Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Medijski teoretik, spletni kritik in aktivist Geert Lovink
Medijski teoretik, spletni kritik in aktivist Geert Lovink
Nedavna razkritja o zlorabi osebnih podatkov na Facebooku so v ospredje vnovič postavila vprašanja o škodljivem vplivu spletnih družbenih medijev. Hiter razvoj digitalnih tehnologij in obdelava velikih podatkov sta omogočila tako imenovano brezplačno ekonomijo, ko v zameno za svoje osebne podatke dobimo izdelke in storitve. Ta pogodba brezplačnosti, ki smo jo sklenili s spletnimi giganti, ne omogoča le zlorabe zasebnosti, ampak povzroča tudi številne težave ustvarjalcem vsebin, ki so izgubili vir dohodka. Geert Lovink je nizozemski medijski teoretik, spletni kritik, aktivist in ustanovitelj amsterdamskega Inštituta za omrežne kulture (Institute for Network Cultures), ki se je prejšnji teden v organizaciji Aksiome, Državljana D in Akademije za likovno umetnost ustavil v ljubljanskem kreativnem centru Poligon, kjer je predstavil MoneyLab, mrežo umetnikov, aktivistov, navdušencev in raziskovalcev.
Ste strokovnjak za digitalne tehnologije in njihov vpliv na sodobno družbo. Zato bi se z vami rada pogovarjala o različnih temah, predlagam pa, da ta pogovor začneva s Facebookom, največjim družbenim medijem, ki je ena glavnih tem že nekaj tednov. Ustanovitelj in direktor Facebooka Mark Zukerberg je v Washingtonu odgovarjal na vprašanja ameriških politikov o škandalu s Cambridge Analitico in Facebookovem poslovnem modelu.
Ja, spremljal sem zaslišanja v senatu. Bilo je zanimivo, vendar sem bil zelo razočaran nad nizko ravnjo razprave.
Izkazalo se je, da ameriški politiki ne vedo veliko o družbenih medijih.
Ja, ampak to ni presenečenje glede na to, kako malo se to področje raziskuje tako zunaj kot znotraj akademskih krogov. 25 let imamo širše dostopen internet, raziskovanje tega pa je na samem začetku, sredstev za raziskave tako rekoč ni, zato tudi nimamo oddelkov, ki bi se s tem ukvarjali. Imamo oddelek za filmske študije, za gledališče, seveda za literaturo, kdo pa je odgovoren za internet? Pravzaprav nihče. Številni se nato obračajo k računalništvu, vendar se s tem tam ne ukvarjajo. Ne raziskujejo in ne razmišljajo o vplivu interneta na družbo in kulturo. Tega ni, zato je tudi znanja in razgledanosti o internetu zelo malo. Še en vzrok pa je ta, da smo bili desetletja izpostavljeni navdušenosti nad možnostmi. Kaj vse lahko s to tehnologijo naredimo? Koliko denarja lahko zaslužimo? Kako uporabna je v naših vsakdanjih življenjih? Gre za revolucijo, ki še vedno poteka, ampak običajno pri taki hitrosti razvoja ni časa in prostora za kritično refleksijo. To sem odnesel od zaslišanj v senatu.
Najverjetneje so politiki drugod po svetu podobni svojim ameriškim kolegom, s tega področja imajo malo znanja. In to je velik problem, če odločevalci odločajo o stvareh, ki jih ne razumejo.
Nimamo nevladnih organizacij, psov čuvajev, možganskih trustov. Kdo nas bo opozoril, kdo lahko informira politike? Če se osredotočimo denimo na Nemčijo, tam veliko pozornosti namenjajo zasebnosti in varovanju posameznika. To je sicer v redu, vendar gre tu za veliko več kot le za vprašanja varovanja zasebnosti in pravne dileme. Če se vrnem na zaslišanje v senatu, veliko je bilo vprašanj o poslovnem modelu. O tem vemo zelo malo. Moram priznati, da tudi mi strokovnjaki hodimo v temi. Delno zato, ker gre za skrivnosti. Sedimo v Platonovi jami in gledamo na korporacijo Facebook – takšen je naš položaj. Nismo insajderji, zato nimamo pojma. Nimamo nadzora oziroma tako imenovanega urejanja algoritmov, ni transparentnosti, ničesar ni. Kako naj torej vemo? To je še en ključen problem. Ni raziskav, vendar tudi če bi bile, smo odvisni od žvižgačev. Primer Cambridge Analitica je pokazal, kako dragoceno je za nas, ko se pojavi žvižgač in razkrije vso zgodbo.
Prav zato smo bili verjetno vsi šokirani, ko je Christopher Whyle razkril, da so ustvarili orožje. Uporabil je izraz psihološko orožje, pravzaprav so ustvarili politično propagando za digitalno dobo. Menite, da so to orožje uporabili tudi drugje, ne le pri ameriških volitvah in brexitu?
Ne, mislim da ne. Dobra stran tega, kar se ta hip dogaja, je, da smo jih odkrili relativno zgodaj. Seveda je bil to velik šok, saj sta se Trump in brexit zgodila v približno pol leta. Po tem nismo opazili le tega, da se ljudje zbujajo, ampak tudi protiudarce na popolnoma drugi ravni. Velike evropske medijske hiše so rekle, zdaj je dovolj. Ne moremo delovati, če Facebook in Google vzameta polovico finančnega deleža od oglaševanja. Zato so začeli javne kampanje proti Facebooku v tradicionalnih tiskanih, avdio- in videomedijih. Veliko ljudi je postalo pozornih, ko se je tej pobudi pridružil tudi Rupert Murdoch. Stvari se dogajajo na različnih ravneh, tudi politiki so se začeli zbujati. Lobiji tradicionalnih medijev so še vedno vplivni, v Bruslju vidimo, da želijo lobirati tudi spletni giganti, vendar so prepozni. Tradicionalne medijske korporacije so tam že desetletja.
Takoj po izbruhu škandala Cambridge Analytica se je pojavil ključnik zapusti Facebook in poziv k izbrisu profila. Vendar se je izkazalo, da je to lažje reči kot storiti. Facebook ni le družabno omrežje, niso le Facebook prijatelji, temveč tudi podjetja, dejavnosti, blagovne znamke, civilne pobude, dogodki …
Facebook sem zapustil leta 2010 ob veliki kampanji proti kršitvam zasebnosti. Nekje na sredi poti. Prvi škandali v povezavi s Facebookom so izbruhnili že na začetku, leta 2003. Sedem let po tem sem torej zapustil Facebook skupaj še s 50 tisoč drugimi ljudmi. Leto pozneje smo na Inštitutu za omrežne kulture zagnali kampanjo “Unlike us”, “Ne všečkajte nas”, ki se osredotoča na oblikovanje alternative Facebooku. Leta 2015 smo v osrednjem gledališču v Amsterdamu organizirali Facebook poslovilno zabavo. S tem se torej ukvarjamo že kar nekaj časa. Znan nizozemski komik je v svoji televizijski oddaji pozval gledalce, naj skupaj z njim zapustijo Facebook. To je storilo približno 10 tisoč ljudi, točne številke ne moremo izmeriti. Po tej akciji so ga kritizirali in se mu posmehovali, da je zguba, saj ga je poslušalo malo ljudi. Po mojem mnenju to ni pravično. Ljudje, ki zapustijo Facebook, pravzaprav nimajo kam iti. Zato se osredotočamo na alternative, vendar gre za zgodnje poskuse. Facebook ima ogromno denarja. V preteklih mesecih smo lahko prebrali, kako Facebook ustvarja odvisnike, kako odvisnost deluje, kako izkorišča najnovejša spoznanja vedenjske in nevroznanosti, da ustvarja odvisnost od družbenih medijev. Zato sem zelo sočuten do prijateljev in drugih, ki Facebooka ne morejo zapustiti. Ne kritiziram jih. Še posebej zato, ker se majhna podjetja in ljudje, ki živijo v negotovih razmerah ali nimajo dobrih služb, zanašajo na to orodje, včasih celo za preživetje. Zato ni lahko zapustiti Facebooka.
Od koga pa lahko pričakujemo, da nam bo ustvaril alternativo, ki bo neke vrste javni servis? Tak kot Facebook, vendar brez negativnih stranskih učinkov, kot so odvisnost, preprodaja osebnih podatkov, nadzor?
Evropska unija nima svoje start up kulture. Na žalost nimamo svoje Silicijeve doline, imamo nekatere posamezne primere, na primer Spotify, ki je šel prejšnji mesec na borzo, kar so pozdravili na Švedskem. Ob tem pa se sprašujemo, kje naj iščemo alternative? Večina alternativ prihaja iz hekerske kulture – neodvisnih svobodnih odprtokodnih iniciativ. Problem z njimi je, da jim manjka seksi, kul uporabniški vmesnik. Običajni ljudje ga ne razumejo in ne vedo, kaj z njim početi. Zato potrebujemo sodelovanje strokovnjakov z različnih področij. Ne bi rad trdil, da moramo to zahtevati od Bruslja. Vendar, če pogledamo, kaj Evropska unija financira? Milijone evrov dobijo veliki in uveljavljeni igralci informacijske tehnologije. Bruselj tudi še ni ustvaril recimo temu velike finančne sheme za razvoj tega. Denar gre vedno v roke uveljavljenih igralcev. Vendar oni ne bodo razvili alternative za Facebook.
