vojno. Ne bojijo se umreti. So edini, ki lahko v Jemnu nekaj naredijo v vojaškem smislu. So edini, ki so lahko v preteklosti sčistili območja, kjer je bila Al Kaida.”
Kljub bombardiranju in embargu Hutiji nimajo težav z dostopom do orožja: “Druge sile so v Jemen poslale plačance iz Senegala, Mavretanije, Kolumbije, Gvatemale. Nenormalno od kod vse so ti vojaki. Jemenci se jih ne bojijo in jih premagujejo, pri tem pa zasežejo veliko orožja.
Prav orožje je tisto, pravi Tina Zorman, zaradi katerega tuje države ne naredijo ničesar, da bi se vojna v Jemnu končala. “Gre za velik orožarski posel. Številne, tudi evropske države prodajajo orožje Savdski Arabiji in njenim zaveznicam. Med njimi je na primer tudi Črna gora.”
Združeni narodi redno opozarjajo na humanitarno krizo v Jemnu. Na to, da vsakih 10 minut umre en otrok, da ima kar 14 milijonov Jemencev nezanesljiv dostop do hrane, več kot 19 milijonov pa jih nima varnega dostopa do pitne vode in zdravstvene oskrbe. Zormanova pravi, da je njihovo delovanje dvolično, da so ljudje jezni na organizacijo.
Jemen je bombardiran stokrat na dan, med žrtvami je veliko civilistov, zbrali so dokaze, da je veliko tudi otrok. Tudi na podlago tega so ZN Savdsko Arabijo uvrstili na seznam kršiteljic pravic otrok. Ta pa je zagrozila s prenehanjem financiranja služb OZN in nato so jo s seznama zbrisali.
Razmere na terenu so izjemno kaotične – v Jemnu se borijo Hutiji, države Zalivskega sveta za sodelovanje, tuji plačanci, del državne jemenske vojske je za Hadija, del za prejšnjega predsednika Hadija in so na strani Hutijev.
Jemen je izjemno kompleksen. Koalicije se zelo hitro spreminjajo. Nekdo, ki je danes zaveznik, jutri morda ne bo več.
Zormanova meni, da bo mir v Jemnu zavladal le, če bodo tuje sile odšle iz države. ” A razsut Jemen jim odgovarja, tak je najboljši za njih.”
Tina Zorman si je pred leti v Jemnu ustvarila družino. Ob začetku napadov Zalivskega sveta za sodelovanje, pobudnica katerih je Savdska Arabija, je državo zaradi skrbi za svojo varnost in varnost otrok zapustila. Zdaj dogajanje v Jemnu, ki je tudi ena od najrevnejših držav na svetu, spremlja od daleč, prek informacij, ki jih dobi od moževe družine in od prijateljev.
Kot razlaga sogovornica, v Jemnu ne gre za državljansko vojno ali šiitsko-sunitski konflikt, temveč agresijo drugih držav: “Z izjemo Taiza v državi ni pocestnih bojev. Tudi to, da gre za šiitske borce je zelo pretirano. Hutiji, proti katerim se bori Savdska Arabija, so zaidske vere, ki je zelo blaga šiitska smer. Jemenci jih ne dojemajo za šiite, jim to niti ni pomembno. Če povem primer: ko sem v glavnem mestu Sani ljudi spraševala, kakšna je njihova vera, so rekli, da so zaidi, suniti.”
V Jemnu nemiri divjajo že od začetka arabske revolucije, vojna pa se je razplamtela marca 2015, ko je državo napadla koalicija pretežno sunitskih držav s Savdsko Arabijo na čelu. Pobudo za napad je dal predsednik države Abdrabuh Mansur Hadi, ki je ob prevzemu oblasti s strani skupine Hutijev pobegnil v severno sosedo.
