Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Intervju - Radio

12.04.2017


Radio Free Europe/Liberty oz. Svobodna Evropa/Svoboda je ostalina blokovskega sistema. Leta 1949 je radijski postaji, ki delujeta skupaj, ustanovila ameriška vlada oz. odbora za svobodno Evropo in osvoboditev ljudstev v Rusiji. Medtem, ko je bil Radio Svoboda namenjen občinstvu v Sovjetski zvezi, je Radia Svobodna Evropa oddajal program, namenjen poslušalcem v sovjetskih satelitih v Evropi. Spremembe v poznih 80-ih in na začetku 90-let prejšnjega stoletja so položaj tega medija popolnoma spremenile. Blokovske delitve ni bilo več, radijska postaja s sedežem v Pragi pa je ohranila položaj liberalnega medija, sredstva za svoje delo še zmeraj črpa iz Združenih držav Amerike, kar zadeva Rusijo pa zavzema kritično pozicijo do oblasti v Kremlju. Obenem pa gre za medij sodobnega trenutka, ki odseva stvarnost tako v Rusiji, kot v Evropi in v marsikaterem pogledu presega preživete stereotipe. Direktor ruskega servisa Radia Svobodna Evropa/Svoboda, Andrej Šari, je dolgoletni radijski novinar in nekdanji ruski dopisnik iz razpadajoče Jugoslavije.

Radio Svoboda je postaja z jasno opredeljeno usmeritvijo, pa če zveni še tako grobo, saj ga je ustanovil in ga še zmeraj finančno podpira ameriški ustanovitelj. Kako se ta stališča umeščajo v sodobni politični trenutek v svetu?

Dobro vprašanje. Delujemo po uveljavljenih in splošno priznanih načelih. Novinarstvo ni zapleten poklic. Sistem pravil je zelo preprost in vsak profesionalec ga pozna. Uporaba vsaj dveh virov, ločevanje dejstev od komentarja, politična nepristranskost, ko novinar daje možnost oblikovati stališča predstavnikom različnih političnih pogledov. Ta sistem je dovolj trden, da zaščiti novinarja pred samovoljo neumnega predstojnika in pred notranjim nezadovoljstvom, ker si ravnal napak in podlegel lastnim političnih prepričanjem ali vplivom, kot tudi pred nezadovoljstvom poslušalcev. Vse to omogoča – če se izrazim patetično – opravljati novinarsko poslanstvo.

Seveda je vse tako lepo na papirju. Življenje pa je bolj zapleteno od kakršnihkoli predstav o življenju. V Združenem kraljestvu na primer obstajata levo usmerjeni časopis The Guardian in konservativni The Times. Razumljivo, da se novinarji delijo po skupinah in vsak si išče okolje, v katerem lahko dela. V tem pogledu sta Radio Svoboda oz. Svobodna Evropa in njen ruski servis liberalni medij. Res pa je, da se samo politično razumevanje pojma liberalizem opira na Deklaracijo o človekovih pravicah Organizacije združenih narodov. To zveni zelo banalno, ampak dlje ni treba posegati. Deklaracija določa, kakšni novinarji prihajajo k nam in zakaj delajo pri nas.

Po drugi strani pa delamo v zelo specifičnih razmerah precej deformiranega ruskega medijskega trga. Veliko večino tega trga nadzira država in ti mediji pogosto igrajo vlogo, ki je pogosto zelo daleč od novinarstva. V teh pogojih je eno od vprašanj, ali moramo biti uravnoteženi znotraj samih sebe ali pa se moramo odzivati – in v kolikšni meri – na razmere v družbi? Za vsako ceno ne želimo biti proti Putinu. V tem ne vidimo nikakršnega smisla, kajti če Putin reče, da sonce vzhaja na vzhodu, nimamo razlogov, da bi ga kritizirali. Obenem pa je razumljivo, da ne obstajamo v vakuumu. Za Rusijo je značilna zelo zgoščena medijska sreda, zelo konkurenčna in v tehničnem pogledu popolna. Kar zadeva tehnična znanja, so to mediji najvišje kategorije. Vse to lahko poimenujemo novinarstvo ali propaganda, a na tem področju dela veliko ljudi, ki zelo dobro vedo, kaj počnejo. Lovimo ravnotežje med omenjenimi dejavniki, ampak najpomembnejši je kodeks novinarskih pravil, ki jim je treba slediti. Res pa je, da skoraj zmeraj obstajajo nezadovoljni posamezniki. Približno tretjino naših poslušalcev sestavljajo rusko govoreči Ukrajinci. Njim in Rusom skušamo pojasnjevati sodobno Ukrajino, kajti po našem mnenju Kremlju naklonjeni mediji te naloge ne izpolnjujejo. Vse to je povezano z bolečimi temami vojne. Ne vam, ne slovenskim poslušalcem ni treba pojasnjevati, kaj to pomeni. Če bi bila možnost intervjuvati Viktorja Janukoviča, bi to nemudoma storil. Lahko pa si predstavljam, kakšen val nasprotovanja bi pljusknil s strani naših običajnih poslušalcev. Profesionalni odgovor na to dilemo je en sam: postavljate prava vprašanja, pravilno oblikujte teme, ne dovolite, da vas ti politiki plahtajo, iščite protiutež v drugačnih mnenjih.

Razlog, zakaj sem vas to vprašal, je preprost. Že dolgo spremljam Rusijo. Zdi se mi, da se je po aneksiji Krima in krizi na vzhodu Ukrajine, odnos do Rusije v mednarodnopolitičnem prostoru zelo spremenil. To je sovpadlo z naraščanjem nezadovoljstva znatnega dela prebivalstva v ZDA in v Evropi s političnimi razmerami pri sebi doma. Jasno je, da ljudje želijo močnega, odločnega voditelja. Ker gledajo na Rusijo od zunaj, so številni od teh ljudi to podobo našli v Vladimirju Putinu. Zaradi tega se je odnos do Rusije tudi spremenil. Kako se to – če se – odraža v vašem programu?

O priljubljeni temi konca evropske civilizacije, razpadu Evropske unije, kako je prihod Donalda Trumpa v ZDA obrnil politične razmere na glavo, sploh ne bi govoril. Samo pritrdil bi tistim, ki menijo, da je v zadnjem desetletju ali dveh raven politične kulture zaradi različnih razlogov zelo padla. Rusija se je v Putinovem obdobju znašla v specifičnih gospodarskih razmerah. Vladimir Putin je že nekakšen cesar Franc Jožef, ki je preživel nekaj političnih obdobij. Na oblasti je že 18 let. Kljub temu je treba povedati, da tako, kot v njegovem času, Rusi še nikoli niso živeli. Gre za skromno življenjsko raven povprečnega državljana, ki bi se vašim poslušalcem verjetno zdela nezadostna. Za Rusijo je značilna izrazita družbena razslojenost. Tukaj je gospodarska kriza, ki traja. Površina države je ogromna, Rusija ima 140 milijonov prebivalcev, ki živijo v sedmih časovnih pasovih. Razen ruskega jezika, politične vertikale oblasti in televizije ni povezovalnih dejavnikov.

In železnice.

Da, še železnice. Iz tega izvirajo zmeraj novi in novi poskusi odgovoriti na vprašanje, kdo so in od kod izvirajo Rusi. Država se namreč nahaja v stalnem prehodnem obdobju in nekaj išče. Putin pa na ta vprašanja daje preproste odgovore. Spomnim se srečanja v neki literarni kavarni v Jekaterinburgu, ko je naključnega sogovornika zanimalo moje politično stališče in mi je razložil, zakaj voli Putina. Povedal je, da lahko enkrat na leto potuje na dopust v Turčijo, lahko kupi rabljen avtomobil in se enkrat na teden zabava v nočnem klubu. Kdaj pa smo lahko tako živeli? To je skoncentrirani izraz tega, kaj lahko sistem, ki ga simbolizira Putin, predlaga ljudstvu. Če upoštevamo posebnosti Rusije in nekaj specifičnih potez ruskega nacionalnega značaja, povezanih s poudarjeno vlogo ideologije v življenju mojih sonarodnjakov, razumemo, kaj tako dolgo ohranja Putinov režim pri življenju.

Zaupanje v veličino Rusije pod vodstvom močnega voditelja, ki pozna odgovore na vsa vprašanja. Tudi v marsikateri drugi državi si želijo nečesa podobnega.

Imate popolnoma prav. Mnogo potujem predvsem po državah Jugovzhodne Evrope, od Romunije do Slovenije. Ko ljudje ugotovijo, da sem Rus, pričnejo skoraj povsod pozdravljati Putina. Seveda gre za navadne, običajne ljudi. Razumljivo, da ljudje, ki jih je v času gospodarske krize prestrašila lastna vlada, ki jih je strah mitološke grožnje beguncev, razpada Evropske unije, nagonsko iščejo preproste odgovore. Da ne omenjam dejstva, da je politični cikel prevlade levih idej v Evropi končan, da prihajajo desni politiki, in da je to treba razumeti kot nekakšno plimo in oseko. Socialisti na oblasti so vse razdelili, zdaj prihajajo konservativci, ki bodo spet vse nakopičili in dvignili davke. Ta zapleten preplet dejavnikov tudi omogoča tovrsten vpliv Rusije na Evropo, o katerem ste govorili.
Tukaj bi omenil še že navedeno vlogo ideološkega dejavnika v Rusiji. Krim je v tem pogledu ključen. V Rusiji to razumejo kot vrnitev, kot krepitev nacionalnega ponosa. To nekoliko spominja na Srbijo, čeprav ne bi rad vlekel neposrednih vzporednic. Ampak pred dvajsetimi leti sem z lastnimi očmi opazoval boleč razpad Jugoslavije in kroženje zgodovinskih mitov okrog te osi. Zato lahko primerjam. Krimski primer je mitski, obenem pa tudi kršitev mednarodnega prava. Če izhajamo iz tega, bi morali Krim nemudoma vrniti Ukrajini. Ampak Rusi so prepričani, da imajo do Krima zgodovinsko pravico, te občutke pa izdatno podpirata močna propaganda in rusko razumevanje življenja, ki se zelo razlikuje od denimo slovenskega. Spomnim se svojega prvega obiska Ljubljane pred dvajsetimi leti. Ko sem zašel v knjigarno, me je pretreslo obilje prevodov tuje književnosti v slovenščino. Čehova, Tolstoja, Steinbecka, kakšnega Dobrico Čosića, kogarkoli … Spoznal sem občudovanja vredno nacijo dveh milijonov ljudi, ki okrog sebe ustvarja edinstveno kulturo. Morda vam je to smešno, ampak meni ni. Rojen sem bil s sovjetskim prepričanjem, da smo veliki, in da imamo vse. Ko pa potuješ in vidiš, da imajo vse to tudi drugi, celo v majhnih deželah z dvomilijonskim prebivalstvom, se predstave o svetu popolnoma spremenijo. Rusija v številnih pogledih ostaja informacijsko zaprta, zdaj še posebej. Le približno 15 odstotkov ljudi ima potni list in potujejo v tujino, kar je sicer veliko, približno deset Slovenij. Pri tem moramo vedeti, da velika večina teh ljudi potuje v Turčijo ali Egipt s turističnimi paketi, v katere je vse vključeno. Še zmeraj se zelo malo ljudi uči tuje jezike. Ker imamo vse – morje, gore, nafto, karkoli, tanke in hokej – Rusija imanentno obstaja v samozadostnosti. Sankcije so dejanski in logičen poskus vplivanja na Putinov režim, ampak nanje obstaja notranji odgovor.