Kako torej pridobiti sredstva za razvoj? Je rešitev v množičnem financiranju, kriptovalutah, začetni ponudbi kriptožetonov?
Ja … Morda pa potrebujemo tudi revolucijo razumevanja tega, v čem je sploh problem. Ne gre le za vprašanje kode, potrebujemo tudi kognitivne znanstvenike, oblikovalce … olajšati bi morali sodelovanje in ga tudi zahtevati. Imam pa še en predlog. Zelo pomembno je, da se odpovemo start up logiki. Izkaže se, da so uspešna družbena omrežja najprej uspešna v lokalnem prostoru. Če recimo v Ljubljani nastane zanimiva ideja, jo je treba tu obdržati in ne razširiti na vso državo, v regijo ali Evropo oziroma na globalno raven. Naj ima čas za razvoj v lokalnem prostoru. Če želimo razbiti Facebookov monopol, ga bomo morali najprej na lokalni ravni.
Kdo nam bo torej priskrbel takšno orodje? Država, Evropska unija? Bi morala javnost od države ali od Bruslja zahtevati alternativo? Uporabniki razumejo Facebook kot javno storitev, javno infrastrukturo, čeprav to ni. Pa se javnost tega zaveda? In kako naj sploh zahteva takšno alternativo, če niti ne ve, da jo potrebuje? Mladi denimo nimajo težav z deljenjem svojih osebnih podatkov na Facebooku ali Instagramu; postati vplivnež na družbenih omrežjih je za njih zanimiva karierna izbira.
Facebook in Instagram sta globalni storitvi, ki sta visoko avtomatizirani, kjer skoraj nihče ne dela, kjer ni odgovornih. In tu vidimo prostor, kjer lahko, ne bom rekel napademo, temveč strateško zapolnimo ta lokalni prostor, kjer ju ni. Ti podjetji, ti platformi nimata nobenih predstavništev. Kje je Facebookova pisarna v Ljubljani?
Ni je.
Ni je, tako je. Zato moramo to videti kot možnost, kot eno od njihovih ranljivosti, kot priložnost za razumevanje, kaj je na kocki in kakšne so potrebe tukajšnjih ljudi.
Spregovoriva zdaj še nekaj besed o drugem spletnem gigantu – to je Google. O Facebooku se strinjava, da je zloben, z nami manipulira, nas izrablja in prodaja naše osebne podatke. Ampak kljub vsemu se da brez njega živeti, brez Googla pa zelo težko. Kaj naj storimo z njim, kako bi ga morali regulirati?
Regulacija Googla se mi zdi veliko bolj zanimiva tema kot regulacija Facebooka, kar je po mojem mnenju skoraj nemogoče. Res bi ga morali sesuti, kot je rekel pred kratkim v Berlinu Frank Rieger, Facebook moramo uničiti, uporabil je izraz “zerschlagen”. Bolj zanimivo postane, ko se začnemo pogovarjati o Googlu. Kaj bi lahko na primer storili? Če se denimo osredotočimo na področje ustvarjanja znanja. Lahko bi ga prenesli na področje skupnostne lastnine in ga povezali z izobraževanjem, raziskovanjem, šolstvom. Govorim o zelo raznovrstnih področjih, seveda je na prvem mestu iskalnik, pa tudi Google scolar oz. Googlov učenjak in še nekaj drugih storitev je, pri katerih bi lahko trdili, da gre za našo bazo znanja. To je naše, mi, državljani sveta smo to znanje ustvarili, to ni last Googla. Mi smo vnesli povpraševanja, mi smo ustvarili dodano vrednost njihovega podjetja. Nekateri že razmišljajo o tem, kako bi to lahko izvedli v praksi. Kako bi ustvarili, ne bi rekel nacionalizacijo, saj to ne more delovati na nacionalni ravni, lahko pa bi delovalo na ravni Evropske unije. Če bi se tega zares lotili, bi morali po mojem mnenju vključiti tudi Wikipedijo v to oblikovanje tako imenovanega “knowledge commons”, skupnostnega znanja. Wikipedijo uporabljamo namreč zelo pogosto. Gre za neprofitno organizacijo in zelo težko se prebijajo in na skrivaj so v resnici odvisni od Googlovih sredstev. Ne vem, ali veste, ampak Google je bil prisiljen vključiti povezave na Wikipedio k posnetkom na Youtubu. V ozadju tega je cel škandal, na kratko, želeli so zaščititi otroke pred sporočili, pred vplivi skrajnežev, skrajne desnice. Problem so želeli rešiti tako, da so k videom dodali povezave na Wikipedio. Vidite, o čem govorim. Zakaj bi k dobičku usmerjeno podjetje, ki ustvari nezaslišano količino denarja, nenadoma izkoristilo nekaj, kar smo zgradili mi, državljani, te spletne vnose z ogromno količino znanja. Ki zdaj stagnira, ker ne more rasti zaradi vrste razlogov. Ampak nenadoma se je k reševanju tega problema pridružil spletni gigant. Bodo rešili Wikipedio? Ne. Morali bi reči, to bomo vzeli iz vašega podjetja, socializirati moramo Google. Še vedno bo Googlu ostalo ogromno, veliko je podjetij, združenih v njihovem Alphabetnem vesolju. Ven bi vzeli samo tisti vaš stari iskalnik.
Omenili ste skrajneže in skrajno desnico. Pa nameniva še nekaj besed obdobju postresnice, v katerem živimo danes. Mnenjski mehurčki, v katere smo vsi zaprti, močno pretresajo našo demokracijo. Je v interesu spletnih gigantov ohranjanje demokracije?
Mislim, da ne. V resnici jim je vseeno. In za to imamo veliko dokazov. To seveda ni njihova naloga, zato ni njihova skrb. Svoje storitve ponujajo vsem politikom, v resnici jim je vseeno. Predstavljajte si, da bi podpirali ene, drugih pa ne in sprejeli jasno politično odločitev. Navsezadnje bi bilo to vsaj zanimivo. Zdaj so močno indiferentni, imajo ciničen odnos in zviška gledajo na nacionalne družbe. Silicijeva dolina skozi prizmo mentalitete nadčloveka podcenjuje primitivne skupnosti v Evropi, primitivne skupnosti v ZDA, primitivne skupnosti v Washingtonu. Gre za to mentaliteto: “Mi živimo v 23-em stoletju, vi pa ste še vedno v srednjem veku.” Kadar se soočiš z njimi, vedno dobiš tak odziv. Res jim je čisto vseeno za demokracijo. Denimo primer Mjanmara in Facebooka, to je res tragična zgodba. In takih je še veliko. Podatke bodo prodali komur koli. Podatke bodo pridobili od kogar koli in prodali komur koli.
V prihodnosti lahko pričakujemo, da bo teh podatkov vse več, umetna inteligenca bo zbirala in obdelovala nešteto različnih podatkov. Že danes na primer pametni zvočniki z govornimi asistenti ves čas poslušajo, aplikacije na pametnih telefonih pa brez podatka o lokaciji pravzaprav sploh ne delujejo. Kako torej omogočiti tehnološki razvoj in hkrati zavarovati naše osebne podatke in ohraniti zasebnost?
To je težko. Ampak tudi zato, ker, predvsem v Evropi, v zadnjih 25 letih nismo še veliko naredili. Evropska elita je namreč zanikala ta problem. Predvsem v bogatejših državah še danes velja, da so digitalne tehnologije kaprice, zadnji modni krik. In to je pomirjujoče. Pametni telefon je le modna novost, ki jo bo prihodnjo sezono zamenjala kakšna druga. Gre za to idejo. To si predstavniki evropske elite govorijo drug drugemu. Američani, Kitajci, Japonci imajo te napravice, saj so zabavne, vendar ne zares pomembne. Zelo dolgo časa se tako marginalizira celo digitalno področje. In to se zares ni nič spremenilo. Še vedno verjamejo, da se bomo nekega dne zbudili in vsi bodo pozabili na svoje pametne telefone, da se jih bodo naveličali, si našli kaj novega, morda spet odkrili tradicionalne evropske vrednote, morda nacionalne vrednote, kot na Madžarskem, in si bo nacionalizem prilastil ta čar digitalnega sveta, če hočete. Digitalno ima torej status luksuzne, dekadentne motnje. In te dekadentne motnje ustvarjajo ljudje, ki so izgubili vero, smer in so čisto brez orientacije. Upajo, da bo Evropejec nekoč spet našel svojo pravo usodo in pozabil na vse te digitalne neumnosti. To je torej naš problem. Najprej je nujna analiza tega problema, šele nato lahko začnemo odgovarjati na vprašanje, ki ste ga zastavili. Naša nezmožnost spremembe tega položaja in korenine imajo otipljive vzroke.