Kot pravi Tina Zorman, je Hutijem vzpon na oblast sicer omogočil prav Hadi: “Hutiji so skupina oziroma družina s severa Jemna, ki je še v času pred arabsko pomladjo, ko je bil na oblasti dolgoletni predsednik Ali Abdullah Saleh, začela gibanje proti državi, saj je eden od njihovih ciljev boj proti korupciji. Kot rečeno prihajajo s severa države in tisočletje so tam imeli zaidsko kraljestvo, ki je razpadlo sredi 20. stoletja. Pozneje država v to območje ni veliko vlagala in pričeli so se upori.
Hadi je Hutije uporabil za odstranitev islamske stranke, kar so tudi naredili. Potem pa so dobili večje apetite in septembra 2014 zavzeli Sano. To za prebivalce ni bilo nič strašnega, saj so poskrbeli, da ni bilo več ugrabitev in da se je zmanjšala korupcija.
Zormanova je prepričana, da sta glavna vzroka za agresijo Savdske Arabije in drugih pretežno sunitskih držav, ki napadajo Jemen, naravna bogastva in geostrateška lega države: “Strateška lega je odlična. Jemen kontrolira Bab el Mandeb, preliv, skozi katerega gredo velike količine nafte iz Rdečega morja v Evropo in po svetu. Jemen ima tudi ogromno naravnih bogastev. Razne študije kažejo, da zaloge nafte zadostujejo za 50 let za cel svet. Zaradi vsega tega druge države na čelu Jemna potrebujejo predsednika-lutko, ki bo delal tako, kot oni želijo. Hutiji tega ne bi delali”
Tina Zorman je v Jemen prvič prišla leta 2003, po letu 2005 je z družino tam bivala stalno. Kljub temu, da gre za državo, ki je tako ena najrevnejših kot ena najbolj nemirnih na svetu, do marca 2015 ni želela oditi. “Jemen je vedno veljal za burno deželo. Znan je bil po velikih količinah orožja, ugrabitvah tujcev, napadih Al Kaide. Se pa to ni dogajalo množično, ne v velikih mestih, le na podeželju. V Sani smo se počutili varne. Vedeli smo, kam lahko gremo, kam ne, kateremu predelu se moramo izogibati. Znano je bilo, kdo se bori proti komu.
Kar se je zgodilo v noči s 25. na 26. marec 2015 pa je bilo nekaj drugega. Presenetili so nas letalski napadi in eksplozije bomb. Šele zjutraj smo izvedeli, da devet držav pod vodstvom Savdske Arabije napada Jemen. Že prvo noč je bilo veliko civilnih žrtev. Presenetili so tudi zaposlene v mednarodnih organizacijah, ki so potem takoj hoteli zapustiti državo. Mi pa smo prvi dan še živeli v zanikanju, mislili smo, da ne bo nadaljnjih napadov.
Takrat sem začela delati na tem, da z družino čim prej zapustimo Jemen.” Kot pravi, večina Jemencev te sreče ni imela, nekateri svojih domov niti ne želijo zapustiti. Največ jih je notranje razseljenih – okoli 3 milijone – ostali so ostali na svojih domovih, da jih ne bi zasedel kdo drug. V tujino so lahko odšli le tujci, tisti, ki so imeli mednarodne potne liste, potomci tujcev. “Tudi lega Jemna Jemencem ne omogoča, da bi odšli kam drugam. Na severu je Savdska Arabija, ki jih napada, na vzhodu Oman, do katerega je okoli dva tisoč kilometrov, na morju ladje bombardirajo.”
Tina Zorman informacije o stanju v Jemnu dobiva od prijateljev in moževe družine. Kot pojasnjuje, Sano še vedno kontrolirajo Hutiji in če ni bombardiranja, življenje tam teče skoraj normalno. “Ljudje so najprej ostajali doma, zdaj ne več. Rečejo si “kakor bo bog dal” in se odpravijo ven. Začeli so se manj bati, vsega hudega se navadiš. Postali so manj imuni na bombardiranje.
Jemenci so vajeni vsega hudega. Veliko vojn je že za njimi. Mi bi v času vojne veliko težje živeli kot oni.
