Pod Gosposvetsko cesto v Ljubljani se je stoletja skrival obsežen pokopališki kompleks iz poznorimskih časov, ki je arheologe pošteno presenetil. Poleg 350 skeletnih pokopov in številnih sarkofagov, so naleteli tudi na ostanke zgradbe z mozaikom in freskami, ki nima veliko znanih vzporednic v svetu. Pokopališka cerkev je nastajala v več fazah sočasno s širjenjem pokopališča zgodnjekrščanske skupnosti v Emoni v drugi polovici 4. in na začetku 5. stoletja. Kakšen nov vpogled v življenje v Emoni nam nove najdbe prinašajo, bo v sredinem Intervjuju pojasnil strokovni koordinator izkopavanj, arheolog doc. dr. Andrej Gaspari.

Arheolog dr. Andrej Gaspari, strokovni koordinator izkopavanj na Gosposvetski

Pod Gosposvetsko cesto v Ljubljani se je stoletja skrival obsežen pokopališki kompleks iz poznorimskih časov, ki je arheologe pošteno presenetil. Poleg 350 skeletnih pokopov in številnih sarkofagov so arheologi naleteli tudi na prav posebno odkritje, pokopališko cerkev z mozaiki in freskami, ki nima veliko znanih vzporednic v svetu in je zato izrednega pomena.

Arheologom je uspelo rekonstruirati, kako je ta zgradba v več delih nastajala, razlaga strokovni koordinator izkopavanj doc. dr. Andrej Gaspari z oddelka za arheologijo ljubljanske Filozofske fakultete.

»V središču raziskanega območja je stala sprva majhna memoria, torej majhen mavzolej oziroma kapelica, v sredini katere je stal sarkofag odrasle ženske, v njem pa smo našli tudi čudovito, z visokim reliefom okrašeno skledo z grškim napisom, ki najverjetneje izvira iz siro-palestinskega prostora.«

Nedvomno je šlo za žensko, ki je imela pomembno vlogo v zgodnjekrščanski skupnosti, razlaga dr. Andrej Gaspari. Poleg njenega je bilo v prostoru še nekaj sarkofagov. Gre za najzgodnejše odkrite zgodnjekrščanske predmete in strukture pri nas. Pozneje so zidove mavzoleja porušili in na istem mestu zgradili veliko večji objekt, pokopališko cerkev z osrednjo ladjo, stebriščem, obrnjenim proti vzhodu, in s pravokotno apsido, okrašeno s talnim mozaikom in freskami.

Vse kaže, da lahko začetke tega pokopališča in zgradb umestimo v čas zelo kmalu po tolerančnem ediktu cesarja Konstantina iz leta 313, s katerim je krščanstvo postalo dovoljena veroizpoved, po zdajšnjih predvidevanjih arheologov v drugo četrtino 4. stoletja. Med takšnimi pokopališkimi kompleksi, ki so nastali okoli memorij, so najbolj znani tisti v bližini Rima, v Noli. Poleg tega je na novo odkrita emonska nekropola tudi zelo zgodnja, nemara celo zgodnejša od znanega pokopališkega kompleksa na Manastirinah pri Solunu, tako da bo ta najdba brez dvoma deležna veliko pozornosti tudi v mednarodnem kontekstu.

Najdbe na Gosposvetski pa pričajo tudi o tem, da že v tistih časih pokopani pokojniki niso mogli računati na mirni večni počitek.

»Vse priča o ropanju grobov, odpiranju grobov, o poznejših pokopih v družinske grobnice, o prijemih, s katerimi si je bilo mogoče urediti pokop čim bližje relikvijam. Imeli so tudi zelo svojevrsten odnos do starejših grobov, ko so denimo kar nagrobne plošče dvesto let starejših grobov uporabili za pokrove svojih grobnic.«

Takšna usoda je doletela tudi morda najstarejši nagrobnik, izdelan iz lokalnega materiala, ki je izvorno pripadal veteranu XV. legije Apolinaris, ki je umrl že zelo zgodaj po dograditvi Emone ali celo med graditvijo.

Resnici na ljubo pa od pokopališke cerkve ni kaj dosti ostalo, saj so bili masivni kamni, iz katerih je bila zgrajena, dragocen gradbeni material, ki so ga v poznejših obdobjih prebivalci brez posebnih zadržkov uporabili v druge namene. Zato je tisto, kar se vendarle je ohranilo, še toliko dragocenejše.