Konec maja bo v Evropski uniji začela veljati nova Splošna uredba za varstvo osebnih podatkov. Kako bo spremenila evropski digitalni ekosistem. Gre po vašem mnenju za napredek ali za korak nazaj?
Težko rečem, saj se bodo učinki uvedbe poznali šele čez nekaj let. Po mojem ne bomo v kratkem opazili sprememb. Bolj pomemben se mi pri tem vprašanju zdi globalni zorni kot, globalna slika. Morda se bodo v Evropi oblikovale kakšne iniciative od spodaj navzgor. Pri GDPR gre namreč za urejanje od zgoraj navzdol. Ampak pod Trumpom se poglablja izolacija Združenih držav, Kitajska se s svojim požarnim zidom krepi, po svetu vidimo ostro regulacijo uporabe interneta, še posebej v Aziji, pa tudi drugod. Primer Evrope in njenih pol milijarde uporabnikov je iz tega zornega kota zanimiv, vendar hkrati smešen. Evropa je res smešna in nenavadna manjšina. Ta hip bi težko rekel, da lahko zavzamemo osrednje mesto na globalnem odru in predstavimo protihegemonske zahteve do ZDA in Kitajske.
Med Združenimi državami Amerike in Kitajsko so velike razlike. Kam se bo torej v tem smislu nagnila Evropa, proti Vzhodu ali Zahodu?
Upam, da nikamor! Upam, da postanemo nekako bolj evropski, zberemo svoje sile in zares sodelujemo, tudi od spodaj navzgor. Gre za močno gibanje, med sabo sodelujejo prebivalci iz večjih evropskih mest in lahko se zgodi, da bodo nacionalne države postale ovira pri tem sodelovanju. Sem zelo optimističen, da se bodo v mestih oblikovale civilne pobude, ki se bodo povezovale s pobudami iz drugih mest.
Niste le teoretik, digitalno področje tudi dejavno spreminjate. Ste ustanovitelj Instuitute for Network Cultures, amsterdamskega Inštituta za omrežne kulture. Inštitut je pred petimi leti ustanovil MoneyLab, mrežo umetnikov, aktivistov, navdušencev in raziskovalcev. Kako se v praksi lotevate vprašanj, o katerih govoriva?
MoneyLab je nastal kot posledica nekoliko poznega odziva na globalno finančno krizo leta 2008. Takoj po njej, pol leta pozneje, se je rodil Bitcoin. MoneyLab je za nas postal realna možnost leta 2013, ko smo opazili, da nastaja cela vrsta iniciativ, ki naslavljajo vprašanje digitalnega denarja. In mi, državljani, geeki, oblikovalci, umetniki lahko zdaj oblikujemo svoj denar. To je edinstveno, denar je bil doslej vedno v monopolnih rokah države. Nacionalna banka je izdala denar, nihče ni razmišljal o lokalnih valutah. Danes, po krizi iz leta 2008 in varčevalnih ukrepih, ki so stvari le še poslabšali, smo povzročili vzpon resnično groznega desnega populizma in nacionalizma. Veliko ljudi je želelo začeti reševati vprašanje oblikovanja denarja. In zdaj imamo orodje, ko to lahko storimo. To je prvi razlog za nastanek, drugi pa sega nekoliko bolj v preteklost in je odziv na oblikovanje tako imenovane brezplačne ekonomije. Gre za dominanten model Silicijeve doline, ki ga vsi poznamo. Ideja brezplačnosti pravi: storitev dobite brezplačno, če nam v zameno predate vse svoje podatke. Gre za družbeno pogodbo, ki smo jo vsi podpisali s Facebookom, Googlom in drugimi spletnimi storitvami. To povzroča številne težave, še posebej za ustvarjalce vsebin na spletu – ustvarjalce glasbe, avdia, videa, besedil in še bi lahko našteval, ki so izgubili vir dohodka. Orodja, o katerih razpravljamo v mreži MoneyLab, so zelo jasne alternative za rešitev tega problema. Eksperimentiramo z različnimi oblikami plačilnih modelov, saj menimo, da bi morali biti umetniki, ustvarjalci nagrajeni za svoje delo. Vse to se najverjetneje ne bo več dogajalo znotraj veljavnega modela avtorskih pravic. Vemo, da je model bankrotiral, ne deluje več, avtorji ne dobijo več denarja. Zato moramo razmišljati o drugih modelih. Pri MoneyLabu iščemo torej alternative, zelo nas denimo zanimajo različne izmenjave peer to peer oziroma medsebojne izmenjave.
Ste lahko bolj konkretni, katere medsebojne izmenjave imate v mislih?
Seveda. Tu so najprej kampanje množičnega financiranja. Gre za enostaven model, pri katerem najprej zbereš denar, šele nato ustvarjaš. Ne gre tako kot pri zdajšnjih plačilnih modelih. Na primer, Hollywood dobi plačilo potem. Filma ne plačamo vnaprej, temveč šele, ko se predvaja v kinematografih in si ga ogledamo. Potem imamo tu zelo star model, ki ga še vedno uporabljamo, z njim imamo vsi izkušnje, to je model naročnin. Celo Mark Zukerberg je pred senatom, nad tem sem bil presenečen, omenil naročnino. Ja, ta podjetja so zdaj pod velikim pritiskom, saj uporabniki želijo bolj pravičen model. Nikoli ne bi smeli pozabiti na model naročnine. Potem pa je tu še model mikroplačil. Izdelek ali storitev, denimo skladbo ali članek, plačamo z zelo nizkim zneskom, ki se avtomatsko prenese iz naše spletne denarnice v denarnico ustvarjalca. To je seveda najbolj napreden sistem in v tem sistemu bodo kriptovalute in tehnologija veriženja blokov igrale pomembno vlogo.
Kdaj pričakujete, da se bo po vašem mnenju lahko uveljavil sistem mikroplačil? Smo že tam?
Prosim, ne kupujte kriptovalut, če niste dobro organizirani, če se ne spoznate na te tehnologije. Res, ne vlagajte svojih prihrankov v kriptovalute. Kdaj se bo to zgodilo? Ne vem, recimo čez približno pet, deset let. Še vedno smo na začetku.
Za konec nameniva še nekaj besed mladim. Pravimo, da na njih svet stoji. Digitalni domorodci so, rokovanje s sodobnimi napravami je za njih nekaj vsakdanjega. Po eni strani nimajo zadržkov, ko gre za deljenje svojih osebnih podatkov, všečki, srčki, ogenjčki so novi statusni simboli, pa tudi močna valuta. Postati influencer oziroma vplivnež na družbenem mediju je za njih zanimiva karierna izbira. Po drugi strani pa so mladi, tudi prek družbenih omrežij, organizirali množične proteste proti nasilju s strelnim orožjem. Se kdaj sprašujete, kako se bodo mladi znašli v digitalizirani prihodnosti.
Že od samega začetka ukvarjanja z internetom se osredotočam na mlade. Moja generacija je nekje vmes, v resnici še nismo stari, mladi pa tudi nismo več. Računalnike in internet smo začeli uporabljati pri 20-ih, 30-ih letih. Zato od nekdaj spremljam, kaj se dogaja z mladimi. In pozornost digitalnih industrij je bila vedno usmerjena v mlade. Zdaj je dobra novica ta, da skoraj nihče od najstnikov ne uporablja Facebooka. Ja, res je, uporabljajo Instagram in WhatsApp, ki sta v lasti Facebooka. Ampak to je znak, da se navade lahko spremenijo in da je Facebook zelo dolgočasna storitev, ki ni ustvarjalna, ni igriva, ne privlači mladih. In to je koristno.
Govorila sva tudi o odvisnosti od spleta. Aplikacije so oblikovane tako, da zahtevajo našo pozornost in iz nas ustvarjajo odvisnike. Če na razvoj pogledamo iz tega zornega kota – se bodo mladi lahko obranili pred tem?
Ne, po mojem mnenju se ne bodo mogli. Razen če se bo oblikovalo zelo všečno, zelo privlačno gibanje v realnem svetu. Vendar tega še nisem zaznal, sem ga pa pričakoval. Zdaj so pobude zelo terapevtske narave, romantizirajo izpisanost iz spleta in spodbujajo digitalno razstrupljanje. Vendar njihov pogled vse nas obravnava kot paciente, bolnike. In zdaj je uradno, vsi smo bolniki, vsi smo zasvojeni. Če se osredotočimo na vse sofisticirane tehnike, s katerimi vplivajo na nas, in retoriko, ki jo imajo tehnologi Facebooka, ja, potem je stvar res zdravstvena, saj govorijo o vplivanju na naše možgane, nevrone in tako naprej. To so vse zelo resne zadeve. Kakor koli, sam nočem biti označen za bolnika. In tudi ne želim v vas videti bolnice. Vi niste bolni. Naj to povem zelo jasno. Morda veliko uporabljate telefon, čeprav ga nikjer ne vidim, tu ga ni. Ampak drug na drugega ne smemo gledati kot na bolnike. To zavračam, saj to ni pravi način za osvoboditev in oblikovanje alternativnih omrežij ali ekonomije, ki bi temeljila na medsebojnih izmenjavi.
