Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dr. Jože Rovan je pred dobrim mesecem postal novi predsednik Planinske zveze Slovenije, najbolj množične prostovoljne organizacije pri nas. Vodenje je prevzel v času vse večjega obiska slovenskih gora in v času, ko bi organizacija zaradi zahtevnega urejanja in markiranja planinskih poti ter ekološke in okoljske prenove planinskih koč potrebovala finančno pomoč države. Je diplomirani ekonomist, predavatelj statistike na ljubljanski Ekonomski fakulteti, več kot štiri desetletja je markacist, hribovec, turni smučar, v zadnjem času pa predvsem predan turni kolesar.
Pogovor z novim predsednikom Planinske zveze Slovenije Jožetom Rovanom
Jože Rovan, predsednik Planinske zveze Slovenije, je vodenje organizacije, s katero je povezan skoraj pet desetletij, prevzel pred dobrim mesecem. Zadnja leta pa je predan turnemu kolesarstvu, sam pravi, da je z njim zasvojen. Skupaj s somišljeniki je rahljal odpor, da turno kolesarstvo ne sodi v gore. Slovenska turno-kolesarska pot, ki obsega 52 planinskih točk, ima danes vse več somišljenikov, ki ostajajo v slovenskih hribih in gorah, a jih doživljajo drugače.
Eden večjih problemov, pa tudi izzivov Planinske zveze Slovenije so planinske poti. Obisk gora se povečuje, poti so vse bolj obremenjene, vzdrževanje zelo zahtevno, stroški se povečujejo, zanje skrbi več kot 700 markacistov. Jože Rovan je prepričan, da novih planinskih poti v Sloveniji ne potrebujemo več. Pot naravo varuje, če pa poti ni, ljudje hodijo križem kražem, kar za naravo ni ugodno. Planinska zveza Slovenije, ki je uspešna pri razpisih, pri vzdrževanju infrastrukture pričakuje tudi pomoč države.
Po novem bodo morali obiskovalci turistično takso za prenočitve plačevati tudi v vseh planinskih postojankah. Če bi jo občine namenile za planinske poti, planinsko infrastrukturo, pomemben del turizma, bi bil to pomemben prihodek za urejanje in vzdrževanje.
»Triglav je magnet, je v grbu, je v zavesti, vsi si želimo priti gor. Težko je kaj spremeniti, omejevanje dostopa bomo težko dosegli. Bolj pomemben je obziren odnos planincev do narave«, razmišlja Jože Rovan. Planinska zveza Slovenije si prizadeva za večjo prepoznavnost drugih ciljev, obiskovalcem sporoča, da je v Kočevskem rogu čudovito, da so tudi Gorjanci prelepi.
Na začetku je bilo veliko nasprotovanj turnemu kolesarstvu v gorah. Zdaj se miselnost spreminja.
Enotna pravila so znana, pohodnik ima prednost, po ozkih posebej označenih dvonamenskih planinskih poteh kolesarji lahko vozijo v soglasju s planinskim društvom. Zanimanje za Slovensko turnokolesarsko pot se povečuje, saj so v dveh letih prodali 1500 dnevnikov.
Jože Rovan je prepričan, da najlepši del dneva zamudimo, če ne prespimo v kočah. Zamudimo večer in zamudimo jutro.
Dr. Jože Rovan je pred dobrim mesecem postal novi predsednik Planinske zveze Slovenije, najbolj množične prostovoljne organizacije pri nas. Vodenje je prevzel v času vse večjega obiska slovenskih gora in v času, ko bi organizacija zaradi zahtevnega urejanja in markiranja planinskih poti ter ekološke in okoljske prenove planinskih koč potrebovala finančno pomoč države. Je diplomirani ekonomist, predavatelj statistike na ljubljanski Ekonomski fakulteti, več kot štiri desetletja je markacist, hribovec, turni smučar, v zadnjem času pa predvsem predan turni kolesar.
Pogovor z novim predsednikom Planinske zveze Slovenije Jožetom Rovanom
Jože Rovan, predsednik Planinske zveze Slovenije, je vodenje organizacije, s katero je povezan skoraj pet desetletij, prevzel pred dobrim mesecem. Zadnja leta pa je predan turnemu kolesarstvu, sam pravi, da je z njim zasvojen. Skupaj s somišljeniki je rahljal odpor, da turno kolesarstvo ne sodi v gore. Slovenska turno-kolesarska pot, ki obsega 52 planinskih točk, ima danes vse več somišljenikov, ki ostajajo v slovenskih hribih in gorah, a jih doživljajo drugače.