Kaže, da so sankcije samo utrdile sistem v Rusiji.

Seveda se je sistem do določene mere konsolidiral. Nihče ne verjame, da bo Rusija zmogla nadomestiti izpad uvoza z domačo produkcijo, da bo proizvajala boljšo mozzarello od italijanske, nikogar ne čudi dejstvo, da naj bi Belorusija postala največja proizvajalka rakcev. Vašim poslušalcem lahko povem, da skozi Belorusijo teče ogromen tihotapski tok, saj ima z Rusijo vzpostavljeno veliko območje proste trgovine. Takšni sistemi z imperialističnim značajem imajo odgovor na vse, zmožni pa so tudi dolgo razporejati notranje vire in podaljševati svoj obstoj. Na zunaj je to videti kot moč, ne pa kot mrzličnih poskusi krpanja lukenj.

Spomnili ste me na moj pogovor z znano oporečnico Ljudmilo Aleksejevo pred desetimi leti. Aleksejeva mi je takrat dejala, da mora Rusija še predelati ta imperialistični sindrom. Kasneje so bili trenutki, ko se mi je zdelo, da je to res. Ampak zdaj se mi zdi, da se ta sindrom samo še krepi.

To drži. Tudi mene čudi. Ampak tako osnovna stvar, kot je šolska izobrazba, opredeljuje marsikaj. Posameznik, ki je šel skozi sovjetski ali ruski izobraževalni sistem, je v sebi že imperialist. To vidim tudi pri sebi. Imamo večvrednostni kompleks, ki se zdi naraven, organski, ko se nahajaš znotraj zaprtega sistema. Od tod tudi izvira ruska reakcija na Ukrajino. Mi seveda Ukrajince ljubimo, ampak oni so majhni in ne razumejo, kako morajo graditi svojo državo. In mi jim bomo povedali. Morda najdemo tudi v tem kakšno podobnost z dogajanjem v Jugoslaviji pred 25. leti. Drugi vprašanje pa je, zakaj se sistem na takšen način obnavlja. Tega nisem pričakoval. V prvi polovici prvega desetletja me je presenečalo vračanje povsem neumnih komunističnih ali preprosto sovjetskih pojavov. Zasidrali so se ne le pri starejših generacijah, ampak tudi med mladimi. Med tako imenovanimi navadnimi, običajnimi Rusi. Po drugi strani pa je za spremembo sistema po dolgem imperialističnem obdobju treba izpolniti najmanj dva pogoja. Najprej lustracija, s katero ne mislim, da je treba zapreti vse nekdanje komunistične voditelje, ampak spremembe, ki bi pripeljale do bolj kakovostne politične elite v državi.

To se v Rusiji prav gotovo ni zgodilo.

Ne, to se ni zgodilo niti v Rusiji, niti v drugih postsovjetskih državah, celo v baltskih republikah ne. Da bi to naredili, bi bilo treba zlomiti hrbtenico državnega sistema – upravljanje z državo prek tajnih in varnostnih služb. Tudi to se ni zgodilo. Pri tem pa ne gre za to, da bi bili ti agenti in obveščevalci slabi. Takšni in drugačni so povsod. Ena od razlik med Rusijo in Ukrajino je po mojem mnenju v tem, da se je po razpadu Sovjetske zveze v Rusiji oblikoval en elitni krog, ki je v svojih rokah uspel zadržati vso oblast. Od tod izvira oblastna vertikala. Vprašanje pa je, od kod bo rekrutiral kadre v prihodnje. Putinov krog se stara, sam je star več kot 60 let, prihajajo tudi otroci, ampak državo vodijo isti ljudje kot pred 15. ali 20. leti. Danes so to starci. V Ukrajini se je zgodilo drugače, saj tam denar ni padel v en žep. Smisel oligarhije, s katero se precej neuspešno skuša boriti predsednik Petro Porošenko, tudi sam oligarh, je v tem, da državne lastnine ne nadzira ena sama skupina. Političnih klanov je več kot deset, vsak ima svojo televizijsko postajo, svoj vpliv na sodni sistem, kar pa v državi z nerazvito demokratično tradicijo omogoča posnemanje, imitacijo psevdodemokratičnega življenja. Veliko sem razmišljal o tem, zakaj so bili Ukrajinci sposobni oranžne revolucije in nato tega, kar imenujejo revolucija časti. Rusi pa ne. Odgovor sem našel prav v tem, da v Rusiji obstaja le ena skupina, ki si je podredila državo, in ki nadzira vse finančne tokove. Komur to ni všeč, gre lahko za zapahe, kot se je to zgodilo Borisu Hodorkovskemu, leže v grob, kot se je to zgodilo Borisu Nemcovu, ali pa zapusti državo, kot se je to zgodilo kakšnemu Sergeju Pugačovu ali še komu. Vsi ti ljudje sami po sebi morda ne vzbujajo spoštovanja okolice, večinoma gre za tiste, ki se preprosto niso dogovorili s sistemom. V Ukrajini, kjer aparat tajnih in varnostnih služb ni zmogel popolnega nadzora nad državo, je bilo drugače. Zato je tudi sodobni razvoj Ukrajine z vsemu svojimi plusi, minusi in grozotami, takšen, kot je. To pa je tudi odgovor na vaše vprašanje, zakaj se v Rusiji imperialni sindrom obnavlja.

Starajoči se Putinov režim danes aktivno rekrutira mladino. Gre za mlade, cinične generacije, odrasle v času, ko se je popolnoma spremenila struktura toka informacij, ki je iz vertikalne postala horizontalna. Mladina je danes slabše izobražena, najina generacija, ki je videti zelo pametna v primerjavi s temi, ki dvajset let niso brali ničesar, je izpadla zelo neumna v primerjavi s svojimi predhodniki, dvajset let starejšimi od nas. Nihče ne trdi, da mora posameznik prebrati ves opus Cankarja ali Dostojevskega, da bi obveljal za pametnega. Smisel našega obdobja je v hitrosti iskanja informacije in njeni aplikaciji v stvarnosti. To je ta horizontalna struktura. Iz te srede črpa putinska nomenklatura. Precej uspešno, saj bližanje k oblasti omogoča dostop k tako imenovanim družbenim dvigalom, možnosti dviga po družbeni lestvici, oblikovanje kariere. To v opoziciji ni mogoče.

V vaši mali Sloveniji, katere slabosti poznate bistveno bolje od mene, obstaja sistem protiuteži. Obstajajo svobodni ali precej svobodni mediji, neodvisni sodni sistem, so vplivi od zunaj, je občutek sramu pri ljudeh za ravnanje, ki v družbi ni sprejemljivo. V Rusiji je to drugače, ta sistem je deformiran in imperialistični sindrom se je ohranil. Morda je to najbolj neprijetno, kar se je lahko v tej četrtini stoletja sploh lahko zgodilo.

Svoje programe oblikujete za določeno občinstvo. Lahko v luči sprememb, o katerih govoriva, rečete, da se je vaše občinstvo skrčilo? Ali povedano z drugimi besedami – kako potrebne so javnosti informacije, obdelane na vaš način, danes?

Tržišče je izjemno dinamično. Nikdar nisem razmišljal o tem, ampak zdaj me je prešinilo: ni pomembno, kaj govoriš, ampak prav glede horizontalnega pretoka, o katerem sva govorila, kako podaš, »zapakiraš« informacijo. Skušamo najti mlado občinstvo, ob tem pa ostati kakovosten, resen medij. Raziskave kažejo, da so uspešnejši zabavni, drobni žanri, 40-sekundni video posnetki, ne pa uro in pol dolgi intervjuji s politiki. Izbira ni preprosta: lahko delaš po ustaljenih navadah in govoriš, da se v tvoji prodajalni na znameniti Saville Road v Londonu prodajajo le drage, klasične moške obleke. Ampak ljudje ne kupujejo pri tebi, ker nimajo denarja ali pa jim ni všeč tvoj stil. Lahko pa namesto vztrajanja pri ustaljenih strankah iščeš novo občinstvo, govoriš njihov jezik in šivaš modna oblačila. Pravilnega odgovora ni. Zdi se mi, da se je treba gibati predvsem v tehničnem smislu. Na drugačen način se ni mogoče dokopati do novega občinstva. Danes delamo na devetih platformah družbenih omrežij. Vsaka potrebuje posebno strategijo, vsaka – Facebook, Twitter, Instagram in druge – ima svoje občinstvo, ki ima specifične predstave, kako jim je treba podati informacijo. Na tak način embalaža v novinarski industriji postaja skoraj pomembnejša od same vsebine.

Govorite o novih pristopih, ampak kljub temu ste še zmeraj predvsem radijska postaja.