In morda bo realnost dovolj?
Ja (nasmeh), to je zelo evropska ideja.
Medijski teoretik, spletni kritik in aktivist Geert Lovink
Medijski teoretik, spletni kritik in aktivist Geert Lovink
Nedavna razkritja o zlorabi osebnih podatkov na Facebooku so v ospredje vnovič postavila vprašanja o škodljivem vplivu spletnih družbenih medijev. Hiter razvoj digitalnih tehnologij in obdelava velikih podatkov sta omogočila tako imenovano brezplačno ekonomijo, ko v zameno za svoje osebne podatke dobimo izdelke in storitve. Ta pogodba brezplačnosti, ki smo jo sklenili s spletnimi giganti, ne omogoča le zlorabe zasebnosti, ampak povzroča tudi številne težave ustvarjalcem vsebin, ki so izgubili vir dohodka. Geert Lovink je nizozemski medijski teoretik, spletni kritik, aktivist in ustanovitelj amsterdamskega Inštituta za omrežne kulture (Institute for Network Cultures), ki se je prejšnji teden v organizaciji Aksiome, Državljana D in Akademije za likovno umetnost ustavil v ljubljanskem kreativnem centru Poligon, kjer je predstavil MoneyLab, mrežo umetnikov, aktivistov, navdušencev in raziskovalcev.
Ste strokovnjak za digitalne tehnologije in njihov vpliv na sodobno družbo. Zato bi se z vami rada pogovarjala o različnih temah, predlagam pa, da ta pogovor začneva s Facebookom, največjim družbenim medijem, ki je ena glavnih tem že nekaj tednov. Ustanovitelj in direktor Facebooka Mark Zukerberg je v Washingtonu odgovarjal na vprašanja ameriških politikov o škandalu s Cambridge Analitico in Facebookovem poslovnem modelu.
Ja, spremljal sem zaslišanja v senatu. Bilo je zanimivo, vendar sem bil zelo razočaran nad nizko ravnjo razprave.
Izkazalo se je, da ameriški politiki ne vedo veliko o družbenih medijih.
Ja, ampak to ni presenečenje glede na to, kako malo se to področje raziskuje tako zunaj kot znotraj akademskih krogov. 25 let imamo širše dostopen internet, raziskovanje tega pa je na samem začetku, sredstev za raziskave tako rekoč ni, zato tudi nimamo oddelkov, ki bi se s tem ukvarjali. Imamo oddelek za filmske študije, za gledališče, seveda za literaturo, kdo pa je odgovoren za internet? Pravzaprav nihče. Številni se nato obračajo k računalništvu, vendar se s tem tam ne ukvarjajo. Ne raziskujejo in ne razmišljajo o vplivu interneta na družbo in kulturo. Tega ni, zato je tudi znanja in razgledanosti o internetu zelo malo. Še en vzrok pa je ta, da smo bili desetletja izpostavljeni navdušenosti nad možnostmi. Kaj vse lahko s to tehnologijo naredimo? Koliko denarja lahko zaslužimo? Kako uporabna je v naših vsakdanjih življenjih? Gre za revolucijo, ki še vedno poteka, ampak običajno pri taki hitrosti razvoja ni časa in prostora za kritično refleksijo. To sem odnesel od zaslišanj v senatu.
Najverjetneje so politiki drugod po svetu podobni svojim ameriškim kolegom, s tega področja imajo malo znanja. In to je velik problem, če odločevalci odločajo o stvareh, ki jih ne razumejo.
Nimamo nevladnih organizacij, psov čuvajev, možganskih trustov. Kdo nas bo opozoril, kdo lahko informira politike? Če se osredotočimo denimo na Nemčijo, tam veliko pozornosti namenjajo zasebnosti in varovanju posameznika. To je sicer v redu, vendar gre tu za veliko več kot le za vprašanja varovanja zasebnosti in pravne dileme. Če se vrnem na zaslišanje v senatu, veliko je bilo vprašanj o poslovnem modelu. O tem vemo zelo malo. Moram priznati, da tudi mi strokovnjaki hodimo v temi. Delno zato, ker gre za skrivnosti. Sedimo v Platonovi jami in gledamo na korporacijo Facebook – takšen je naš položaj. Nismo insajderji, zato nimamo pojma. Nimamo nadzora oziroma tako imenovanega urejanja algoritmov, ni transparentnosti, ničesar ni. Kako naj torej vemo? To je še en ključen problem. Ni raziskav, vendar tudi če bi bile, smo odvisni od žvižgačev. Primer Cambridge Analitica je pokazal, kako dragoceno je za nas, ko se pojavi žvižgač in razkrije vso zgodbo.
Prav zato smo bili verjetno vsi šokirani, ko je Christopher Whyle razkril, da so ustvarili orožje. Uporabil je izraz psihološko orožje, pravzaprav so ustvarili politično propagando za digitalno dobo. Menite, da so to orožje uporabili tudi drugje, ne le pri ameriških volitvah in brexitu?
Ne, mislim da ne. Dobra stran tega, kar se ta hip dogaja, je, da smo jih odkrili relativno zgodaj. Seveda je bil to velik šok, saj sta se Trump in brexit zgodila v približno pol leta. Po tem nismo opazili le tega, da se ljudje zbujajo, ampak tudi protiudarce na popolnoma drugi ravni. Velike evropske medijske hiše so rekle, zdaj je dovolj. Ne moremo delovati, če Facebook in Google vzameta polovico finančnega deleža od oglaševanja. Zato so začeli javne kampanje proti Facebooku v tradicionalnih tiskanih, avdio- in videomedijih. Veliko ljudi je postalo pozornih, ko se je tej pobudi pridružil tudi Rupert Murdoch. Stvari se dogajajo na različnih ravneh, tudi politiki so se začeli zbujati. Lobiji tradicionalnih medijev so še vedno vplivni, v Bruslju vidimo, da želijo lobirati tudi spletni giganti, vendar so prepozni. Tradicionalne medijske korporacije so tam že desetletja.
Takoj po izbruhu škandala Cambridge Analytica se je pojavil ključnik zapusti Facebook in poziv k izbrisu profila. Vendar se je izkazalo, da je to lažje reči kot storiti. Facebook ni le družabno omrežje, niso le Facebook prijatelji, temveč tudi podjetja, dejavnosti, blagovne znamke, civilne pobude, dogodki …
Facebook sem zapustil leta 2010 ob veliki kampanji proti kršitvam zasebnosti. Nekje na sredi poti. Prvi škandali v povezavi s Facebookom so izbruhnili že na začetku, leta 2003. Sedem let po tem sem torej zapustil Facebook skupaj še s 50 tisoč drugimi ljudmi. Leto pozneje smo na Inštitutu za omrežne kulture zagnali kampanjo “Unlike us”, “Ne všečkajte nas”, ki se osredotoča na oblikovanje alternative Facebooku. Leta 2015 smo v osrednjem gledališču v Amsterdamu organizirali Facebook poslovilno zabavo. S tem se torej ukvarjamo že kar nekaj časa. Znan nizozemski komik je v svoji televizijski oddaji pozval gledalce, naj skupaj z njim zapustijo Facebook. To je storilo približno 10 tisoč ljudi, točne številke ne moremo izmeriti. Po tej akciji so ga kritizirali in se mu posmehovali, da je zguba, saj ga je poslušalo malo ljudi. Po mojem mnenju to ni pravično. Ljudje, ki zapustijo Facebook, pravzaprav nimajo kam iti. Zato se osredotočamo na alternative, vendar gre za zgodnje poskuse. Facebook ima ogromno denarja. V preteklih mesecih smo lahko prebrali, kako Facebook ustvarja odvisnike, kako odvisnost deluje, kako izkorišča najnovejša spoznanja vedenjske in nevroznanosti, da ustvarja odvisnost od družbenih medijev. Zato sem zelo sočuten do prijateljev in drugih, ki Facebooka ne morejo zapustiti. Ne kritiziram jih. Še posebej zato, ker se majhna podjetja in ljudje, ki živijo v negotovih razmerah ali nimajo dobrih služb, zanašajo na to orodje, včasih celo za preživetje. Zato ni lahko zapustiti Facebooka.
Od koga pa lahko pričakujemo, da nam bo ustvaril alternativo, ki bo neke vrste javni servis? Tak kot Facebook, vendar brez negativnih stranskih učinkov, kot so odvisnost, preprodaja osebnih podatkov, nadzor?