Delajo, kar pač imajo dela. Veliko poslov stoji, še vedno pa delujejo storitve. Še vedno gojijo kat, drogo, ki jo žvečijo. Če vse drugo propade, to vedno je. Elektriko so v Jemnu že pozabili. Osnovne dobrine so zelo drage.”
Vsi ljudje so šli za en sloj nazaj – prej revni zdaj dobesedno stradajo, srednji sloj je reven …
“Savdska Arabija in zaveznice so cel sever Jemna razglasile za vojaško območje in ga zdaj nenormalno bombardirajo. Napadajo noč in dan, uporabljajo tudi kemično orožje. Bombardirajo vse od bolnišnic do šol. Zaradi tega so sever zapustili tudi Zdravniki brez meja, ki so jim večkrat bombardirali bolnišnice. Gre za genocid nad severom Jemna.”
Sogovornica pravi, da Hutijev to ne bo ustavilo, so rojeni bojevniki: “Če se pogovarjaš z ljudmi s severa, rečejo, da imajo otroke za vojno. Ne bojijo se umreti. So edini, ki lahko v Jemnu nekaj naredijo v vojaškem smislu. So edini, ki so lahko v preteklosti sčistili območja, kjer je bila Al Kaida.”
Kljub bombardiranju in embargu Hutiji nimajo težav z dostopom do orožja: “Druge sile so v Jemen poslale plačance iz Senegala, Mavretanije, Kolumbije, Gvatemale. Nenormalno od kod vse so ti vojaki. Jemenci se jih ne bojijo in jih premagujejo, pri tem pa zasežejo veliko orožja.
Prav orožje je tisto, pravi Tina Zorman, zaradi katerega tuje države ne naredijo ničesar, da bi se vojna v Jemnu končala. “Gre za velik orožarski posel. Številne, tudi evropske države prodajajo orožje Savdski Arabiji in njenim zaveznicam. Med njimi je na primer tudi Črna gora.”
Združeni narodi redno opozarjajo na humanitarno krizo v Jemnu. Na to, da vsakih 10 minut umre en otrok, da ima kar 14 milijonov Jemencev nezanesljiv dostop do hrane, več kot 19 milijonov pa jih nima varnega dostopa do pitne vode in zdravstvene oskrbe. Zormanova pravi, da je njihovo delovanje dvolično, da so ljudje jezni na organizacijo.
Jemen je bombardiran stokrat na dan, med žrtvami je veliko civilistov, zbrali so dokaze, da je veliko tudi otrok. Tudi na podlago tega so ZN Savdsko Arabijo uvrstili na seznam kršiteljic pravic otrok. Ta pa je zagrozila s prenehanjem financiranja služb OZN in nato so jo s seznama zbrisali.
Razmere na terenu so izjemno kaotične – v Jemnu se borijo Hutiji, države Zalivskega sveta za sodelovanje, tuji plačanci, del državne jemenske vojske je za Hadija, del za prejšnjega predsednika Hadija in so na strani Hutijev.
Jemen je izjemno kompleksen. Koalicije se zelo hitro spreminjajo. Nekdo, ki je danes zaveznik, jutri morda ne bo več.
Zormanova meni, da bo mir v Jemnu zavladal le, če bodo tuje sile odšle iz države. ” A razsut Jemen jim odgovarja, tak je najboljši za njih.”
Mateja Korošec, profesorica defektologije, Center Korak v Kranju vodi že dvajset let. V teh letih je bilo v program dolgotrajne rehabilitacije vključenih 94 ljudi s pridobljeno možgansko poškodbo. Dolgotrajna rehabilitacija in vračanje posameznikov v samostojnost sta dolgoročen projekt, ki bi moral zanimati državo. Žal pa so v Sloveniji le trije samostojni centri in trije oddelki. Dobršen del Slovenije je tako še vedno siva lisa. V Centru Korak s trajnostnim modelom rehabilitacije zaposleni sledijo novostim in sodobnim smernicam na področju rehabilitacije. Njihovo strokovno delo dopolnjujejo številni prostovoljci ter klub En korak več. Ta tudi s podporo svojcev utrjuje prepoznavnost Centra Korak ter njihova prizadevanja za uspešno rehabilitacijo uporabnikov na Gorenjskem.