Čeprav mi je težko priznati, seveda zamujamo. Ampak zamujamo vsi. Danes se je zelo zanimivo ukvarjati z novinarstvom. Poklic se zelo razvija. Vsi tavajo v temi in tipajo okrog sebe, iščejo in pišejo recepte. Če se je še včeraj zdelo, da je Huffington Post nekaj najboljšega, kar obstaja, po nekaj mesecih ta trend izgine in se rodi nekaj novega. Ampak čez pol leta se izkaže, da je tudi ta novost že del preteklosti in sledimo nečemu novemu. Zelo se veča vloga hitrega odziva, ker je moda zelo kratke sape. Ni teme, ki je ne bi naslednji dan preglasilo nekaj drugega. Če se ne odzovete hitro, je bolje, da se sploh ne. Če namreč preveč zamujate, ta tema ne zanima nikogar več. Splet je zelo spremenil predstave o hitrosti. Ena od naših posebnosti je v tem, da ruski program Radia Svoboda ni več klasična radijska postaja. Zaradi restriktivne politike ruske vlade in predsednika Putina namreč nimamo več analognih frekvenc. Ostali smo samo na spletu, 24 ur na dan, sedem dni v tednu. Zato pa drugače oblikujemo informacije, razvijamo se multimedijsko, ukvarjamo se tudi s sliko, skušamo doseči kar se da širok krog občinstva.

Na primer: tri velike medijske korporacije, ki sestavljajo našo hišo in v okviru katerih delujejo uredništva oz. programi v približno dvajsetih jezikih , so pred dvema letoma oblikovale velik projekt, televizijsko postajo z imenom Sedanjost. Namenjena je predvsem rusko govorečemu občinstvu, ki ne živi v Rusiji, kajti v samo Rusijo in njen kabelski sistem, ki ga nadzira država, je zelo težko vstopiti. Zanje oblikujemo informativni program. Kako naj delamo video novice? Naj za radio uporabimo zvočni zapis video prispevkov z zavestjo, da bomo pri tem nekaj izgubili, ali bomo ločeno ustvarjali neodvisna zvočna in slikovna poročila? Ker smo prisiljeni nenehno varčevati, smo se sprva odločili za ista poročila. Nato pa se je izkazalo, da je logika video novic popolnoma drugačna, globalna, mi pa se v zvočnih poročilih osredotočamo predvsem na rusko problematiko. Zato smo vse to umestili na eno spletno stran, na kateri je mogoče gledati poročila, jih brati ali samo poslušati. Gre za različne izdelke, v katerih vidim samo prednosti. Že res, da smo občinstvo nekoliko razpršili, a smo obenem povečali njegov obseg. Z drugimi besedami, v naši prodajalni smo povečali ponudbo dobrih, dragih oblek za različne okuse. Tega ne počnejo vsi. Nekatere radijske postaje so se odločile zapolniti določene niše. Različno delujemo in uspevamo. Zanimivost novinarskega dela danes pa je v tem, ker človeka sili razmišljati na načine in v smereh, na katere prej nikoli ni niti pomislil. Kar je še pred desetimi leti veljalo za norost, je danes nujnost, brez katere ni mogoče naprej.

Živite v Pragi, slišijo in poslušajo pa vas rusko govoreči ljudje v Rusiji in zunaj nje. Imate izkušnje tudi z Balkanom, saj ste bili dopisnik v Jugoslaviji, ko je le-ta razpadala. Kako presojate evropske perspektive? Smo priče petih različnih scenarijev prihodnjega razvoja Evropske unije.

Lani sem bil v Romuniji, Bolgariji in Makedoniji. Ne le v prestolnicah, ampak tudi na podeželju. Videl sem, da ljudje tam sploh ne razumejo evropske ideje. Če že, jo razumejo kot šibkost, slabitev nacionalne ideje. Vsak ima eno samo življenje in nihče ni pripravljen čakati trideset let in delati za blagor svojih otrok. Vsi želijo od tega imeti nekaj sami in nato dati svojim otrokom. Dobil sem občutek, da je bil razlog za vstop Romunije in Bolgarije v Unijo popolnoma politične narave. Ti dve državi nista sposobni preskočiti meje, ki – rečeno politično nekorektno – deli Evropo in Ne-Evropo. V Sloveniji nimam takšnega občutka. Ne zato, ker sedim v studiu Radia Slovenija. Že dvajset let živim v Pragi, Češka in Slovenija pa sta primerljivi državi. Potoval sem po Sloveniji, raven življenja se mi zdi nad evropskim povprečjem, povsod. Seveda imajo vsi svoje težave, ljudje niso zadovoljni, kar tudi ni slabo, ker obstaja občutek, da si je treba prizadevati naprej. Na Češkem je podobno. Dlje na vzhodu pa dobivam občutek, da te dežele vlečejo za sabo breme, ki se povrh vsega še upira. Mislim, da lahko to v primeru slabega spleta političnih in gospodarskih okoliščin morda ne raztrga Unije, prav gotovo pa spremeni konfiguracijo evropske enotnosti. Nočem trditi, da bo evrsko območje razpadlo ali kaj podobnega. Ne razumem pa, kako je mogoče prebaviti te ogromne kamne, ki se valjajo v evropskem želodcu.
Kar pa zadeva svetlejšo stran meseca, torej bolj uveljavljeni del Evropske unije, je zdaj aktualna razprava o Evropi dveh hitrosti. O tem je veliko govora na Češkem, prepričan sem, da tudi pri vas. Deset, dvanajst, petnajst držav naj bi šlo naprej, ostali bodo sledili. Nekdo bo s tem zadovoljen, kdo drug ne. Kolikor lahko sklepam, da v Slovenji, nedvomno pa na Češkem, upajo, da bodo na vlaku prvih. Če upoštevamo okoliščine – raven gospodarske razvitosti, državljanskih svoboščin, geografsko bližino, vključenost v Unijo in tako naprej – so možnosti za to dovolj dobre. Ne glede na to, da sta Slovenija in Češka precej majhni, in boste zmeraj nezadovoljni, ker ju Nemčija slabo sliši, Francija pa ignorira. Po dveh desetletjih je postalo jasno, da Unija ne more biti homogena skupina vitezov za okroglo mizo kralja Arthurja. Čeprav boleče, je očitno, da obstajajo prva, druga, tretja liga.

Zdi pa se mi, da bo, ne glede na scenarij, odnos med evropskimi državami in Rusijo na nek način ključnega pomena.

Mislim, da je vse zelo odvisno od notranje mutacije režima Vladimirja Putina. Mislim, da gre za dolgotrajni režim, ki bo še dolgo gnil od znotraj. Že res, da so revolucije nepričakovane, mislim pa, da ima sistem še veliko zalog, in da bo preživel vsaj še en predsedniški mandat. Predvolilna kampanja se je že začela, temeljila bo ponosu nad priključitvijo Krima. Ne na gospodarskih uspehih, ne na ideji blagostanja državljanov ali državljanskih svoboščin, ne na ideji zaščite pravic in enakosti istospolnih ali kakšnih drugih manjšin, ampak na ideji imperialne veličastnosti. Sistem se lahko opre na močne vire, to moramo vedeti, evropski in v tem okviru tudi slovenski politiki bodo stali pred nehvaležno odločitvijo, biti načelni ali pragmatični. Na to vprašanje bodo države odgovarjale različno in igrati v drugi ligi je tukaj lažje. Ljubljana lahko brez pomisleka nudi možnost, organizirati srečanje Donalda Trumpa in Vladimirja Putina. Dva čudovita politika se lahko ob pogledu na prekrasno Blejsko jezero o vsem dogovorita ali pa tudi ne. Spreminjanje politične krajine v Evropi, prehod od leve k desni ideji, begunci, gospodarske težave – vse to potiska Evropo k pragmatični izbiri. Ni jasno, kaj se dogaja v ZDA in kam se bo ta država obrnila. Ampak od tega je evropska politika zelo odvisna. Najpreprostejši je odgovor, da je mogoče vse. Mislim pa, da se bo stanje »ne vojna – ne mir« še nekaj časa vleklo, tako dolgo, dokler ne bodo jasni obrisi novega evropskega sistema in pot predaje oblasti v Rusiji. Čez dve ali tri leta bomo lahko o tem rekli kaj bolj otipljivega. Usoda Ukrajine v tem kontekstu ni videti zavidanja vredna. Država bo imela notranje težave, raven evropske podpore pa niti slučajno ni takšna, kakršno so pričakovali ukrajinski politiki. Tudi ta proces se bo zavlekel.

Kaj pa Balkan?

Odkrito povedano, nič dobrega ne pričakujem. Pišem knjigo o Južnih Slovanih, v Slovenijo sem prišel, ker končujem poglavje o njej. Našel sem citat nekega ameriškega politologa, strokovnjaka za Balkan, ki je dejal, da se je Slovenija s kirurško natančnostjo odrezala od Jugoslavije. Zdi se, da je bila to rešitev za vašo malo republiko. Obseg težav, s katerim se sooča Slovenija na eni in na primer sosednja Hrvaška na drugi strani, ni primerljiv. Lahko ste del evropske druge lige, medtem ko večji del regije nima spodbude za razvoj. Ne le, da ni deležen razvoja, niti spodbude zanj nima. Ljudje ne vedo, za kaj bi sploh delali, saj ne vidijo nikakršne perspektive. To sem videl v Makedoniji, mislim pa, da je zdaj podobno v Srbiji in nekoliko manj v Črni gori. Da Bosne in Hercegovine niti ne omenjam. In še nekaj je pomembno: slovenska politična nacija se je oblikovalo dolgo, preden je dosegla politično neodvisnost. To je vaša usoda in vaša sreča. Niste imeli države, obstajali pa ste kot narod s svojim jezikom. V drugih nekdanjih republikah, kot so Makedonija, Črna gora, Kosovo, če ga imamo za neodvisno državo in druge, pa proces oblikovanja političnih nacij sploh še ni končan. Preden sva se danes srečala sem stal na Prešernovem trgu in gledal spomenik Franceta Prešerna. V središču trga je velik krog. Če bi bili v Makedoniji, bi sredi njega stal ogromni spomenik Aleksandru Makedonskemu ali komu podobnemu. Ko se ljudje na takšen način soočajo s težavami, običajno ni razvojnih spodbud. Ampak razlaga obstaja – politične nacije se dokončno oblikujejo že po tem, ko se je oblikovala država. V Sovjetski zvezi je bil to znan pojav. Beloruska politična nacija se je oblikovala že po ustanovitvi neodvisne države. Podobno je bilo z Mongolijo. To ima svoje prednosti, pa tudi pomanjkljivosti. Predvsem pa proces ni hiter. Obstoječe generacije zato ne bodo doživele bistvenih sprememb svojega nacionalnega značaja. To velja za makedonski, ruski in podobne značaje. Za spremembe je treba nekaj generacij. Evropska unija nima tega časa. Medtem, ko sem govoril in glasno razmišljal, sem prišel do spoznanja, da bo ta vlak za večji del Balkana odpeljal prehitro. Zdi pa se mi, da Slovenija na njem že trdno sedi.