Evropska unija nima svoje start up kulture. Na žalost nimamo svoje Silicijeve doline, imamo nekatere posamezne primere, na primer Spotify, ki je šel prejšnji mesec na borzo, kar so pozdravili na Švedskem. Ob tem pa se sprašujemo, kje naj iščemo alternative? Večina alternativ prihaja iz hekerske kulture – neodvisnih svobodnih odprtokodnih iniciativ. Problem z njimi je, da jim manjka seksi, kul uporabniški vmesnik. Običajni ljudje ga ne razumejo in ne vedo, kaj z njim početi. Zato potrebujemo sodelovanje strokovnjakov z različnih področij. Ne bi rad trdil, da moramo to zahtevati od Bruslja. Vendar, če pogledamo, kaj Evropska unija financira? Milijone evrov dobijo veliki in uveljavljeni igralci informacijske tehnologije. Bruselj tudi še ni ustvaril recimo temu velike finančne sheme za razvoj tega. Denar gre vedno v roke uveljavljenih igralcev. Vendar oni ne bodo razvili alternative za Facebook.
Kako torej pridobiti sredstva za razvoj? Je rešitev v množičnem financiranju, kriptovalutah, začetni ponudbi kriptožetonov?
Ja … Morda pa potrebujemo tudi revolucijo razumevanja tega, v čem je sploh problem. Ne gre le za vprašanje kode, potrebujemo tudi kognitivne znanstvenike, oblikovalce … olajšati bi morali sodelovanje in ga tudi zahtevati. Imam pa še en predlog. Zelo pomembno je, da se odpovemo start up logiki. Izkaže se, da so uspešna družbena omrežja najprej uspešna v lokalnem prostoru. Če recimo v Ljubljani nastane zanimiva ideja, jo je treba tu obdržati in ne razširiti na vso državo, v regijo ali Evropo oziroma na globalno raven. Naj ima čas za razvoj v lokalnem prostoru. Če želimo razbiti Facebookov monopol, ga bomo morali najprej na lokalni ravni.
Kdo nam bo torej priskrbel takšno orodje? Država, Evropska unija? Bi morala javnost od države ali od Bruslja zahtevati alternativo? Uporabniki razumejo Facebook kot javno storitev, javno infrastrukturo, čeprav to ni. Pa se javnost tega zaveda? In kako naj sploh zahteva takšno alternativo, če niti ne ve, da jo potrebuje? Mladi denimo nimajo težav z deljenjem svojih osebnih podatkov na Facebooku ali Instagramu; postati vplivnež na družbenih omrežjih je za njih zanimiva karierna izbira.
Facebook in Instagram sta globalni storitvi, ki sta visoko avtomatizirani, kjer skoraj nihče ne dela, kjer ni odgovornih. In tu vidimo prostor, kjer lahko, ne bom rekel napademo, temveč strateško zapolnimo ta lokalni prostor, kjer ju ni. Ti podjetji, ti platformi nimata nobenih predstavništev. Kje je Facebookova pisarna v Ljubljani?
Ni je.
Ni je, tako je. Zato moramo to videti kot možnost, kot eno od njihovih ranljivosti, kot priložnost za razumevanje, kaj je na kocki in kakšne so potrebe tukajšnjih ljudi.
Spregovoriva zdaj še nekaj besed o drugem spletnem gigantu – to je Google. O Facebooku se strinjava, da je zloben, z nami manipulira, nas izrablja in prodaja naše osebne podatke. Ampak kljub vsemu se da brez njega živeti, brez Googla pa zelo težko. Kaj naj storimo z njim, kako bi ga morali regulirati?
Regulacija Googla se mi zdi veliko bolj zanimiva tema kot regulacija Facebooka, kar je po mojem mnenju skoraj nemogoče. Res bi ga morali sesuti, kot je rekel pred kratkim v Berlinu Frank Rieger, Facebook moramo uničiti, uporabil je izraz “zerschlagen”. Bolj zanimivo postane, ko se začnemo pogovarjati o Googlu. Kaj bi lahko na primer storili? Če se denimo osredotočimo na področje ustvarjanja znanja. Lahko bi ga prenesli na področje skupnostne lastnine in ga povezali z izobraževanjem, raziskovanjem, šolstvom. Govorim o zelo raznovrstnih področjih, seveda je na prvem mestu iskalnik, pa tudi Google scolar oz. Googlov učenjak in še nekaj drugih storitev je, pri katerih bi lahko trdili, da gre za našo bazo znanja. To je naše, mi, državljani sveta smo to znanje ustvarili, to ni last Googla. Mi smo vnesli povpraševanja, mi smo ustvarili dodano vrednost njihovega podjetja. Nekateri že razmišljajo o tem, kako bi to lahko izvedli v praksi. Kako bi ustvarili, ne bi rekel nacionalizacijo, saj to ne more delovati na nacionalni ravni, lahko pa bi delovalo na ravni Evropske unije. Če bi se tega zares lotili, bi morali po mojem mnenju vključiti tudi Wikipedijo v to oblikovanje tako imenovanega “knowledge commons”, skupnostnega znanja. Wikipedijo uporabljamo namreč zelo pogosto. Gre za neprofitno organizacijo in zelo težko se prebijajo in na skrivaj so v resnici odvisni od Googlovih sredstev. Ne vem, ali veste, ampak Google je bil prisiljen vključiti povezave na Wikipedio k posnetkom na Youtubu. V ozadju tega je cel škandal, na kratko, želeli so zaščititi otroke pred sporočili, pred vplivi skrajnežev, skrajne desnice. Problem so želeli rešiti tako, da so k videom dodali povezave na Wikipedio. Vidite, o čem govorim. Zakaj bi k dobičku usmerjeno podjetje, ki ustvari nezaslišano količino denarja, nenadoma izkoristilo nekaj, kar smo zgradili mi, državljani, te spletne vnose z ogromno količino znanja. Ki zdaj stagnira, ker ne more rasti zaradi vrste razlogov. Ampak nenadoma se je k reševanju tega problema pridružil spletni gigant. Bodo rešili Wikipedio? Ne. Morali bi reči, to bomo vzeli iz vašega podjetja, socializirati moramo Google. Še vedno bo Googlu ostalo ogromno, veliko je podjetij, združenih v njihovem Alphabetnem vesolju. Ven bi vzeli samo tisti vaš stari iskalnik.
Omenili ste skrajneže in skrajno desnico. Pa nameniva še nekaj besed obdobju postresnice, v katerem živimo danes. Mnenjski mehurčki, v katere smo vsi zaprti, močno pretresajo našo demokracijo. Je v interesu spletnih gigantov ohranjanje demokracije?
Mislim, da ne. V resnici jim je vseeno. In za to imamo veliko dokazov. To seveda ni njihova naloga, zato ni njihova skrb. Svoje storitve ponujajo vsem politikom, v resnici jim je vseeno. Predstavljajte si, da bi podpirali ene, drugih pa ne in sprejeli jasno politično odločitev. Navsezadnje bi bilo to vsaj zanimivo. Zdaj so močno indiferentni, imajo ciničen odnos in zviška gledajo na nacionalne družbe. Silicijeva dolina skozi prizmo mentalitete nadčloveka podcenjuje primitivne skupnosti v Evropi, primitivne skupnosti v ZDA, primitivne skupnosti v Washingtonu. Gre za to mentaliteto: “Mi živimo v 23-em stoletju, vi pa ste še vedno v srednjem veku.” Kadar se soočiš z njimi, vedno dobiš tak odziv. Res jim je čisto vseeno za demokracijo. Denimo primer Mjanmara in Facebooka, to je res tragična zgodba. In takih je še veliko. Podatke bodo prodali komur koli. Podatke bodo pridobili od kogar koli in prodali komur koli.
V prihodnosti lahko pričakujemo, da bo teh podatkov vse več, umetna inteligenca bo zbirala in obdelovala nešteto različnih podatkov. Že danes na primer pametni zvočniki z govornimi asistenti ves čas poslušajo, aplikacije na pametnih telefonih pa brez podatka o lokaciji pravzaprav sploh ne delujejo. Kako torej omogočiti tehnološki razvoj in hkrati zavarovati naše osebne podatke in ohraniti zasebnost?
To je težko. Ampak tudi zato, ker, predvsem v Evropi, v zadnjih 25 letih nismo še veliko naredili. Evropska elita je namreč zanikala ta problem. Predvsem v bogatejših državah še danes velja, da so digitalne tehnologije kaprice, zadnji modni krik. In to je pomirjujoče. Pametni telefon je le modna novost, ki jo bo prihodnjo sezono zamenjala kakšna druga. Gre za to idejo. To si predstavniki evropske elite govorijo drug drugemu. Američani, Kitajci, Japonci imajo te napravice, saj so zabavne, vendar ne zares pomembne. Zelo dolgo časa se tako marginalizira celo digitalno področje. In to se zares ni nič spremenilo. Še vedno verjamejo, da se bomo nekega dne zbudili in vsi bodo pozabili na svoje pametne telefone, da se jih bodo naveličali, si našli kaj novega, morda spet odkrili tradicionalne evropske vrednote, morda nacionalne vrednote, kot na Madžarskem, in si bo nacionalizem prilastil ta čar digitalnega sveta, če hočete. Digitalno ima torej status luksuzne, dekadentne motnje. In te dekadentne motnje ustvarjajo ljudje, ki so izgubili vero, smer in so čisto brez orientacije. Upajo, da bo Evropejec nekoč spet našel svojo pravo usodo in pozabil na vse te digitalne neumnosti. To je torej naš problem. Najprej je nujna analiza tega problema, šele nato lahko začnemo odgovarjati na vprašanje, ki ste ga zastavili. Naša nezmožnost spremembe tega položaja in korenine imajo otipljive vzroke.