Andrej Gradišnik je s skoraj šestdesetimi leti letos maja postal najstarejši Slovenec, ki je stal na samem vrhu sveta. Sicer izkušen alpinist, ki je že prej stal na osemtisočaku, je v gorah doživel marsikaj. Prihranjene mu niso bile niti tragedije, ki jim je bil priča, a ga to od gora ni nikoli odvrnilo. Ob vseh preplezanih stenah pa je imela prednost zmeraj družina, za njim pa je tudi spoštovanja vredna poslovna pot. Kako so ga zaznamovali vsi njegovi življenjski vrhovi in kolikokrat je moral odnehati, da je lahko nekoč dosegel vrh, bo Andrej Gradišnik povedal v oddaji Intervju na Prvem.
Akademik prof. dr. Ivan Bratko je začetnik umetne inteligence pri nas in prvi v svetovnem merilu, ki je metode strojnega učenja preveril na realnih medicinskih podatkih. Že takrat – to je bilo v osemdesetih letih – z izrednim uspehom. Kljub temu se strojnega učenja zelo dolgo ni jemalo pretirano resno. V zadnjem desetletjem pa se je zaradi izrednega povečanja procesorskih zmogljivosti ter z razvojem tako imenovanih globokih nevronskih mrež to povsem spremenilo in danes se strojno učenje uporablja vsepovsod. A nič nam ni nazorneje predočilo izrednih zmogljivosti umetne inteligence, kot veliki jezikovni modeli, kakršen je ChatGPT. Njihova zmožnost, da pišejo prepričljiva in kompleksna besedila in da smiselno odgovarjajo na najrazličnejša vprašanja, zbujajo osuplost, a tudi zastavljajo pomembna vprašanja, kaj tovrstno strojno obvladovanje jezika pomeni za nas, ljudi. Slišati je številna opozorila strokovnjakov, da nova orodja predstavljajo resno nevarnost za človeka in družbo. Koliko je ta strah upravičen in s kako globoko spremembo se pravzaprav soočamo, smo v sredinem Intervjuju preverili pri akademiku prof. Ivanu Bratku.
V pogovoru z umetnico, ki je za zbirko kratke proze Gluha soba nedavno prejela Cankarjevo nagrado, smo preverjali, kako se izmišljijski elementi v njenem pisanju prepletajo in dopolnjujejo z družbeno-kritičnimi poudarki
Če pomislimo na poplave, požare, žled, epidemije, ekološke katastrofe, množične migracije, najprej pomislimo na civilno zaščito. In če pomislimo na civilno zaščito, pomislimo tudi na njenega poveljnika Srečka Šestana. To funkcijo opravlja že 11 let in v vseh teh letih ni nikoli pustil na cedilu nikogar, ki je potreboval njegovo pomoč. Sabrina Mulec se bo z njim pogovarjala v terenskem studiu Prvega v Ilirski Bistrici, saj je Srečko Šestan tam domačin.
Damir Globočnik je doktor umetnostne zgodovine in doktor zgodovine, muzejski svetovalec za umetnostno zgodovino in vodja galerijske dejavnosti Gorenjskega muzeja v Kranju. Lani je izdal knjigo z naslovom Spomeniki, v kateri je zbral 30 poglavij o primerih, nastajanja in o usodi spomenikov in obeležij; od Prešernovega nagrobnega spomenika v Kranju, spomenika kralju Petru I. v Ljubljani, do spomenika zmage v Murski Soboti.