Eden večjih problemov, pa tudi izzivov Planinske zveze Slovenije so planinske poti. Obisk gora se povečuje, poti so vse bolj obremenjene, vzdrževanje zelo zahtevno, stroški se povečujejo, zanje skrbi več kot 700 markacistov. Jože Rovan je prepričan, da novih planinskih poti v Sloveniji ne potrebujemo več. Pot naravo varuje, če pa poti ni, ljudje hodijo križem kražem, kar za naravo ni ugodno. Planinska zveza Slovenije, ki je uspešna pri razpisih, pri vzdrževanju infrastrukture pričakuje tudi pomoč države.
Po novem bodo morali obiskovalci turistično takso za prenočitve plačevati tudi v vseh planinskih postojankah. Če bi jo občine namenile za planinske poti, planinsko infrastrukturo, pomemben del turizma, bi bil to pomemben prihodek za urejanje in vzdrževanje.
»Triglav je magnet, je v grbu, je v zavesti, vsi si želimo priti gor. Težko je kaj spremeniti, omejevanje dostopa bomo težko dosegli. Bolj pomemben je obziren odnos planincev do narave«, razmišlja Jože Rovan. Planinska zveza Slovenije si prizadeva za večjo prepoznavnost drugih ciljev, obiskovalcem sporoča, da je v Kočevskem rogu čudovito, da so tudi Gorjanci prelepi.
Na začetku je bilo veliko nasprotovanj turnemu kolesarstvu v gorah. Zdaj se miselnost spreminja.
Enotna pravila so znana, pohodnik ima prednost, po ozkih posebej označenih dvonamenskih planinskih poteh kolesarji lahko vozijo v soglasju s planinskim društvom. Zanimanje za Slovensko turnokolesarsko pot se povečuje, saj so v dveh letih prodali 1500 dnevnikov.
Jože Rovan je prepričan, da najlepši del dneva zamudimo, če ne prespimo v kočah. Zamudimo večer in zamudimo jutro.
Disciplina in težnja k popolnosti zaznamujeta življenje in delo Urše Lah, ki ostaja zavezana prostranstvu kolektivnega ustvarjanja zborovske glasbe v svetu.
Družinska medicina je na razpotju. Preobremenjeni družinski zdravniki opozarjajo na nevzdržne razmere ter si prizadevajo za to, da bi bila pacient in kakovostna obravnava vedno na prvem mestu. V številnih zdravstvenih domovih zato ne vpisujejo več novih pacientov. Časovne stiske so vse hujše, administrativni postopki vse bolj obsežni. Tako težave doživlja tudi mladi zdravnik, specialist družinske medicine Luka Kristanc iz Kranja, ki je tudi diplomirani biolog, fitoterapevt in doktor toksikoloških znanosti. A vztraja, ker pravi, da je družinski zdravnik zelo lep poklic. Z Luko Kristancem se v sredinem Intervjuju pogovarjala Aljana Jocif. Po deseti Prvem.
Novi varuh človekovih pravic napoveduje, da bo svoje naloge opravljal proaktivno, v tesnem sodelovanju s civilno družbo in strokovnjaki
Dr. Tomaž Simetinger je neutruden zagovornik dejstva, da folklora ni le ljubiteljska dejavnost, temveč je umetnost z vsemi razpoložljivimi glasbeno-scenskimi sredstvi. To dejstvo umetniško uresničuje kot koreograf, teoretsko kot doktor etnologije in kulturne antropologije.
Je avtor več knjig, pesnik, jezikoslovec, raziskovalec. Ukvarja se zlasti z vprašanji zgodovine jezikoslovja in slovničarstva, historične sociolingvistike, prevajalstva, retorike ter s koncepti umetnih jezikov. Je urednik in idejni oče slovarskega portala Fran, trenutno pa vodi projekt Spletni portal Franček in je vodja programske skupine Inštituta za pripravo Slovarja slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, kar velja za najobsežnejši slovaropisni projekt pri nas. Je dobitnik Trubarjevega priznanja za izjemne zasluge pri ohranjanju slovenske pisne dediščine, ki ga podeljuje NUK. Splošni javnosti je postal bolje znan z izdajo sodobnih slovnic za osnovnošolce in srednješolce Kratkoslovnica in Slovnica na kvadrat. Gost tokratnega Intervjuja je izr. prof. dr. Kozma Ahačič.