Konec maja bo v Evropski uniji začela veljati nova Splošna uredba za varstvo osebnih podatkov. Kako bo spremenila evropski digitalni ekosistem. Gre po vašem mnenju za napredek ali za korak nazaj?
Težko rečem, saj se bodo učinki uvedbe poznali šele čez nekaj let. Po mojem ne bomo v kratkem opazili sprememb. Bolj pomemben se mi pri tem vprašanju zdi globalni zorni kot, globalna slika. Morda se bodo v Evropi oblikovale kakšne iniciative od spodaj navzgor. Pri GDPR gre namreč za urejanje od zgoraj navzdol. Ampak pod Trumpom se poglablja izolacija Združenih držav, Kitajska se s svojim požarnim zidom krepi, po svetu vidimo ostro regulacijo uporabe interneta, še posebej v Aziji, pa tudi drugod. Primer Evrope in njenih pol milijarde uporabnikov je iz tega zornega kota zanimiv, vendar hkrati smešen. Evropa je res smešna in nenavadna manjšina. Ta hip bi težko rekel, da lahko zavzamemo osrednje mesto na globalnem odru in predstavimo protihegemonske zahteve do ZDA in Kitajske.
Med Združenimi državami Amerike in Kitajsko so velike razlike. Kam se bo torej v tem smislu nagnila Evropa, proti Vzhodu ali Zahodu?
Upam, da nikamor! Upam, da postanemo nekako bolj evropski, zberemo svoje sile in zares sodelujemo, tudi od spodaj navzgor. Gre za močno gibanje, med sabo sodelujejo prebivalci iz večjih evropskih mest in lahko se zgodi, da bodo nacionalne države postale ovira pri tem sodelovanju. Sem zelo optimističen, da se bodo v mestih oblikovale civilne pobude, ki se bodo povezovale s pobudami iz drugih mest.
Niste le teoretik, digitalno področje tudi dejavno spreminjate. Ste ustanovitelj Instuitute for Network Cultures, amsterdamskega Inštituta za omrežne kulture. Inštitut je pred petimi leti ustanovil MoneyLab, mrežo umetnikov, aktivistov, navdušencev in raziskovalcev. Kako se v praksi lotevate vprašanj, o katerih govoriva?
MoneyLab je nastal kot posledica nekoliko poznega odziva na globalno finančno krizo leta 2008. Takoj po njej, pol leta pozneje, se je rodil Bitcoin. MoneyLab je za nas postal realna možnost leta 2013, ko smo opazili, da nastaja cela vrsta iniciativ, ki naslavljajo vprašanje digitalnega denarja. In mi, državljani, geeki, oblikovalci, umetniki lahko zdaj oblikujemo svoj denar. To je edinstveno, denar je bil doslej vedno v monopolnih rokah države. Nacionalna banka je izdala denar, nihče ni razmišljal o lokalnih valutah. Danes, po krizi iz leta 2008 in varčevalnih ukrepih, ki so stvari le še poslabšali, smo povzročili vzpon resnično groznega desnega populizma in nacionalizma. Veliko ljudi je želelo začeti reševati vprašanje oblikovanja denarja. In zdaj imamo orodje, ko to lahko storimo. To je prvi razlog za nastanek, drugi pa sega nekoliko bolj v preteklost in je odziv na oblikovanje tako imenovane brezplačne ekonomije. Gre za dominanten model Silicijeve doline, ki ga vsi poznamo. Ideja brezplačnosti pravi: storitev dobite brezplačno, če nam v zameno predate vse svoje podatke. Gre za družbeno pogodbo, ki smo jo vsi podpisali s Facebookom, Googlom in drugimi spletnimi storitvami. To povzroča številne težave, še posebej za ustvarjalce vsebin na spletu – ustvarjalce glasbe, avdia, videa, besedil in še bi lahko našteval, ki so izgubili vir dohodka. Orodja, o katerih razpravljamo v mreži MoneyLab, so zelo jasne alternative za rešitev tega problema. Eksperimentiramo z različnimi oblikami plačilnih modelov, saj menimo, da bi morali biti umetniki, ustvarjalci nagrajeni za svoje delo. Vse to se najverjetneje ne bo več dogajalo znotraj veljavnega modela avtorskih pravic. Vemo, da je model bankrotiral, ne deluje več, avtorji ne dobijo več denarja. Zato moramo razmišljati o drugih modelih. Pri MoneyLabu iščemo torej alternative, zelo nas denimo zanimajo različne izmenjave peer to peer oziroma medsebojne izmenjave.
Ste lahko bolj konkretni, katere medsebojne izmenjave imate v mislih?
Seveda. Tu so najprej kampanje množičnega financiranja. Gre za enostaven model, pri katerem najprej zbereš denar, šele nato ustvarjaš. Ne gre tako kot pri zdajšnjih plačilnih modelih. Na primer, Hollywood dobi plačilo potem. Filma ne plačamo vnaprej, temveč šele, ko se predvaja v kinematografih in si ga ogledamo. Potem imamo tu zelo star model, ki ga še vedno uporabljamo, z njim imamo vsi izkušnje, to je model naročnin. Celo Mark Zukerberg je pred senatom, nad tem sem bil presenečen, omenil naročnino. Ja, ta podjetja so zdaj pod velikim pritiskom, saj uporabniki želijo bolj pravičen model. Nikoli ne bi smeli pozabiti na model naročnine. Potem pa je tu še model mikroplačil. Izdelek ali storitev, denimo skladbo ali članek, plačamo z zelo nizkim zneskom, ki se avtomatsko prenese iz naše spletne denarnice v denarnico ustvarjalca. To je seveda najbolj napreden sistem in v tem sistemu bodo kriptovalute in tehnologija veriženja blokov igrale pomembno vlogo.
Kdaj pričakujete, da se bo po vašem mnenju lahko uveljavil sistem mikroplačil? Smo že tam?
Prosim, ne kupujte kriptovalut, če niste dobro organizirani, če se ne spoznate na te tehnologije. Res, ne vlagajte svojih prihrankov v kriptovalute. Kdaj se bo to zgodilo? Ne vem, recimo čez približno pet, deset let. Še vedno smo na začetku.
Za konec nameniva še nekaj besed mladim. Pravimo, da na njih svet stoji. Digitalni domorodci so, rokovanje s sodobnimi napravami je za njih nekaj vsakdanjega. Po eni strani nimajo zadržkov, ko gre za deljenje svojih osebnih podatkov, všečki, srčki, ogenjčki so novi statusni simboli, pa tudi močna valuta. Postati influencer oziroma vplivnež na družbenem mediju je za njih zanimiva karierna izbira. Po drugi strani pa so mladi, tudi prek družbenih omrežij, organizirali množične proteste proti nasilju s strelnim orožjem. Se kdaj sprašujete, kako se bodo mladi znašli v digitalizirani prihodnosti.
Že od samega začetka ukvarjanja z internetom se osredotočam na mlade. Moja generacija je nekje vmes, v resnici še nismo stari, mladi pa tudi nismo več. Računalnike in internet smo začeli uporabljati pri 20-ih, 30-ih letih. Zato od nekdaj spremljam, kaj se dogaja z mladimi. In pozornost digitalnih industrij je bila vedno usmerjena v mlade. Zdaj je dobra novica ta, da skoraj nihče od najstnikov ne uporablja Facebooka. Ja, res je, uporabljajo Instagram in WhatsApp, ki sta v lasti Facebooka. Ampak to je znak, da se navade lahko spremenijo in da je Facebook zelo dolgočasna storitev, ki ni ustvarjalna, ni igriva, ne privlači mladih. In to je koristno.
Govorila sva tudi o odvisnosti od spleta. Aplikacije so oblikovane tako, da zahtevajo našo pozornost in iz nas ustvarjajo odvisnike. Če na razvoj pogledamo iz tega zornega kota – se bodo mladi lahko obranili pred tem?