Pogovor bom končal s klišejem, ampak ne morem ne reči, kako zanimivi so časi, v katerih živimo.

Res je.


Intervju - Radio

12.04.2017


Radio Free Europe/Liberty oz. Svobodna Evropa/Svoboda je ostalina blokovskega sistema. Leta 1949 je radijski postaji, ki delujeta skupaj, ustanovila ameriška vlada oz. odbora za svobodno Evropo in osvoboditev ljudstev v Rusiji. Medtem, ko je bil Radio Svoboda namenjen občinstvu v Sovjetski zvezi, je Radia Svobodna Evropa oddajal program, namenjen poslušalcem v sovjetskih satelitih v Evropi. Spremembe v poznih 80-ih in na začetku 90-let prejšnjega stoletja so položaj tega medija popolnoma spremenile. Blokovske delitve ni bilo več, radijska postaja s sedežem v Pragi pa je ohranila položaj liberalnega medija, sredstva za svoje delo še zmeraj črpa iz Združenih držav Amerike, kar zadeva Rusijo pa zavzema kritično pozicijo do oblasti v Kremlju. Obenem pa gre za medij sodobnega trenutka, ki odseva stvarnost tako v Rusiji, kot v Evropi in v marsikaterem pogledu presega preživete stereotipe. Direktor ruskega servisa Radia Svobodna Evropa/Svoboda, Andrej Šari, je dolgoletni radijski novinar in nekdanji ruski dopisnik iz razpadajoče Jugoslavije.

Radio Svoboda je postaja z jasno opredeljeno usmeritvijo, pa če zveni še tako grobo, saj ga je ustanovil in ga še zmeraj finančno podpira ameriški ustanovitelj. Kako se ta stališča umeščajo v sodobni politični trenutek v svetu?

Dobro vprašanje. Delujemo po uveljavljenih in splošno priznanih načelih. Novinarstvo ni zapleten poklic. Sistem pravil je zelo preprost in vsak profesionalec ga pozna. Uporaba vsaj dveh virov, ločevanje dejstev od komentarja, politična nepristranskost, ko novinar daje možnost oblikovati stališča predstavnikom različnih političnih pogledov. Ta sistem je dovolj trden, da zaščiti novinarja pred samovoljo neumnega predstojnika in pred notranjim nezadovoljstvom, ker si ravnal napak in podlegel lastnim političnih prepričanjem ali vplivom, kot tudi pred nezadovoljstvom poslušalcev. Vse to omogoča – če se izrazim patetično – opravljati novinarsko poslanstvo.

Seveda je vse tako lepo na papirju. Življenje pa je bolj zapleteno od kakršnihkoli predstav o življenju. V Združenem kraljestvu na primer obstajata levo usmerjeni časopis The Guardian in konservativni The Times. Razumljivo, da se novinarji delijo po skupinah in vsak si išče okolje, v katerem lahko dela. V tem pogledu sta Radio Svoboda oz. Svobodna Evropa in njen ruski servis liberalni medij. Res pa je, da se samo politično razumevanje pojma liberalizem opira na Deklaracijo o človekovih pravicah Organizacije združenih narodov. To zveni zelo banalno, ampak dlje ni treba posegati. Deklaracija določa, kakšni novinarji prihajajo k nam in zakaj delajo pri nas.

Po drugi strani pa delamo v zelo specifičnih razmerah precej deformiranega ruskega medijskega trga. Veliko večino tega trga nadzira država in ti mediji pogosto igrajo vlogo, ki je pogosto zelo daleč od novinarstva. V teh pogojih je eno od vprašanj, ali moramo biti uravnoteženi znotraj samih sebe ali pa se moramo odzivati – in v kolikšni meri – na razmere v družbi? Za vsako ceno ne želimo biti proti Putinu. V tem ne vidimo nikakršnega smisla, kajti če Putin reče, da sonce vzhaja na vzhodu, nimamo razlogov, da bi ga kritizirali. Obenem pa je razumljivo, da ne obstajamo v vakuumu. Za Rusijo je značilna zelo zgoščena medijska sreda, zelo konkurenčna in v tehničnem pogledu popolna. Kar zadeva tehnična znanja, so to mediji najvišje kategorije. Vse to lahko poimenujemo novinarstvo ali propaganda, a na tem področju dela veliko ljudi, ki zelo dobro vedo, kaj počnejo. Lovimo ravnotežje med omenjenimi dejavniki, ampak najpomembnejši je kodeks novinarskih pravil, ki jim je treba slediti. Res pa je, da skoraj zmeraj obstajajo nezadovoljni posamezniki. Približno tretjino naših poslušalcev sestavljajo rusko govoreči Ukrajinci. Njim in Rusom skušamo pojasnjevati sodobno Ukrajino, kajti po našem mnenju Kremlju naklonjeni mediji te naloge ne izpolnjujejo. Vse to je povezano z bolečimi temami vojne. Ne vam, ne slovenskim poslušalcem ni treba pojasnjevati, kaj to pomeni. Če bi bila možnost intervjuvati Viktorja Janukoviča, bi to nemudoma storil. Lahko pa si predstavljam, kakšen val nasprotovanja bi pljusknil s strani naših običajnih poslušalcev. Profesionalni odgovor na to dilemo je en sam: postavljate prava vprašanja, pravilno oblikujte teme, ne dovolite, da vas ti politiki plahtajo, iščite protiutež v drugačnih mnenjih.

Razlog, zakaj sem vas to vprašal, je preprost. Že dolgo spremljam Rusijo. Zdi se mi, da se je po aneksiji Krima in krizi na vzhodu Ukrajine, odnos do Rusije v mednarodnopolitičnem prostoru zelo spremenil. To je sovpadlo z naraščanjem nezadovoljstva znatnega dela prebivalstva v ZDA in v Evropi s političnimi razmerami pri sebi doma. Jasno je, da ljudje želijo močnega, odločnega voditelja. Ker gledajo na Rusijo od zunaj, so številni od teh ljudi to podobo našli v Vladimirju Putinu. Zaradi tega se je odnos do Rusije tudi spremenil. Kako se to – če se – odraža v vašem programu?

O priljubljeni temi konca evropske civilizacije, razpadu Evropske unije, kako je prihod Donalda Trumpa v ZDA obrnil politične razmere na glavo, sploh ne bi govoril. Samo pritrdil bi tistim, ki menijo, da je v zadnjem desetletju ali dveh raven politične kulture zaradi različnih razlogov zelo padla. Rusija se je v Putinovem obdobju znašla v specifičnih gospodarskih razmerah. Vladimir Putin je že nekakšen cesar Franc Jožef, ki je preživel nekaj političnih obdobij. Na oblasti je že 18 let. Kljub temu je treba povedati, da tako, kot v njegovem času, Rusi še nikoli niso živeli. Gre za skromno življenjsko raven povprečnega državljana, ki bi se vašim poslušalcem verjetno zdela nezadostna. Za Rusijo je značilna izrazita družbena razslojenost. Tukaj je gospodarska kriza, ki traja. Površina države je ogromna, Rusija ima 140 milijonov prebivalcev, ki živijo v sedmih časovnih pasovih. Razen ruskega jezika, politične vertikale oblasti in televizije ni povezovalnih dejavnikov.

In železnice.

Da, še železnice. Iz tega izvirajo zmeraj novi in novi poskusi odgovoriti na vprašanje, kdo so in od kod izvirajo Rusi. Država se namreč nahaja v stalnem prehodnem obdobju in nekaj išče. Putin pa na ta vprašanja daje preproste odgovore. Spomnim se srečanja v neki literarni kavarni v Jekaterinburgu, ko je naključnega sogovornika zanimalo moje politično stališče in mi je razložil, zakaj voli Putina. Povedal je, da lahko enkrat na leto potuje na dopust v Turčijo, lahko kupi rabljen avtomobil in se enkrat na teden zabava v nočnem klubu. Kdaj pa smo lahko tako živeli? To je skoncentrirani izraz tega, kaj lahko sistem, ki ga simbolizira Putin, predlaga ljudstvu. Če upoštevamo posebnosti Rusije in nekaj specifičnih potez ruskega nacionalnega značaja, povezanih s poudarjeno vlogo ideologije v življenju mojih sonarodnjakov, razumemo, kaj tako dolgo ohranja Putinov režim pri življenju.

Zaupanje v veličino Rusije pod vodstvom močnega voditelja, ki pozna odgovore na vsa vprašanja. Tudi v marsikateri drugi državi si želijo nečesa podobnega.

Imate popolnoma prav. Mnogo potujem predvsem po državah Jugovzhodne Evrope, od Romunije do Slovenije. Ko ljudje ugotovijo, da sem Rus, pričnejo skoraj povsod pozdravljati Putina. Seveda gre za navadne, običajne ljudi. Razumljivo, da ljudje, ki jih je v času gospodarske krize prestrašila lastna vlada, ki jih je strah mitološke grožnje beguncev, razpada Evropske unije, nagonsko iščejo preproste odgovore. Da ne omenjam dejstva, da je politični cikel prevlade levih idej v Evropi končan, da prihajajo desni politiki, in da je to treba razumeti kot nekakšno plimo in oseko. Socialisti na oblasti so vse razdelili, zdaj prihajajo konservativci, ki bodo spet vse nakopičili in dvignili davke. Ta zapleten preplet dejavnikov tudi omogoča tovrsten vpliv Rusije na Evropo, o katerem ste govorili.
Tukaj bi omenil še že navedeno vlogo ideološkega dejavnika v Rusiji. Krim je v tem pogledu ključen. V Rusiji to razumejo kot vrnitev, kot krepitev nacionalnega ponosa. To nekoliko spominja na Srbijo, čeprav ne bi rad vlekel neposrednih vzporednic. Ampak pred dvajsetimi leti sem z lastnimi očmi opazoval boleč razpad Jugoslavije in kroženje zgodovinskih mitov okrog te osi. Zato lahko primerjam. Krimski primer je mitski, obenem pa tudi kršitev mednarodnega prava. Če izhajamo iz tega, bi morali Krim nemudoma vrniti Ukrajini. Ampak Rusi so prepričani, da imajo do Krima zgodovinsko pravico, te občutke pa izdatno podpirata močna propaganda in rusko razumevanje življenja, ki se zelo razlikuje od denimo slovenskega. Spomnim se svojega prvega obiska Ljubljane pred dvajsetimi leti. Ko sem zašel v knjigarno, me je pretreslo obilje prevodov tuje književnosti v slovenščino. Čehova, Tolstoja, Steinbecka, kakšnega Dobrico Čosića, kogarkoli … Spoznal sem občudovanja vredno nacijo dveh milijonov ljudi, ki okrog sebe ustvarja edinstveno kulturo. Morda vam je to smešno, ampak meni ni. Rojen sem bil s sovjetskim prepričanjem, da smo veliki, in da imamo vse. Ko pa potuješ in vidiš, da imajo vse to tudi drugi, celo v majhnih deželah z dvomilijonskim prebivalstvom, se predstave o svetu popolnoma spremenijo. Rusija v številnih pogledih ostaja informacijsko zaprta, zdaj še posebej. Le približno 15 odstotkov ljudi ima potni list in potujejo v tujino, kar je sicer veliko, približno deset Slovenij. Pri tem moramo vedeti, da velika večina teh ljudi potuje v Turčijo ali Egipt s turističnimi paketi, v katere je vse vključeno. Še zmeraj se zelo malo ljudi uči tuje jezike. Ker imamo vse – morje, gore, nafto, karkoli, tanke in hokej – Rusija imanentno obstaja v samozadostnosti. Sankcije so dejanski in logičen poskus vplivanja na Putinov režim, ampak nanje obstaja notranji odgovor.