Jože Dakskobler je »grapar« v najboljšem pomenu te besede. Doma je iz Podbrda in je zelo ponosen na vso bogato in pestro naravno, kulturno in tehniško dediščino Baške grape. Zapisan je gasilstvu in pomoči ljudem v stiski. Bil je dolgoletni poveljnik tolminske gasilske zveze in poveljnik tolminskega občinskega štaba civilne zaščite. Zasnoval je gorski maraton štirih občin v Podbrdu, nato mu je uspel še veliki met, saj je v Grapo pripeljal svetovno prvenstvo v gorskem maratonu. Ob tem velja omeniti še njegovo ljubiteljsko pevsko kariero, ki traja že več kot 35 let, prepeval je v skoraj vseh zborih v Podbrdu in ustanovil tudi oktet Bača. Obiskovalci Baške grape ga lahko spoznajo tudi kot vodnika po sledeh nekdanje Rapalske meje. Svetovljan, ki ima najraje svojo Baško grapo, je bil gost sredinega intervjuja na Prvem.
Ob 60-letnici Zveze Sožitje, organizacije, ki si prizadeva za dostojno življenje ljudi z motnjami v duševnem razvoju in njihovih družin in katere cilj je, da bi vsaka oseba z motnjami v duševnem razvoju lahko živela tako samostojno in kakovostno, kolikor je le mogoče glede na njene sposobnosti, smo v oddajo Intervju povabili predsednico Zveze Sožitje Branko Perne. O šestih desetletjih delovanja Zveze Sožitje pri nas, ki ga bodo zaznamovali prihodnji torek s prireditvijo v Cankarjevem domu v Ljubljani, o njenem poslanstvu in načrtih, se bo z Branko Perne pogovarjala Petra Medved.
Zadnji žalostni dogodki v Srbiji, ki so zahtevali življenja otrok, odraščajočih, nas vse silijo v razmislek o tem, v kakšni družbi odraščajo otroci in kakšne vrednote pridobivajo mladi, ki bodo krojili prihodnost. Ali osnovni okolji, kot sta družina in šola, delujeta spodbudno in varno? O vsem tem v intervjuju z doktorico Mirjano Ule, socialno psihologinjo, ki se že desetletja ukvarja z mladino kot družbeno skupino. Od leta 2018 je zaslužna profesorica ljubljanske univerze, od leta 2021 tudi izredna članica SAZU.
Doc. Rok Žnidaršič je letošnjega januarja prevzel novo funkcijo – postal je podžupan Ljubljane in prvi mestni urbanist. Priznani 46-letni arhitekt je za svoje delo prejel že več nagrad in priznanj, med njimi je Plečnikova nagrada in medalja, Evropska nagrada za urbani javni prostor, priznanje Maks Fabiani, Zlati svinčnik, German design Award, nagrada Brumen. Prve nagrade je s soavtorji osvojil tudi na javnih natečajih, od katerih je večina realiziranih. S soavtorji je realiziral ureditve javnih odprtih prostorov v Ljubljani – denimo mestni park Rakova Jelša, območje Koseškega bajerja, Špice, Gosposvetske, Čopove, Mesarski most, tudi v Mariboru, Podgorici in Beogradu. Je avtor mnogih razstav o arhitekturi. Njegovi prispevki so bili objavljeni v slovenskih in tujih publikacijah. Leta 2010 je ustanovil arhitekturni atelje Medprostor in s sodelavci letos prejel Nagrado Prešernovega sklada za dosežke v preteklih treh letih. In kot je zapisala komisija v obrazložitvi nagrade – »V svojih delih atelje izraža odličnost na različnih arhitekturnih nivojih: načrtujejo enodružinske hiše, izobraževalne ustanove, javne stavbe, javni prostor itd. Tako ne preseneča, da so tudi trije izstopajoči projekti zadnjih treh let – Športna dvorana Vižmarje Brod, lesena hiša Hribljane ter nadkritje ostalin cerkve sv. Janeza Krstnika v Žički kartuziji – kljub raznolikim kontekstualnim pogojem, tipu naročnika kot tudi višini sredstev, vsi izvedeni z najvišjo mero odličnosti. Z Rokom Žnidaršičem se je v tokratnem Intervjuju pogovarjala avtorica oddaje in voditeljica Liana Buršič
Pred dvema letoma je bil na seznamu 2 % najpogosteje citiranih znanstvenikov na svetu, je vodja raziskovalne skupine SLOfit, vključen tudi v številne mednarodne projekte, sicer pa redni profesor na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani. Predvsem pa je dr. Gregor Jurak profesor športne vzgoje in strokovnjak, ki ves čas opozarja na pomen gibanja in telesne zmogljivosti – tako za starejše, odrasle na delovnem mestu, predvsem pa za otroke in mlade, ki jih že leta spremlja ob s pomoči rezultatov športnovzgojnega kartona. S svojimi kolegi je poudarjal negativne posledice zaprtja šol, saj je bilo mladim odvzeto gibanje, s čimer je zelo upadla njihova telesna učinkovitost, debelost pa se je povečala. Obljubljena šolska reforma bo nagovarjala vprašanje gibanja v šoli, ali gre v pravo smer – tudi o tem z gostom sredinega Intervjuja na Prvem. S prof. dr. Gregorjem Jurakom se bo pogovarjala Špela Šebenik.