Ne, po mojem mnenju se ne bodo mogli. Razen če se bo oblikovalo zelo všečno, zelo privlačno gibanje v realnem svetu. Vendar tega še nisem zaznal, sem ga pa pričakoval. Zdaj so pobude zelo terapevtske narave, romantizirajo izpisanost iz spleta in spodbujajo digitalno razstrupljanje. Vendar njihov pogled vse nas obravnava kot paciente, bolnike. In zdaj je uradno, vsi smo bolniki, vsi smo zasvojeni. Če se osredotočimo na vse sofisticirane tehnike, s katerimi vplivajo na nas, in retoriko, ki jo imajo tehnologi Facebooka, ja, potem je stvar res zdravstvena, saj govorijo o vplivanju na naše možgane, nevrone in tako naprej. To so vse zelo resne zadeve. Kakor koli, sam nočem biti označen za bolnika. In tudi ne želim v vas videti bolnice. Vi niste bolni. Naj to povem zelo jasno. Morda veliko uporabljate telefon, čeprav ga nikjer ne vidim, tu ga ni. Ampak drug na drugega ne smemo gledati kot na bolnike. To zavračam, saj to ni pravi način za osvoboditev in oblikovanje alternativnih omrežij ali ekonomije, ki bi temeljila na medsebojnih izmenjavi.
In morda bo realnost dovolj?
Ja (nasmeh), to je zelo evropska ideja.
Za rešitev težav z zasvojenostjo, polarizacijo in radikalizacijo potrebujemo javni digitalni prostor in radikalne alternative. To ugotavlja umetnik, programer in predavatelj Ben Grosser, zato je ustvaril Minus, družbeno omrežje, ki ne šteje všečkov, delitev in prijateljev, ne spodbuja k sodelovanju, ne profilira, ne cilja in ni neskončno. Uporabnicam in uporabnikom omogoča le sto objav.
Gregor Dolinar je sredi marca prevzel vodenje Gorskoreševalne zveze Slovenije, ki je kot prostovoljna organizacija pred novimi izzivi, tudi s prizadevanji za ureditev položaja gorskih reševalcev letalcev. Dolinar, sicer dekan fakultete za elektrotehniko, še naprej poučuje matematiko in statistiko in je mednarodno uveljavljen matematik. Matematika zaznamuje njegovo poklicno kariero, njegov prosti čas pa predano delo v vrstah gorskih reševalcev. Njihovo poslanstvo je spoznal najprej kot plezalec, pred dobrima dvema desetletjema pa se je pridružil GRS Kranj. Še vedno je član. Z dobro organiziranostjo ujame čas za gore, turno smučanje, maratone, adrenalinske športe, pa tudi zanimive vzdržljivostne preizkušnje, kakršna je bil lanski 23-urni pohod čez hribe in doline od fakultete za elektrotehniko v Ljubljani do vrha Triglava.
Mateja Sattler je trn v peti kanalske občine in industrijskega giganta – anhovskega Salonita, ki bi rad podvojil letno količino sosežiga odpadkov z zdajšnjih 109 tisoč ton na 220 tisoč ton. To območje, kjer je umrljivost zaradi azbestoze in raka najvišja v Sloveniji, bi postalo še bolj degradirano, država pa bi spet žrtvovala dolino in ljudi v zameno za kapital in politično kupčkanje.
Neubesedljive zvočne igre, od filozofije k antropologiji glasbe; Trate vaše in naše mladosti, Metodologija preučevanja načinov življenja, temelji raziskovalnega dela v etnologiji ter socialni in kulturni antropologiji; Na trdna tla, brezsramni pogled samoniklih prizorišč in premislek nevladja mladinskega polja; Glasbeni pojmovnik za mlade … je le nekaj naslovov monografij, ki izstopajo v bogati biografiji znanstvenika, rednega profesorja na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, dr. Rajka Muršiča. Dr. Rajko Muršič je humanist, opazovalec in raziskovalec človekovega vedenja v različnih situacijah, tudi tistih, ob katerih nastaja umetnost in ena od njih je glasba. Njegova etnografska študija rockovske glasbene skupine je ena redkih v svetu. Ob tem je dr. Rajko Muršič član številnih mednarodnih in domačih strokovnih društev, pa uredništev, je redni sodelavec prirejanja in aktivnega udeleževanja mednarodnih znanstvenih simpozijev. In je profesor, ki mladim odpira pogled na človečnost. Dr. Rajko Muršič je bil gost sredinega Intervjuja, ki je potekal v terenskem studiu na prizorišču 38. mednarodnega festivala Druga godba.
Metropolitanska opera se je za letošnjega Grammyja za najboljši operni posnetek potegovala kar z dvema nominacijama iz repertoarja 20. stoletja. Z opero sodobnega ameriškega skladatelja Philipa Glassa Ehnaton ter s Pogovori karmeličank francoskega skladatelja Francisa Poulenca. Žirijo Grammyjeve akademije je prepričal Glassov Ehanton, na newyorški oder postavljen pod taktirko ameriške dirigentke slovenskega rodu Karen Kamenšek. V Chicagu rojena glasbenica, katere družina izhaja iz Kamnice pri Mariboru, je ena najboljših poznavalk opusa Philipa Glassa. Razpeta je med Evropo, živi namreč v Franciji, Združenimi državami, kjer veliko ustvarja, in projekti drugod po svetu. Bila je umetniška vodja in glavna dirigentka dunajske Ljudske opere ter oper v Freiburgu in Hannovru, sodelovala je z glasbenimi hišami v Združenem kraljestvu in drugod po Evropi ter nizom ameriških. V letih 2007 in 2008 je bila tudi glasbena vodja Opere in baleta SNG Maribor. Novembra 2019 je prav z Glassovim Ehnatonom debitirala v newyorški Metropolitanski operi. V New Yorku bo od nocojšnjega večera do 10. junija ogled Ehnatona spet mogoč.
Metropolitanska opera se je za letošnjega Grammyja za najboljši operni posnetek potegovala kar z dvema nominacijama iz repertoarja 20. stoletja. Z opero sodobnega ameriškega skladatelja Philipa Glassa Ehnaton ter s Pogovori karmeličank francoskega skladatelja Francisa Poulenca. Žirijo Grammyjeve akademije je prepričal Glassov Ehanton, na newyorški oder postavljen pod taktirko ameriške dirigentke slovenskega rodu Karen Kamenšek. V Chicagu rojena glasbenica, katere družina izhaja iz Kamnice pri Mariboru, je ena najboljših poznavalk opusa Philipa Glassa. Razpeta je med Evropo, živi namreč v Franciji, Združenimi državami, kjer veliko ustvarja, in projekti drugod po svetu. Bila je umetniška vodja in glavna dirigentka dunajske Ljudske opere ter oper v Freiburgu in Hannovru, sodelovala je z glasbenimi hišami v Združenem kraljestvu in drugod po Evropi ter nizom ameriških. V letih 2007 in 2008 je bila tudi glasbena vodja Opere in baleta SNG Maribor. Novembra 2019 je prav z Glassovim Ehnatonom debitirala v newyorški Metropolitanski operi. V New Yorku bo od nocojšnjega večera do 10. junija ogled Ehnatona spet mogoč.
Kliše, da »brez čebel ni življenja« je še kako resničen. Uradni podatki kažejo, da je kar vsaka tretja žlica hrane odvisna od čebel. Njihova vrednost je neprecenljiva tako z gospodarskega, socialnega kot okoljskega vidika. In Slovenci smo narod čebelarjev - na tisoč prebivalcev Slovenije je kar pet čebelarjev, kar nas uvršča v svetovni vrh. Pred petkovim Svetovnim dnevom čebel se bomo o stanju čebel in čebelarjenja v naši medeni deželi, o kakovosti medu, sporazumevanju čebel in izzivih za sedanjost in prihodnost, kar se tiče zaščite teh drobnih opraševalk in našega okolja pogovarjali s prof. dr. Jankom Božičem, enim največjih mednarodnih strokovnjakov za čebele, ki poučuje vsebine s področja vedenja živali in čebelarstva že več kot 30 let na Oddelku za biologijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani in je tudi vodja centra za čebelarstvo na omenjeni fakulteti. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
Zanimiv gost in aktualne teme so stalnica osrednjega Intervjuja na Prvem. Vsako sredo ob 10.10.
Aprila letos je bil prof. dr. Jože Rovan že drugič skoraj soglasno izvoljen za predsednika ene izmed naših najpomembnejših organizacij, to je Planinske zveze Slovenije. Pohodniški in kolesarski vodnik, inštruktor, vodja akcij urejanja planinskih poti in urednik planinskih zemljevidov je bil na to mesto prvič izvoljen leta 2018. Sicer izredni profesor na ljubljanski Ekonomski fakulteti se je šolal doma in v tujini, dva mandata pa je bil tudi predstojnik Katedre za statistiko. Kakšna je vloga PZS v sedanjosti? Kakšne izzive prinaša za to organizacijo prihodnost? Kakšna je usoda množičnih organizacij pri nas in kakšni so njegovi načrt v drugem mandatu? Z Jožetom Rovanom se bo v Intervjuju pogovarjal Jure K. Čokl.