Kaže, da so sankcije samo utrdile sistem v Rusiji.

Seveda se je sistem do določene mere konsolidiral. Nihče ne verjame, da bo Rusija zmogla nadomestiti izpad uvoza z domačo produkcijo, da bo proizvajala boljšo mozzarello od italijanske, nikogar ne čudi dejstvo, da naj bi Belorusija postala največja proizvajalka rakcev. Vašim poslušalcem lahko povem, da skozi Belorusijo teče ogromen tihotapski tok, saj ima z Rusijo vzpostavljeno veliko območje proste trgovine. Takšni sistemi z imperialističnim značajem imajo odgovor na vse, zmožni pa so tudi dolgo razporejati notranje vire in podaljševati svoj obstoj. Na zunaj je to videti kot moč, ne pa kot mrzličnih poskusi krpanja lukenj.

Spomnili ste me na moj pogovor z znano oporečnico Ljudmilo Aleksejevo pred desetimi leti. Aleksejeva mi je takrat dejala, da mora Rusija še predelati ta imperialistični sindrom. Kasneje so bili trenutki, ko se mi je zdelo, da je to res. Ampak zdaj se mi zdi, da se ta sindrom samo še krepi.

To drži. Tudi mene čudi. Ampak tako osnovna stvar, kot je šolska izobrazba, opredeljuje marsikaj. Posameznik, ki je šel skozi sovjetski ali ruski izobraževalni sistem, je v sebi že imperialist. To vidim tudi pri sebi. Imamo večvrednostni kompleks, ki se zdi naraven, organski, ko se nahajaš znotraj zaprtega sistema. Od tod tudi izvira ruska reakcija na Ukrajino. Mi seveda Ukrajince ljubimo, ampak oni so majhni in ne razumejo, kako morajo graditi svojo državo. In mi jim bomo povedali. Morda najdemo tudi v tem kakšno podobnost z dogajanjem v Jugoslaviji pred 25. leti. Drugi vprašanje pa je, zakaj se sistem na takšen način obnavlja. Tega nisem pričakoval. V prvi polovici prvega desetletja me je presenečalo vračanje povsem neumnih komunističnih ali preprosto sovjetskih pojavov. Zasidrali so se ne le pri starejših generacijah, ampak tudi med mladimi. Med tako imenovanimi navadnimi, običajnimi Rusi. Po drugi strani pa je za spremembo sistema po dolgem imperialističnem obdobju treba izpolniti najmanj dva pogoja. Najprej lustracija, s katero ne mislim, da je treba zapreti vse nekdanje komunistične voditelje, ampak spremembe, ki bi pripeljale do bolj kakovostne politične elite v državi.

To se v Rusiji prav gotovo ni zgodilo.

Ne, to se ni zgodilo niti v Rusiji, niti v drugih postsovjetskih državah, celo v baltskih republikah ne. Da bi to naredili, bi bilo treba zlomiti hrbtenico državnega sistema – upravljanje z državo prek tajnih in varnostnih služb. Tudi to se ni zgodilo. Pri tem pa ne gre za to, da bi bili ti agenti in obveščevalci slabi. Takšni in drugačni so povsod. Ena od razlik med Rusijo in Ukrajino je po mojem mnenju v tem, da se je po razpadu Sovjetske zveze v Rusiji oblikoval en elitni krog, ki je v svojih rokah uspel zadržati vso oblast. Od tod izvira oblastna vertikala. Vprašanje pa je, od kod bo rekrutiral kadre v prihodnje. Putinov krog se stara, sam je star več kot 60 let, prihajajo tudi otroci, ampak državo vodijo isti ljudje kot pred 15. ali 20. leti. Danes so to starci. V Ukrajini se je zgodilo drugače, saj tam denar ni padel v en žep. Smisel oligarhije, s katero se precej neuspešno skuša boriti predsednik Petro Porošenko, tudi sam oligarh, je v tem, da državne lastnine ne nadzira ena sama skupina. Političnih klanov je več kot deset, vsak ima svojo televizijsko postajo, svoj vpliv na sodni sistem, kar pa v državi z nerazvito demokratično tradicijo omogoča posnemanje, imitacijo psevdodemokratičnega življenja. Veliko sem razmišljal o tem, zakaj so bili Ukrajinci sposobni oranžne revolucije in nato tega, kar imenujejo revolucija časti. Rusi pa ne. Odgovor sem našel prav v tem, da v Rusiji obstaja le ena skupina, ki si je podredila državo, in ki nadzira vse finančne tokove. Komur to ni všeč, gre lahko za zapahe, kot se je to zgodilo Borisu Hodorkovskemu, leže v grob, kot se je to zgodilo Borisu Nemcovu, ali pa zapusti državo, kot se je to zgodilo kakšnemu Sergeju Pugačovu ali še komu. Vsi ti ljudje sami po sebi morda ne vzbujajo spoštovanja okolice, večinoma gre za tiste, ki se preprosto niso dogovorili s sistemom. V Ukrajini, kjer aparat tajnih in varnostnih služb ni zmogel popolnega nadzora nad državo, je bilo drugače. Zato je tudi sodobni razvoj Ukrajine z vsemu svojimi plusi, minusi in grozotami, takšen, kot je. To pa je tudi odgovor na vaše vprašanje, zakaj se v Rusiji imperialni sindrom obnavlja.

Starajoči se Putinov režim danes aktivno rekrutira mladino. Gre za mlade, cinične generacije, odrasle v času, ko se je popolnoma spremenila struktura toka informacij, ki je iz vertikalne postala horizontalna. Mladina je danes slabše izobražena, najina generacija, ki je videti zelo pametna v primerjavi s temi, ki dvajset let niso brali ničesar, je izpadla zelo neumna v primerjavi s svojimi predhodniki, dvajset let starejšimi od nas. Nihče ne trdi, da mora posameznik prebrati ves opus Cankarja ali Dostojevskega, da bi obveljal za pametnega. Smisel našega obdobja je v hitrosti iskanja informacije in njeni aplikaciji v stvarnosti. To je ta horizontalna struktura. Iz te srede črpa putinska nomenklatura. Precej uspešno, saj bližanje k oblasti omogoča dostop k tako imenovanim družbenim dvigalom, možnosti dviga po družbeni lestvici, oblikovanje kariere. To v opoziciji ni mogoče.

V vaši mali Sloveniji, katere slabosti poznate bistveno bolje od mene, obstaja sistem protiuteži. Obstajajo svobodni ali precej svobodni mediji, neodvisni sodni sistem, so vplivi od zunaj, je občutek sramu pri ljudeh za ravnanje, ki v družbi ni sprejemljivo. V Rusiji je to drugače, ta sistem je deformiran in imperialistični sindrom se je ohranil. Morda je to najbolj neprijetno, kar se je lahko v tej četrtini stoletja sploh lahko zgodilo.

Svoje programe oblikujete za določeno občinstvo. Lahko v luči sprememb, o katerih govoriva, rečete, da se je vaše občinstvo skrčilo? Ali povedano z drugimi besedami – kako potrebne so javnosti informacije, obdelane na vaš način, danes?

Tržišče je izjemno dinamično. Nikdar nisem razmišljal o tem, ampak zdaj me je prešinilo: ni pomembno, kaj govoriš, ampak prav glede horizontalnega pretoka, o katerem sva govorila, kako podaš, »zapakiraš« informacijo. Skušamo najti mlado občinstvo, ob tem pa ostati kakovosten, resen medij. Raziskave kažejo, da so uspešnejši zabavni, drobni žanri, 40-sekundni video posnetki, ne pa uro in pol dolgi intervjuji s politiki. Izbira ni preprosta: lahko delaš po ustaljenih navadah in govoriš, da se v tvoji prodajalni na znameniti Saville Road v Londonu prodajajo le drage, klasične moške obleke. Ampak ljudje ne kupujejo pri tebi, ker nimajo denarja ali pa jim ni všeč tvoj stil. Lahko pa namesto vztrajanja pri ustaljenih strankah iščeš novo občinstvo, govoriš njihov jezik in šivaš modna oblačila. Pravilnega odgovora ni. Zdi se mi, da se je treba gibati predvsem v tehničnem smislu. Na drugačen način se ni mogoče dokopati do novega občinstva. Danes delamo na devetih platformah družbenih omrežij. Vsaka potrebuje posebno strategijo, vsaka – Facebook, Twitter, Instagram in druge – ima svoje občinstvo, ki ima specifične predstave, kako jim je treba podati informacijo. Na tak način embalaža v novinarski industriji postaja skoraj pomembnejša od same vsebine.

Govorite o novih pristopih, ampak kljub temu ste še zmeraj predvsem radijska postaja.