Prvega maja letos bo minilo 60 let od prve izdaje časopisa z imenom Delo, celoletno praznovanje pa medijska hiša Delo začenja že danes (9. januarja). Jure Apih je bil z delom na Delu povezan skoraj štiri desetletja: od kreativnega direktorja prve prave oglaševalske agencije v Sloveniji, Studia Marketing Delo, prek urednika politično-informativnega tednika Teleks, do glavnega urednika in predsednika uprave Dela. Zakaj je ideja, da časopis lahko kupi bralce zgolj iluzija? O komercializaciji in monopolih v slovenski medijski krajini, o mokrih sanjah politike imeti »svoje« medije, in tudi, zakaj so mediji krivi za vse ter kam so se izgubili slovenski »brandi«.
Z nami je tokrat vsestranska umetnica, pesnica, pisateljica, šansonjerka, igralka, ki se ne boji naravnost povedati, kar misli. V svojem ustvarjanju pogosto povezuje ljudsko izročilo in lastno, izrazito neposredno poetiko, besedo pa daje nemočnim in preslišanim. V še kako resnični igri teme proti luči, zlega proti dobremu, gnusnega proti čudovito lepemu vedno trdno stoji na strani svetlobe. Obiskali smo jo v Trnovem, kjer na vratih njene sobe v Centru starejših ni ploščice z imenom. Namesto tega vas pozdravi ilustrirani par mačjih oči.
Kolikor letošnje leto v polju kulture, v polju umetnosti ni bilo samo Cankarjevo, je v pomembni meri minilo natanko v znamenju našega tokratnega gosta. Pa tu ne gre le za to, da je Drago Jančar na pomlad dopolnil sedemdeset let, spričo česar so se na naših knjižnih policah pojavili različni jubilejni ponatisi in izbori iz opusa prozaista, dramatika in esejista, ki ga smemo utemeljeno označiti za največjega v našem času. Ne; pomembneje se vendarle zdi, da je Jančar, zahvaljujoč romanu In ljubezen tudi, junija v vlogi kresnikovega nagrajenca prižgal kres na ljubljanskem Rožniku. Pa spet ne gre za nagrado sámo ali za to, da doslej še noben drug pisatelj tega prestižnega priznanja ni prejel štirikrat. Kar tu zares šteje, je občutek, da so Jančarjeve prepoznavne teme, ki jih zdaj na nov, svež način preigrava v In ljubezen tudi – v tem smislu velja izpostaviti vsaj brezbrižno muhavost usode, brutalno silo slepe zgodovine, neskončno krhkost ljubezni, široko polje moralne sivine, s katerim se mora moderni človek soočati, ter občutek, da ženske nemara vidijo dlje in življenje navsezadnje razumejo globlje od moških –, pravzaprav ključne teme sodobnega slovenskega človeka kot socialnega in duhovnega bitja. Kako torej Jančarju uspeva držati prst na utripu našega časa? – To vprašanje nas zaposluje v prazničnem Intervjuju na Prvem, zadnjem v letu 2018.
V goste smo povabili šampiona med športniki invalidi, slovenskega paraolimpijca, dvakratnega svetovnega prvaka v plavanju in Invalida športnika leta 2018 Darka Đurića. Kakšni so bili njegovi začetki, kako razmišlja o svoji športni poti in kakšne načrte ima v življenju, pa tudi o preseganju invalidnosti in pomembnosti tega, da se mladi invalidi ukvarjajo s športom – o tem se bo z Darkom Đurićem v sredinem Intervjuju pogovarjala Petra Medved.
Aktualni pogovori z gosti.
Dr. Darja Zaviršek, sociologinja, redna profesorica na ljubljanski fakulteti za socialno delo, vodja Katedre za socialno vključevanje in pravičnost na področju hendikepa, etničnosti in spola, raziskovalka na mednarodnem podiplomskem študiju na ugledni ASH v Berlinu in ustanoviteljica vzhodnoevropske regijske zveze šol za socialno delo ter prvega mednarodnega doktorskega študija socialnega dela je v 30 letih svojega raziskovalnega dela odprla številna pereča vprašanja in spreminjala odnos družbe do najšibkejših. Letos je izdala svojo zadnjo knjigo Skrb kot nasilje.
Tokratna gostja oddaje Intervju je dr. Darja Zaviršek, sociologinja, redna profesorica na ljubljanski fakulteti za socialno delo, vodja Katedre za socialno vključevanje in pravičnost na področju hendikepa, etničnosti in spola, ter raziskovalka na mednarodnem podiplomskem študiju na ugledni ASFH v Berlinu. Je tudi ustanoviteljica vzhodnoevropske regijske zveze šol za socialno delo ter prvega mednarodnega doktorskega študija socialnega dela. V 30 letih svojega raziskovalnega dela je odprla številna pereča vprašanja in spreminjala odnos družbe do najšibkejših. Letos je izdala svojo zadnjo knjigo Skrb kot nasilje, je pa tudi ena od pobudnic gibanja #jaztudi. Dr. Darjo Zaviršek je pred mikrofon povabila Martina Černe.