Dr. Alenka Jelen je predavateljica na področju odnosov z javnostmi, komuniciranja, medijev in kulture na Univerzi Stirling na Škotskem, kjer gojijo bogato tradicijo akademskega raziskovanja tega področja. Pri svojem delu se dr. Jelen trenutno zlasti posveča vlogi žensk v odnosih z javnostjo, komuniciranju v obdobju pandemije in političnemu komuniciranju. Kje so primeri dobrih praks, kaj je to informacijska higiena, zakaj je jezik tako pomemben, kako komuniciranje oblikuje javno mnenje in kaj se zgodi, ko se pojavijo laži in nekonsistentnosti? O vsem tem se bo v sredinem Intervjuju na Prvem z dr. Alenko Jelen pogovarjala Mojca Delač.
Na dan upora proti okupatorju obujamo spomin na pesnika, upornika, partizana, narodnega heroja, čigar pesmi imajo po besedah literarnega zgodovinarja dr. Matjaža Kmecla med osupljivimi 12 tisoč pesmimi upora, kolikor so jih našteli zgodovinarji iz okupacijskega časa, prav gotovo poseben pomen. Karla Destovnika - Kajuha, ki je umrl pri komaj 21-ih letih, spoznavamo prek pripovedi Vlada Vrbiča – publicista, kulturnega delavca in odličnega poznavalca Kajuha. Vrbič je pred dvema letoma izdal roman Prestreljene sanje in v njem romaneskno opisal Kajuhovo življenjsko zgodbo, njegovo očitno nadarjenost in čas, ki je od fanta zahteval odraslost, vztrajnost, socialno pravičnost, ljubezen do domovine in brezpogojen boj za osvoboditev izpod okupatorskega škornja.
Dva meseca že spremljamo grozljive podobe, ki prihajajo iz Ukrajine – mesta so zravnana s tlemi, na tisoče civilistov je bilo ubitih, posiljenih in pohabljenih, milijoni beguncev so zbežali na zahod, v Evropo. Medtem se je ruska vojska, ki je na začetku vojne utrpela nepričakovane poraze v okolici Kijeva, prerazporedila in zdaj stopnjuje svoje napade na jugu in vzhodu države. A medtem ko vse to opazujemo, si še vedno ne znamo čisto natančno odgovoriti, zakaj je oblast nad Ukrajino sploh tako pomembna za predsednika Putina? Zakaj se na presenečenje mnogih – še zlasti pa oblastnikov v Kremlju – vlada v Kijevu ob napadu ni sesula kot hišica iz kart? In kaj bi se moralo zgoditi na bojišču in na diplomatskem parketu, da bi Kremelj naposled ustavil svoj vojaški stroj? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v tokratnem Intervjuju na Prvem, ko smo pred mikrofonom gostili zgodovinarja, rusista in teologa, dr. Simona Malmenvalla, predavatelja tako na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani kakor na Fakulteti za pravo in poslovne vede pri Katoliškem inštitutu. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Tatjana Splichal / iz osebnega arhiva dr. Simona Malmenvalla
Dr.Rok Mihelič je agronom, ki z napredno mislečimi somišljeniki opravlja pionirsko delo na področju širjenja znanja o ohranitvenem ali kot mu pravijo nekateri regenerativnem kmetijstvu. Prizadeva si za manjšo odvisnost kmetov od kapitalskih in političnih lobijev. Zaposlen je na Biotehniški fakulteti, na katedri za pedologijo in varstvo okolja. Kot poznavalec znanosti o tleh, ki je precej redka pri nas in v Evropi se profesionalno posveča ohranjanju vitalnih živih tal. Študentom prenaša znanje s predmetov Gnojenje in rodovitnost tal, Agroekosistemi in varstvo okolja, Trajnostno kmetijstvo in Gospodarjenje z biogenimi odpadki in raziskovalec naravnih procesov, za ohranjanje živosti tal. Je privrženec celovitega, trajnostnega razvoja kmetijstva, kot nepogrešljivega dela krožne ekonomije celotne družbe. Poleg dela na fakulteti je dejaven tudi v neprofitnih organizacijah, ki širijo manjkajoče znanje o ekonomsko vzdržni metodi kmetovanja, ki na dolgi rok ne izčrpava zemlje.
Če vozite gorsko kolo in ste že kdaj bili na Koroškem, je zelo malo možnosti, da še niste slišali za Aneja Štrucla. Njegov oče, legenda med gorskimi kolesarji Dušan Štrucl - Dixi, je že leta 1995 ustanovil prvi gorskokolesarski hotel v Sloveniji – Hotel Club Krnes. Že leto pozneje je organiziral prvo tekmovanje za slovenski pokal v Downhillu Divja jaga in ga nato izvedel še v naslednjih dvanajstih letih. Leta 2008 se je Dušan z družino preselil v Jamnico in tam se začne tudi zgodba našega sogovornika, njegovega sina Aneja, ki je zdaj alfa in omega ekohotela Koroš in kluba gorskih kolesarjev Bikenomad. O njegovem delu, izzivih, ki jih je moral premagati, in združitvi številnih udeležencev v uspešno zgodbo koroškega turizma se bo z njim pogovarjal Jure K. Čokl.
Jože Krmelj, obrtnik leta 2021, je skupaj z ženo že sedma generacija, ki ohranja kovaštvo na Kovačiji Krmelj že od leta 1870. Nagrajenec, ki je dejavnost prevzel pred dvaintridesetimi leti, kovaštvo razume in doživlja kot umetnost in ustvarjanje, saj so vsi njihovi tradicionalni izdelki unikatni in skovani s kladivom. Žalosti pa ga usihanje kovaške obrti, za katero se mladi ne zanimajo več. Jože Krmelj na prvo mesto postavlja kakovost izdelkov in si ne želi širitve. Prizadevanja, da ohranijo obrt in tradicijo kovaštva, so bila vedno v ospredju in še danes potrjujejo pravilnost njihove poslovne odločitve.
Petki na Pogačarjevem trgu v Ljubljani so se v zadnjem desetletju spremenili. Razlog? Kulinarična tržnica Odprta kuhna, ki je v naš prostor prinesla koncept ulične prehrane. Zasluge za to gredo podjetnici Almi Kochavy in njenemu možu. Nenehno išče zamisli za povezovanje restavracij in gostincev s potrošniki, gosti, jedci. Z vizijo in jasnimi cilji želi premikati meje in pustiti pečat v slovenski gastronomiji. Kako hrana igra povezovalno vlogo v njenem življenju, pa v današnjem Intervjuju. Z Almo Kochavy se je pogovarjala Tina Lamovšek.
Zdravnica, ki se je skoraj 30 let ukvarjala s preventivnimi programi, se je v zadnjih letih trudila za implementacijo programa Mira - nacionalnega programa za duševno zdravje. Program narekuje vzpostavitev mreže centrov za duševno zdravje odraslih ter otrok in mladostnikov, ki omogoča dostop pomoči in podpore vsem ljudem na vseh koncih Slovenije. Program žal še ni v polni meri zaživel, kar se je izkazalo tudi v času pandemije covida. Strokovnjaki so namreč že desetletje in več opozarjali, da moramo kot družba večjo skrb nameniti krepitvi duševnega zdravja. A žal na tem področju ni bilo in še vedno ni dovolj smelih korakov naprej.
Gostja tokratne oddaje Intervju je izvršna direktorica Islandskega Združenja za pravice žensk, Brynhildur Heidar og Omarsdottir. Ob mednarodnem dnevu žensk je v pogovoru z voditeljico Tito Mayer povedala, kako je živeti na Islandiji, kjer je stopnja enakosti spolov najvišja na svetu, v državi, ki jo že drugič zapored vodi mlada ženska in kjer vsako leto sprejmejo tudi do pet zakonov s področja enakosti spolov, v družbi, kjer se otroci v šolah učijo o feminizmu in enakosti.
Gostja tokratne oddaje Intervju je izvršna direktorica Islandskega Združenja za pravice žensk, Brynhildur Heidar og Omarsdottir. Ob mednarodnem dnevu žensk je, v pogovoru z voditeljico Tito Mayer, povedala kako je živeti na Islandiji, kjer je stopnja enakosti spolov najvišja na svetu, v državi, ki jo že drugič zapored vodi mlada ženska in kjer vsako leto sprejmejo tudi do pet zakonov s področja enakosti spolov, v družbi, kjer se otroci v šolah učijo o feminizmu in enakosti.
Irena Ilešič Čujovič, predsednica Sindikata zdravstva in socialnega varstva, verjame v socialne vrednote. Februarska stavka je v prizadevanjih za boljše plače, normative in standarde povezala različne poklicne skupine v zdravstvu in socialnem varstvu. Irena Ilešič Čujovič, kritična tudi do vladnih odločitev, ve, da morajo vztrajati. Poznavanje razmer, znanje, vztrajnost, odločnost, preudarnost so vrline, ki jih diplomirana pravnica na čelu sindikata s 17.000 člani potrebuje na pogajanjih in v vsakodnevnih prizadevanjih za boljši socialni položaj zaposlenih v zdravstvu in socialnem varstvu.
Neveljaven email naslov