Čeprav mi je težko priznati, seveda zamujamo. Ampak zamujamo vsi. Danes se je zelo zanimivo ukvarjati z novinarstvom. Poklic se zelo razvija. Vsi tavajo v temi in tipajo okrog sebe, iščejo in pišejo recepte. Če se je še včeraj zdelo, da je Huffington Post nekaj najboljšega, kar obstaja, po nekaj mesecih ta trend izgine in se rodi nekaj novega. Ampak čez pol leta se izkaže, da je tudi ta novost že del preteklosti in sledimo nečemu novemu. Zelo se veča vloga hitrega odziva, ker je moda zelo kratke sape. Ni teme, ki je ne bi naslednji dan preglasilo nekaj drugega. Če se ne odzovete hitro, je bolje, da se sploh ne. Če namreč preveč zamujate, ta tema ne zanima nikogar več. Splet je zelo spremenil predstave o hitrosti. Ena od naših posebnosti je v tem, da ruski program Radia Svoboda ni več klasična radijska postaja. Zaradi restriktivne politike ruske vlade in predsednika Putina namreč nimamo več analognih frekvenc. Ostali smo samo na spletu, 24 ur na dan, sedem dni v tednu. Zato pa drugače oblikujemo informacije, razvijamo se multimedijsko, ukvarjamo se tudi s sliko, skušamo doseči kar se da širok krog občinstva.

Na primer: tri velike medijske korporacije, ki sestavljajo našo hišo in v okviru katerih delujejo uredništva oz. programi v približno dvajsetih jezikih , so pred dvema letoma oblikovale velik projekt, televizijsko postajo z imenom Sedanjost. Namenjena je predvsem rusko govorečemu občinstvu, ki ne živi v Rusiji, kajti v samo Rusijo in njen kabelski sistem, ki ga nadzira država, je zelo težko vstopiti. Zanje oblikujemo informativni program. Kako naj delamo video novice? Naj za radio uporabimo zvočni zapis video prispevkov z zavestjo, da bomo pri tem nekaj izgubili, ali bomo ločeno ustvarjali neodvisna zvočna in slikovna poročila? Ker smo prisiljeni nenehno varčevati, smo se sprva odločili za ista poročila. Nato pa se je izkazalo, da je logika video novic popolnoma drugačna, globalna, mi pa se v zvočnih poročilih osredotočamo predvsem na rusko problematiko. Zato smo vse to umestili na eno spletno stran, na kateri je mogoče gledati poročila, jih brati ali samo poslušati. Gre za različne izdelke, v katerih vidim samo prednosti. Že res, da smo občinstvo nekoliko razpršili, a smo obenem povečali njegov obseg. Z drugimi besedami, v naši prodajalni smo povečali ponudbo dobrih, dragih oblek za različne okuse. Tega ne počnejo vsi. Nekatere radijske postaje so se odločile zapolniti določene niše. Različno delujemo in uspevamo. Zanimivost novinarskega dela danes pa je v tem, ker človeka sili razmišljati na načine in v smereh, na katere prej nikoli ni niti pomislil. Kar je še pred desetimi leti veljalo za norost, je danes nujnost, brez katere ni mogoče naprej.

Živite v Pragi, slišijo in poslušajo pa vas rusko govoreči ljudje v Rusiji in zunaj nje. Imate izkušnje tudi z Balkanom, saj ste bili dopisnik v Jugoslaviji, ko je le-ta razpadala. Kako presojate evropske perspektive? Smo priče petih različnih scenarijev prihodnjega razvoja Evropske unije.

Lani sem bil v Romuniji, Bolgariji in Makedoniji. Ne le v prestolnicah, ampak tudi na podeželju. Videl sem, da ljudje tam sploh ne razumejo evropske ideje. Če že, jo razumejo kot šibkost, slabitev nacionalne ideje. Vsak ima eno samo življenje in nihče ni pripravljen čakati trideset let in delati za blagor svojih otrok. Vsi želijo od tega imeti nekaj sami in nato dati svojim otrokom. Dobil sem občutek, da je bil razlog za vstop Romunije in Bolgarije v Unijo popolnoma politične narave. Ti dve državi nista sposobni preskočiti meje, ki – rečeno politično nekorektno – deli Evropo in Ne-Evropo. V Sloveniji nimam takšnega občutka. Ne zato, ker sedim v studiu Radia Slovenija. Že dvajset let živim v Pragi, Češka in Slovenija pa sta primerljivi državi. Potoval sem po Sloveniji, raven življenja se mi zdi nad evropskim povprečjem, povsod. Seveda imajo vsi svoje težave, ljudje niso zadovoljni, kar tudi ni slabo, ker obstaja občutek, da si je treba prizadevati naprej. Na Češkem je podobno. Dlje na vzhodu pa dobivam občutek, da te dežele vlečejo za sabo breme, ki se povrh vsega še upira. Mislim, da lahko to v primeru slabega spleta političnih in gospodarskih okoliščin morda ne raztrga Unije, prav gotovo pa spremeni konfiguracijo evropske enotnosti. Nočem trditi, da bo evrsko območje razpadlo ali kaj podobnega. Ne razumem pa, kako je mogoče prebaviti te ogromne kamne, ki se valjajo v evropskem želodcu.
Kar pa zadeva svetlejšo stran meseca, torej bolj uveljavljeni del Evropske unije, je zdaj aktualna razprava o Evropi dveh hitrosti. O tem je veliko govora na Češkem, prepričan sem, da tudi pri vas. Deset, dvanajst, petnajst držav naj bi šlo naprej, ostali bodo sledili. Nekdo bo s tem zadovoljen, kdo drug ne. Kolikor lahko sklepam, da v Slovenji, nedvomno pa na Češkem, upajo, da bodo na vlaku prvih. Če upoštevamo okoliščine – raven gospodarske razvitosti, državljanskih svoboščin, geografsko bližino, vključenost v Unijo in tako naprej – so možnosti za to dovolj dobre. Ne glede na to, da sta Slovenija in Češka precej majhni, in boste zmeraj nezadovoljni, ker ju Nemčija slabo sliši, Francija pa ignorira. Po dveh desetletjih je postalo jasno, da Unija ne more biti homogena skupina vitezov za okroglo mizo kralja Arthurja. Čeprav boleče, je očitno, da obstajajo prva, druga, tretja liga.

Zdi pa se mi, da bo, ne glede na scenarij, odnos med evropskimi državami in Rusijo na nek način ključnega pomena.

Mislim, da je vse zelo odvisno od notranje mutacije režima Vladimirja Putina. Mislim, da gre za dolgotrajni režim, ki bo še dolgo gnil od znotraj. Že res, da so revolucije nepričakovane, mislim pa, da ima sistem še veliko zalog, in da bo preživel vsaj še en predsedniški mandat. Predvolilna kampanja se je že začela, temeljila bo ponosu nad priključitvijo Krima. Ne na gospodarskih uspehih, ne na ideji blagostanja državljanov ali državljanskih svoboščin, ne na ideji zaščite pravic in enakosti istospolnih ali kakšnih drugih manjšin, ampak na ideji imperialne veličastnosti. Sistem se lahko opre na močne vire, to moramo vedeti, evropski in v tem okviru tudi slovenski politiki bodo stali pred nehvaležno odločitvijo, biti načelni ali pragmatični. Na to vprašanje bodo države odgovarjale različno in igrati v drugi ligi je tukaj lažje. Ljubljana lahko brez pomisleka nudi možnost, organizirati srečanje Donalda Trumpa in Vladimirja Putina. Dva čudovita politika se lahko ob pogledu na prekrasno Blejsko jezero o vsem dogovorita ali pa tudi ne. Spreminjanje politične krajine v Evropi, prehod od leve k desni ideji, begunci, gospodarske težave – vse to potiska Evropo k pragmatični izbiri. Ni jasno, kaj se dogaja v ZDA in kam se bo ta država obrnila. Ampak od tega je evropska politika zelo odvisna. Najpreprostejši je odgovor, da je mogoče vse. Mislim pa, da se bo stanje »ne vojna – ne mir« še nekaj časa vleklo, tako dolgo, dokler ne bodo jasni obrisi novega evropskega sistema in pot predaje oblasti v Rusiji. Čez dve ali tri leta bomo lahko o tem rekli kaj bolj otipljivega. Usoda Ukrajine v tem kontekstu ni videti zavidanja vredna. Država bo imela notranje težave, raven evropske podpore pa niti slučajno ni takšna, kakršno so pričakovali ukrajinski politiki. Tudi ta proces se bo zavlekel.

Kaj pa Balkan?

Odkrito povedano, nič dobrega ne pričakujem. Pišem knjigo o Južnih Slovanih, v Slovenijo sem prišel, ker končujem poglavje o njej. Našel sem citat nekega ameriškega politologa, strokovnjaka za Balkan, ki je dejal, da se je Slovenija s kirurško natančnostjo odrezala od Jugoslavije. Zdi se, da je bila to rešitev za vašo malo republiko. Obseg težav, s katerim se sooča Slovenija na eni in na primer sosednja Hrvaška na drugi strani, ni primerljiv. Lahko ste del evropske druge lige, medtem ko večji del regije nima spodbude za razvoj. Ne le, da ni deležen razvoja, niti spodbude zanj nima. Ljudje ne vedo, za kaj bi sploh delali, saj ne vidijo nikakršne perspektive. To sem videl v Makedoniji, mislim pa, da je zdaj podobno v Srbiji in nekoliko manj v Črni gori. Da Bosne in Hercegovine niti ne omenjam. In še nekaj je pomembno: slovenska politična nacija se je oblikovalo dolgo, preden je dosegla politično neodvisnost. To je vaša usoda in vaša sreča. Niste imeli države, obstajali pa ste kot narod s svojim jezikom. V drugih nekdanjih republikah, kot so Makedonija, Črna gora, Kosovo, če ga imamo za neodvisno državo in druge, pa proces oblikovanja političnih nacij sploh še ni končan. Preden sva se danes srečala sem stal na Prešernovem trgu in gledal spomenik Franceta Prešerna. V središču trga je velik krog. Če bi bili v Makedoniji, bi sredi njega stal ogromni spomenik Aleksandru Makedonskemu ali komu podobnemu. Ko se ljudje na takšen način soočajo s težavami, običajno ni razvojnih spodbud. Ampak razlaga obstaja – politične nacije se dokončno oblikujejo že po tem, ko se je oblikovala država. V Sovjetski zvezi je bil to znan pojav. Beloruska politična nacija se je oblikovala že po ustanovitvi neodvisne države. Podobno je bilo z Mongolijo. To ima svoje prednosti, pa tudi pomanjkljivosti. Predvsem pa proces ni hiter. Obstoječe generacije zato ne bodo doživele bistvenih sprememb svojega nacionalnega značaja. To velja za makedonski, ruski in podobne značaje. Za spremembe je treba nekaj generacij. Evropska unija nima tega časa. Medtem, ko sem govoril in glasno razmišljal, sem prišel do spoznanja, da bo ta vlak za večji del Balkana odpeljal prehitro. Zdi pa se mi, da Slovenija na njem že trdno sedi.