Na slovenskih sodiščih zaostanki niso več problem, vsaj ne sistemski. Enoviti prvostopenjski sodnik bi prinesel enakomernejšo obremenjenost sodnikov na različnih sodiščih, kazenski postopki še vedno tečejo nekoliko prepočasi, tudi izkušenih kazenskih sodnikov je premalo. Si pa sodniki že dolgo prizadevajo za izenačenje svojih plač s plačami drugih funkcionarjev. Ljubljanska sodišča so raztresena po vsem mestu, projekt sodne palače pa je vnovič zamrznjen. Kako bo obravnaval vse te teme, bomo v oddaji Intervju vprašali novega predsednika vrhovnega sodišča Miodraga Đorđevića. Funkcijo je prevzel pred dobrima dvema mesecema in takrat je ocenil, da je sodstvo v dobri kondiciji.
V Cankarjevem domu bodo jutri in v petek potekali 34. dnevi rehabilitacijske medicine. Gre za osrednji strokovni dogodek na področju fizikalne in rehabilitacijske medicine ter celostne rehabilitacije v Sloveniji, ki ga organizirata URI Soča in Katedra za fizikalno in rehabilitacijsko medicino Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani. Kaj prinašajo dnevi rehabilitacijske medicine, kateri so klinični problemi, s katerimi se strokovnjaki srečujejo pri svojem delu, in kakšna je obravnava pacientov? Kakšne so novosti na različnih področjih rehabilitacije ter kakšno mesto ima Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Soča pri nas, v Evropi in svetu? O tem z gostjo Intervjuja docentko doktorico Metko Moharić, strokovno direktorico URI Soča.
Mladi odhajajo iz kmetijstva, podeželje se prazni, vse pogosteje slišimo obupane klice iz kmetijskih vrst. Statistični podatki to potrjujejo. Kmetje komaj še zmorejo izpolnjevati vse okoljevarstvene, davčne, administrativne in cenovne zahteve, ki jih prednje postavlja družba. Anja Mager, predsednica Zveze Slovenske podeželske mladine, je ena tistih, ki jim ni vseeno, in je pripravljena bojevati bitko za boljšo prihodnost mladih na podeželju. V času njenega mandata je Zveza slovenske podeželske mladine postala eden najbolj zagnanih partnerjev pri oblikovanju kmetijske politike, se vključila v mednarodno sodelovanje in s projektnim delom odprla dodatne možnosti za opolnomočenje mladih kmetov. Česa se bojijo mladi kmetje in zakaj je vredno vztrajati pri delu, ki v družbi ni cenjeno?
Toni Smolej, dolgoletni gorski reševalec, tudi inštruktor reševalec letalec, je z gorskim reševanjem povezan več kot pet desetletij. Gorsko reševanje je poslanstvo, največ odtehta pravočasna pomoč, prostovoljstvo pa oblikuje njegovo življenje. Toni Smolej, prejemnik najvišjega priznanja Civilne zaščite, Zlatega kipca, in drugih visokih priznanj, je tudi miner snežnih plazov, dejaven v civilni zaščiti občine Radovljica, je prvi posredovalec.