Dolgoletni novinar in voditelj Televizije Slovenije Slavko Bobovnik bo po novem letu zaključil štiri desetletja dolgo poklicno pot. Društvo novinarjev Slovenije mu je ob tej priložnosti podelilo nagrado Čuvaj za življenjski prispevek k razvoju slovenskega novinarstva
Več kot 50 let uspešne glasbene kariere, številna sodelovanja in pesmi, ki so se zapisale v naša srca: Tu sem doma, Julija, Siva pot, Krila, Ljubav preko žice. V dolgih letih ustvarjanja v Londonu, daleč od rojstne Žirovnice, so se mu v stihe prelivali utrinki iz domačih krajev: lepote narave, človeška srečevanja in občudovanje umetnosti - še posebno tiste, ki jo je stoletje in pol pred njim ubesedil France Prešeren. Kantavtor Aleksander Mežek, v tujini znan tudi kot Alexander John, je te dni praznoval 70 let.
Te dni mineva 80 let od ustanovitve najvišje znanstvene in umetniške ustanove pri nas, Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Kakšno je pravzaprav družbeno poslanstvo te častitljive institucije, kako stopa v korak s tehnološkimi in družbenimi spremembami, ki jih prinaša 21. stoletje, in kako bdi nad slovensko znanostjo in umetnostjo tudi v časih, ko intelektualna odličnost, vedoželjnost in ustvarjalnost v očeh naše javnosti niso več samoumevno prepoznane kot ključne družbene vrednote? – To je nekaj vprašanj, ki smo jih ob obisku SAZU zastavili njenemu predsedniku, dr. Tadeju Bajdu, sicer strokovnjaku za robotiko in članu III. razreda Akademije za matematične, fizikalne, kemijske in tehniške vede. Je pa pogovor mestoma tudi presegel problematiko SAZU v ožjem pomenu. Tako je akademik Bajd med drugim opozoril tudi na sistemske ovire, zaradi katerih slovenski znanstveniki svoja nova spoznanja in rešitve le z največjo težavo ponujajo našim gospodarstvenikom: Najpomembnejši je tukaj dobro delujoč inovacijski sistem, ki pa ga mi sploh nimamo. Če še znamo nekako priti do znanstvenega članka, pa potem, ko naj bi stvar prišla do nekega produkta, ki bi ga proizvajali bodisi v že obstoječih podjetjih bodisi v nekih novih firmah, ki jih mladi doktoranti ustanovijo, no, te stvari nam kratko malo ne gredo od rok. Zaradi tega seveda številni mladi intelektualci tudi odhajajo iz Slovenije. Akademik Bajd ob tem opozarja, da seveda ni nič narobe, če mlad človek za nekaj časa odide v tujino, se tam preizkusi in pridobi nova znanja. To je v sodobnem svetu celo nujno; pomembno pa je, še dodaja predsednik SAZU, da si vse pristojne institucije, tudi Akademija, vendarle zagnano prizadevajo, da bi povečali financiranje mladih, pespektivnih znanstvenikov in tako beg možganov preobrazili v “kroženje možganov”.
Za svojo prvo profesionalno produkcijo Človek, ki je gledal svet je lani prejel Borštnikovo nagrado za režijo. Sledila je predstava Šest, ki je na gledališke odre postavila dogajanje v kranjskem dijaškem domu ob napovedanem prihodu šestih mladoletnih prosilcev za azil. Minulo nedeljo so tudi omenjeno predstavo okronali z veliko Borštnikovo nagrado za najboljšo uprizoritev. Divjakova zadnja predstava, priredba Cankarjevega dela Hlapec Jernej in njegova pravica, osvetljuje izkoriščanje, suženjske pogoje dela in popolno razčlovečenje delavcev v prekarnih delovnih razmerjih, ki pronicajo v vse pore trga dela – od čistilk, izvajalcev pristaniških storitev, voznikov avtobusov do novinarjev in arhitektov. 26-letni gledališki režiser Žiga Divjak zagovarja družbeno-kritično gledališče in misel, da mora biti umetnik sprt s svetom. Z njim se je pogovarjala Darja Pograjc.
Pedagog in filozof dr. Zdenko Kodelja o prenosu neoliberalnega razmišljanja na področje izobraževanja, o bolonjski reformi in avtoriteti učiteljev
Pogovor s prof. dr. Urošem Ahčanom, predstojnikom Kliničnega oddelka za plastično, rekonstrukcijsko, estetsko kirurgijo in opekline
Neveljaven email naslov