Pogovor bom končal s klišejem, ampak ne morem ne reči, kako zanimivi so časi, v katerih živimo.

Res je.


10.07.2019

Prof. dr. Gregor Anderluh - Kemija je lahko zelena, če to želimo

Čeprav smo že globoko sredi poletja in počitnic, bomo v naslednji uri malo vendarle pokukali v laboratorije. Kajti tudi tam se dogajajo številne zanimive stvari, ki so vredne pozornosti. Tudi sredi poletne sopare. Gost tokratnega sredinega Intervjuja na Prvem je prof. dr. Gregor Anderluh, direktor Kemijskega inštituta, kjer se v zadnjem času lahko pohvalijo s številnimi zelo odmevnimi raziskavami. Kemija v 21. stoletju na različne načine postaja vse bolj zelena in to se pozna tudi pri raziskovalnih usmeritvah. Kaj je potrebno za prebojne raziskave v hudi svetovni konkurenci kljub objektivno gledano skromnejšim pogojem? Se bo slovenska znanost finančno vendarle uspela prebiti z repa Evropske unije? S prof. dr. Gregorjem Anderluhom se je pogovarjala Nina Slaček. Foto: Jernej Stare, Kemijski inštitut


03.07.2019

"Turistična društva moramo pomladiti!”

Turistična zveza Slovenije je nacionalna turistična društvena organizacija, ki združuje kar 345 turističnih društev. Vanje so vključeni prostovoljci, ki v marsikaterem slovenskem kraju skrbijo za turistične znamenitosti, čisto in lepo urejeno okolico, tematske poti in organizacijo prireditev. Pred kratkim je vodenje Turistične zveze Slovenije prevzel Pavle Hevka in v Intervjuju bo voditeljici Andreji Čokl predstavil svoje cilje, pričakovanja in novosti, povezane z delovanjem te organizacije.


26.06.2019

Erjavec: Za kmetijstvo prelomno leto

Prof. dr. Emil Erjavec je eden najvidnejših agrarnih ekonomistov v Srednji in Vzhodni Evropi. Svetovalec vladam v Sloveniji in po Zahodnem Balkanu. Bil je član ožje pogajalske skupine za pristop k EU. Je eden od utemeljiteljev agrarne ekonomike kot znanstvene in pedagoške discipline na Univerzi v Ljubljani. Od oktobra lani je dekan Biotehniške fakultete na Univerzi v Ljubljani, predan pedagoškemu in raziskovalnemu delu, je gostujoči predavatelj tudi na univerzah v tujini in mentor številnim doktorantom. Je družbeno angažiran, bil je med ustanovitelji Slovenske kmečke mladine in Slovenske kmečke zveze. Njegova družbenopolitična angažiranost sega že v študentska leta..


19.06.2019

Intervju - Radio

Zanimiv gost in aktualen teme so stalnica osrednjega Intervjuja na Prvem. Vsako sredo ob 10.10.


12.06.2019

Intervju - Radio

Zanimiv gost in aktualen teme so stalnica osrednjega Intervjuja na Prvem. Vsako sredo ob 10.10.


05.06.2019

“Kriza sicer je, vendar to na srečo ni kriza na programskem nivoju.”

Dušan Merc, se zdi, je človek, ki ne beži pred težkimi nalogami. Po izobrazbi literarni komparativist je več kot trideset let služboval kot ravnatelj ljubljanske osnovne šole Prule. Na tem slej ko prej nehvaležnem delovnem mestu se je uveljavil kot eden najbolj tehtnih pa tudi najbolj izpostavljenih kritikov tako šolskih politik, ki so jih bolj ali manj umno vpeljevale različne slovenske vlade, kakor bolj ali manj deplasiranih pričakovanj, ki jih do našega vzgojno-izobraževalnega sistema goji najširša javnost. No, pripravljenost naliti čistega vina in govoriti brez dlake na jeziku bi mu utegnila priti prav tudi zdaj, ko v zahtevnih razmerah prevzema vodenje Društva slovenskih pisateljev. Kako se bo lotil reševanja položaja pisateljskega stanovskega združenja, ki je po vsem sodeč zašlo v finančno in upravno krizo, obenem pa se sooča z upadanjem javnega zaupanja, smo v pogovoru z Dušanom Mercem, sicer avtorjem štirinajstih romanov, treh zbirk kratke proze in zbirke esejev, preverjali v tokratnem Intervjuju na Prvem. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.


29.05.2019

Matija Goljar, ustanovitelj Ustvarjalnika, podjetniškega »peskovnika« za mlade, ki se želijo preizkusiti kot podjetniki

Matija Goljar je ustanovitelj Ustvarjalnika, podjetniškega inkubatorja, ki mladim pomaga uresničiti njihove prve podjetniške projekte. Pravi, da je bolj pedagog kot podjetnik, najbolje se počuti v predavalnici. Njegovo življenje žene radovednost, hitro pa se tudi naveliča stvari, zato se vedno trudi delati nekaj novega. Zato je pred leti sprejel povabilo, da bi osnovnošolcem predaval o podjetništvu. Pri tem je ugotovil, da v šolah manjka priložnosti za prakso in tako se je začela zgodba Ustvarjalnika, ki mu pravi tudi podjetniški peskovnik. Z Matijo Goljarjem smo se pogovarjali o priložnostih za podjetne mlade v Sloveniji.


22.05.2019

"Disciplina in napor šele omogočata svobodo."

"Kaj naj z vso to Svobodo," je pred devetimi leti, v prvi pesmi svoje prve pesniške zbirke svoje bralke in bralce spraševala Anja Golob. Odgovor na to vprašanje si slej ko prej mora vsakdo poiskati sam, a če je soditi po umetničinem življenju, tedaj bi bilo mogoče reči, da je treba zaposliti vso iznajdljivost, zastaviti vse sile, napeti vse moči – za umetnost. Anja Golob je tako, med drugim, s somišljenicami ustanovila založbo VigeVageKnjige, kjer izdaja stripe in risoromane. Poleg tega se je spustila v niz manj pa tudi bolj odmevnih javnih polemik z uradnimi institucijami, ki naj bi skrbele za zgledno delovanje slovenskega kulturnega obrata, a jim to nekako ne gre vselej od rok. Nekaj podobnega bi menda lahko rekli za njen odnos do medijev, kjer se prostor za mišljenje umetnosti, kot Anja Golob nikoli ne pozabi podkrepiti s konkretnimi podatki, krči in krči. Predvsem pa je, seveda, pisala poezijo. Prvencu so sledile še tri zbirke; druga – Vesa v zgibi – in tretja – Didaskalije k dihanju – sta prejeli tudi Jenkovo nagrado, bržčas najprestižnejše pesniško priznanje pri nas. Njena javna branja, ki vselej vsaj malo spominjajo na kak gledališki dogodek, so brez izjeme razprodana, prav tako njene knjige, ki jih – v nasprotju z ustaljeno prakso – izdaja v samozaložbi. Tako je tudi z njeno najnovejšo zbirko, ki je izšla pred vsega nekaj tedni in jo “krasi” bržčas najdaljši naslov v vsej zgodovini slovenske književnosti. Ob tej priložnosti je Anjo Golob pred mikrofonom Intervjuja na Prvem povabil Goran Dekleva. foto: portret Anje Golob, ki ga je narisala Ute Helmbold (iz osebnega arhiva Anje Golob)


15.05.2019

Milan Erič – slikar, avtor risanih filmov in ilustrator

Milan Erič je slikar, ki ga širše občinstvo pozna kot avtorja animiranih filmov. Toda risanke je že pred časom postavil na stranski tir in se intenzivneje posvetil slikarstvu in ilustraciji. Letos je prejel že dve pomembni nagradi: nagrado Hinka Smrekarja za ilustracijo in nagrado Riharda Jakopiča za življenjsko delo. Je prodoren ustvarjalec, ki s kančkom humorja podaja družbeno kritiko v likovnem jeziku. Milan Erič je tudi redni profesor na akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Kot družba bi morali načrtno vlagati v poučevanje umetnosti, pravi, saj nas vizualni izdelki obkrožajo na vsakem koraku. Znamo med njimi prepoznati najboljše?


08.05.2019

Dušan Hren

V današnjem intervjuju glasbena urednica Alja Kramar gosti legendarnega režiserja, urednika, avtorja in ustvarjalca Dušana Hrena. Dušan Hren se je rodil leta 1929 v Ljubljani in čas njegove mladosti je sovpadel s časom 2. svetovne vojne, ki ga je precej zaznamovala. Že kot otrok se je učil igrati klavir in harmoniko, pozneje tudi kitaro, v času delovnih brigad je sestavil že svoj orkester Metro, ki je pozneje prerasel v Akademski plesni orkester. S tem je Dušan Hren kot dirigent doživel velike uspehe doma in v tujini. Kot gimnazijec je bil ‘satelit’ Bojana Adamiča in z njim kar hitro začel tudi sodelovati. Bil je eden prvih, ki je v času po vojni pisal in z ameriških posnetkov prepisoval jazzovske priredbe. Že leta 1956 se je zaposlil na Radiu Ljubljana, njegova velika ljubezen pa je še danes televizija. Tam je začel delati leta 1958 in bil eden njenih pionirjev. Je avtor več kot desetih formatov zabavnih in glasbenih oddaj; prav njegova oddaja TV Križanka je bila prvi format, ki ga je Televizija Ljubljana prodala v tujini, njegova oddaja Malo za šalo, malo zares pa je bila prva oddaja, ki je bila predvajana v barvah. Skrbel je tudi za številne prenose koncertov. To pa je le del tega, kar je Dušan Hren na televiziji počel. Upokojil se je leta 1991, vendar še danes prav vsak dan pride v svojo pisarno in pomaga mlajšim sodelavcem, z izjemno skrbnostjo pa se trudi urediti arhiv. Kljub letom, pred kratkim je praznoval 90. rojstni dan, je Dušan Hren izredno vitalen in poln življenjske energije.