Martin Marinč, ravnatelj osnovne šole Fara v bližnjem Kostelu, je pravi poznavalec teh krajev. Bil je med ustanovitelji občine Kostel, dobro pozna tegobe in lepote življenja tukaj ob Kolpi. Sloveniji pa je verjetno najbolj znan kot soustanovitelj in harmonikar pri Prifarskih muzikantih, ki letos praznujejo 35 letnico delovanja. V občinah Kostel in Osilnica v povprečju živi najstarejše prebivalstvo, nekaj čez 50 let so stari v povprečju. To v kraje ob Kolpi prinaša številne izzive, hkrati pa so zaradi lepote narave privlačni za obiskovalce in turiste.
Peter Grum od decembra lani vodi finančno upravo. Z davčno službo je tako rekoč povezan od začetka, saj se je kot vladni štipendist najprej zaposlil kot pripravnik na davčnem uradu v Ljubljani. Potem je v davčni oziroma zdaj finančni upravi opravljal več nalog, vodil različne oddelke, delo je bilo pretežno tesno povezano z informacijskimi tehnologijami in prenovo sistemov. Je tudi najmlajši generalni direktor Fursa oziroma njenih predhodnic. Ta položaj je zasedel z 41. leti. Po izobrazbi je diplomirani pravnik. Vodil je nekaj odmevnih projektov, uvedbo davčnih blagajn, izkoriščanje turističnih bonov, pa tudi vzpostavitev mobilne aplikacije e-davki. In kakšna bo finančna uprava čez pet let? Bo še bolj sodobna, se bo še bolj približala zavezancem in jim olajšala izpolnjevanje davčnih obveznosti ter spodbujala prostovoljno plačevanje ali pa bo šla v smer stroge ustanove z represivnimi prijemi? Tudi o tem z današnjim gostom Petrom Grumom, generalnim direktorjem finančne uprave.
Kako razmišlja o novinarstvu in o RTV-hiši, v kateri je bil zaposlen več kot 41 let in ki preživlja verjetno najbolj turbulentne čase doslej? Kot novinar, urednik, komentator, direktor radia, nekdanji dopisnik iz Moskve, tudi prevajalec in alpinist, sicer pa radijec po duši in srcu, je kritičen in analitičen opazovalec dogajanja doma in po svetu. O dogajanju na ozemlju nekdanje Sovjetske zveze veliko ve, zato ni čudno, da ni napovedoval hitrega konca vojne v Ukrajini, ko se je začela pred letom dni. Danes pravi, da gre "s slabega le še na slabše".
V najstarejšem prirodoslovnem avstrijskem muzeju Joanneum v Gradcu, ki velja tudi za največji univerzalni muzej srednje Evrope, imajo novo vodstvo. Na čelu muzeja, ki združuje pod svojim okrilje 19 enot, je od začetka tega leta slovenski arheolog dr. Marko Mele, ki je postal znanstveni vodja te pomembne kulturne ustanove. Gremij, posebna komisija Joanneuma je odločitev o izbiri Meleta sprejel soglasno in izpostavila strokovno podkovanost slovenskega znanstvenika. Ta je bil doslej zadolžen za urejanje prazgodovinske zbirke graškega arheološkega muzeja in je med drugim lani vodil izkopavanja pod graškim gradom. Dr. Marko Mele bo graški muzej vodil do leta 2027. Med njegovimi prednostnimi izzivi bodo predvsem inovacije, sodelovanje in premik iz muzejskih prostorov navzven.
Na terenu v Cerknem je bil naš gost 39-letni župan občine Cerkno Gašper Uršič, ki je decembra lani začel svoj drugi mandat. Pred vstopom v politiko je bil aktiven kulturnik, v.d. direktorja Lokalne turistične organizacije Laufar Cerkno in samostojni podjetnik. Med drugim ga bomo vprašali, zakaj se je leta 2018 odločil za župansko kandidaturo in kateri so največji razvojni izzivi občine s 4500 prebivalci in približno 6 milijonov evrov visokim letnim proračunom.
Neveljaven email naslov