01.05.2019

Dr. Janez Potočnik

15 let je od dne, ko je Slovenija vstopila v Evropsko unijo. Je dosedanje članstvo izpolnilo pričakovanja Slovenk in Slovencev, kako dobro ga je država izkoristila in katere priložnosti je zamudila? Kje je Unija danes in kakšni izzivi stojijo pred njo? To so ob obletnici članstva in tik pred evropskimi volitvami vprašanja za gosta Intervjuja dr. Janeza Potočnika, vodjo pogajalske skupine v času pridruževanja, prvega in večkratnega evropskega komisarja. Na tem visokem položaju je soustvarjal evropsko znanstveno-raziskovalno in okoljsko politiko, na teh področjih pa deluje tudi po slovesu od aktivne politike. Z Janezom Potočnikom se pogovarja Luka Robida.


24.04.2019

Mrhar Prelič: "Vsakdo si zasluži drugo priložnost"

»Vsakdo izmed nas si v življenju zasluži neko drugo priložnost, saj se prav vsakdo izmed nas danes ali jutri lahko znajde v položaju, ko bo prestopil na drugo stran zakona. Meja je včasih lahko zelo tanka. Najlažje bi bilo nekoga zapreti v zaporniško celico in ga zakleniti, a s tem ne bi dosegli ničesar. Z obsojenci se je treba ukvarjati, jim pomagati, da s stranskih poti spet pridejo na glavno cesto.« Tako pravi direktorica Uprave za probacijo mag. Danijela Mrhar Prelič, ki bo v sredinem intervjuju predstavila smisel probacije in potegnila črto pod prvo leto delovanja omenjene ustanove. Z Danijelo Mrhar Prelič se je pogovarjala Jolanda Lebar.


17.04.2019

Alenka Rebula: “Nekateri se celo življenje ne nehajo vračati po vodo k suhi strugi. Iščimo raje izvir.”

Alenka Rebula, poročena Tuta, že vse življenje živi in dela v Trstu, čeprav je bila rojena v Loki pri Zidanem mostu. Diplomirana filozofinja, ki pa je več let delala kot psihologinja in nato tudi kot profesorica humanističnih ved na višjih šolah v Italiji. Je tudi predavateljica razvojne psihologije, z Josipo Prebeg v zadnjem času največ sodeluje pri intenzivnih tečajih za samovzgojo odraslih. Znano in cenjeno je tudi njeno prevajalsko, pesniško in pisateljsko delo. Vse to je delno najbrž tudi dediščina njenega očeta, znamenitega Alojza Rebule, pa tudi mame, pesnice, prevajalke in pisateljice – Zore Tavčar. Širša javnost jo najbolj pozna po njenih knjigah Globine, ki so nas rodile, ki velja za prvo delo v slovenskem prostoru, ki se otroštva loteva s senzibilnostjo do otrokovega doživljajskega sveta in ne zgolj z analitiničnim aparatom psihologije, Blagor ženskam – o naravi ženske in pa Sto obrazov notranje moči. Zelo dejavna je tudi na svoji spetni strani Dežela vere vase, kjer redno objavlja svoja razmišljanja. Prisluhnite ji v tokratni oddaji Intervju, kjer bo v povsem samosvoji tenkočutni govorici razgrnila resnice in modrosti, ki tičijo pod površjem vsakršnih odnosov, še posebej pa se bo dotikala govorice, ki ji je najbolj blizu – ženske. Z Alenko Rebula se je pogovarjala Liana Buršič


10.04.2019

Nataša Valentinčič

Nizozemska je leta 2002 z Zakonom o prekinitvi življenja na prošnjo in pomoč pri samomoru postala prva država na svetu, ki je legalizirala evtanazijo. Nizozemski, švicarski in slovenski model pravne ureditve evtanazije in pomoči pri samomoru v svoji doktorski disertaciji obravnava pravnica Nataša Valentinčič, ki bo gostja sredine oddaje Intervju med deseto in enajsto na Prvem. V Sloveniji je evtanazija prepovedana. Pojasnila bo, ali bi bilo potrebno zaradi pravne ureditve evtanazije spremeniti 17. člen Ustave, ki govori o nedotakljivosti človekovega življenja. Pa tudi, ali ima posameznik pravico, da se izogne smrti, ki jo sam dojema kot nedostojno, in s kakšnimi pravnimi varovalkami bi bilo potrebno zavarovati ranljive posameznike, da bi preprečili zlorabo evtanazije.


03.04.2019

Intervju - Radio

Kaj se dogaja v Mariboru? Ali drugo največje slovensko mesto "umira" ali je na poti razvojnega preobrata? Če se bo ta zgodil, kaj lahko pričakujejo njegovi prebivalci? S temi vprašanji se med drugim v ukvarjata sociolog dr. Miran Lavrič in antropolog dr. Andrej Naterer. Svoja spoznanja sta zapisala v knjigi z naslovom "Mesto neizpolnjenih pričakovanj - Družbeni profil Maribora v začetku 21. stoletja". Njune ugotovitve bomo pobliže spoznali v sredinem Intervjuju. Z njima se bo pogovarjal Stane Kocutar. Po deseti na Prvem.


27.03.2019

Pisatelj Tadej Golob

Pravijo, da moč in vitalnost katerekoli nacionalne literature v 21. stoletju še zdaleč nista odvisni samo od del visoke umetnosti, ampak tudi od kvalitete, od dovršenosti in prepričljivosti žanrskega leposlovja. Če to drži, tedaj bi na Slovenskem lahko zazvonil kak alarm za preplah. Pri nas namreč že po tradiciji taka dela označujemo za nižjo in manj vredno literaturo, spričo česar najbrž ni posebej presenetljivo, da doslej ne znanstvenofantastične ne erotične ne grozljive zgodbe domačih avtorjev še niso zares osvojile slovenskih bralskih množic. So jih pa v zadnjih letih vsaj kriminalke. V tem smislu sta bila posebej odmevna zagonetna primera, ki ju je inšpektor Taras Birsa razreševal v dveh nespornih uspešnicah alpinista, novinarja in – zahvaljujoč romanu Svinjske nogice – pred slabim desetletjem tudi že s kresnikom nagrajenega pisatelja Tadeja Goloba. Kakšen recept je torej uporabil Golob, da je s kriminalkama Jezero in Leninov park zdaj obsedel slovensko bralsko občinstvo? – Preverjamo v tokratnem Intervjuju na Prvem.


20.03.2019

Alenka Suhadolnik

Diplomacija ni bila vedno v domeni politike. Varovanje trgovskih poti in gospodarsko sodelovanje sta bila vsaj tako pomembno kot zaščita državnih interesov. V zadnjem času spet opažamo, da na tem področju ni več jasnih ločnic. Država je spet tista, ki ščiti tudi ekonomske interese, naloga diplomacije je odpirati vrata gospodarstvu. Na našem zunanjem ministrstvu deluje direktorat za gospodarsko in javno diplomacijo. Vodi pa ga karierna diplomatka Alenka Suhadolnik.


13.03.2019

Tomaž Berginc

Enega izmed gospodarskih oskarjev za izjemne dosežke na področju gospodarstva je prejel generalni direktor ETI Izlake Tomaž Berginc. Ob prejemu prestižne nagrade je dejal: »V tradicionalnem okolju je uvajanje novosti velik izziv. Nove ideje je treba močno podpirati in dobre primere še posebej izpostaviti, včasih celo pretirano«. Prav ta izjava je verjetno ključ do uspeha v ETI Izlake, ki je tretji največji proizvajalec varovalk na svetu. Prijavljenih ima namreč kar 27 veljavnih patentov in prav nobenega izdelka ne proizvaja po tuji licenci. Kako opiranje na lastno znanje poteka v praksi, na kakšen način se usklajujejo poslovni procesi v kar 12-ih hčerinskih podjetjih ETI po Evropi in zakaj si mora podjetje kakovostne kadre danes priskrbeti samo. O vsem tem, njegovih pogledih na gospodarske razmere doma in na tujem, pa tudi o njem osebno, s Tomažem Bergincem v oddaji Intervju.


06.03.2019

Algoritmi za večji dobiček radikalizirajo internet

Sodobne tehnologije so izjemno spremenile naše življenje. Internet je povezal cel planet, do njega lahko ves čas dostopamo s svojim pametnim telefonom. Lahko bi rekli, da je ta naprava postala naše okno v digitalni svet. Vendar to okno ni zaprto. Tako kot lahko skozi odprta okna v naša bivališča priletijo nadležne žuželke, tako skozi to digitalno okno vstopajo v naš svet spletni giganti in vlade, njihov namen pa je zaslužek in nadzor, kar jim omogočajo naši osebni podatki, od lokacije naprej. Kako zapreti to okno? Je to še mogoče? James Bridle je umetnik in pisatelj, ki dela z različnimi tehnologijami in v različnih disciplinah. V svoji knjigi o tehnologiji, spoznanju in koncu prihodnosti New Dark Age, ki je izšla pri založbi Verso, opozarja, da živimo v času vse večje nepreglednosti in napoveduje novo temno dobo: svet vedno večjega nerazumevanja. Nedavno se je mudil v Ljubljani, kjer je na povabilo Zavoda za sodobne umetnosti Aksioma predstavil knjigo in odprl svojo razstavo Moja radost v jasni noči. Razstava bo na ogled v projektnem prostoru Aksioma še do 22-ega marca. Ob obisku v prestolnici ga je v studio Radia Slovenija povabila Urška Henigman.


27.02.2019

Aljaž Verhovnik

“20 let ni dolga doba, če si tretja razvojna os”, je ena izmed pronicljivih izjav Aljaža Verhovnika. Diplomirani pravnik, ki je pri 20-tih postal občinski svetnik, pri 24-tih podžupan, ob tem že peto leto vodi koroško Mladinsko iniciativo za 3. razvojno os. Prepričanje, da se samo od sebe ne bo nič naredilo, je podstat projekta »Hoč`mo cesto«. Kaj zmorejo civilne iniciative, ko omaga etablirana politika? Zakaj je v nasprotju z mnogimi, ki se izseljujejo, prepričan, da imajo mladi v tej državi prihodnost?


Stran 15 od 46
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov